Vsega lepega je enkrat konec in žal je tako, da lepe stvari prehitro minejo. Priznam, nisem vedel, da bom v teh nekaj dnevih toliko doživel in toliko prekolesaril, čeprav še zdaleč nisem vsega. Naj mi ostane razlog za vrnitev.
Večer pred odhodom sem razmišljal, po kateri poti naj se vrnem domov. Imel sem vsaj tri ideje, recimo Bohinjska Bistrica s Sorico in na drugi strani idilična Tablja s prav tako idiličnim, čeprav mučnim vzponom na Sella Nevea in Predelom. Kaj mi je bilo, da sem se odločil za klasiko in se odpravil proti Vršiču, mi bo ostala večna uganka.
Ni mi šlo dobro. Sicer sem se malenkostno presenetil, kajti nikoli si nisem mislil, da bom v razmaku petih dni dvakrat na Vršiču. Saj vem, so kolesarji, ki ga osvajajo dnevno in jim na tem mestu izrekam vse pohvale, kajti jaz se bi naveličal. Kakorkoli, dan vseeno ni bil dober, kljub veselju, ki me je prevevalo ob osvojitvi. In bilo je treba narediti sliko, edino v tem dnevu.
Na vrh sem se cijazil skoraj dve uri, kar je dvajset minut več, kot pred tremi leti. Tolažim se edino s tem, da sem tri leta starejši. No, saj ne dirkam in mi dol visi za čas, zabeleženega imam bolj kot ne za spomine. Ampak če bi bilo to najslabše v tem dnevu, bi dan bil pravzaprav idealen. Zasedel sem prvo prosto klopco in navalil na sendvič. Užival sem v razgledu, dasiravno je rahlo pihljalo in bilo na momente nič kaj prijetno.
Nič, dopusta je konec, dajmo skozi še Trento in Bovec, potem bom pa že počasi doma. Še preden je Škot razvil neko normalno hitrost, sem preizkusil zavore in delale so enako slabo, kot včeraj. Ustavim, vzamem imbus in zavrtim vijak za en vrtljaj. Spredaj in zadaj. In mimogrede opazim, da je zadnja zajla že malo natrgana. Jeba. Še za en obrat zavrtim sprednje ploščice, ker preventiva. Počasi se spustim in preverim, če se bom ob zaviranju s sprednjo zavoro ustavil s kolesom in ali se bo mogoče ustavilo samo kolo, jaz pa nadaljeval v prostem letu. Dejmo rečt, da bo. Do Trente sem zadnjo zavoro zategnil še dvakrat. In dvakrat ob pritisku ročice začutil, da se stanje spreminja na slabše.
V Trenti sem naredil daljši postanek. Bil sem siten. Vedno sem na poti na Vršič užival, tudi danes, četudi je bilo naporno. In vedno sem užival tudi v spustu, razen danes. Neverjetno, kako dolga je pot, če trpiš. Daj, zajla, prosim te, zdrži vsaj do Bovca.
Biti na dan sobote in v začetku turistične sezone na tej cesti, je kot ruska ruleta. Motoristi drvijo kot za stavo. Tujci v avtomobilih so previdni in vozijo za teboj trideset na uro, dokler niso prepričani, da te lahko varno prehitijo, pa še takrat te najraje ne bi. Slovenske tablice grejo mimo tebe kot sneta sekira in petnajst centimetrov od balance. Višek pa so, ne glede na narodnost, najemniki avtodomov. Buljijo skozi steklo in silijo naprej, ne da bi se zavedali širine vozila in ko je malo manjkalo, da nisem od enega takega dobil po čeladi s stranskim ogledalom, sem se odločil, da ne bom pokvaril dopusta ne njemu in ne sebi, niti svojim bližnjim. Primojdunej, da bi rad še nekaj let živel. In sem malo pred Koritnico zavil čez most in nadaljeval po makadamski poti na drugi strani Soče. Mogoče bo celo prilika, da se kje namakam, ker se v tem tednu nisem niti v Jasni. In ker nimam kopalk, mogoče dobim celo primeren prostor.
In potem je zajla dala odpoved. Ročica je bila mrtva, jaz pa v blagem spustu s sprednjo nezaupanja vredno zavoro. Nekako se je ustavilo in prestrašen sem sestopil. Bom šel kar peš. No, po ravninah je šlo, spuste, četudi skoraj neomembe vredne, sem pa raje izpustil. Kakih pet kilometrov sem hodil, dokler nisem prišel do Čezsoče. Lačen in od sonca utrujen, a ni mi bilo ne do hrane in niti do počitka. Potem sem zavrtel v klanec do Bovca, kjer sem po poizvedovanju našel servis koles. Žal mi dekle za pultom ni znalo drugače pomagati, kot s prodajo zajle. Resnici na ljubo, najraje bi videl, da bi kolo prevzel nekdo, ki obvlada, naredil tako kot je treba, jaz pa bi šel na pivo. Zajle, recimo, nisem še nikoli menjaval. Konec koncev se mi je v moji kolesarski karieri šele drugič strgala.
Tako sem ob sebi peljal kolo vse do prve primerne sence, ki je bila povsem slučajno na pumpi. Idealno. Pojedel sem čokolado, spil energijski napitek, čez sem vrgel še dva brezalkoholna pira in se lotil dela. Nasvet vsem, ki vas bo grabila rahla panika, ko boste morali sami menjati zajlo: brez strahu. Lažje je menjati zajlo, kot kaj drugega. Če sem sam, ki o kolesu nimam pojma, končal v dveh minutah, potem je jasno, da to ni noben bau bau. Se pa lahko zahvalim sam sebi, da imam vedno s seboj orodje, po novem pa tudi rezervno zajlo.
Nadaljevanje poti se je vleklo kot sam vrag. Pil sem toplo vodo iz bidonov, jih ob vsaki možnosti napolnil, se polival in zdolgočaseno vrtel naprej. Priznam, bil sem utrujen. Bil sem naveličan. In bil sem vesel, ko sem se na zadnji pumpi pred domačim mestom ustavil in kupil radensko, tik pred zaprtjem. Ker sem vedel, da me čaka še tisti kilometer, potem bo konec. Konec poti, konec dneva in konec dopusta.
Menda naključij ni. Menda. In nikoli mi ne bo jasno, kaj me je tega dne gnalo na Vršič, kot tudi nikoli ne bom vedel, kaj bi naredil, če bi zajla odpovedala na Sorici ali na Sella Nevea.