TURA 6: JULIANA, ETAPA 12.

Sobota je bila naporna in v nedeljo zjutraj sem bil nenaspan, ne preveč dobre volje in najraje bi odpovedal. Ampak sem mož beseda. Ne ravno v vseh primerih, ampak dajmo rečt, da sem. In tako sem pol osmih že čakal prevoz na žvinskem placu.

Mišice še malo utrujene, glava počasna, telo bi še spalo, a duša se je hotela hraniti z vsem, s čimer se na takih odpravah pač hrani. Na srečo je bila današnja etapa precej ravninska in na žalost, večji del po asfaltu. Mi se ne damo in bomo zmogli to. Tu ni vprašanj, tu so le odgovori.

Brez da bi v Tolminu, ki je v letošnjem poletju videti bolj žalostno, spili vsaj kavo, se brž odpraviva proti športnim igriščem in naprej, kjer sprva stopicljava po stezi, nato pa stopiva na širšo makadamsko cesto. Sama pot mi je znana, saj sem nekajkrat kolesaril po njej. Na srečo je nad nama še nekaj oblakov, ki ne napovedujejo dežja, so pa odlični absorber sončnih žarkov. Švicamo še ne. Poudarek na »še«.

Začetek poti.

Spomini se prebudijo, ko hodim mimo Johnsona. Koliko žurov, koliko ljudi sem tu spoznal, ki jih danes zaradi različnih razlogov ne poznam več. Danes je tu boljše. Takrat je bilo bolj svobodno oziroma … ne znam najti primernejšega izraza.

Pot se nadaljuje, čez rahel, ampak res rahel klanček, na asfalt. Začne se malenkostno mučenje. Ja, vem, hoja ima svoj čar in tisti, ki jo obožujemo, se zelo razlikujemo. Eni imajo raje asfaltne poti, drugi iščemo stezice, tretji spet nekaj drugega. S tem ni nič narobe. Ljudje si moramo biti različni in ob vsemu temu je važno le to, da se spoštujemo. Ker, da bi bili vsi enaki, kam pa pridemo. Živ dolgcajt.

Četudi je asfalt, se da kaj zanimivega videti.

Kakorkoli, ali oznake ni bilo, ali pa sva jo spregledala, sprehodila sva se še skozi Kamno (dejansko bi morala še pred vasjo zaviti desno), nato pa po neki logiki zavila proti Vrsnemu in kmalu nato na levo, na ozke stezice, obdane s suhozidi. Lahko rečem, da je bilo tu več oznak. Kaj kmalu se priklopiva na vzpenjajočo cesto in pogovor je potekal nekako takole:
»Ti, ki misleš de je gar?«
»Nauim. A misleš, de je cirku?«
»Nauim. A greva pagliedat?«

Najprej nisva šla. Potem, ko sva že nadaljevala, je bilo videti turn in ker sva na vsaj eni etapi do sedaj malicala pri cerkvi, bi se spodobilo tudi danes. In sva obrnila. Pred cerkvijo je lep razgled na Sočo in proti Kobaridu, za cerkvijo pa grob Simona Gregorčiča. Malico spraviva vase nekoliko proč, v prijetni drevesni senci.

Grob Simona Gregorčiča.
Sveti Lovrenc.

Od tu naprej gre samo. Mislim, saj je šlo že prej, ampak zdaj gre malo lažje. Je pa res, da zopet tolčeva po asfaltu. Skozi Ladro se približujeva cilju. Vroče je, soparno je, čutim posledice prejšnjega dne. Ampak poglejmo pozitivno, še ena etapa je za nama in tokrat bomo malenkost prej doma.

V Kobaridu počakava na avtobus, v Tolminu vrževa nahrbtnike v avto in se odpraviva na zasluženo kokto.

Hecam se, valda na pir.

Za konec nekaj podatkov: 17,65 kilometrov, tri ure in pol. Ena suha klobasa, nekaj gramov kozjega sira in kos črnega kruha, tri litre vode.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja