ZAJE*AN ZAČETEK

Po tistem, ko sem v oktobru opravil s kolesarjenjem, je Škot pristal v kleti, zaklenjen, osamljen in zaprašen. Sezone je bilo konec, posvetil sem se drugim projektom in začel hoditi. No, saj vse to že veste. Iskal sem neko opcijo, ki bi mi v zimskih mesecih nudila približno enako mero gibanja, kot mi ga nudi kolesarjenje. In roko na srce, pohodništvo je sicer izvrstna oblika rekreacije, a nekako me ni potegnilo. Ne bom trdil, da ne bom več osvajal vrhov, a čas je, da preidem nazaj na kolo in osebno mi je kolesarjenje precej cenejše, kot pohodništvo.

Da nisem začel prej, je več razlogov. Ne samo, da je Škot potreboval servis, niti se ne morem sklicevati na vremenske razmere, saj je bila zima letos tako mila, da je skoraj ni bilo. Ni kaj, taki časi so, da štirje letni časi obstajajo le še na pici. Kakorkoli, pravijo da si toliko star, kolikor se počutiš in jaz se počutim dvaindvajset, ampak kaj ko je toliko pokazateljev, ki kažejo drugače. Tako se pojavljajo že bolečine v kolenu in križu, katere bolj ali manj uspešno zdravim, pa tudi mačka ne zdravim eno dopoldne, ampak dva dni, če slučajno do mačka sploh pride. In ja, da ne govorim o stanju spomladanske utrujenosti, ki me vsako leto ubije, a ne pokoplje.

No, po tistem, ko sem za Škotov servis plačal dobro četrtino njegove vrednosti v času nakupa ali približno tretjino njegove sedanje vrednosti, sem odločil, da na prvi prost dan zajašem kot v dobrih starih časih. Še vedno, nikakor ne z namenom, da se trpinčim in mučim, ampak da uživam v svobodi, ki mi jo daje kolo in ne da postavljam neke osebne rekorde, čeprav si poti, čase in kilometre vztrajno beležim za osebno evidenco. Dan je bil bolj klavrn, časa na pretek in tako nadenem nase kolesarsko opremo, zataknem sigmo v nosilec in zavrtim. Že v prvih metrih sem dobil občutek, da sem se premalo oblekel, a izkušnje so mi dale vedeti, da mi bo kmalu še toplo. Ker, dvomim da bi se od lanskega leta kaj spremenilo.

In ko je že kazalo na to, da bo pred mano dober kolesarski dan, s kilometri tam nekje med petdeset in šestdeset, je oblačno nebo odločilo, da ne bo. Pojavile so se dežne kaplje. Skoraj nevredne omembe, poleg tega pravega kolesarja to ne ustavi. Tudi mene ne bi, v kolikor bi bil dan toplejši in približno tri mesece kasneje, tako pa, trenutno imunsko nepripravljen na vsakršno spremembo vremena na slabše, nisem nameraval riskirati. Toplih dni bo še veliko, tudi daljših in kolesarjenju bolj prijaznih. In sem obrnil proti domu.

Sprva nezadovoljen nad količino kilometrov, ker štirinajst res ni nek dosežek in ob boljših pogojih se za tako število ne bi niti dal v kolesarske cote. Pa sem se kmalu pomiril, kajti vsaj šel sem. Lahko bi tisto uro ležal na kavču in gledal televizijo ali počel še kaj bolj nekoristnega, tako pa sem se vsaj malo razmigal, prevetril misli in se sprostil pred novim delovnim tednom.

Vem, nikoli se ne bom mogel kosati s tistimi, ki jih niti najhujši mraz ne ustavi. Tudi s tistimi ne, ki imajo v tem času že jurčka v nogah. In nekako vem, kaj govorim, ker tak sem bil lani tudi sam. In če se že lani nisem mogel ali hotel kosati kar z vsakim, se letos nočem sploh z nikomer. S svojimi dosežki na kolesu se niti nočem hvaliti, ker se za hvaliti sploh ni, ampak hočem bolj dajati ven. Ven iz sebe vse kar se nabira v meni, po zaključku pa občutke zapakirati v berljivo stanje. Zato boste v prihodnjih kolesarskih opisih lahko prebrali marsikaj, prevoženih kilometrov pa ne boste zasledili, ker pač ne gre zanje.

Kljub vsemu, vesel sem, da sem šel.

Eden odgovor na “ZAJE*AN ZAČETEK”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.