FURA 2: TWITTER TURA PO VIPAVSKI DOLINI.

Tega dneva sem se veselil približno toliko, kot otrok Miklavža. Iti v rodne kraje in tam kolesariti, za spremembo v družbi in, tudi za spremembo, v družbi, kjer sploh ne veš, če boš koga poznal. Nam, introvertom, je to poznano.

Parkiram pri fotru in odvrtim pedala proti zbirnemu mestu, čez najlepši nedokončan trg v Evropi in skozi Ajdovski Melrose Place v Pale, kjer sem pač prvi. To je ta navada, nikoli ne zamujam. Čakam in čakam in počasi se začnejo pojavljati kolesarke in kolesarji, ki bodo tega dne v večini prvič spoznavali Vipavsko dolino skozi noge in želodec. Poznam natančno dva. Ampak je kul.

Ko se nas zbere dobrih ducat in še dva, se počasi odpravimo na pot. Organizator poskrbi za sapo že brž na začetku. No, dejansko poskrbi, da nam je zmanjka, saj nas po prvih stotih metrih povabi v klanec, ki je marsikomu delal težave, vključujoč z mano. Ampak je kmalu bolje. S Slejkotov se spustimo in nad Bronxom zavijemo v Žapuže ter kmalu nato prečkamo glavno cesto in profili zopet občutijo makadam. Sonce nabija in mi smo veseli.

Kaj kmalu prečkamo most, ki se pojavi v uvodni špici pri priljubljeni limonadi popteveja, kak kilometer se zopet odvrti na asfaltu in nato se v prijetni senci pripeljemo do prve krajše postojanke ob reki Vipavi. Ta je zaradi dežja dan prej bolj kot ne rjava, ampak to ne pokvari razigranosti ducata mož in še dveh predstavnic nežnejšega spola.

Prečkanje znamenitega mostu iz napovednika poptevejeve limonade.

Na asfaltu nas čaka vzpon. Organizator napove, da bo to eden hujših vzponov, sicer pa je sama cesta ljubiteljem avtošporta poznana – ja, smo na ridah nad Velikimi Žabljami, kjer je nekoč potekal znameniti rally Saturnus in na te ovinke privabil po tisoče in tisoče oboževalcev. Kakorkoli, klanec je ene pobiral, druge pa filal z energijo, tako zelo, da so se zapeljali še do Elvisa. Realno, zgrešili so (smo) pot. Še malenkostni vzpon po makadamu in prispemo v prijetno vasico Brje, kjer nas pogostijo z mesnimi in sirnimi dobrotami, domačim kruhom in, kljub temu, da v taki vročini sede kaj drugega, izredno dobrim vinom.

Btega, ena dobra stvar.

Kako uro smo tam čemeli. Pustimo to, da smo bili tudi uro prezgodnji – napovedani desus tempo se je spremenil v jumbo visma sposobnost vrtenja pedalov. Ampak nam ni bilo težko čakati. Po okrepčilu smo mahnili naprej, tisti z bolj normalnimi kolesi, neadrenalinci in bojazljivci po asfaltu, ostali pa po trailu, ki nosi posebno ime z razlogom – predsednikov trail. Davnega anno domini 2017 je v pomoč prišel sam predsednik države in malo kopal z lopato, malo s krampom ter z grabljami čistil samo stezo.

Za pokvariti izjemno lepo ozadje me lahko najamete preko zasebnega sporočila.

Medtem ko se po makadamski podlagi odpravljamo proti naslednji destinaciji, mimo mene pridrvi domačinka na starem Rogovem kolesu in koristi prednosti domačega terena. Brez kake posebne opreme je prav mukoma vrtela pred mano in čakala na trenutek za pobeg. Saj ne da smo drveli, ampak tudi če bi, bi tudi tiste bolj pripravljene verjetno šišala na polno.

Brž ko smo se zopet znašli na asfaltu, smo s spominom počastili 25. obletnico nastopa LaToye Jackson v Velikih Žabljah. V svetovnem merilu največja zvezdnica, ki je kadarkoli stala na odru takrat izredno priljubljenega kluba in v vaškem merilu najbolj neobiskan nastop. Kakorkoli, slab kilometer naprej nas ubije nov klanec, čeprav je bil dolg le kakih sto vrtljajev. Na sveže položenem asfaltu. Kjer so se znojne kaplje rojevale in sproti umirale. Na srečo je bilo hitro konec in lahkotno smo zavrteli skozi gozdiček, nekaj metrov prehodili, zopet zajahali, spet hodili, se kak kilometer peljali in tik pred napovedanim postankom sredi vinogradov, porivali v klanec. Ampak je bilo vredno, saj smo bili nagrajeni s sladoledom in oranžno penino.

Penina in sladoled na drugem postanku.

In potem so prišli črni oblaki. In prazne gume. In na gorenjskem lahko kupiš novo zračnico, ki je mimogrede že enkrat zaflikana. En kubik smeha, tam, v idiličnem Vipavskem Križu, kjer smo najprej vedrili, nato pa pri enemu od domačinov popravili kolesa in pojedli joto s klobaso, ki je sicer bila na sporedu šele zvečer, pa so razmere, takšne in drugačne, pripeljale do te odločitve.

Sledil je le še povratek. Bilo je načrtovano malo drugače, ampak se nismo pritoževali. Za uradni del testnega poskusa vodenja kolesarskih tur po, naj poudarim, izredno lepi Vipavski dolini, smo izbrali najlepši nedokončan trg v Evropi, pritisnili še eno skupinsko sliko in se odpravili na sam štart, ki je tokrat postal cilj. Neformalno smo se še malo podružili ob pivu, nato pa vsak na svoj konec.

Gasilska.

Bilo je lepo.

Naj se na tem mestu zahvalim organizatorju za vodenje in organizacijo dogodka ter vsem udeleženim za družbo.

Avtorji slik so razni tviteraši in zaradi prevelike količine težko določim, čigava je katera. Celotno fotogradivo je objavljeno z dovoljenjem avtorjev.

TURA 6: JULIANA, ETAPA 12.

Sobota je bila naporna in v nedeljo zjutraj sem bil nenaspan, ne preveč dobre volje in najraje bi odpovedal. Ampak sem mož beseda. Ne ravno v vseh primerih, ampak dajmo rečt, da sem. In tako sem pol osmih že čakal prevoz na žvinskem placu.

Mišice še malo utrujene, glava počasna, telo bi še spalo, a duša se je hotela hraniti z vsem, s čimer se na takih odpravah pač hrani. Na srečo je bila današnja etapa precej ravninska in na žalost, večji del po asfaltu. Mi se ne damo in bomo zmogli to. Tu ni vprašanj, tu so le odgovori.

Brez da bi v Tolminu, ki je v letošnjem poletju videti bolj žalostno, spili vsaj kavo, se brž odpraviva proti športnim igriščem in naprej, kjer sprva stopicljava po stezi, nato pa stopiva na širšo makadamsko cesto. Sama pot mi je znana, saj sem nekajkrat kolesaril po njej. Na srečo je nad nama še nekaj oblakov, ki ne napovedujejo dežja, so pa odlični absorber sončnih žarkov. Švicamo še ne. Poudarek na »še«.

Začetek poti.

Spomini se prebudijo, ko hodim mimo Johnsona. Koliko žurov, koliko ljudi sem tu spoznal, ki jih danes zaradi različnih razlogov ne poznam več. Danes je tu boljše. Takrat je bilo bolj svobodno oziroma … ne znam najti primernejšega izraza.

Pot se nadaljuje, čez rahel, ampak res rahel klanček, na asfalt. Začne se malenkostno mučenje. Ja, vem, hoja ima svoj čar in tisti, ki jo obožujemo, se zelo razlikujemo. Eni imajo raje asfaltne poti, drugi iščemo stezice, tretji spet nekaj drugega. S tem ni nič narobe. Ljudje si moramo biti različni in ob vsemu temu je važno le to, da se spoštujemo. Ker, da bi bili vsi enaki, kam pa pridemo. Živ dolgcajt.

Četudi je asfalt, se da kaj zanimivega videti.

Kakorkoli, ali oznake ni bilo, ali pa sva jo spregledala, sprehodila sva se še skozi Kamno (dejansko bi morala še pred vasjo zaviti desno), nato pa po neki logiki zavila proti Vrsnemu in kmalu nato na levo, na ozke stezice, obdane s suhozidi. Lahko rečem, da je bilo tu več oznak. Kaj kmalu se priklopiva na vzpenjajočo cesto in pogovor je potekal nekako takole:
»Ti, ki misleš de je gar?«
»Nauim. A misleš, de je cirku?«
»Nauim. A greva pagliedat?«

Najprej nisva šla. Potem, ko sva že nadaljevala, je bilo videti turn in ker sva na vsaj eni etapi do sedaj malicala pri cerkvi, bi se spodobilo tudi danes. In sva obrnila. Pred cerkvijo je lep razgled na Sočo in proti Kobaridu, za cerkvijo pa grob Simona Gregorčiča. Malico spraviva vase nekoliko proč, v prijetni drevesni senci.

Grob Simona Gregorčiča.
Sveti Lovrenc.

Od tu naprej gre samo. Mislim, saj je šlo že prej, ampak zdaj gre malo lažje. Je pa res, da zopet tolčeva po asfaltu. Skozi Ladro se približujeva cilju. Vroče je, soparno je, čutim posledice prejšnjega dne. Ampak poglejmo pozitivno, še ena etapa je za nama in tokrat bomo malenkost prej doma.

V Kobaridu počakava na avtobus, v Tolminu vrževa nahrbtnike v avto in se odpraviva na zasluženo kokto.

Hecam se, valda na pir.

Za konec nekaj podatkov: 17,65 kilometrov, tri ure in pol. Ena suha klobasa, nekaj gramov kozjega sira in kos črnega kruha, tri litre vode.

TURA 5: JULIANA, ETAPA 10.

Če nam na prejšnji etapi skoraj ni bilo treba plačati prevoza s cugom, se je tokrat zgodilo prav to. Pustimo ob strani, ampak z logičnim razmišljanjem lahko predvidiš marsikaj in predvideval sem že ob vstopu na vlak. Je pa tudi res, nisem se imel namena okoristiti, kolikor bi se s tistim evrom in pol lahko sploh okoristil in če to bere kdo iz železnic, naj mi prosim javi podatke in mu nakažem dvojni prevoz…

V kolikor so vam moji zapisi dali motivacijo in se želite na pot podati tudi sami, vas opozarjam – deseta etapa ima precej asfalta. Kar, resnici na ljubo, precej ubija razpoloženje, svoje pa je tistega dne dodala tudi blazno visoka temperatura ozračja.

Že vzpon z železniške postaje v Grahovem je bil mučen in bučno olje je že kapljalo s čela. Na glavni cesti se priklopiva na Juliano in brž se pokaže vzpon. Na srečo v senci in po prav prijetni stezici.

Brž čez mostiček se nahaja improvizirana klop, na kateri prvič počivamo…

Kaj kmalu se pred nama pokaže osamljena kmetija Ravence, kjer naju gospodar pravilno usmeri, kajti kljub izredno lepo označeni poti, kolikor sem jo spoznal v treh etapah, človek občasno pogreša še kakšno smerno tablo ali označbo. Nenadoma se pred nama odpre, zagledava Krn in Temljine. Tu so ljudje bolj sramežljive sorte, saj tistima dvema, ki sva ju srečala, je bilo nerodno odzdravit. Psi so vsaj povohat prišli.

Nekaj korakov naprej se nahajajo Temljine, v ozadju se vidi Krn.
Vsaj pes naju je prišel pozdravit.

Asfalt. Mimo kapelice in v ovinek, nato pa desno, na stezo čez pašnike vse do Kneže. Vmes, priznam, so misli delovale malenkost drugače in posledično prehodiva cel travnik, v iskanju izhoda, ki je bil le dva koraka stran od vstopa. Vse je okej, brez panike, nekaj zbadljivk in gremo naprej, na moje veliko razočaranje, spet na asfalt. Skozi Knežo se ne ustavljava, nekajminutni postanek narediva v Podmelcu, nato pa strumno naprej. Vmes razmišljam, če bi se povzpela še do slapu Sopota, a zanimanja ni ravno veliko. Na srečo.

Grizeva proti Humu, po eni lepših cest v širši okolici. Sam jo poznam iz kolesarskih časov, čeprav v obratni smeri in tako kot vedno, se tudi tistega dne nisem uspel načuditi vsej njeni lepoti. Pod razgledno točko lahko vstopiš v bunker in si ogleduješ podpise na težkih kovinskih vratih. Kakorkoli, zakaj sem prej napisal, da na srečo ni zanimanja za ogled slapu? Ker ga z vrhnjega ovinka prav lepo vidiš.

Ena lepših cest na tem območju.

Pred Humom poskrbiva za zalogo vode, nato pa odpeketava proti Ljubinju. Še vedno asfalt, hodiva nekaj časa po desnem robu ceste, nato po levem, kjer je pač senca. Čakajoč na tisto makadamsko pot, ki naj bi, kot sem prebral na spletni strani, naju pričakala na desni strani … no, napaka. Ker ravno malenkost poznam tiste kraje, se mi je zdelo nemogoče zaviti desno in res, odcepiš se levo in šele potem na desno. Premagava delček vzpona na Senico, nato pa vsak svojo malico iz nahrbtnika. Koliko je še? Ne more biti več veliko, maksimalno pol ure. Do vrha, potem še spust, pa bova na koncu.

Ko končno stopimo na makadam, se nam odpre lep razgled na Ljubinj.

Res, vzpon na Senico ni bil pretirano hud in se je kar dalo hoditi, kljub pripekanju. Na vrhu razgledna točka, od koder je najlepši razgled. Če boste kdaj dobili razglednico Mosta na Soči, bo na njej slika točno s te točke. Naj povem, da sem Senico nekoč že obiskal, a do te točke nisem prišel, pa tudi rahlo naveličan sem bil tistega dne, poleg tega sem prišel in odšel po drugi poti.

Najlepši pogled na Sveto Lucijo, bolj poznano pod imenom Most na Soči.

Spust ni bil prijeten. Eno od kolen rado povzroča bolečine predvsem na spustih, svoje doda še vročina. Nižje kot sva, bolj je zadušljivo in ko v Modreju stopiva spet na asfalt, nisva nič kaj razvedrena. Na momente naju kar živci bolijo. Ampak, sva blizu konca.

Uradno se etapa konča pri kajak klubu, naju pa čaka še kak kilometer do železniške. In nato na zaslužen pir.

Za sladico še nekaj bolj ali manj zanimivih informacij. Sedemnajst kilometrov in pol, štiri ure in pol hoje, pohodnikov na etapi tistega dne nič. Naporno ni, razen asfalta, razgledi so in če nisi zahteven osebek, ti ne bo nič manjkalo.

Ej, a gremo naslednji vikend še?

TURA 4: JULIANA, ETAPA 9.

Zakaj pa ne, smo si rekli, ko je padla ideja, da bi v letošnjem letu prehodili celotno Juliano. Izvedljivo je, glede na to, da smo vikend pohodniki, volje nam pa tudi ne manjka.

Prvotni plan je bil, da v enem dnevu prehodimo dve etapi, deveto in deseto. Zakaj pa ne. Tokrat v duetu odrineva proti Postaji, sedeva na vlak, kjer nama skoraj ne bi bilo treba plačati, glede na hitrost kondukterke in nemalo kasneje v Podbrdu zagrizeva v asfaltni klanec proti Trtniku. Veselje se kmalu konča, saj je že v prvem kilometru pred nama najbolj strm vzpon. Mimo hiše se pot postavi skorajda pokonci in traja dobre pol ure, da se na Kalarskem sedlu zopet začne obnašati nogam primerno. Ja, začne se počasi spuščati. V kolikor se ne bi, bi dve uri kasneje pristopicljali na Črno prst. Kakorkoli, slabe štiri kilometre po štartu že stopimo v prvo idilično vasico, Kal. Skoznjo se po asfaltu spustimo še v Stržišče, kjer je obvezno stopiti še po nekaj stopnicah do cerkve, od koder se razprostira lep razgled.

Črna prst v megli.
Dobrodošli v Kalu.
Pogled na cerkev v Stržišču.

V samem centru Stržišča, tega luštnega zaselka iz časov tirolske kolonizacije, se zopet vrnemo na travnato podlago in po rahlo nevarni stezici pridemo na lepo makadamsko pot, dokler ne ugledamo ne ravno prometne ceste proti Znojilam. Čeprav nam splet ponuja informacije o zapuščenih vaseh, sem jih pričakoval že prej, ampak tukaj… le pri eni hiši opazim parkirano vozilo, je pa res, da je bila nedelja dopoldan in so verjetno bili pri maši. Nadaljujeva, malenkostno trpiva, ker sama pot ne nudi razgledov in razmišljava o tem, da imava pravzaprav srečo, ker sonce ne žge. Večino poti se namreč skriva za oblaki, kar nama sede. Itak je dovolj soparno, da nama teče od glav.

Znojile, ena bolj kot ne neposeljenih vasic ob poti.

Ko prispeva do Oblok, v vaškem turnu ravno poldne bije. Idealen čas za malico. Menda bo od sedaj naprej šlo res le še navzdol. Tisti menda se izgovori, ko sicer nimaš pojma, imaš pa željo in pričakovanje. Še vedno polna zagona odrineva naprej in čeprav je zaključek blizu, je pravzaprav še daleč. Le da tega ne veva.

Poti namreč ni videti konca, čeprav sva tik nad magistralko. Ravnina. Potem vzpon. No, niti ne vzpon, ampak vzponček. Trideset korakov v klanec. Potem malo spusta, zopet nekaj ravnine in spet nekaj korakov vzpona. Tako se ponovi nekajkrat, vidna naveličanost se ubesedi v nekaj kletvic pretežno italijanskega porekla in v stavke, kot so »js se tega ne grem več«, »js grem nazaj« in podobne izpeljanke zajebantske obupanosti. V glavi igra Čista jeba, nekje v srcu je zagon in nekje v nogah utrujenost. Izrečene so prve misli o tem, da ne greva na naslednjo etapo. Tistega dne.

Deveta etapa Juliane je polna takšnih…
…in takšnih stezic.

Kar naenkrat asfalt. Koritnica in citati, »Glej jo, Stane, našo grapo« ter »sezula se bom, ker grem poslednjič po svoji zemlji«, vročina pritiska, sonce žge in edini cilj je železniška postaja, da počakamo na vlak in gremo domov. Dovolj je bilo za danes, res. Deseta etapa bo že počakala.

Veselje, ki se je porodilo ob prihodu na železniško, ni trajalo dolgo. Naslednji vlak je imel odhod šele čez tri ure. Pol ure bi lahko sedel tam, v senci, več pa ne bi šlo. Ugasnem aplikacijo, ki izrisuje pot in ostale bolj ali manj pomembne podatke in prižgem cigaret. Kaj bova?

O tem, kako se je vse skupaj zaključilo, raje ne bom. Lahko omenim, da naju je čakalo še kakih dvanajst kilometrov hoje. Sva pa prišla do avta in potem brž na zasluženo pivo. Čeprav, nič ne bom lagal, če uporabim množino.

Za konec nekaj podatkov. Najvišja točka je Kalarsko sedlo z 998 nadmorske, sama pot pa bi kondicijsko manj pripravljenim, po podatkih s spleta, vzela šest ur in pol. Ne da bi se hvalil, sam sem za hojo porabil nekaj več kot štiri ure. Vsega skupaj se nabere nekaj več kot 17 kilometrov, vzpona je malenkost več kot 1000 metrov, spusta pa 1200 in nekaj drobiža.

Če priporočam? Seveda. Četudi sem proti koncu etape klel in si mislil »nikoli več«, sem si naslednji dan, ko se je duša spočila (telo pač ne) le rekel, da je bilo lepo.

TURA 3: JULIANA, ETAPA 8.

Je že res, da čisto vsake ture ne opišem in tudi te ne bi, če ne bi bila nekaj posebnega. Zakaj, kasneje.

Dogovor je veljal vsaj tri dni, potem pa se je v nekaj urah spremenil. Kamor smo bili namenjeni, bi nas predrago koštalo, obenem bi se verjetno drenjali v množici ljudi, kar pa nam ni bila ravno želja. Ja, to smo tiste sorte ljudje, ki nam družba sočloveka sicer prija, a ko ljudje postanejo neprebavljivi, se raje zatečemo k naravi.

Po hladni in deževni noči navlečem nase dolge hlače, ker pač človek mora delati tudi napake in kmalu po tem sedimo, tokrat v triu, na železniški postaji v Podbrdu, čakajoč na cug proti Bohinjski Bistrici. Nič ne mencamo, na hitro spijemo kavo in se podamo na pot.

Meni, kondicijsko manj pripravljenemu, gre sprva dobro, kasneje, ko zapustimo Nemški Rovt, pa se začnejo prve mini težave. Nekaj časa molčim, saj kdor molči, menda devetim odgovorim, ker pa ni bilo moč dobiti še sedem ljudi, sem rahlo cinično pripomnil, da imata dober tempo. Poštekala sta in me spustila naprej, da sem vsaj enkrat bil prvi, čeprav se teh for sploh ne gremo.

Smerokaz nas s steze spelje na lepo makadamsko pot, ki mimogrede vodi proti Kobli. Da nam ponuja ravno lepe razglede, ne morem trditi in posledično postane zmerno do pretežno dolgočasna, kar se stopnjuje še od križišča naprej, ko je kak kilometer ali dva povsem enolična.

Pri lovski koči Za Malim vrhom postojimo nekaj minut, nato pa nas čaka slabih 10 minut vzpona proti najvišji točki današnje etape – Vrh Bače z 1287 metri nadmorske višine. Tu zame muka postane užitek, saj je čas za malico. Nahrbtnik skriva suho klobaso, obenem pa se mi odpira prelep pogled na Baško dolino, ki jo danes v večini imenujejo preprosto Baška grapa.

Po okrepčilu se brž počutimo bolje, ker smo v tokratnem triu sami takšni, ki nam spust pomeni več kot vzpon. Prvih sto metrov je ubijalskih. No, pretiravam, a vseeno je malenkostno strm. Kasneje se pot spremeni v lepo, cikcak speljano stezo, po kateri se je užitek spuščati. Prispemo v malo vasico Bača in se mimo cerkve spustimo na širšo in makadamsko pot, ki je ravno toliko strma, da si rečemo »raje dol, kot gor«. Zaključimo v Podbrdu, mahnemo naravnost proti železniški, sedemo v avto in se zapeljemo na Petrovo Brdo na zasluženo pivo.

Slik danes sicer ni, lahko pa ponudim nekaj podatkov, ki bodo mogoče prišli prav. Malo manj kot 14 kilometrov dolga pot naj bi pohodnika razveseljevala in mu nudila prečudovito družbo narave kar osem ur, nam je uspelo v manj kot petih. Vzpona je 770 metrov, spusta dobrih 12 več. Pot ponuja pestro doživetje dveh svetov, zanimivi so pa tudi razni bunkerji in ostanki dolgega sistema utrdb, imenovani Alpski zid, ki jih lahko opazimo takoj pod Vrhom Bače.

Če priporočam? Definitivno. Samo ne v dolgih hlačah, če je napovedano sonce.

Med vožnjo domov pa ideja enega od nas. »Ti, kaj pa če bi prehodili celo?«. Jo bomo?

FURA 1: ZNOVA PREBUJENA STRAST.

Menda je v človeški naravi, da tisto, kar rad počne, mora nekega dne dati na stran in si vzeti pavzo. No, pavzo… ekstremist, kot včasih v šali poimenujem samega sebe, nisem imel le pavze, ampak nekaj mesecev obdobja lenobe, ki kar ni in ni hotela ponehati.

Da nekaj vzljubiš, moraš biti malo brez. Kot recimo večer s prijatelji – če je prepogosto, postane dolgočasno, če je pa enkrat tedensko ali še redkeje, se pa že veseliš. In tako nekako sem se veselil nedeljskega pohajkovanja s kolesom po Vipavski dolini.

Ker je pač treba. Treba je ohranjati stike z domačim okoljem in če ne vsaj nekajkrat letno kolesarim po enem lepših koščkov raja na Slovenskem, dobim občutek, da zatiram svoje lastne korenine. Pa dajmo malo realnosti, no. Je že res, da Vipavsko dolino smatram kot raj, kar pa nikakor ne pomeni, da ostali kotički naše male niso lepi. So, ampak moraš jih znati videti. Jih ceniti. Ker niso tam zaradi nas, ampak za nas. In sedaj, ko se je v meni znova prebudila strast, sem prepričan, da jih bom videl še nekaj.

Človek včasih počne stvari, ne da bi točno vedel, zakaj jih počne. In tudi sam trenutno ne vem, zakaj sem letos zabušaval s kolesarjenjem. Tudi ni to nekaj, kar bi blazno želel vedeti, ležerno si rečem »pač nisi« in to je to. Seveda mi ni všeč, ker sem nekaj let nazaj imel ob takem času že zavidljivo število kilometrov, ampak preteklosti ne morem spremeniti. Vse, kar lahko storim, je le to, da poskrbim za prihodnost.

Tega dne nisem veliko prekolesaril, niti štirideset kilometrov ni zneslo. Sem pa zato toliko bolj užival, ko sem odkrival nove poti, zaradi česar me bi lahko bilo malo sram, kot domačina. Pa me ni. Tolažim se s tem, da jih veliko ne pozna naše dežele. Nekateri ne bi znali niti na zemljevidu pokazati Kočevja, niso še bili v Dravogradu, obenem pa rinejo na morje in se pritožujejo nad drenom. A o tem kdaj drugič.

In ker me letos čaka še vsaj dvojno kolesarjenje po Vipavski dolini, bom tokrat naredil izjemo in ne opisoval krajev, kjer sem vrtel pedala, temveč le prilepil nekaj slik.

Možnosti kolesarjenja po neprometnih in makadamskih poteh je ogromno. V ozadju Čaven.
Pogled proti vasici Slap, v ozadju Planina.
Pogled na vas Budanje, v ozadju Podrta Gora, desno Kovk, priljubljeno vzletišče jadralnih padalcev.
Napoleonov most čez reko Vipavo.
Vsak podvoz pod avtocesto, je poln različnih umetnij.

Zdaj pa naprej. S strastjo, kot vedno.