ČAS KISLIH KUMAR.

Po tem, ko so odšli na dopuste raznorazni uredniki tiskanih in spletnih medijev, je končno nastopil čas za študentska dela v pisanju člankov, katerih ljudje sicer ne berejo, jih pa vztrajno komentirajo in pod objavami spuščajo gnev svojega dolgočasnega vsakdana. Ja, res je, čas kislih kumaric je tu, dogaja se ne nič zanimivega in zato smo seznanjeni z vsakim zdrsom avtobusa nekje na jugu Tibeta, gigantskih paradižnikih iz Transilvanije in morbidnih, če ne že kar solze povzročajočih težavah tako domačih, kot tudi tujih zvezd estrade. Seveda ne manjka nešteto opozoril, kako ravnati ob visokih temperaturah, katere nas objemajo te dni. Ljudje smo seveda neumni in letos je prvič vroče, če je pa bilo slučajno tudi lani približno enako, smo od takrat že pozabili. Mogoče kdo ne bo verjel, a bili so časi brez rumenih, oranžnih in rdečih alarmov. In kot kaže praksa, se na taka opozorila požvižgamo. A da ne? Požvižgamo se na vsa opozorila. Pa pojdi v hribe in preštej pohodnike v natikačih. Pa čudi se vozilom na avtocesti, ko nastaja reševalni pas. Pa bodi zvezda in ne meči petard. Ne, mi smo pametni, nam se to ne more zgoditi.

Odlična promocija.

Časi, ko so morali tisti bolj poznani ljudje, da jih ne bom imenoval ”zvezdniki”, ”estradniki” ali bog ne daj ”slavni”, pošiljati v uredništva časopisov svoje slike z dopusta, da so lahko ustvarjalci rumenega tiska napisali naslov v stilu ”Šokantno! Paparac ujel…”, so mimo. Bilo je namreč treba vedeti, kje ta bolj poznani človek dopustuje, če pa je bilo poleg navedeno, da z jesenjo izide tudi nova plošča, ni prav nič škodilo.

Dejansko pa danes ni ravno drugače, le da tistim bolj poznanim ni treba skrbeti za to – dovolj je objava na družbenem omrežju, potem pa bo že eden od medijev objavil še na svoji spletni strani in delil na družabnih omrežjih. Ker, važno da se vidi, da se govori, da se bere in da je tema za debato ob večernem pivu. Ne bom se hvalil, a poznam večino domačih glasbenih ustvarjalcev – ne vseh osebno, a po imenih in skladbah pa precej. Seveda ne poznam vseh, logično. In največ ustvarjalcev, naj bodo to glasbeniki, igralci, komiki, športniki in celo politiki, spoznam v poletnih mesecih. Ker se takrat pojavljajo v medijih.

Ne bom se šel stavit, a domnevam, da je nekako tako: ”Pozdravljeni, sem ta pa ta, bi lahko objavili nekaj o meni, da se malo spromoviram?”. In sledi odgovor ”Sori, ne bo šlo zdej, december je, dej piši nam še enkrat v juliju, bomo neki zrihtal”. Kam lažje.

In kdor je razmeroma nepoznan, izkoristi vsako priložnost za sledilca več. Pred mesecem ali dvema je bilo moč brati o eni ali dveh influencerkah, ki so jima vdrli v Instagram račun. Ne eden, temveč kar nekaj medijev je pisalo o tem in kar mi je najbolj všeč, tudi edini medij, ki ga berem bolj od ostalih – blogi. In v kolikor si prebral nekaj spletnih portalov, ki so o tem pisali zgolj zato, da so pač o nečemu pisali in potem še kak blog na to temo, si se znašel v nekakšnem filmu neštetih žanrov: začelo se je kot triler, za nekaj minut bilo videti kot grozljivka, se razvilo v dolgo in predvsem dolgočasno dramo, končalo pa kot najzabavnejša komedija, ob kateri smo se od smeha držali za trebuhe. Ammm, imamo že nagrade za najboljše samopromotorje?

Kruh.

Sem tiste sorte človek, ki ga prizadene nesreča sočloveka in sploh ni važno, ali je znanec ali popolni tujec. In sploh ni važno, za kakšno nesrečo gre – naj bo naravna nesreča ali zgolj nespametno početje na cesti. Znam se poistovetiti in ja, če bi o tem pretirano razmišljal, bi postal depresiven, zato tega ne počnem. Vem pa, da je hudo. Za vsakim, ki izgubi življenje, naj bo po lastni ali po tuji krivdi, nekdo joče. Starši, otroci, partner, prijatelji. In v takem trenutku ne ostane nič drugega, kot se dostojno posloviti in ohraniti lep spomin. Srh me spreleti, ko na cesti ugledam nesrečo. Ne, ne zevam skozi okno, kot da prvič vidim razbit avto, ampak ohranim mirno kri in sam pri sebi rečem ”upam, da ni hujšega”. Konec koncev sem le človek, z zavedanjem, da kar se je danes nekomu zgodilo, se lahko meni jutri.

In mi gre na bruhanje, ko novinarji hitijo na prizorišča nesreč in se razvije nekakšna tekma, kdo bo prej objavil sliko. Kdo bo prej izvrtal nekaj, kar ljudi zanima že zaradi same tragičnosti, a v tistem hipu niti ni pomembno. Kdo bo prvi prišel do družine, ki je v na videz nedolžnem pretepu izgubila sina z besedami ”sožalje, brez zamere, ampak to mi daje kruh, mi lahko poveste…”. In kdo bo prej na prizorišču naravne katastrofe ter snemal solzavo gospo, katera je v minuti ostala brez vsega, na čemur je delala trideset, štirideset let. ”Kako se počutite sedaj, ko vam je plaz odnesel hišo?”. Le kako. Kot da ni jasno. Kot da ni logično.

Zagotovo nekje sedi urednik, s skledico nezdravih prigrizkov ob sebi, ki tega čuta v sebi nima. Vse se mu vrti okrog denarja. Ob obvestilu o dogodku nemudoma zakriči ”Bojan, Almir, nesreča s smrtnim izidom, pejta, poslikajta, pošljita, jutr pa napotnice prnesta”. Žalost. A časopisne strani morajo biti polne. Ker s potiskanim papirjem si lažje rit obrišeš.

Nič drugače z mano.

Mogoče se bo tale zapis bral kot eden tistih člankov. Vreme je namreč pretoplo za kolesarjenje, zato se mi ne dogaja nič kaj veliko. No, dejansko se mi. Kolesarim res ne, sem pa še vedno v stanju, katerega sem opisal v prejšnjem zapisu. Ja, res je – začel sem zdravo živeti. V abstinenci od alkohola, tobaka, sladkarij, prigrizkov na kavču. Z načinom, da sedaj bolj pazim, kaj počnem, ampak to je tematika za kdaj naslednjič.

Ta zapis nikakor ni iskanje pozornosti. Ta zapis niti nikakor ni produkt časa kislih kumar, temveč zgolj potreba po ozaveščenosti. Po širjenju mojega pogleda na svet, ker zgolj kolesarski bloger ne morem in ne zmorem biti. Za vse tiste, ki ste bili v strahu, da se bo bralo zgolj in le o mojih podvigih s kolesom – ne, ne bo se. Občasno bo padel tudi drugačen zapis. Krut, realen, kot je tale, pa čeprav bi se o današnji tematiki dalo napisati precej več. Ker na svet je treba gledati široko. Ozkoglednost nas o pripeljala samo nekam, ker bomo znali biti kritični do drugih, sami sebe pa bomo dvigovali nekam visoko, kjer sploh nismo in kamor sploh ne spadamo. Kakšen je svet, ni odvisno od drugih, temveč od vas samih.