Gonim – Stran 2 – Gregor Blog

14. maja, 2021

TURA 9: GORA KRVI IN VZDIHLJAJEV.

Je že res, da prav o vsaki turi ne pišem. Lani sem iz same lenobnosti izpustil en zapis o vzponu na Matajur, letos pa itak tako zelo malo hodim, da skoraj ni o čemu pisati. Saj ne, da sem len. Dejansko je bilo letošnjih nedelj bolj malo, da ne bi bile deževne. In če niso bile deževne…

»Greva, sam greva neki na izi«, sem odgovoril, ko me je Von spraševal, kdaj bova spet kam šla. Ni me sram o temu govoriti, kajti iz karantene nisem prišel ravno v top kondiciji, nekatere sledi kovidnosti pa čutim še danes, po več kot mesecu dni. Kot zakleto, ravno med karanteno sta bili dve lepi nedelji, pa še kaj drugega, kar ne spada ravno v ta zapis.

Njemu so te poti bolj znane in po njegovih besedah mi ne bo žal te lahkotne ture. Tako sva v zgodnjem dopoldnevu pustila avto tik pod planino Kuhinja in jo mahnila na Mrzli vrh. Gora krvi in vzdihljajev, kraj strašnih spominov, kot jo je poimenoval nadporočnik Rado Pavlič, ni ravno gora, vsaj meni je delovala bolj kot vzpetina ali hrib. Ampak lepo počasi. Pot poteka večinoma skozi gozd in tiste sončne nedelje, ko je sonce že nakazovalo poletje, je bilo to več kot odlično.

Najprej en postanek pri Puščavnikovi jami, kjer je kar osemnajst let prebival domačin iz vasi Krn, Majdlčev Franc. O tem bi rad izvedel kaj več, a je napisanega gradiva skoraj nič. Kmalu naprej (no, ne ravno tako zelo kmalu, kakšno uro kasneje) se znajdeva na planini Pretovč, od koder se odpirajo lepi pogledi na planino Sleme, desno pa ugledamo eno najbolj idiličnih vasic – Čadrg.

Vhod v Puščavnikovo jamo, v kateri je od leta 1936, pa vse dokler ga leta 1952 ni zasul snežni plaz, živel Puščavnik, Majdlčev Franc iz vasi Krn.

Ampak tu se šele začne. Vzpon postane bolj strm, a ves trud je kmalu poplačan, ko prideš do muzeja na prostem. Ki je tam z namenom. To strmo pobočje nad Tolminom je namreč danes sinonim za nekdaj najbolj krvavo bojišče v Dolini Soče. V kaverni si lahko ogledaš oltar, ki so ga madžarski vojaki postavili leta 1917 in je posvečen Materi Božji. Slik z razlogom ni. Odideva naprej proti vrhu. Celoten vzpon lahko opazuješ ostaline avstro-ogrske in italijanske prve obrambne črte. Z lahkoto se postaviš v leta prve svetovne vojne in si predstavljaš, kaj so doživljali vojaki, samo zato, da bi…no, pustimo to pri miru.

Le malo pod vrhom se nastaviva soncu in iz nahrbtnika potegneva vsak svojo malico. Mimo pride preplašen par pohodnikov in pove, da sta zašla. »Lejte, gaspa, minuta in bosta na stezi«, kar očitno ni bilo najbolj jasno, saj je sledilo še približno šest vprašanj na temo iskanja steze. Suhe klobase praviloma sedejo povsod in skoraj vedno, nad jurja nadmorske pa še toliko bolj. Odracava proti vrhu, kjer se odpre pogled vse tja do morja, osebno pa me najbolj fascinira pogled na Sočo, ki je tega dne prav posebne svetlo smaragdne barve. Če bi znal z besedami opisati to lepoto, bi jo, a ker je ne znam, vas vabim, da ta pogled doživite v živo. Četudi sem prej omenil, da meni ne deluje kot gora, smo vseeno na 1359 nadmorske.

Nazaj grede se spustiva do vikenda Vonovega kolega, a ga na žalost ni bilo, sva pa vseeno solidarnostno pustila sixpack, malo posedela na soncu, nato pa se odpravila naprej, zopet na planino Pretovč in po drugi, ne ravno uhojeni stezi, nazaj proti avtu.

Po dolgem času je res sedlo nekaj hoje po zgodovinsko zanimivih poteh. Dan je bil lep, poln sonca in zdrave zajebancije in, kot vedno, smo ga zaključili ob pivu. Če lahko tistemu rečemo pivo.

10. marca, 202110. marca, 2021

TURA 9: V DRUŽBI MALAMUTA.

Skoraj dva meseca po tistem, ko nismo iskali Pekla in ga vseeno dobili, je bil zopet čas, da nekam odrinemo. Glave so bile prazne, idej ni bilo in odločitev je bila skoraj hipna, da gremo le malo bluzit po Trebuši.

Za zaspanca, kakršen sem, me ob še vedno zgodnji uri Von pobere na periferiji, ustaviva se še na pumpi in kaj kmalu za tem parkirava v Dolenji Trebuši, prepričana, da naju čaka en lep in dober sprehod. Cilja skoraj ni, le da greva po eni strani v klanec in po drugi navzdol. Ravno pretirano hladno jutro ni bilo, a vseeno je sedlo imeti na sebi še eno kamižolo, vsaj dokler nismo stopili na bolj osončeno pot. In po približno dveh urah hoje, evo jo, po tej poti morava priti nazaj. Ja, super.

Majhen klanec se začne, ko Trebuša postane Gorenja in na tistem križišču pri spomeniku ravno za malo stopiva v levo, da v fotoaparat ujamem en lep pogled na Poldanovec. Nato pa nazaj in da bi skrajšala si pot, ubereva desno, kjer v poznem dopoldnevu pred hišo stojijo štirje možaki, tipski za bolj odročne vasice: eden v delovnem pajacu, hišni gospodar, še eden, ki brusi verigo pri motorni žagi ter domnevno lovec, ki je prišel zgolj mimo, tako, kot se pred južno spodobi, na žganico ali (vstavi poljubno število).

»Dober dan, a lah niki prašava?«.
»Ja, lah. Vedva pa nista wad to, a sta Idrca?«.
»Nikoli, niti po smrti…«. Okej. Prijazni lovec nama pove za pot, ki naj bi bila bližnjica in tudi je, ampak takšna, da bi bilo bolje iti po cesti. Da pa se ne bi zmotil samo enkrat, naju je namesto desno, poslal v levo. Hvala lepa in adijo, si rečemo in deset minut kasneje sva zopet na asfaltu. Mirno se vzpenjava in vsak odcep na desno se nama zdi sumničav. Prepričana sva, da ko prideva na makadam, bo bolje, ampak kar nekako ni. Skoraj v Mrzli Rupi sva že, ko se vseeno odločiva stopiti v desno. Obetavno. Cesta se spušča. Star italijanski most. To bo to. Ovinek, iz nahrbtnikov vzamemo suhe klobase. Veselje, da sva končno na pravi cesti.

Nadaljevanje ni potekalo po planu. Saj v bistvu tudi do sedaj ni nič potekalo po planu. Pot, na kateri sva bila, je kmalu zavila ostro levo in se začela strmo vzpenjati. Človeška noga, je bilo slutiti, po njej ne stopa ravno čestokrat. Naveličana skleneva, da se obrneva. In greva po isti nazaj. Ni kaj. Tretji letošnji pohod in na vsakem je bilo nekaj narobe: prvi, ko smo nehote prišli v Pekel, drugi, o katerem nisem niti pisal, ko smo na Čavnu namesto prelepega razgleda na Ajdovščino videli le meglo in tale današnji. In bo kdo rekel, da je bilo leto 2020 slabo.

Ni kaj, bo pa malo bolj dolgočasen sprehod. Kar v bistvu sploh ni bil tako zelo, ko se nama je pri vračanju pridružil prijazni malamut. Da naju bo le povohal, nama sledil nekaj metrov, sva mislila. Ne, tip je hodil pred nama skoraj celoten povratek. Kljub fintam, da sva se pred ovinkom ustavila, pa je prišel gledat, kje sva. Kljub temu, da ko sva mu za nekaj trenutkov izginila izpred oči in sva ga videla, kako je zavil na drugo pot in naju čez nekaj minut radostno prehitel, kot da se ni nič zgodilo. Kakih osem kilometrov je prehodil z nama. Dokler nista prijazna gospa in gospod pri eni hiši, ko se že začenjaš vzpenjati po bližnjici za Čepovan, mirno pustila svoje psičke, da se je spoznala z njim. Povedala sva, da bi ga prijela, a da ni najin in da nama sledi vse od Gorenje Trebuše ter da ne veva čigav je, ker nima nobenega osebnega podatka pri sebi. »Ah«, je rekla gospa, »potem je od onega gor. Sej lahko ostane tu, bomo poklicali, da je pri nas«. Super, ker resnično me je skrbelo, kaj bo s psom, ko pridemo enkrat do cilja. Ga naložiti v avto in peljati do tja, kjer se nama je pridružil? Ali ga pustiti tam, bo že našel domov, saj je vendar pes, pametnejši od večine ljudi? Bilo mi je kar malo hudo ob vsemu temu in glej ga zlomka, nekako ni hotel ostati pri tisti hiši, kjer sva ga pustila. Kmalu je pricvirnal za nama, kljub temu, da ga je gospod vabil z žvižgi. Moral sem biti kar malo grob, da sem mu z odločnim in rahlo jeznim glasom dopovedal, da ne more z nami.

Ko se je to rešilo, smo bili še daleč od cilja. Še nekaj kilometrov rahlega vzpenjanja, nekaj časa po asfaltu, nato po makadamu. Priznam, volje ni bilo več. Sonce se je začelo skrivati. In ko sva prišla do križišča, kjer naju je čakal samo še spust po asfalti, o, uboge moje noge, pekoči podplati, naj gre nekam vse skupaj.
»A boš kaj pogledal kilometre?«.
»Bom, pri avtu«.
Na koncu želim vedeti podatke. Prej mi ne koristijo, kaj bi z njimi. To je, kot bi šel na vece in izpustil samo pol urina, ostalo pa prišparal za kasneje.

Tistega dne sicer nisem bil takšnega mnenja, a danes lahko rečem, da je bil dober izlet. Videli nismo veliko, čeprav se dolina Trebušice ponaša s kar nekaj znamenitostmi. Še najboljše od vsega je bila družba malamuta. In pa cilj. Se bo pa potrebno vrniti, to pa, ker je vredno.

Dan kasneje sem preveril zemljevid. Ker je tako bolj zanimivo, kot če ga bi na mestu samem. Če naju ne bi prijazni lovec napačno usmeril, bi prišla ven na tisti cesti, kjer sva nameravala. In če bi nadaljevala po tisti poti, kamor človeška noga ne zaide, bi prišla v Smrekovo Drago. Toliko o tem, sicer pa 31 prehojenih kilometrov.

Dovolj bo za encajt.

20. januarja, 2021

TURA 8: POVSEM NEHOTE V PEKEL.

Lanske ture so zabeležene v spominu in v blogih, kar je povsem pravilno in tudi pričakujoče. Da bomo slej ko prej začeli spet z odkrivanjem novih poti, iskanjem novih izzivov in pitjem dogodivščin, je bilo jasno brž po vstopu v koledarsko leto. Ampak saj vemo, kako pride. Enkrat to, drugič ono, a vseeno nam je uspelo, da smo se tiste nedelje podali na pohod z znanim ciljem, da bomo odkrili toliko neznanega, pa si nismo niti predstavljali.

Da bi med zimskimi meseci izgubil kaj veliko kondicije, se ni bilo za bati. Očitno mi na tem področju kar gre, kljub bolj lenemu obdobju. Sicer sem letos že enkrat osvojil Blegoš, a v planu je bila daljša tura, ki se je zaradi prepričanja treh glav še podaljšala. Več o tem v nadaljevanju.

Tako smo tri brihtne in svežega zraku željne glave pustile avte na Straži in jo mahnile po asfaltu v Repše in nato naprej v rahel spust, čez most in ponovno v klanec do Grepiš. Asfaltna cesta je kmalu postala makadamska, brez kakšnih posebnosti, le nenehno je bilo videti pot, na katero moramo priti. A do tja je še dolga. Sproščen klepet in zdrava zajebancija sta nam vlivala pogum in nas grela, saj je bil izjemno mrzel dan. Že ob samem štartu je bilo dobrih šest pod ničlo, čez cel dan pa se ni povzpelo nad nulo. Ampak kaj bo to, vsega vajenim pohodnikom. Do Snoviš smo se dodobra ogreli, nato pa zagrizli v strm klanec, ki nas je pripeljal Na Izera, od koder se je odprl prelep pogled na Lazec in Otalež. Čas za malico. Morebiti sem imel tistega sendviča premalo, a ker se je obetala še dolga pot, sem ga pol pustil za kasneje. Takrat se nam še sanjalo ni, da bo toliko dolga, kot sploh nismo pričakovali.

Vržemo vase vsak svojo hrano, Von in sopohodnik s priimkom za časa življenja ne preveč čislanega poeta še pokadita cigaret, nato pa mahnemo v desno in dobrih štirideset minut tolčemo do Cesarja. Še enkrat desno, utrujajoči asfalt nas pripelje v sam center Idrijskih Krnic. Menda je poleti prav posebno lepo, ampak sam se tudi zdaj ne pritožujem. Razgledi in pogledi so že sedaj vredni truda. Vojsko in Hudournik, pa skoraj tja do Oblakovega vrha, da ne zanemarim dejstva, da večino poti vidimo tudi Porezen, Črno Prst in meni ljubi Krn in vse ostale v tisti liniji. Tu tudi srečamo prve pohodnike.

Od daleč opazimo gospoda Marjana, ki nas kasneje, ko že nadaljujemo proti Rupi, prehiti. Nič kaj zgovoren ni bil, pa tudi prepričani nismo, da je bil sploh Marjan, zato ne začnemo pogovora, on pa takisto tudi ne. Ampak on je velik pohodnik, on ve, kam gre. In mi mu sledimo. Kar se izkaže za veliko napako. Tako veliko, da nas je stala uro dvajset časa in štiri kilometre. Seveda je Marjan zavil drugam, mi pa, ker je bil cilj naravnost, smo nadaljevali naravnost. Blagi spust, sneg kot moka, nobene gazi, vdira se. Na tabli piše Pekel. Nekam bomo že prišli. In res, pridemo. Navzven vsi trije rahlo razočarani, a vseeno polni optimizma (čeprav verjetno lažnega) pridemo v sam Pekel. Če obstaja kraj, v katerega hodiš in prideš vanj in ni nobene poti naprej, razen tista, po kateri si prišel in je po možnosti to nekje sredi niča, potem je to to. Ampak ker tam stoji hiša, v kateri je mimogrede med novembrom 43 in junijem 44 delovalo partizansko okrevališče, bi pričakoval tudi pot…pa je ni. Kaj zdaj?

Odločitev, da izpeljemo tako, kot smo si zamislili. Ni druge. Dva kilometra nazaj v rahel klanec, po tistem mokastem snegu. Sploh nisem vedel, da poznam toliko kletvic, kolikor sem jih sam pri sebi izustil med tistim racanjem proti Rupi. No, tam smo opazili, da je tudi tabla bolj čudno postavljena. Nič čudnega, da smo zgrešili.

Potem gre samo še navzdol. Vsaj nekaj časa, skozi Stržnico in do naslednjega odcepa, kjer zavijemo levo. Potem je zopet makadamska ravnina, ki nas kmalu pripelje na asfalt in v idilične Jagršče. Tu vleče rahel vetrič, ki ni tistega dne prav nič prijazen. Okrepčamo se z žganjem, nato pa še zadnja etapa – štiri kilometre in pol spusta po asfaltni cesti do izhodišča. Pri avtih smo vsi pametni, »ja, lepa je bila, fajn je blo«, priznamo pa si ne, da smo povsem izčrpani. Dedci, pač.

Saj ko sedaj razmišljam, ja, tistega dne smo res imeli preizkušnjo. Malo te čas lovi, malo so nepredvidene stvari in takrat drugače gledaš. Danes rečem, da je bilo fajn in lepo, kar takrat nisem mogel in niti hotel. Šest ur in pol ter več kot petindvajset kilometrov za prvo letošnjo turo je namreč le veliko več, kot smo pričakovali.

15. septembra, 2020

TURA 7: SVETI KRN.

Nisem še dobro prišel z dopusta, že je zvonil telefon. Za ponedeljek planirani pohod smo zaradi slabih vremenskih obetov prestavili na soboto, jaz pa sem na to malo pozabil. Ampak nič zato. Zjutraj sem ob dogovorjeni uri čakal na žvinskem placu, točen kot vedno, s tavelikim rukzakom, ker pač tako visoko ne moreš iti s pederušo.

Pogled na Krn pred samim začetkom pohoda. Le da se Krna ne vidi.

S planine Kuhinja smo se pognali med kravami in po lepi cesti do planine Leskovca, kjer se pot spremeni v lepo pohodno stezo, ki se počasi in vztrajno vzpenja. Vmes nudi številne razglede in mislim si le kaj me šele čaka, višje. V triu hodim na sredini, kar mi sicer ustreza. Spredaj gre pohodniški kamerad, s katerim sva letos že osvojila nekaj vrhov in podvigov, da sva se že navadila na tempo. Ker v griče pač ne moreš kar z vsakim. Niti najmanj mi namreč ne bi bilo všeč, če bi moral poslušati »prehitro greš«, »dejmo se mal ustavit«, »a je še daleč« in podobno. No, nekaj takega hodi tokrat za mano. Menda ljubitelj gora, ampak enkrat gremo prehitro, drugič prepočasi… no, kakorkoli.

Na desni se nam kmalu pokaže Rdeči rob. Tako drugačen od ostalih vrhov, da se pogled na njemu ustavi in se v glavi porajajo vprašanja o čudežih narave. Pred nami pa kamnita steza, ki se kratko in strmo vzpne. Veter piha. Sonce nažiga, a je kljub temu znosno. Odpre se pogled na jezero v Lužnici. Žal zaradi nekaterih že omenjenih pojavov spust do jezera ni možen, saj, če citiram »nas bo ulovila tema«, kljub temu, da še poldne ni.

Iz istega razloga ni bilo možno se ustaviti za nekaj minut na sami kraljici Batognici. Mogočna gora, ki je pred sto in še nekaj leti doživljala tako imenovano minsko vojno, je postala kraj srditih spopadov, kar je opazno še danes. Na to nas opominjajo številne granate, vsepovsod se najde nekaj železja, vidne so kaverne. A nam se mudi, ker »nas bo ulovila tema«. Jebemu sunce.

Z Batognice se spustimo na Krnsko škrbino, začuda je čas za nekaj počitka. Sam sem z mislimi še vedno nekje bolj zadaj. Vem, da se bom vrnil na Batognico, nekoč. Ker to si ta mogočna skala zasluži. No, kakorkoli, začnemo z vzponom proti vrhu. Mravljišče. Ljudje se gnetejo, kot da ne obstaja priporočena razdalja. Bo treba malo pokašljati, ko dosežemo vrh.

Nekaj minut kasneje se stanje na samem vrhu normalizira, pohodniki so se razpršili. Neverjetno. Kakšni razgledi. Nebo je brez oblačka, oko seže daleč, daleč. V meni srce igra narodnozabavne viže, ker vem, da je to najvišji vrh zame letos. Sveti Krn, 2244 metrov poglavar krnskega pogorja, ki iz vseh strani deluje tako možato, a vseeno nekoliko sramežljivo. Zakaj sveti, ob kakšni drugi priliki. Čakaj, sem omenil viže s harmoniko? Ne, nemogoče, da bi to igralo moje srce. Seveda ne.

Namreč, bolj kot se približujemo koči, bolj se sliši. In potem se tudi vidi, učence neke glasbene šole, ki veselo raztegujejo vsak svoj meh in s tem razveseljujejo (ali pa tudi ne) pohodnike. Ali se ob takem početju Gomišček obrača v grobu, ni znano.

Kar smo srečali planincev, je šlo večina v obratni smeri, se pravi najprej na Krn, nato čez Batognico in mimo jezera v Lužnici na planino Leskovca. Na tak način prideš na Krn precej izmučen, saj vsaj dve uri in pol, če ne več, nate sije žgoče sonce, ti pa gledaš direkt kočo. Mene bi to, da gledam kočo celo pot, ubilo po par sto metrih.

Da je pot res dolga, sem spoznal na spustu. Nič drugega nismo počeli, kot le hodili, hodili in hodili. Pa kar ni dajalo vtisa, da bomo sploh kam prišli. In ko končno prispemo do avta, se ozrem nazaj. In vidim kočo. In se zahvalim vsej svoji površnosti, kajti zjutraj, ko sem škljocnil prvo sliko, objavljeno v tem zapisu, na tisto stran nisem niti pogledal. Ker če bi…

Sledila je zaslužena radenska. Valda ne, pir pa.

10. septembra, 2020

FURA 4: KRNICA.

Bilo je tako, kot sem že v prejšnjem zapisu omenil, da so tri vremenske aplikacije napovedovale lepo vreme in ko sem pil jutranjo kavo, sem bil prepričan, da bo res tako. A ko sem s terase videl sosedo čez cesto, kako s sušila pobira čajne vrečke, sem vedel, da je vrag vzel šalo. Pet minut kasneje se je ulilo. In še en kolesarski dan je splaval po vodi.

Zato pa sem naslednjega dne, ko je sonce sijalo na polno, vzel balanco v roke in se odpeljal do Jasne (jezera, ne kakega dekleta), kjer se razmišljal o smislu in bistvu življenja, nakar se mi je utrnila misel, da bi lahko odkolesaril do Krnice. Pot poznam, saj sem lani po tej isti poti kolesaril, ko sem osvajal Vršič po STKP. Za spremembo od lani, je letos pot do Malega Tamarja slabša. Nekaj dni pred tem je namreč obilno deževalo in na nekaj koncih je bilo treba kolo vsaj potiskati poleg sebe, če ne kar nositi.

Vsi smo že videli kdaj sliko koče v Krnici. Vedno je videti tako pravljična, da jo je treba vsaj enkrat obiskati. Tisti z manj kondicije, nikar se ne prestrašite, saj vam tudi pohod do nje ne bo vzel več kot 45 minut. Koliko časa sem sam porabil za vzpon s kolesom, niti ne vem. Sem pa, v določenih momentih, čakal na konec poti, kajti moja kolesarska kondicija je letos bolj švoh.

In, prmejduš, da je res lepo kot v pravljici. Glede na to, da je bilo med tednom, je bilo še presenetljivo veliko ljudi, kar pa ni motilo vzdušja. Lepo je namreč videti, da ljudje radi zahajajo v naravo ter jo cenijo, bodisi peš ali s kolesi.

V miru posedim kake pol ure, spijem odlično turško kavo, pojem čokoladico in se spustim nazaj proti Malemu Tamarju. Škotu nekaj ni okej, saj slišim, da v zadnjem delu nekaj ropoče. Prepričan, da samo nekaj ropota v torbi na prtljažniku, ne posvečam veliko pozornosti in ne ustavljam. Občasno škljocnem kakšno sliko, to je pa tudi vse.

Povzpnem se na tretji ovinek in se po asfaltu spustim v Kranjsko Goro, kjer ugotavljam, da je kilometrov nekam malo in da telo še ni dovolj utrujeno. Kolikor je lepega videti v okolici in kolikor je lepa kolesarska steza med Mojstrano in mejo z Italijo, bi bil greh, če ne bi. Odkolesaril še malo po njej, namreč. Je pa, ko prečkaš mejo, takoj drugačna. Velike razlike sicer ni, a opaziš, da je drugačen asfalt, da so nekatere stvari drugače izpeljane in da so lepše vzdrževane. Tako se odpeljem še do Trbiža, kjer bi se lahko odpravil desno v Avstrijo ali levo vse tja do Pontebbe ali pač še dlje, če je slučajno speljana steza. Ampak naj bo to razlog za ponovni obisk.

Namreč, lani sem dopustoval šest dni in vsak dan nekam odkolesaril. Ugotovil sem, da mi manjka še par dni, da bi odvrtel še kaj več. Letos je bilo možno samo dva dni kolesariti, a odkril sem še za vsaj teden dni vrtenja pedalov po bolj ali manj znanih poteh v okolici. In vse to zase. Ne za Stravo in ne za hvalisanje, ampak za užitek, doživetja in razglede.

Dopusta je konec, pripravimo se na realnost.

7. septembra, 2020

FURA 3: DOLINA KRMA.

Take sorte sem, da dopust najraje preživljam v Sloveniji. Tujina me nikoli ni pretirano mikala in, realno, včasih sem hodil k sosedom samo zato, da je bil mir v bajti. Danes je drugače, glede na vse.

Sicer pretiranih planov nisem imel, a ker so prišli vavčerji, sem se pač odločil jih izkoristiti. In sem tistega dne mahnil čez Sorico na Pokljuko in nadalje v meni simpatično Kranjsko Goro. Seveda, kot vsak običajen človek, ki se sredi poletja odpravi na dopust, to običajno stori v kratkih hlačah, kratkih rokavih in fejk olstarkah. No ja, sredi poletja, bil je zadnji avgustovski dan. In seveda me je na dopustniški destinaciji zeblo, ker tudi dolgega nisem nič vzel s sabo. Situacijo sem sicer kasneje rešil, dan pa je bil nekoliko zapravljen, saj sem zaradi slabega vremena večino časa preždel v apartmaju…

Je pa naslednjega dne bilo lepo vreme in tako je nakazovalo tudi na naslednje dni, a o tem v naslednjem zapisu. Ne da bi točno vedel, kam bi sploh šel, sem se odpravil proti Mojstrani in si mislil »ah, nekam bom že«. Malo krožim naokrog, brezciljno, kot pač tavam vseskozi v življenju, nato pa zagledam tablo za dolino Krma in, no ja, zakaj pa ne. Zagrizem v klanec. Kar zame letos ni ravno mačji kašelj, saj sem kolesarjenje postavil nekam na stranski tir, iz neznanega razloga. Lažem, znanega.

Kaj kmalu oddelam tisti vzpon na Radovno in se spustim strmo desno mimo Pocarjeve domačije in pristanem na makadamu. Srce mi malo zaigra. Desno se usmerim proti Krmi. Pot se vleče, rahlo pihlja in na trenutke ni prav nič prijetno. Vseeno me žene naprej. Menda sem v Krmi že bil, po pričevanju staršev, a bil sem manjši od metra in se posledično ne spomnim. Vztrajam. Med potjo prestrašim dve srni, onidve pa mene in ob razmišljanju, katero živo bitje lahko še srečam, dosežem Kovinarsko kočo. Čas za slike.

Od koče nadaljujem še kak kilometer, nato pa obrnem, ker se želodec pritožuje. Pri koči naročim štruklje in kavo, pokramljam z oskrbnikoma, nato pa mahnem po isti poti proti Radovni. Zapeljem se še do Gogalove lipe, ki je sicer ne škljocnem, a vseeno uživam v pogledu na to igro narave, na to veličastnost drevesa.

Štruklji morajo biti. In ti so bili zasluženi.

Prijetno utrujen se odpravim nazaj proti Mojstrani. Brez problema zvozim tudi tisti 18 odstotni vzpon, pobožam dva konja in za nekaj minut počijem. Na kolesarski srečam soseda, ki je tistega dne začel z Juliano, poklepetamo, si izmenjamo nekaj nasvetov, nato pa vsak po svoje. Greh bi bil, če se ne bi ustavil pri obeležju Jureta Robiča in prebral nekaj njegovih besed, nato pa še nekaj fotk ob Pišnici in brž na zaslužen pir.

Doma sem ob pregledovanju zemljevidov ugotovil, da doline Krma sploh nisem videl v celoti. In tako imam razlog za ponovni obisk.