DAN 112: RESNIČNA ZGODBA O UČENCU IN UČITELJU.

Teden je minil bedno. Dogajalo se mi nič kaj posebnega, da bi bilo omembe vredno, obenem pa sem zanemaril kolesarjenje. Ja, še vedno kolesarim vsak dan, a zaradi pretirane vročine puščam Škota v kleti in se osredotočam bolj na sobno kolo. Žal tudi za poganjanje v prazno nimam pretirane volje, kar lahko pripišem prav tako vremenu in posledično naredim dnevno le par kilometrov. Kar se pozna marsikje, recimo pri kilogramih. Ampak, bodi dovolj.

Se še spomnimo lanskega zapisa, ko sem bil učitelj nadobudnemu, a ne prav mlademu kolesarju? Linka pač ne bom prilepil, ker ne gre. Torej, da ne okolišim, bilo je nekaj neplodnih dogovarjanj, pa nekaj načrtov, ki so kasneje padli v vodo, vse dokler ga nisem nekega sobotnega večera poklical in rekel, da jutri gremo. In naslednjega jutra sva se dobila na dogovorjenem mestu.

Med lanskim in tem zapisom je učenec kupil staro, a dobro ohranjeno kolo. Ležalo je v prtljažniku avtomobila, pokrito z odejo in nekaj minut kasneje mu je družbo delal Škot. Tako pač je, če bi peljal jaz, bi bile obe kolesi na prtljažniku. Kam peljati kolesa nevajenega učenca, ki je letos srečal Abrahama, da ne bo vzpona, da ne bo veliko prometa in da pot ne bo predolga? V naših krajih ni bilo boljše opcije, kot je stara pot med Tolminom in Kobaridom.

Sestaviva kolesi in zajaševa. Vozim spredaj in ne ravno v svojem tempu, ampak malo počasneje. Sicer mi sede, ker kak teden nisem vrtel v naravi. Pogledam nazaj, učenca ni. Upočasnim in se oziram nazaj, če se bo prikazal, njega ni. Še bolj upočasnim in po lepi ravninci vozim enajst kilometrov na uro, njega nikjer. Prehiti me gospod na električnem invalidskem vozičku, potem gre mimo želva in ko me prehitita dva polža, takrat je vrag vzel šalo. Obrnem in grem preverit situacijo. In potem ga dobim.

»Sej lahko poženeš, a veš.«
»A se spomniš lani, kako sem se zajebal?«

Res je, lani se je tako zagnal, da je še nekaj dni trpel boleče mišice. Letos očitno ne bo tako. In sva družno kolesarila proti Kobaridu, kjer sva v hladni senci dreves pojedla sendvič in se smejala neumnostim in bila prepričana, da bova rešila svet, nato pa jo mahnila nazaj proti Tolminu.

Sicer mi je sedla počasna vožnja in to, da sva med kolesarjenjem klepetala, a hitrost me je ubijala. No, če lahko povprečni hitrosti 10,51 sploh rečemo hitrost. Na koncu sva celo malo pospešila, saj se je nad Mrzlim Vrhom prav pošteno oblačilo in vse je kazalo na to, da bo padlo nekaj dežnih kapelj. V izogib sicer manj prometni cesti, sva zavila na makadam, mimo nekoč priljubljenega Johnsona in nazaj proti izhodišču ter na pivo.

Se opravičujem vsem, ki ste kliknili na link in pričakovali nekaj dobrega, no, tega danes ni. Niti ni slik in vsemu navkljub se trudim iz vsega skupaj potegniti nekaj pozitivnega. Roko na srce, ni mi bilo všeč. Na lep dan, ko bi sam odvrtel pedala nekam daleč, sem zabil tri ure in pol za slabe tri ducate kilometrov. Ampak, vsaka šola nekaj stane in ne glede na vse, se menda celo življenje učimo. In jaz sem se tega dne naučil ogromno.

Seveda je bilo še nekaj drugega, a zgodbo o tem, kako sem obupal nad Škotom, bom prišparal za naslednji zapis.

Eden odgovor na “DAN 112: RESNIČNA ZGODBA O UČENCU IN UČITELJU.”

Dodaj odgovor za Sabina Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja