DVA DNI VETRA.

Po tistem, ko je že gladko kazalo, da se letos ne bova družila, me je vseeno presenetila. Več v nadaljevanju.

Tistega jutra sem na vsak način hotel obiskati Medrce. Že prej sem si na spletu ogledal pot in bilo mi je logično, da bom našel. Kako ne, saj človek ne more zgrešiti, poleg tega se je risal lep dan in časa je bilo na pretek. No, skoraj – januar je in dnevi so še vedno kratki.

Na Tuškovem griču pustim avto in jo mahnem skozi Davčo. Čeprav vajen vetra in burje, saj sem po rodu iz takih krajev, je minilo ravno dovolj časa, odkar ne živim več v prezračenih koncih, da sem pozabil, kako lepo je in hkrati težko. Veter se mi zabrije v fris. Prvič. Drugič. Mrši mi brado in privzdiguje kapo. Niti kilometra še nisem naredil, a že razmišljam, da bi obrnil in šel nazaj domov, v topel objem hladnih zidov. Ampak ne. Rinem dalje, ker želim priti vsaj do enega razgleda.

Ni odveč omeniti, da zgrešim. Ne bom trdil, da povsod ni bilo oznak, ampak bom krivdo zvalil nase, ker v vsem vetru in premraženosti, so mi tudi živci rahlo popustili in se nisem pretirano posvečal markacijam. Vem, ko sem doma še enkrat gledal pot, mi je bilo jasno – tu bi moral levo, tam bi moral desno, a sedaj mi ne pomaga kaj dosti. Naslednjič.

Koliko stez, koliko poti, ki ti dajo občutek, da boš nekam prišel, pa se kar naenkrat končajo. Konec, ne gre več naprej. Poti, ki so narejene kar tako, da je nekdo lažje spravil drva domov, nato pa na pot pozabil in jo pustil brez kakršnegakoli cilja. Obrnem in rinem nazaj na drugo pot. In končno, po vseh mukah skozi veter le prisopiham do enega razgleda. Niti ne vem, na katerem hribu sem stal, a zagotovo niso bile Medrce. Le skromna klopca in bogat razgled. Dovolj bo za danes, si rečem in mahnem nazaj proti avtu.

Razgled je lep, čeprav iz neznane lokacije.
Pogled na Porezen.

Ni ga lepšega, kot imeti na dan ponedeljka dopust. Dan sem sicer nameraval drugače zaključiti, ampak to niti ni pomembno, ker se je začel prav tako, kot sem si začrtal. Združiti prijetno s koristnim je bil moj namen, zato sem se odpravil v rodne kraje in naprej proti lovski koči Vojkovo. Že proti koncu serpentinaste ceste so se risali krasni razgledi in vse je kazalo na odličen dan. Parkiram avto pri koči, nataknem rokavice, z dlanmi objamem ročaje palic in jo mimo koče skozi gozdiček mahnem na Nanos.

Pogled na Vipavsko dolino.

Nekaj časa gre, nato se pooblači in veter postane neprijeten. In ker tega nisem doživel prvič na Nanosu, sem vedel da bo tako vse do vrha. Pa saj bom preživel. V daljavi zazrem cerkvico svetega Hieronima. Tako daleč je videti in zaradi vetra se zdi še bolj oddaljena. Občasno se ozrem proti dolini. Vidim morje, prvič letos. Oh, kdaj bo poletje, da grem na tisto mojo plažo in se prepustim valovom… Ne, ne sanjaj. V bistvu tudi sedaj kljub vsemu uživam. Ja, veter mi brije v faco, hladi že tako hladno ozračje, ampak mene na vrhu čaka gorak čaj. No, ne čaka me, ker potuje z menoj osem centimetrov stran od mojega hrbta, ampak vseeno.

Cerkev svetega Hieronima.

Pri cerkvi stojim nekaj minut v varnem zavetju in razmišljam o povratku. Resno, da bi šel nazaj? Namesto tega se domislim odličnega načrta, a o njem kasneje. Uren korak usmerim proti vrhu in po dvajsetih minutah slonim na razpadajočih mizah v bližini koče – prav na tistih mizah, ki so tam, odkar pomnim. Koča deluje odprta, pred njo nekaj oseb, glasnih kot sam vrag in samo narečje mi da vedeti, zakaj je temu tako. Ni važno, ker tega dne mi ne more nič  pokvariti.

Tam nekje daleč, je morje…

A, tisti odličen načrt vas zanima? Zdrava kmečka pamet in preprosta logika, da je v notranjosti vedno topleje, kot nekje na robu in če že do vrha pelje pot – ja, zakaj se ne bi vrnil po njej. Tako usmerim korak proti dolini. Ker je precej mirno (za boljšo predstavo naj povem, da sem na poti na vrh srečal zgolj eno gospo, ob povratku pa vozilo EP-ja), pričakujem da bom v vsej tej tišini naletel na trop gamsov. No, na žalost nisem. Sem pa zato naletel na kopico poti, ki so me vabile preko bližnjic k izhodišču. Ne in ne, po cesti grem in pika. Vmes naletim še na miniaturno različico svetega Hieronima.

Miniaturna različica cerkvice svetega Hieronima.

In za razliko od včerajšnjega dne, sem tokrat vsaj užival.

Ste za nekaj vročega? Vsako leto ob približno enakem času, vstopi v moje življenje, brez kakega vabila ali brez predhodne najave. Zgrabi me, poleže me v posteljo in se nekaj dni ukvarja z mano, tako intenzivno, da švic kar lije od mene in sem na koncu šibak in za videti kot mokra frotirasta brisačka za obraz. Tisto, ker se ne bi smelo, se dvigne in dva dni konstantno stoji in preden pade kakršenkoli sum na to, da je tole uvod v erotično literaturo, naj razočaram – o vročini govorim.

Eden odgovor na “DVA DNI VETRA.”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.