JESEN JE TU.

Privihral je oktober ali, bodimo natančnejši – prišla je jesen. In z njo nove tegobe domače nacije. Roko na srce, ne samo domače, kajti verjetno je v svetu isto. Bom kratek. Slike termometrov v avtomobilih na družbenih omrežjih. Nenehno jamranje, kako zelo hladno je, vprašanja, kdaj se začne kurilna sezona in rdeči alarmi, ker bo zjutraj temperatura padla pod ničlo. Ker, ne gre drugače. Časi, ko si zjutraj pogledal na termometer in se odločil, ali si boš dal kapo ali ne, so mimo. Danes je treba informirati vse okrog sebe, še preden zavre voda za kavo, kako zelo je mraz in kako zelo te zebe, da pogrešaš poletje, obenem pa se pozabi na to, da so isti ljudje tri mesece nazaj izlivali svoje muke vsem sledilcem nad poletno vročino. Ker pa ta novodobna tradicija ni dovolj, je nekaj televizijskih postaj na spored uvrstilo nekaj blazno negledljivih in idiotskih resničnostnih šovov, kjer se poskuša nekaj prebivalcev planeta Zemlja kazati v najlepši možni luči. Bravo. Delati idiote iz ljudi sicer ni lepo, je pa blazno smešno, če nisi med njimi. In če se je kdo kadarkoli vprašal, če obstajajo forumi o osebah v aktualnih resničnostnih šovih – da, obstajajo forumi o osebah v aktualnih, kot tudi neaktualnih resničnostnih šovih. Vzel sem si pol ure, da sem jih prebrskal, zgolj za potrebe teh vrstic in obžalujem svoje dejanje, ker sem pol ure življenja zapravil za totalno debilno branje o kreganju, kdo je boljši in kdo ne. Te pol ure bi lahko koristneje porabil za karkoli drugega, četudi bi bral o razmnoževanju sinic. Da bo pa mera polna, onega dne naletim na plešastega in debelušnega mladeniča, ki se, kot sem zapazil, rad snema in pritožuje. Tokrat je njegova jeza bila namenjena družbi za avtoceste. Ne bom na dolgo, ampak, model, se ti zavedaš, da četudi bi bilo vse lepo in prav, bi dobil nekaj, da bi se pritoževal? Blagajničarka ti je namesto desetih centov vrnila dva bakrena po pet – vlog. Poštar ni dostavil paketa ob enajstih, ampak petnajst minut prej, kar je zelo narobe, ker si ti blazno zaposlena oseba in nisi imel časa petnajst do enajstih prevzet – vlog. Pod noge se ti je prikotalila žoga, ki sta si jo podajala dva otroka pred blokom in te rahlo zadela v gleženj – vlog o tem, kako zelo neodgovorno je to od mamic, ki sta ju pazile, s poudarkom, da bi se lahko končalo veliko huje. Ne bom napisal s caps lock, ampak, a ti to resno? Ti se obremenjuješ z vsem tem? Nimaš svojega življenja in v kolikor ga imaš, nimaš boljšega hobija? Samo čudim se, kaj vse tlači to zemljo.

No, sem rekel, da bom kratek.

Po tem, ko sem opustil svojo bitko s kilometri, ki sicer to ni bila, ampak je postajala vedno večja muka, sem si vzel nekaj pavze. Da se prevetrijo možgani, da se obudijo stare strasti, tiste, ki običajno tudi hitro zamrejo, da se doživi tudi kaj novega in da se telo psihično in fizično spočije. Toliko, da je dovolj. Da se ne pade v nek brezvezen ritem.

Da je treba iti naprej, je jasno. Motivacija ni padla, ker je tehnologija sama poskrbela za to. Namreč, približno pet let star števec se je odločil dati odpoved. Nisem mu zameril. Še živemu bitju ne zamerim, pa da bi napravici z baterijo, magnetom in kablom. Prebrskal sem nekaj spletišč, se ustrezno informiral in v razmerju uporabnost:cena izbral brezžično Sigmo. Bo kdo rekel, budalo, tak znesek za števec – ja, res je, cenejši bi ravno tako meril. Ampak jaz sem človek, ki ve, kaj hoče, kaj potrebuje in koliko časa bom stvar uporabljal.

Nekaj časa sva se lovila. Ne, nisem preskočil na ljubezensko zgodbico, ki bi se razvila v mehko erotiko, kajti še vedno sem pri števcu. Nisva in nisva se uspela uravnotežit, skrival je nekaj svojih muh, ki jih nisem uspel odkriti, ko pa sem jih, sva se prepustila drug drugemu. Zdaj se poznava, veva, kaj pričakujeva eden od drugega in vedno, preden se odpravim, ga nataknem na… v bistvu, res se bere kot mehka erotika, zato bom raje nehal.

Med pavzo sem se udeležil tvitmita in v kolikor ne veste, kaj to je, me ne sprašujte, temveč si ustvarite svojo sliko. Imeli smo se fajn. Potem sem zavil v knjižnico, se založil z dobrim čtivom, ker so večeri pravi za to, preživel vikend brez interneta zaradi tehnične napake človeške narave v nadstropju ali dveh višje, šel na koncert k Albinc in pečen kostanj h Gabrijelu, spil tri kozarce vina in naslednji dan preležal z mačkom. Čeprav, o mačku se mi porajajo dvomi, ker so bili nekoč časi, ko sem spil tudi več, pa nisem imel čebeljega panja v glavi.

Jesen je tu. Priprava na zimo. Listje se obarva, ljudje se umirimo, toplota zunanjega zraku je odvisna od količine sonca in zvečer se sliši prasketanje ognja v peči. Nekateri izkoriščajo kratke popoldneve za zadnjo serijo razgibavanja na soncu, drugi se posvečajo opravilom okrog hiše.

Čakre so odprte in aura je prečiščena, misli so svobodne, nosovi vlečejo vase hladne izcedke, ki so ubežali papirnatemu robcu. Grlo je polno neprijetnih okusov in še tako dober čaj ne pusti dobrega vtisa. Glede na uvodni del tega zapisa, bi lahko sodili drugače, ampak dejstvo je eno – brigati se najprej za sebe. Delati to, kar imaš najraje. Živeti tako, kakor ti ljubo, iskati srečo v majhnih stvareh in spoznavati, da je marsikaj več vredno od denarja, za katerim se pehamo. Žalostno, koliko ljudi se raje pritožuje čez vse, čez kar se pritožiti da, namesto da bi nekaj spremenili. Pri sebi, ne drugod. Ker, ko spremeniš pri sebi, takrat ugotoviš, da drugje sploh ni treba spreminjati. No, je treba, ampak ne tebi.

Stala je tam, med policami in brskala med bolj ali manj zanimivimi naslovi, v knjižnici, kjer preživim uro sredinega popoldneva dvakrat mesečno. Moj ljubi običaj obdobja oktober – marec. Izza spuščenih las se jih je ob prebiranju odlomka na ustnicah risal rahel, zadržan nasmešek, ko je nenadoma dvignila pogled proti hrupu, katerega sem nenamenoma povzročil. Pogleda sta se srečala. Njene oči v barvi nezrelega kostanja so se zazrle v moja enožariščna stekla, za katerimi se je skrival iskren, a sramežljiv pogled. Srečala sva se. Zrak je zavibriral z vonjem tisočkrat obrnjenih in s prozo popisanih listov, bila je najlepša sekunda zadnjih dveh let življenja. In jaz, butelj, sem izustil tisti skromni ”žiujo” ter za češnjo na torti dodal sramežljiv, a iskren nasmešek. In ona, izustila je tisti prisrčen ”žiujo” ter za tringelt dodala iskren, a sramežljiv nasmešek.

Jaz, butelj, sem izustil tisti skromni ”žiujo”. Samo tisti butasti ”žiujo”. Za začetek dovolj, a vseeno premalo.

Jesen je tu.