MENGORE IN SENICA.

Naj začnem z zadevo, ki sem jo v prejšnjih dveh zapisih gladko ignoriral, misleč da bo odšlo tako, kot je tudi prišlo – nenadoma in nepričakovano. Že proti Vremščici sem fasal žulje. Sicer malo čudno, ker sem s temi čevlji že nekaj prehodil, ampak čudeži se menda dogajajo. In za človeka, ki je žulje zaradi čevljev imel nekje v zgodnjih devetdesetih, je to pravzaprav velik dogodek. Tako velik dogodek, ki ti lahko pokvari del dopusta.

Obstaja neka meja brez tolerantnosti, pri kateri lahko tudi moški pojamra, da ga nekaj boli. Roko na srce, žulji ne bolijo ravno, so pa izredno neprijetni. In če jih dva dni nisem omenil, naj jim kanček pozornosti namenim danes.

Mengore sem želel obiskati že nekoč prej, a mi ni uspelo. No, nisem se niti dal na to, da mi bi. Danes je bil pa dan enostavno prekrasen in več kot prijeten za kratek sprehod. Najprej sem hotel parkirati na Poljancah, a sem zaradi bojazni, da mi bo pot prekratka, raje pustil avto v Volčah in jo mahnil po lepi stezi proti vrhu. Povsem nenaporen vzpon krasijo kapelice. Križev pot patra Rupnika. Žal nisem slikal vsake in zato dodajam sliko samo ene.

Ena od štirinajstih kapelic križevega pota patra Rupnika.
Informacijska tabla nas lepo ozavesti o ostalinah…
Ena od ostalin…

Ne smem pozabiti na muzej na prostem, kateri je del Poti miru, ki povezuje ostaline prve svetovne vojne. Vodi namreč ob jarkih, kavernah, raznih spominskih obeležjih in drugih ostalinah prve avstro-ogrske obrambne linije, kjer so nekoč minevala življenja mladih vojakov.

Razgled na eno stran…
… in na drugo.

Vrh tega simpatičnega hribčka, ki se nekoliko sramežljivo bohoti nad Kozarščami, krasi cerkev Marijinega imena, najstarejša božjepotna cerkev na Tolminskem.

Cerkev Marijinega imena, najstarejša božjepotna cerkev na Tolminskem.

Nazaj grede se povzpnem še na bližji Kuk, nato pa proti avtu.

Kljub žuljem med samim vzponom uživam, česar pa ne morem trditi za naslednji podvig tistega dne. Že tako je povsem spontano prišlo do tega, ker same Mengore niso zadovoljile mojih potreb po dnevnem gibanju in ura je prezgodnja za domov, pa sem se odločil skočiti še na Senico. Da ne bi. Res, da ne bi. Ravno dovolj strma pot je, kljub vsej svoji krasoti, tokrat peklenska. Ves čas razmišljam, ali bi se obrnil ali ne in naprej me vleče samo dejstvo, da bodo ob spustu žulji manj obremenjeni. Že sem na dobri poti za osebni rekord – prvič porabiti več časa za vzpon, kot je navedeno na smerni tabli, ko se steza naenkrat zravna in sem v bistvu na vrhu.

Samo tak razgled mi je uspel, čeprav sem prepričan, da nisem bil na pravem mestu.

Čeprav, ko kasneje preverjam informacije na spletu, za vsak slučaj, da ne napišem kaj napačnega – verjetno ni bil čisto vrh, ker razgleda nikakor nisem ujel brez da bi me drevesa motila.

Gledano pozitivno, tako mi ostane še en razlog, da se vrnem in poiščem tisti pravi razgled. Gledano na trenutno počutje in sposobnost normalne hoje, se mi naprej niti ne da, saj sem rahlo nejevoljen zaradi že omenjenih žuljev.

V mestu se ustavim v lekarni in kupim flajštre. Se že vidim, kako bom jutrišnji dan preživel v počivanju in sanaciji žuljev. Da bi jih sam zlodej vzel.

Eden odgovor na “MENGORE IN SENICA.”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja