ONOSTRANSTVO.

Tistega jutra sem stal pred belimi in težkimi vrati. ¨Je to res to¨, sem se tiho spraševal. Nikjer nikogar, v zraku je vel nežen vonj zgodnje pomladi in bilo je rahlo hladno. Tam sem stal, na mehki preprogi, kateri v globino ni bilo videti konca in v beli rjuhi okrog pasu. Sanjalo se mi ni, kje sem in gola radovednost me je gnala, da sem odprl vrata.

Bilo je kot v zdravstvenem domu. Čakalnica, polna ljudi. Večina je hlipala, nekaj pogumnežev je skrivalo solze, le redki so se pomenkovali. Vsi z belimi rjuhami okrog pasu. Sedel sem na prazen svetlomoder stol, ne prav dobro vedoč, kaj naj tam počnem. Odprla so se vrata in raskavi tenor je iz ordinacije zaklical nerazumljivo ime. Starejši gospod z berglo je vstopil, vrata so zaloputnila in zopet je čakalnico prekril zvok tihega in lahkotnega pomenkovanja ter hlipanja z druge strani. Vstopali so novi in novi ljudje, tako v čakalnico, kot v ordinacijo.

Nazadnje slišim svoje ime. Vstanem, vstopim, vrata se zaloputnejo, modrikasti dim kubanke se je razkadil in za belo pisalno mizo zagledam znan obraz. Obraz, ki sem ga že nekje videl, le da ga v vsej mirnosti in zmešnjavi nisem zmogel povezati s spominom. Pleša, ob strani svetlo sivi, skorajda beli lasje, kratki Fu Manchu brki in modre oči s pogledom, ki ne prizanaša.

¨Gregor¨, izustim in iztegnem roko. Kot že tolikokrat prej ob skorajda vsaki priložnosti pozdravljanja in predstavljanja.
¨Ah, točno vem kdo si. Povprečnež z Zemlje. Jaz sem Peter, mimogrede. Kličejo me tudi Buh, sploh na primorskem¨. Ni bilo videti, da mi bo segel v roko, zato sem jo varno spravil k telesu in sedel.
¨Verjetno veš, zakaj si tukaj in stvari ne bom olepševal. Umrl si in sedaj si na sodniji, ker moramo tvojo dušo nekam poslati. Ne, ne moreš izbirati, kot si izbiral za časa življenja in kar navadi se na to. Tvoji dnevi so mimo¨.
¨Ampak jaz v bistvu…¨. Nisem vedel, kaj bi sploh rekel, če smo realni.
¨A a a a¨, me je ustavil z dvignjenim kazalcem. ¨Samo da mi prinesejo knjigo, pa bova hitro končala. Milena! Milena!!¨. Zadrl se je s pravim nečloveškim glasom. ¨Knjigo, prosim¨.

Milena je vstopila v beli meniški kuti in odložila debelo črno knjigo na Petrovo mizo. Vzorno vzgojen sem seveda vstal in ponudil roko.
¨Živjo. Gregor. Aamm, meni se zdi, da bi ti morala imeti, no, saj veš… krila¨.
¨Zdravo. Milena, me veseli¨. Podala mi je roko in kaj tako hladnega nisem imel v dlani že od … no, že dolgo ne. ¨Pripravnica sem, zato nimam kril¨.
¨Pa, a boš lahko letela, ko jih dobiš?¨.
¨Letela bom lahko že prej, če me Pero zaloti pri …¨. Ni ji uspelo dokončati, saj je stari senilnež že vihtel s kladivom po mizi.
¨Miiir, miiir, jebem ti datum!¨. Model je bil res razkurjen. Milena se je na hitro poslovila in zopet sem sedel na tisti plastični stol.
¨Vidim da si opravljal dobra dela. Bil si pošten, prijazen, nisi kradel, vsaj nič ne piše o temu. Pomagal si nositi vrečke ostareli sosedi in nikoli nisi sprejel plačila. Ustavljal si pešcem na prehodih, nisi metal smeti po tleh in redno si plačeval položnice. Varčeval si z vodo in elektriko in lepo si se obnašal do brezdomcev. Kupoval si jim hrano in odeje. Pozdravljal si starejše od sebe in jim na mestnem avtobusu vedno odstopil sedež. Bil si prijazen do tujcev, ki so te spraševali za pot in ohranjal naravo prav takšno, kot sem jo ustvaril. Nikoli nisi lulal v morje in nisi želel slabega sočloveku. K maši si res redko zahajal, ampak kot veš, vera ni pogojena s cerkvijo, zato bom tu pogledal skozi prste. Vedno si bil dobra družba prijateljem in vedno na voljo, ko so te potrebovali. Redno si skrbel za zdrav um in za zdravo telo ter redno si volil za…¨.
¨Gospod Buh¨, sem ga hitro prekinil. ¨Mislim, da to ni potrebno¨. Dvignil je pogled ter se mi zazrl naravnost v oči.
¨Res ni. Ne morem te obsojati zaradi tega. Med nama, komaj čakam, da pride kateri od teh k meni. To bo veselje¨.
Malenkost sem si oddahnil.
¨Z večjimi črkami je napisano, da si nekoč neznancu sredi noči menjal gumo na avtu. To je res hvale vredno dejanje, zato pa so večje črke. Piše tudi, da si zadovoljivo opravljal svojo službo in nisi lenaril na delovnem mestu. In ne gre zanemariti niti napisanega, da si nikdar nisi želel žene svojega bližnjega, kar je pravzaprav čudno, ker svoje nisi imel. In še ena pomembnejša stvar, v vseh stvareh, ki si jih napisal, si uporabljal knjižni jezik in rodilnik, celo na Twitterju in Instagramu. O sveti, presveti nebeški zlati tuš, premalo je takih ljudi. Naprej ne bom niti bral, ker je že na tej točki očitno, da si zaslužiš vstop v Paradiso in bivanje v njem za nedoločen čas. Ampak … se ti mimogrede ne zdi čudno, da je življenje tukaj podobno življenju na Zemlji?¨.
¨Ne vem, gospod Buh, tu sem šele slabi dve uri¨. Le kako bi vedel.
¨Naj nadaljujem. Prav tako kot na Zemlji, tudi tu obstaja več različnih opcij in če sem sedaj prebral samo dobra dela, bom moral naslednje besede nameniti slabim. Saj se spomniš učiteljice iz drugega razreda, plus pa minus. Ne boj se, ni je tu¨.
¨Hvala Bogu¨.
¨Malenkost. Kot vidim, si bil tudi lump. Izmaknjeni čunga lunga v vaški trgovini, drobne laži staršem o ocenah, prijateljem o zabavah, na katerih sploh nisi bil, vdajanje alkoholu, zvonil si na vratih sosedov iz ulice in se nato skril, v mladosti si zanemarjal svojo želvo, prerezal gume na prijateljevem avtomobilu, ker ti je speljal najlepšo punco in mu pljunil na steklo. Ko si se zjutraj zbujal mačkast, si klical v službo in se izgovarjal na smrti v družini in če zapiski ne lažejo, ti je umrlo šest dedkov in enajst babic. In kaj vidim tu, sral si na pragu sočloveka??¨.
¨Bila je bivša¨.
¨Stanovanje ali hiša?¨.
¨Stanovanje¨.
¨V bloku si, na hodniku, počepnil in … saj ne morem verjet. Hud greh je to, res hud. Če nadaljujem, po spletu si iskal pohujšljivo vsebino, nekajkrat si izsiljeval prednost, hupal voznikom, ki so bili počasnejši od tebe in jim kazal sredinca. Nažiral si se s hrano in pijačo, medtem ko so drugi stradali in pehal si se za denarjem, četudi si imel vse, kar si potreboval za dostojno življenje. Od nadrejenih si zahteval višjo plačo in v restavracijah nisi puščal najemnine. Bil si tako škrt, da si kruh kupoval pol ure pred zaprtjem trgovine samo zato, da si privarčeval nekaj centov¨.
¨Že, ampak cent na cent, vsak dan, pa se pozna…¨, sem se nekako skušal braniti.
¨Tišina¨, je zazvenel gromki glas in bilo je slišati kot Lovšinova pesem na v prepad dirjajočem vlaku brez zavor. ¨Bil si pohlepen, kot so pohlepni tisoči in tisoči zemljanov, ki pridejo pred moja vrata in jočejo in prosijo za ponovno priložnost. Pri meni le redkokdo dobi novo priložnost in ti nisi med njimi. Pošiljam te v Inferno, če te bodo hoteli. Preveč dobrih del imaš, da bi bil spodaj in preveč slabih, da bi bil tu¨.
¨Ampak, gospod Buh, se lahko kako pogodiva? Obstajati mora še nekaj vmes, vsaj tako sta govorila Stres in Uran, pa še Benedikt je potrdil…¨.
¨Ohohhooh, the A – team, kje si pa ta dva najdu. No, če sta onadva rekla, da obstaja nekaj vmes, potem lahko to potrdim. Res, obstaja kraj, kjer si vzameš čas za premislek. Imenujemo ga Purgatorio in tja pošiljamo takšne, kot si ti¨.
¨Torej dobre slabiče¨, sem poskušal duhovičiti.
¨Ne, takšne, za katere se ne moremo odločiti. Za tiste, ki si ne zaslužijo ne Paradisa, niti Inferna. Takšne pošljemo v Purgatorio, dokler se ne odločimo. Ampak, če hočeš do tja priti, moraš prej v Inferno. In čas je, da se odpraviš¨.
¨Aha¨. Vstal sem in se odpravil proti vratom.
¨Ne ne. Skozi okno¨, je rekel Buh in s koščenim kazalcem pokazal na odprtino. Stopil sem na polico in iztegnil nogo, da se pripravim na prosti pad.
¨Nasvidenje, gospod Buh¨.
¨Ne, upam da ne¨, sem ga še slišal reči, potem sem se izgubil v gostih belih meglicah.

Popotovanje do Inferna je potekalo mirno, žal pa zaradi izgube občutenja česarkoli, kar fizično ni povezano z mojim telesom, ne vem koliko časa je trajalo. Ne znam oceniti, ali sem bil na poti nekaj ur ali nekaj dni. Ja, izgubil sem občutek za čas in to je trenutno tudi edini občutek, za katerega vem, da sem ga izgubil.

Če mi ne bi plapolala rjuha, bi bil prepričan, da sploh ne potujem, ampak stojim na mestu. No, plapolali so tudi moji lasje in po telesu sem čutil veter, ki ga je ustvarjalo premikanje. Vseeno pa nisem videl drugega, kot belo megličasto svetlobo in tudi zaradi nje, ki sem jo opazoval nekaj ur ali nekaj dni, kdo bi vedel, sem domneval, da mirujem.

Ni bilo dolgo tako, menda. Naenkrat se je meglica razpršila in z obračanjem glave sem hotel vsaj približno videti, kaj je okrog mene. Glej ga zlomka, Karpati. Kitajski zid. Še kar sem padal. Bermudski trikotnik. To sem že videl v pravem življenju, le da ne na morju, ampak na ženski. In niso izginjale ladje, če se nismo ravno igrali kakih čudnih igric. Kaj blodim. Zaradi tega sem na potovanju v Inferno. Tihi ocean. Nato se je stemnilo in videl nisem ničesar več. Le mirno sem padal in razmišljal, kako se bom ustavil, kje bom pristal. Se moram dati v kak drug položaj, recimo kot ptica? Moram kriliti z rokami, se nagibati za spremembo poti? Mimogrede, zakaj bi sploh želel spremeniti pot? Naj zavijem in rečem, da grem na malico? Na koncu sem ugotovil, da je bila misel na ustavljanje zaman, saj sem padal s tako zanemarljivo hitrostjo, da na pustih puščavskih tleh nisem pustil niti odtisa stopala. Je pa peklo, da sem cepetal z nogama kot pri kakem čudnem škotskem plesu. Zagledam tablo in ni mi bilo treba stopiti bližje, da bi prebral. Potipam se po obrazu in – čakaj, brez očal sem? Pokopali so me brez očal? Le kaj so mislili, da jih ne bom rabil? Sicer je vseeno, ker vidim, le jasno mi ni, kako so si dovolili takšno površnost. PEKEV, je pisalo na tabli. Nekdo ima smisel za humor, ali pa nima smisla za jezik. Kmalu se poleg mene ustavi plešasta duša z majhnimi očali. Nekdo po smrti očitno ni spregledal.

¨Mi scusi, c’è l’inferno qui?¨. O, Italijan. Še tukaj jih bom prenašal.
¨Ojla, Digo, kako je? So naši že Tajanija premikastili, ali se je bastardo skril?¨, sem poskusil duhovičiti.
¨Mi scusi?¨. Ah, seveda, standard. Greš v Palmanovo, pa v Vileš v Ikeo, moraš govoriti njihovo makaronščino, ko pridejo na osmico na Kras, pa jih slišiš ¨mangia, mangia, dammi un bicchiere¨.
¨Si, si¨, mu odvrnem in pokažem na tablo. Ni se mi dalo ukvarjati z njim. Razmišljal sem, zakaj je napis na tabli v slovenščini…

Smerokaz je kazal pot, ki je bila osvetljena z baklami in kot kak tihotapski lik iz risanke sem stopicljal po vročem pesku, dokler nisem prišel pred vhod v Inferno. Vsaj domneval sem tako. Preprosta skala se je bohotila pred mano in nekje v sredini sledi kamnoseškega dela v obliki malih sramnih ustnic. Nekdo se je očitno potrudil. In ko sem opazoval ta umetni spomenik vhoda v spočetje, se je prikazalo moško telo. Bilo je videti smešno – prišel je ven, kot da bi se ravno rodil. Ogrnjen v temno rjuho je stopil bližje meni in deloval mi je nekoliko znan.

¨Ti boš verjetno Gregor¨, se je zaslišal mehak, a od tobaka umazani tenor.
¨Sem bil in sem še, za naprej bo pa čas pokazal¨, sem rekel. Ker, kaj vem, mogoče me bodo preimenovali. Jasno je, zakaj je tabla v slovenskem jeziku.
¨Šaljivec, torej¨, je bilo zaznati ironijo iz ust nekoga, ki mi je še vedno deloval znan. ¨Mogoče še ne veš, a midva se že poznava¨.
Približal sem se, da bi si od bližje pogledal obraz in bolj kot sem ga gledal, manj mi je bilo jasno. Brazgotine, švic, vsakodnevno britje, vse to spremeni človeka, poleg tega niti ne vem, od kje bi ga poznal. Razmišljal sem, koga vse poznam, ki je umrl sorazmerno mlad, a mi na kraj pameti ne pade nič konkretnega. Vsi sudokuji in vse križanke, s katerimi sem si za časa življenja krepil um, so se izkazali za jalovo delo.
¨Pridi, stopiva naprej, da ti razkažem svojo pisarno. Bova razdrla kakšno krepko, se konec koncev že dolgo nisva videla¨. Ja, očitno res. Stopil sem za njim v pisarno, ki je bila kot nekakšna VIP loža na ogromnem nogometnem stadionu. ¨Sedi¨, je pokazal na rdeč fotelj.
Vse, kar sem slišal o Infernu, nekako ni bilo res. Da je vroče, sem si predstavljal bolj temperature iz kakšne finske savne, v resnici pa je bilo bolj kot povprečen julijski dan v Portorožu. Da se vsi sprehajajo goli, sem si predstavljal res kot Koversado, v resnici pa so bili vsi odeti v temne rjuhe. In da bom tu srečal vse svoje sovražnike, kar me je sicer navdajalo s strahom, a v resnici nisem srečal nikogar. Zazrl sem se skozi steklo in pod seboj zagledal prebivalce Inferna. Kot na Zemlji, imeli so svoje službe, le da v drugačnem vrstnem redu. Na desni sta dva šibka politika pripravljala drva, levo so si trije zidarji pekli meso na žaru, nekje vmes je bradati pisatelj vklenjen poslušal negativne kritike.
¨Kaj ti lahko ponudim? Viski, jeger, štok, vodka, amaro, pivo, cviček, pelinkovec, stari, zaloge kolikor hočeš¨. Očitno res.
¨Hvala, ampak raje bi kavo. In vodo¨.
¨Aha, luzer, kot vedno¨. Pa dobro, kdo si ti, da veš vse o meni in da mi sodiš? ¨Naj se predstavim. Pravijo mi Hudič, Satan in Lucifer. On gor mi reče Diablo. Najraje imam, da mi rečejo Denis¨.
¨On gor? To misliš Buha?¨.
¨Ja. On je Španec, veš. Visok uradnik iz malega kraja na meji s Portugalsko. Saj si ga že videl, vajen sedeti za veliko mizo in biti pameten¨.
¨In zakaj najraje vidiš, da ti rečejo Denis?¨.
¨To je moje ime. Tako so me starši krstili. A tebi res ni še jasno, od kje se midva poznava?¨.
¨Ne, prav res ne¨.
¨Kako ne. Spomni se na srednjo šolo. Denis, največji frajer v razredu. Fant od Polone, pa od Urške, od Mojce in od, kako že…¨.
¨Bernarde. Seveda, kako se te ne bi spomnil. Vedno si bil pizda in zdaj si očitno napredoval…¨. Ponosno je usmeril oba kazalca nase.

Kako ga ne bi poznal. Moj letnik in sošolec. Čeprav bi lahko bila kot rit in srajca, sva bila kot pes in mačka. Ampak nasprotja se privlačijo in bila sva tesno povezana. Bilo je veliko spoštovanje med nama in čeprav je znal on vsem škoditi, meni ni nikoli in čeprav sem bil jaz pošten do drugih, do njega nisem bil nikoli. Frajer je bil le v družbi, ko si ga srečal samega, pa je bil bolj kot ne navaden mladenič. Večkrat sva skupaj sanjala o reševanju sveta, jaz na pošten način, on skozi majhne tatvine in sleparije. Po koncu srednje šole so se stiki zrahljali in nekaj let nisem o njemu slišal nič in nazadnje sem v časopisu ugledal njegovo osmrtnico. Pri triintridesetih ga je neki pijani lovec zasačil v kočljivem položaju z neznano ljubimko, misleč da je njegov pes in ga dvakrat ustrelil. Menda je umrl tako, kot si ne želi umreti noben moški – s trdim.

¨Torej, kaj te je prineslo k meni?¨.
¨Ne boš verjel, ampak sam Buh me je poslal. Menda sem idealen za Purgatorio, ampak ne morem tja brez tvoje odobritve¨, sem zažvrgolel.
¨Seveda ne. Prebrskal sem po tvojih grehih in, milo rečeno, ni ravno za se hvaliti. Tu skoraj nimaš kaj iskati¨.
¨Vem, to sem si mislil. Ko pogledam skozi šipo, ravno slabo se nimajo tu, ampak vseeno…¨.
¨Oh, nič ne vidiš. Vidiš tiste stopnice¨, je usmeril kazalec, ¨tam se šele začne. Tam so največji grešniki¨. Pogledal sem, pa ni bilo kaj videti. Le stopnice, ki so vodile nekam nižje.
¨Torej, kakšen je postopek¨, sem vprašal zvedavo.
¨Najprej obdelava nekaj tvojih grehov, ampak ker jih nimaš, bova samo malo klepetala, potem ti napišem odpustnico¨.
¨Okej¨.
¨Ampak nekaj mi povej. To, pred vhodnimi vrati…¨.
¨Bila je bivša¨.
¨Razumem, ampak, kako?¨.
¨Enostavno, prišel sem sredi noči, naredil svoje in šel¨.
¨Legenda. Pa je kdaj izvedela?¨.
¨Ne vem. Takrat je živela še s starši in mogoče je njen foter narajmal na spiralo, ne vem, tudi briga me ne¨.
¨Legenda¨, je ponovil. ¨Ampak to nekako ni v skladu s tvojim poštenim življenjem¨.
¨To je pošteno življenje, Denis. Vsak na svetu mora dobiti vse povrnjeno. Če je delal dobro, se mu mora dobro vrniti, če je delal slabo, se mu mora vrniti slabo. Bolj poštenega načina ni¨.
¨Se bom strinjal s tabo. To ne pomeni, da se strinjam¨, zvito se je namuznil, ¨le nočem, da se mi poserješ pred vhod¨.

Konkretno sva se smejala še kako uro ali dan, ko sva obujala spomine. Zdaj se mi je zdel mnogo boljši človek, kot za časa življenja, a dopuščam možnost, da sedaj drugače gledam na to. Konec koncev imam nekatere čute ohromljene. Nazadnje mi je dal odpustnico in izrazil željo, da se še vidiva. In jaz sem bil na poti v Purgatorio.

Da si boste lažje predstavljali, vam bom na kratko opisal. V nekem trenutku smo vsi poslani v tisto hladno čakalnico v Paradiso in na razgovor k Buhu. On pregleda njegove knjige, ki jih mi pišemo s svojim življenjem in se na podlagi vsebine odloči, ali nam bo vizo potrdil ali ne. Buh ni podkupljiv in naj bi bila skrivnost, da je Španec. Če tega ne boste zadržali zase in se pred njim delali, da znate špansko, ali glasno govorili, kot znajo španci, potem ne čakajte na odobritev vize. Ne kličite ga Peter ali Pero.

Druga oseba, ki ima prav tako ključno vlogo v vašem posmrtnem življenju, je Hudič, Satan, Lucifer, on gor ga kliče Diablo, osebno pa ima raje krstno ime – Denis. Fant, malo čez trideset iz Žimaric pri Sodražici (zato napis na tabli v slovenščini, čeprav s slovnično napako, kar je izkupiček vseh njegovih prešpricanih ur), a nikar ga ne zajebavajte glede tega. Poskušal vas bo osvajati, v kolikor ste ženskega spola in sorazmerno mlade. Za spremembo od Buha in njegovih knjig, je vaše življenje pri njemu popolnoma digitalizirano in v posebnem krogu Googla, ki je dostopen samo njemu preko skrivnega gesla, katerega ima vtetoviranega na desnem podplatu za vsak slučaj, da ga lahko tudi mrtev prenese nasledniku. Zveni nelogično, kajti Buh in Denis sta neumrljivi duši (kot vsi v Paradisu in Infernu), izraz ¨mrtev¨ se uporablja po tem, ko jima poteče mandat. Denis ima tetovažo gesla preventivno, če ga bi ob predaji vodstvene funkcije morebiti bolelo grlo.

Vsi ne boste imeli te sreče, da bi prišli v Purgatorio. Večinoma boste, do končne odločitve, lebdeli med Paradisom in Infernom, mogoče celo več let. Naj vas to ne skrbi, ker itak boste izgubili občutek za čas. Zna se zgoditi, da boste Kitajski zid videli večkrat. Zakaj je temu tako: Buh in Denis se srečujeta redno tedensko na torkovih sestankih. Buh prinese zapiske s predlogi, Denis pride s tablico in polnilcem, nekaj časa si izmenjujeta trače, nato pa obdelata resnejše teme, kot so recimo zmanjševanje čakalnih vrst v Paradisu ali slabi delovni pogoji v Infernu. Med resnejše teme spada tudi pregled vseh duš in odločitve, kdo bo koga vzel. Na tehtanje grehov in dobrih del imata sicer vsak svoj pogled in le stežka najdeta skupni jezik, zato sta nekoč prišla do ideje izmenjevanja. Kar pomeni, četudi ste pristali v Paradisu, je še vedno možnost, da greste v Inferno. Oba imata namreč rada igre, zato bodite pripravljeni na menjave. Ker Buh in Denis se menita tako: ¨Ej, rabim kakega golfista, imaš kaj?¨. ¨Imam, menjam za tenisača. Mimogrede, imaš kakega rdečelasca, bi imeli Ed Sheeran tribute?¨. ¨Neki se bo našlo, če ne, bomo pa pobarvali. Aja, pa še dve siamski dvojčici mi pošlji¨. Ko si enkrat v tem krogu, potem se zahvališ vsej spretnosti pri menjavi sličic Živalskega kraljestva za časa življenja. No, tako gredo dobre duše na izmenjavo v Inferno in grešniki v Paradiso. Odigrajo tekmo, nadomeščajo porodniško na delovnem mestu, popravijo kak toaster, vodijo seminar ali delavnico, nato pa gredo nazaj v dodeljeno stalno prebivališče.

Kakorkoli, zopet sem lebdel brez občutka za čas in zopet sem gledal Zemljo. Bila je vse tisto, kar za časa življenja nisem videl, oziroma nisem želel videti – zasvinjana. Odpadki vse do tam, do koder mi je neslo oko. Vojne. Opustošenja. Kemtrejli. Taljenje ledenikov. Vem, se boste vprašali, a lebdel sem le nekaj kilometrov nad njo. In ko sedaj pomislim, kolikokrat sem rekel, da so se za ukinjanje plastičnih vrečk odločili deset let prepozno… šele od tu vidim, da sem živel v zmoti. Dvajset, če ne še več.

Kmalu sem prav dovolj oddaljen, da vidim le še zelenomodro kroglo in občutek imam, da sem blizu cilja. In res se kar naenkrat ustavim pred drsnimi vrati. Kot bi vstopal v dvigalo. Odprejo se in na drugi strani stoji Milan. Pokojni stric mojega prijatelja iz otroštva. Tisti stric, ki je tako dobro pripovedoval zgodbe, da si mu verjel, četudi ni bilo res in tisti stric, ki mi je nekoč opisal Purgatorio.

¨Mile¨, sem presenečeno vzkliknil. ¨Kaj pa ti tu?¨.
¨Ja, kaj. Umrl sem¨.
¨Vem, trideset let nazaj, kap te je¨.
¨Sedemindvajset. Ravno v tistem času, ko smo se pripravljali na samostojnost, se spomnim, Zinka, moja žena, saj se je spomniš…¨.
¨Ja, ja¨.
¨… je postavila krožnik mineštre na mizo, meni se je pa tako dremalo, pa je še nekaj kričala name, jaz sem pa naslonil glavo nazaj, ji nekaj zamrmral, potem mi nekaj filma manjka in ko sem se zavedel, sem bil pri Buhu in mi je vse pojasnil. Poslal me je sem in tukaj sem, vseh sedemindvajset let¨.
¨Ampak, kako veš, da sedemindvajset, saj kot duše nimamo občutka za čas¨. Ni mi bilo jasno.
¨Poglej¨, in mi pokaže beležnico in svinčnik. ¨Tukaj je dolgčas, zato štejem. Štejem do šestdeset in naredim črtico. Šestdeset takih črtic, pa je ena ura in naredim večjo črtico. Štiriindvajset večjih črtic pomeni en dan. Tako gre hitreje mimo. Ampak mislim, da bom kmalu nehal štet, tinte mi zmanjkuje¨.

Da skrajšam. Milan mi je nekoč povedal zgodbo o Purgatoriu. Dejal je, da naj si najprej preberem kaj o Golem otoku in vse, kar bom prebral, bo približek Purgatoria. Ravno tako je, le vroče ni tako zelo. Ravno tako lepo je, mir je, le da te nihče ne preganja in nihče ne tepe. Ravno tako garaško je, tam imaš žulje od kladiva in kamenja, tu jih imaš od svinčnika. Če nimaš svinčnika, imaš pa preležanine. Ravno tako živiš, le da imaš čistejše stranišče. Če si je kdo tam želel televizijo, bi bil tu vesel, da je ni. Tam si imel čas za razmislek, tukaj ga nimaš, ker čas ne obstaja, če si ga sam ne ustvariš. V bistvu je samo ena razlika. Od tam si se, če si imel srečo, lahko vrnil živ, od tu se pač ne boš. Na žalost.

Ker, če bi se lahko, bi živel čisto drugače. Pomisli na svoje napake, ki bi lahko imele hujše posledice. Si se kaj naučil iz njih? Pomisli na vse osebe, ki si jih prizadel, ti je kdaj žal? Je bilo vredno? Se kdaj pa kdaj zaveš, da podzavestno misliš na njih? Spomni se na vsakič, ko si rekel, da nimaš časa, čeprav si ga imel, le ljubilo se ti ni. Pomisli na to, kolikokrat si šel preko mej za to, da bi imel denar in kolikokrat si ogrožal svoje zdravje, misleč da bo, ko boš bogat, vse bolje. In pobrskaj po spominu, kdaj si nazadnje storil kaj zase, za užitek, za sprostitev.

Človek, samo eno življenje imaš. Izkoristi ga pametno. Ne sekiraj se, ne pametuj preveč in bodi dober z drugimi živimi bitji. Ne počni stvari, ki niso vredne tvojega časa in se posveti sebi.

2 odgovora na “ONOSTRANSTVO.”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.