MOTIVACIJA.

Nekaj časa se mi ni dalo na kolo, priznam. Nekako ni bilo motivacije in medtem ko sem razmišljal, na kakšen način me bo našla, sem prišel do spoznanja, da se to ne bo zgodilo. Ker motivacija pač nima razloga, da bi iskala mene, asketsko naravnanega tečneža, sem jo moral poiskati sam. In edini problem je bil v tem, da se mi ni sanjalo, kje iskati.

Po tem, ko sem nekega dne v kleti živčno vlekel dim iz cigarete, mi je na um padel sijajen preblisk. Kaj ti je tega treba? Dej, malo se umiri, zvij si enega na dan zgolj za užitek in ne uničuj si življenja, ne troši kar tako, kot da imaš polno rit in naredi nekaj zase. V bistvu isto, kot sem si mislil v približno sedmih enakih prebliskih o prenehanju kajenja v zadnjem letu. Prekleta odvisnost. Od vsega. Vedno se je končalo enako: ker je moj problem v tem, da si stvari preveč jemljem k srcu in ker imam čustva na krhkih temeljih, sem kot vlak na pošvedranih tirnicah. Potem postanem živčen in v lokalnem Mercatorju rečem Jolandi, naj mi da še cigarete. In si sveto obljubim, da je to zadnja škatla. In čeprav sem vedno mislil resno, mi nikoli, z izjemo zadnjega poskusa, ni uspelo. Vem zakaj. Ker nisem nikoli pristopil tako resno k temu, kot sem pristopil sedaj. Nikoli nisem rekel fak of vsemu, kar me je motilo. Nečemu, kar se mi je zgodilo in me prizadelo. Nekomu, ki se je trudil spremeniti me in bil nesposoben spremeniti sebe. Nikomur, ki… no, saj sploh ni važno. Ker tokrat sem rekel. Fak of vsemu, kar dela iz mene nekaj, kar sploh ne želim biti. Odjebal sem čike, z izjemo tistega večernega, če mi slučajno sede. Odjebal sem alkohol v večjih količinah in začel prisegati na brezalkoholno pivo. Ja, poznam vse prispodobe o tem, da je to kot pornič na radiu, ampak jaz vem zase, nekdo drug pač ne, več o tem kdaj drugič. Omejil sem cukr, kar je za sladkosneda enako, kot bi človeka s podeželja zaprl v garsonjero v blokovskem naselju. Boli me kita, ampak jaz sem rekel fak of. Moje življenje, moj stil. Prav ali ne, delam tako, kot mi je všeč in kot mi najbolj paše.

Da, Gregor, ampak še vedno nimaš motivacije. Res je, nimam je. Zato sem jo začel iskati. In našel sem jo na različnih krajih. Izpostavil bom tri, ki se mi zdijo ključnega pomena.

Prvi: v zgornjem odstavku. Ker imam časa na pretek in namesto da bi ga preživljal na internetu ali po lokalih, lahko naredim nekaj koristnega iz sebe. Na poudarku, da se ne obremenjujem s tem, kaj si ostali mislijo. Ker nekateri rečejo, da bi moral ven, v nočno življenje, kar ne pomeni biti ob enajstih zvečer doma, ampak priti domov zjutraj. Ker pošteni ljudje hodimo po svetlem domov. In jaz sem pošten.

Drugi: na tehtnici. Ki je pokazala preveč. Pustimo ob strani to, da nekega dne nisem uspel zapeti nobenih hlač, da sem se vedno težje priklonil in druge težave. In ne drznite si ob mojem trebuhu izjaviti tiste hudomušno bedne, da ima dober gospodar orodje vedno pod streho, ker ga nima. Dober gospodar orodje uporablja.

Tretji: v Borisu. Na Twitterju mu sledim že dolgo in vedno sem si ob njegovih čivkih mislil, pač tip je dober, podpiram šport, vse dokler ni nekega dne objavil, da teče vsak dan. Do takrat sem bil prepričan, da je eden tistih rekreativnih tekačev, ki reče ah, danes se mi pa ne da in se zavali na kavč. Ne, dejansko teče vsak dan, mislim da že osem let in je v tem obdobju pretekel približno 68 tisoč kilometrov. Pred dnevi je objavil, da je odtekel svoj tritisoči zaporedni tek. In če zmore on, zakaj ne bi jaz na kolesu zmogel vsakodnevnega treninga? Boris mi je dal toliko motivacije, da sem še istega dne obrisal prah s sobnega kolesa in si sestavil razpredelnico za zapiske. A vseeno sem si vzel še nekaj dni za premislek.

Potem sem rekel, da je to to, zajahal Škota in jo mahnil. Pozabite na vse, kar sem v preteklosti napisal o tem, da si ciljev ne bom postavljal, ker sem si pravkar postavil novega. Ker človek mora imeti hobi. Natančno sem preračunal in si zamislil način vsakodnevnega kolesarjenja. Na prvo mesto je postavljen Škot, s katerim bova osvajala bolj in manj prevozne ceste na način uživanja. Nisem tiste sorte biciklist, ki bi poskušal izboljšati svoj čas nekatere poti, niti se mi ne gre za kilometre, ampak izključno za uživanje. Uživanje v gibanju, uživanje v razgledih in uživanje v življenju. Toliko stvari je, ki jih ne vidimo, ker vedno nekam brezglavo drvimo, ne znamo uživati v okolici in ne znamo se ustaviti in zamisliti. Na drugo mesto sem postavil sobno kolo, katerega bom uporabljal v zimskih ali deževnih dneh. Preračunal sem tudi stisko s časom. Prepričan sem, da bo prišel dan, ko zaradi obveznosti ne bo časa za kolesarjenje, zato bom vstal prej in odvrtel. Zna se zgoditi, da bom v istem dnevu zavrtel dvakrat, a to sploh ni važno.

In čeprav nisem ravno med bolj branimi blogerji, ker pač ne pišem o politiki, kurbariji ali modi, bom za svoje bralce vseeno poskrbel. Zato bodo v nadaljnje sledili zanimivi zapisi s poti, s slikami in s kratkimi zgodovinskimi dejstvi, a o tem takrat, ko bo do tega prišlo. Štirikrat letno, natančneje vsak enainosemdeseti dan, pa bo sledilo podrobnejše poglabljanje v moje vsakodnevno kolesarjenje in v teh posebnih zapisih bom izdajal tudi statistične podatke. Zakaj? Ker lahko. Ker mislim, da bo to vsaj tri ljudi zanimalo. Vsaj tri od sedmih dnevnih bralcev.

In zdaj sem tako nabit z motivacijo, tako napumpan z voljo do življenja, da je ni stvari, ki bi me ustavila. Tako jebivetersko kot se počutim, odkar sem začel dnevno kolesariti, se nisem počutil še nikoli.

ONOSTRANSTVO.

Tistega jutra sem stal pred belimi in težkimi vrati. ¨Je to res to¨, sem se tiho spraševal. Nikjer nikogar, v zraku je vel nežen vonj zgodnje pomladi in bilo je rahlo hladno. Tam sem stal, na mehki preprogi, kateri v globino ni bilo videti konca in v beli rjuhi okrog pasu. Sanjalo se mi ni, kje sem in gola radovednost me je gnala, da sem odprl vrata.

Bilo je kot v zdravstvenem domu. Čakalnica, polna ljudi. Večina je hlipala, nekaj pogumnežev je skrivalo solze, le redki so se pomenkovali. Vsi z belimi rjuhami okrog pasu. Sedel sem na prazen svetlomoder stol, ne prav dobro vedoč, kaj naj tam počnem. Odprla so se vrata in raskavi tenor je iz ordinacije zaklical nerazumljivo ime. Starejši gospod z berglo je vstopil, vrata so zaloputnila in zopet je čakalnico prekril zvok tihega in lahkotnega pomenkovanja ter hlipanja z druge strani. Vstopali so novi in novi ljudje, tako v čakalnico, kot v ordinacijo.

Nazadnje slišim svoje ime. Vstanem, vstopim, vrata se zaloputnejo, modrikasti dim kubanke se je razkadil in za belo pisalno mizo zagledam znan obraz. Obraz, ki sem ga že nekje videl, le da ga v vsej mirnosti in zmešnjavi nisem zmogel povezati s spominom. Pleša, ob strani svetlo sivi, skorajda beli lasje, kratki Fu Manchu brki in modre oči s pogledom, ki ne prizanaša.

¨Gregor¨, izustim in iztegnem roko. Kot že tolikokrat prej ob skorajda vsaki priložnosti pozdravljanja in predstavljanja.
¨Ah, točno vem kdo si. Povprečnež z Zemlje. Jaz sem Peter, mimogrede. Kličejo me tudi Buh, sploh na primorskem¨. Ni bilo videti, da mi bo segel v roko, zato sem jo varno spravil k telesu in sedel.
¨Verjetno veš, zakaj si tukaj in stvari ne bom olepševal. Umrl si in sedaj si na sodniji, ker moramo tvojo dušo nekam poslati. Ne, ne moreš izbirati, kot si izbiral za časa življenja in kar navadi se na to. Tvoji dnevi so mimo¨.
¨Ampak jaz v bistvu…¨. Nisem vedel, kaj bi sploh rekel, če smo realni.
¨A a a a¨, me je ustavil z dvignjenim kazalcem. ¨Samo da mi prinesejo knjigo, pa bova hitro končala. Milena! Milena!!¨. Zadrl se je s pravim nečloveškim glasom. ¨Knjigo, prosim¨.

Milena je vstopila v beli meniški kuti in odložila debelo črno knjigo na Petrovo mizo. Vzorno vzgojen sem seveda vstal in ponudil roko.
¨Živjo. Gregor. Aamm, meni se zdi, da bi ti morala imeti, no, saj veš… krila¨.
¨Zdravo. Milena, me veseli¨. Podala mi je roko in kaj tako hladnega nisem imel v dlani že od … no, že dolgo ne. ¨Pripravnica sem, zato nimam kril¨.
¨Pa, a boš lahko letela, ko jih dobiš?¨.
¨Letela bom lahko že prej, če me Pero zaloti pri …¨. Ni ji uspelo dokončati, saj je stari senilnež že vihtel s kladivom po mizi.
¨Miiir, miiir, jebem ti datum!¨. Model je bil res razkurjen. Milena se je na hitro poslovila in zopet sem sedel na tisti plastični stol.
¨Vidim da si opravljal dobra dela. Bil si pošten, prijazen, nisi kradel, vsaj nič ne piše o temu. Pomagal si nositi vrečke ostareli sosedi in nikoli nisi sprejel plačila. Ustavljal si pešcem na prehodih, nisi metal smeti po tleh in redno si plačeval položnice. Varčeval si z vodo in elektriko in lepo si se obnašal do brezdomcev. Kupoval si jim hrano in odeje. Pozdravljal si starejše od sebe in jim na mestnem avtobusu vedno odstopil sedež. Bil si prijazen do tujcev, ki so te spraševali za pot in ohranjal naravo prav takšno, kot sem jo ustvaril. Nikoli nisi lulal v morje in nisi želel slabega sočloveku. K maši si res redko zahajal, ampak kot veš, vera ni pogojena s cerkvijo, zato bom tu pogledal skozi prste. Vedno si bil dobra družba prijateljem in vedno na voljo, ko so te potrebovali. Redno si skrbel za zdrav um in za zdravo telo ter redno si volil za…¨.
¨Gospod Buh¨, sem ga hitro prekinil. ¨Mislim, da to ni potrebno¨. Dvignil je pogled ter se mi zazrl naravnost v oči.
¨Res ni. Ne morem te obsojati zaradi tega. Med nama, komaj čakam, da pride kateri od teh k meni. To bo veselje¨.
Malenkost sem si oddahnil.
¨Z večjimi črkami je napisano, da si nekoč neznancu sredi noči menjal gumo na avtu. To je res hvale vredno dejanje, zato pa so večje črke. Piše tudi, da si zadovoljivo opravljal svojo službo in nisi lenaril na delovnem mestu. In ne gre zanemariti niti napisanega, da si nikdar nisi želel žene svojega bližnjega, kar je pravzaprav čudno, ker svoje nisi imel. In še ena pomembnejša stvar, v vseh stvareh, ki si jih napisal, si uporabljal knjižni jezik in rodilnik, celo na Twitterju in Instagramu. O sveti, presveti nebeški zlati tuš, premalo je takih ljudi. Naprej ne bom niti bral, ker je že na tej točki očitno, da si zaslužiš vstop v Paradiso in bivanje v njem za nedoločen čas. Ampak … se ti mimogrede ne zdi čudno, da je življenje tukaj podobno življenju na Zemlji?¨.
¨Ne vem, gospod Buh, tu sem šele slabi dve uri¨. Le kako bi vedel.
¨Naj nadaljujem. Prav tako kot na Zemlji, tudi tu obstaja več različnih opcij in če sem sedaj prebral samo dobra dela, bom moral naslednje besede nameniti slabim. Saj se spomniš učiteljice iz drugega razreda, plus pa minus. Ne boj se, ni je tu¨.
¨Hvala Bogu¨.
¨Malenkost. Kot vidim, si bil tudi lump. Izmaknjeni čunga lunga v vaški trgovini, drobne laži staršem o ocenah, prijateljem o zabavah, na katerih sploh nisi bil, vdajanje alkoholu, zvonil si na vratih sosedov iz ulice in se nato skril, v mladosti si zanemarjal svojo želvo, prerezal gume na prijateljevem avtomobilu, ker ti je speljal najlepšo punco in mu pljunil na steklo. Ko si se zjutraj zbujal mačkast, si klical v službo in se izgovarjal na smrti v družini in če zapiski ne lažejo, ti je umrlo šest dedkov in enajst babic. In kaj vidim tu, sral si na pragu sočloveka??¨.
¨Bila je bivša¨.
¨Stanovanje ali hiša?¨.
¨Stanovanje¨.
¨V bloku si, na hodniku, počepnil in … saj ne morem verjet. Hud greh je to, res hud. Če nadaljujem, po spletu si iskal pohujšljivo vsebino, nekajkrat si izsiljeval prednost, hupal voznikom, ki so bili počasnejši od tebe in jim kazal sredinca. Nažiral si se s hrano in pijačo, medtem ko so drugi stradali in pehal si se za denarjem, četudi si imel vse, kar si potreboval za dostojno življenje. Od nadrejenih si zahteval višjo plačo in v restavracijah nisi puščal najemnine. Bil si tako škrt, da si kruh kupoval pol ure pred zaprtjem trgovine samo zato, da si privarčeval nekaj centov¨.
¨Že, ampak cent na cent, vsak dan, pa se pozna…¨, sem se nekako skušal braniti.
¨Tišina¨, je zazvenel gromki glas in bilo je slišati kot Lovšinova pesem na v prepad dirjajočem vlaku brez zavor. ¨Bil si pohlepen, kot so pohlepni tisoči in tisoči zemljanov, ki pridejo pred moja vrata in jočejo in prosijo za ponovno priložnost. Pri meni le redkokdo dobi novo priložnost in ti nisi med njimi. Pošiljam te v Inferno, če te bodo hoteli. Preveč dobrih del imaš, da bi bil spodaj in preveč slabih, da bi bil tu¨.
¨Ampak, gospod Buh, se lahko kako pogodiva? Obstajati mora še nekaj vmes, vsaj tako sta govorila Stres in Uran, pa še Benedikt je potrdil…¨.
¨Ohohhooh, the A – team, kje si pa ta dva najdu. No, če sta onadva rekla, da obstaja nekaj vmes, potem lahko to potrdim. Res, obstaja kraj, kjer si vzameš čas za premislek. Imenujemo ga Purgatorio in tja pošiljamo takšne, kot si ti¨.
¨Torej dobre slabiče¨, sem poskušal duhovičiti.
¨Ne, takšne, za katere se ne moremo odločiti. Za tiste, ki si ne zaslužijo ne Paradisa, niti Inferna. Takšne pošljemo v Purgatorio, dokler se ne odločimo. Ampak, če hočeš do tja priti, moraš prej v Inferno. In čas je, da se odpraviš¨.
¨Aha¨. Vstal sem in se odpravil proti vratom.
¨Ne ne. Skozi okno¨, je rekel Buh in s koščenim kazalcem pokazal na odprtino. Stopil sem na polico in iztegnil nogo, da se pripravim na prosti pad.
¨Nasvidenje, gospod Buh¨.
¨Ne, upam da ne¨, sem ga še slišal reči, potem sem se izgubil v gostih belih meglicah.

Popotovanje do Inferna je potekalo mirno, žal pa zaradi izgube občutenja česarkoli, kar fizično ni povezano z mojim telesom, ne vem koliko časa je trajalo. Ne znam oceniti, ali sem bil na poti nekaj ur ali nekaj dni. Ja, izgubil sem občutek za čas in to je trenutno tudi edini občutek, za katerega vem, da sem ga izgubil.

Če mi ne bi plapolala rjuha, bi bil prepričan, da sploh ne potujem, ampak stojim na mestu. No, plapolali so tudi moji lasje in po telesu sem čutil veter, ki ga je ustvarjalo premikanje. Vseeno pa nisem videl drugega, kot belo megličasto svetlobo in tudi zaradi nje, ki sem jo opazoval nekaj ur ali nekaj dni, kdo bi vedel, sem domneval, da mirujem.

Ni bilo dolgo tako, menda. Naenkrat se je meglica razpršila in z obračanjem glave sem hotel vsaj približno videti, kaj je okrog mene. Glej ga zlomka, Karpati. Kitajski zid. Še kar sem padal. Bermudski trikotnik. To sem že videl v pravem življenju, le da ne na morju, ampak na ženski. In niso izginjale ladje, če se nismo ravno igrali kakih čudnih igric. Kaj blodim. Zaradi tega sem na potovanju v Inferno. Tihi ocean. Nato se je stemnilo in videl nisem ničesar več. Le mirno sem padal in razmišljal, kako se bom ustavil, kje bom pristal. Se moram dati v kak drug položaj, recimo kot ptica? Moram kriliti z rokami, se nagibati za spremembo poti? Mimogrede, zakaj bi sploh želel spremeniti pot? Naj zavijem in rečem, da grem na malico? Na koncu sem ugotovil, da je bila misel na ustavljanje zaman, saj sem padal s tako zanemarljivo hitrostjo, da na pustih puščavskih tleh nisem pustil niti odtisa stopala. Je pa peklo, da sem cepetal z nogama kot pri kakem čudnem škotskem plesu. Zagledam tablo in ni mi bilo treba stopiti bližje, da bi prebral. Potipam se po obrazu in – čakaj, brez očal sem? Pokopali so me brez očal? Le kaj so mislili, da jih ne bom rabil? Sicer je vseeno, ker vidim, le jasno mi ni, kako so si dovolili takšno površnost. PEKEV, je pisalo na tabli. Nekdo ima smisel za humor, ali pa nima smisla za jezik. Kmalu se poleg mene ustavi plešasta duša z majhnimi očali. Nekdo po smrti očitno ni spregledal.

¨Mi scusi, c’è l’inferno qui?¨. O, Italijan. Še tukaj jih bom prenašal.
¨Ojla, Digo, kako je? So naši že Tajanija premikastili, ali se je bastardo skril?¨, sem poskusil duhovičiti.
¨Mi scusi?¨. Ah, seveda, standard. Greš v Palmanovo, pa v Vileš v Ikeo, moraš govoriti njihovo makaronščino, ko pridejo na osmico na Kras, pa jih slišiš ¨mangia, mangia, dammi un bicchiere¨.
¨Si, si¨, mu odvrnem in pokažem na tablo. Ni se mi dalo ukvarjati z njim. Razmišljal sem, zakaj je napis na tabli v slovenščini…

Smerokaz je kazal pot, ki je bila osvetljena z baklami in kot kak tihotapski lik iz risanke sem stopicljal po vročem pesku, dokler nisem prišel pred vhod v Inferno. Vsaj domneval sem tako. Preprosta skala se je bohotila pred mano in nekje v sredini sledi kamnoseškega dela v obliki malih sramnih ustnic. Nekdo se je očitno potrudil. In ko sem opazoval ta umetni spomenik vhoda v spočetje, se je prikazalo moško telo. Bilo je videti smešno – prišel je ven, kot da bi se ravno rodil. Ogrnjen v temno rjuho je stopil bližje meni in deloval mi je nekoliko znan.

¨Ti boš verjetno Gregor¨, se je zaslišal mehak, a od tobaka umazani tenor.
¨Sem bil in sem še, za naprej bo pa čas pokazal¨, sem rekel. Ker, kaj vem, mogoče me bodo preimenovali. Jasno je, zakaj je tabla v slovenskem jeziku.
¨Šaljivec, torej¨, je bilo zaznati ironijo iz ust nekoga, ki mi je še vedno deloval znan. ¨Mogoče še ne veš, a midva se že poznava¨.
Približal sem se, da bi si od bližje pogledal obraz in bolj kot sem ga gledal, manj mi je bilo jasno. Brazgotine, švic, vsakodnevno britje, vse to spremeni človeka, poleg tega niti ne vem, od kje bi ga poznal. Razmišljal sem, koga vse poznam, ki je umrl sorazmerno mlad, a mi na kraj pameti ne pade nič konkretnega. Vsi sudokuji in vse križanke, s katerimi sem si za časa življenja krepil um, so se izkazali za jalovo delo.
¨Pridi, stopiva naprej, da ti razkažem svojo pisarno. Bova razdrla kakšno krepko, se konec koncev že dolgo nisva videla¨. Ja, očitno res. Stopil sem za njim v pisarno, ki je bila kot nekakšna VIP loža na ogromnem nogometnem stadionu. ¨Sedi¨, je pokazal na rdeč fotelj.
Vse, kar sem slišal o Infernu, nekako ni bilo res. Da je vroče, sem si predstavljal bolj temperature iz kakšne finske savne, v resnici pa je bilo bolj kot povprečen julijski dan v Portorožu. Da se vsi sprehajajo goli, sem si predstavljal res kot Koversado, v resnici pa so bili vsi odeti v temne rjuhe. In da bom tu srečal vse svoje sovražnike, kar me je sicer navdajalo s strahom, a v resnici nisem srečal nikogar. Zazrl sem se skozi steklo in pod seboj zagledal prebivalce Inferna. Kot na Zemlji, imeli so svoje službe, le da v drugačnem vrstnem redu. Na desni sta dva šibka politika pripravljala drva, levo so si trije zidarji pekli meso na žaru, nekje vmes je bradati pisatelj vklenjen poslušal negativne kritike.
¨Kaj ti lahko ponudim? Viski, jeger, štok, vodka, amaro, pivo, cviček, pelinkovec, stari, zaloge kolikor hočeš¨. Očitno res.
¨Hvala, ampak raje bi kavo. In vodo¨.
¨Aha, luzer, kot vedno¨. Pa dobro, kdo si ti, da veš vse o meni in da mi sodiš? ¨Naj se predstavim. Pravijo mi Hudič, Satan in Lucifer. On gor mi reče Diablo. Najraje imam, da mi rečejo Denis¨.
¨On gor? To misliš Buha?¨.
¨Ja. On je Španec, veš. Visok uradnik iz malega kraja na meji s Portugalsko. Saj si ga že videl, vajen sedeti za veliko mizo in biti pameten¨.
¨In zakaj najraje vidiš, da ti rečejo Denis?¨.
¨To je moje ime. Tako so me starši krstili. A tebi res ni še jasno, od kje se midva poznava?¨.
¨Ne, prav res ne¨.
¨Kako ne. Spomni se na srednjo šolo. Denis, največji frajer v razredu. Fant od Polone, pa od Urške, od Mojce in od, kako že…¨.
¨Bernarde. Seveda, kako se te ne bi spomnil. Vedno si bil pizda in zdaj si očitno napredoval…¨. Ponosno je usmeril oba kazalca nase.

Kako ga ne bi poznal. Moj letnik in sošolec. Čeprav bi lahko bila kot rit in srajca, sva bila kot pes in mačka. Ampak nasprotja se privlačijo in bila sva tesno povezana. Bilo je veliko spoštovanje med nama in čeprav je znal on vsem škoditi, meni ni nikoli in čeprav sem bil jaz pošten do drugih, do njega nisem bil nikoli. Frajer je bil le v družbi, ko si ga srečal samega, pa je bil bolj kot ne navaden mladenič. Večkrat sva skupaj sanjala o reševanju sveta, jaz na pošten način, on skozi majhne tatvine in sleparije. Po koncu srednje šole so se stiki zrahljali in nekaj let nisem o njemu slišal nič in nazadnje sem v časopisu ugledal njegovo osmrtnico. Pri triintridesetih ga je neki pijani lovec zasačil v kočljivem položaju z neznano ljubimko, misleč da je njegov pes in ga dvakrat ustrelil. Menda je umrl tako, kot si ne želi umreti noben moški – s trdim.

¨Torej, kaj te je prineslo k meni?¨.
¨Ne boš verjel, ampak sam Buh me je poslal. Menda sem idealen za Purgatorio, ampak ne morem tja brez tvoje odobritve¨, sem zažvrgolel.
¨Seveda ne. Prebrskal sem po tvojih grehih in, milo rečeno, ni ravno za se hvaliti. Tu skoraj nimaš kaj iskati¨.
¨Vem, to sem si mislil. Ko pogledam skozi šipo, ravno slabo se nimajo tu, ampak vseeno…¨.
¨Oh, nič ne vidiš. Vidiš tiste stopnice¨, je usmeril kazalec, ¨tam se šele začne. Tam so največji grešniki¨. Pogledal sem, pa ni bilo kaj videti. Le stopnice, ki so vodile nekam nižje.
¨Torej, kakšen je postopek¨, sem vprašal zvedavo.
¨Najprej obdelava nekaj tvojih grehov, ampak ker jih nimaš, bova samo malo klepetala, potem ti napišem odpustnico¨.
¨Okej¨.
¨Ampak nekaj mi povej. To, pred vhodnimi vrati…¨.
¨Bila je bivša¨.
¨Razumem, ampak, kako?¨.
¨Enostavno, prišel sem sredi noči, naredil svoje in šel¨.
¨Legenda. Pa je kdaj izvedela?¨.
¨Ne vem. Takrat je živela še s starši in mogoče je njen foter narajmal na spiralo, ne vem, tudi briga me ne¨.
¨Legenda¨, je ponovil. ¨Ampak to nekako ni v skladu s tvojim poštenim življenjem¨.
¨To je pošteno življenje, Denis. Vsak na svetu mora dobiti vse povrnjeno. Če je delal dobro, se mu mora dobro vrniti, če je delal slabo, se mu mora vrniti slabo. Bolj poštenega načina ni¨.
¨Se bom strinjal s tabo. To ne pomeni, da se strinjam¨, zvito se je namuznil, ¨le nočem, da se mi poserješ pred vhod¨.

Konkretno sva se smejala še kako uro ali dan, ko sva obujala spomine. Zdaj se mi je zdel mnogo boljši človek, kot za časa življenja, a dopuščam možnost, da sedaj drugače gledam na to. Konec koncev imam nekatere čute ohromljene. Nazadnje mi je dal odpustnico in izrazil željo, da se še vidiva. In jaz sem bil na poti v Purgatorio.

Da si boste lažje predstavljali, vam bom na kratko opisal. V nekem trenutku smo vsi poslani v tisto hladno čakalnico v Paradiso in na razgovor k Buhu. On pregleda njegove knjige, ki jih mi pišemo s svojim življenjem in se na podlagi vsebine odloči, ali nam bo vizo potrdil ali ne. Buh ni podkupljiv in naj bi bila skrivnost, da je Španec. Če tega ne boste zadržali zase in se pred njim delali, da znate špansko, ali glasno govorili, kot znajo španci, potem ne čakajte na odobritev vize. Ne kličite ga Peter ali Pero.

Druga oseba, ki ima prav tako ključno vlogo v vašem posmrtnem življenju, je Hudič, Satan, Lucifer, on gor ga kliče Diablo, osebno pa ima raje krstno ime – Denis. Fant, malo čez trideset iz Žimaric pri Sodražici (zato napis na tabli v slovenščini, čeprav s slovnično napako, kar je izkupiček vseh njegovih prešpricanih ur), a nikar ga ne zajebavajte glede tega. Poskušal vas bo osvajati, v kolikor ste ženskega spola in sorazmerno mlade. Za spremembo od Buha in njegovih knjig, je vaše življenje pri njemu popolnoma digitalizirano in v posebnem krogu Googla, ki je dostopen samo njemu preko skrivnega gesla, katerega ima vtetoviranega na desnem podplatu za vsak slučaj, da ga lahko tudi mrtev prenese nasledniku. Zveni nelogično, kajti Buh in Denis sta neumrljivi duši (kot vsi v Paradisu in Infernu), izraz ¨mrtev¨ se uporablja po tem, ko jima poteče mandat. Denis ima tetovažo gesla preventivno, če ga bi ob predaji vodstvene funkcije morebiti bolelo grlo.

Vsi ne boste imeli te sreče, da bi prišli v Purgatorio. Večinoma boste, do končne odločitve, lebdeli med Paradisom in Infernom, mogoče celo več let. Naj vas to ne skrbi, ker itak boste izgubili občutek za čas. Zna se zgoditi, da boste Kitajski zid videli večkrat. Zakaj je temu tako: Buh in Denis se srečujeta redno tedensko na torkovih sestankih. Buh prinese zapiske s predlogi, Denis pride s tablico in polnilcem, nekaj časa si izmenjujeta trače, nato pa obdelata resnejše teme, kot so recimo zmanjševanje čakalnih vrst v Paradisu ali slabi delovni pogoji v Infernu. Med resnejše teme spada tudi pregled vseh duš in odločitve, kdo bo koga vzel. Na tehtanje grehov in dobrih del imata sicer vsak svoj pogled in le stežka najdeta skupni jezik, zato sta nekoč prišla do ideje izmenjevanja. Kar pomeni, četudi ste pristali v Paradisu, je še vedno možnost, da greste v Inferno. Oba imata namreč rada igre, zato bodite pripravljeni na menjave. Ker Buh in Denis se menita tako: ¨Ej, rabim kakega golfista, imaš kaj?¨. ¨Imam, menjam za tenisača. Mimogrede, imaš kakega rdečelasca, bi imeli Ed Sheeran tribute?¨. ¨Neki se bo našlo, če ne, bomo pa pobarvali. Aja, pa še dve siamski dvojčici mi pošlji¨. Ko si enkrat v tem krogu, potem se zahvališ vsej spretnosti pri menjavi sličic Živalskega kraljestva za časa življenja. No, tako gredo dobre duše na izmenjavo v Inferno in grešniki v Paradiso. Odigrajo tekmo, nadomeščajo porodniško na delovnem mestu, popravijo kak toaster, vodijo seminar ali delavnico, nato pa gredo nazaj v dodeljeno stalno prebivališče.

Kakorkoli, zopet sem lebdel brez občutka za čas in zopet sem gledal Zemljo. Bila je vse tisto, kar za časa življenja nisem videl, oziroma nisem želel videti – zasvinjana. Odpadki vse do tam, do koder mi je neslo oko. Vojne. Opustošenja. Kemtrejli. Taljenje ledenikov. Vem, se boste vprašali, a lebdel sem le nekaj kilometrov nad njo. In ko sedaj pomislim, kolikokrat sem rekel, da so se za ukinjanje plastičnih vrečk odločili deset let prepozno… šele od tu vidim, da sem živel v zmoti. Dvajset, če ne še več.

Kmalu sem prav dovolj oddaljen, da vidim le še zelenomodro kroglo in občutek imam, da sem blizu cilja. In res se kar naenkrat ustavim pred drsnimi vrati. Kot bi vstopal v dvigalo. Odprejo se in na drugi strani stoji Milan. Pokojni stric mojega prijatelja iz otroštva. Tisti stric, ki je tako dobro pripovedoval zgodbe, da si mu verjel, četudi ni bilo res in tisti stric, ki mi je nekoč opisal Purgatorio.

¨Mile¨, sem presenečeno vzkliknil. ¨Kaj pa ti tu?¨.
¨Ja, kaj. Umrl sem¨.
¨Vem, trideset let nazaj, kap te je¨.
¨Sedemindvajset. Ravno v tistem času, ko smo se pripravljali na samostojnost, se spomnim, Zinka, moja žena, saj se je spomniš…¨.
¨Ja, ja¨.
¨… je postavila krožnik mineštre na mizo, meni se je pa tako dremalo, pa je še nekaj kričala name, jaz sem pa naslonil glavo nazaj, ji nekaj zamrmral, potem mi nekaj filma manjka in ko sem se zavedel, sem bil pri Buhu in mi je vse pojasnil. Poslal me je sem in tukaj sem, vseh sedemindvajset let¨.
¨Ampak, kako veš, da sedemindvajset, saj kot duše nimamo občutka za čas¨. Ni mi bilo jasno.
¨Poglej¨, in mi pokaže beležnico in svinčnik. ¨Tukaj je dolgčas, zato štejem. Štejem do šestdeset in naredim črtico. Šestdeset takih črtic, pa je ena ura in naredim večjo črtico. Štiriindvajset večjih črtic pomeni en dan. Tako gre hitreje mimo. Ampak mislim, da bom kmalu nehal štet, tinte mi zmanjkuje¨.

Da skrajšam. Milan mi je nekoč povedal zgodbo o Purgatoriu. Dejal je, da naj si najprej preberem kaj o Golem otoku in vse, kar bom prebral, bo približek Purgatoria. Ravno tako je, le vroče ni tako zelo. Ravno tako lepo je, mir je, le da te nihče ne preganja in nihče ne tepe. Ravno tako garaško je, tam imaš žulje od kladiva in kamenja, tu jih imaš od svinčnika. Če nimaš svinčnika, imaš pa preležanine. Ravno tako živiš, le da imaš čistejše stranišče. Če si je kdo tam želel televizijo, bi bil tu vesel, da je ni. Tam si imel čas za razmislek, tukaj ga nimaš, ker čas ne obstaja, če si ga sam ne ustvariš. V bistvu je samo ena razlika. Od tam si se, če si imel srečo, lahko vrnil živ, od tu se pač ne boš. Na žalost.

Ker, če bi se lahko, bi živel čisto drugače. Pomisli na svoje napake, ki bi lahko imele hujše posledice. Si se kaj naučil iz njih? Pomisli na vse osebe, ki si jih prizadel, ti je kdaj žal? Je bilo vredno? Se kdaj pa kdaj zaveš, da podzavestno misliš na njih? Spomni se na vsakič, ko si rekel, da nimaš časa, čeprav si ga imel, le ljubilo se ti ni. Pomisli na to, kolikokrat si šel preko mej za to, da bi imel denar in kolikokrat si ogrožal svoje zdravje, misleč da bo, ko boš bogat, vse bolje. In pobrskaj po spominu, kdaj si nazadnje storil kaj zase, za užitek, za sprostitev.

Človek, samo eno življenje imaš. Izkoristi ga pametno. Ne sekiraj se, ne pametuj preveč in bodi dober z drugimi živimi bitji. Ne počni stvari, ki niso vredne tvojega časa in se posveti sebi.

BLOG NI MRTEV.

Spretno oko je opazilo, da zadnje čase redko objavljam na bogu. Mogoče je res, da se pogosteje pojavljam na določenem družabnem omrežju, ampak blog… to sem pa res zanemaril. Eno dejstvo je: če se mi nič posebnega ne dogaja, nimam o čem pisati in če sem prav pošten, ne vem kako mi je uspevalo včasih pogosteje pisati, ko se mi ni dogajalo pretirano več, kot se mi trenutno.

Kljub temu, da tople vode ne bom odkril s tem zapisom, bom vseeno pojasnil, zakaj je moja neaktivnost takšna, kot pač je. Da se bo to razumelo, je treba nekoliko v preteklost. Anno domini dvajset in enajst sem začel bolj za šalo kot zares in takrat so bili blogi že v rahlem zatonu. Spremljal sem pisce že prej in kasneje ugotovil, koliko dobrih sestavljalcev besed je kar na lepem poniknilo. Nekateri niso niti povedali vzroka, ampak enostavno nehali. In z leti vedno več upada, vedno manj dobrih zapisov, kar sem ugotavljal ob sestavljanju seznama blogerjev, ki je bil, roko na srce, zahteven projekt. In ker je bil tako zahteven, sem ga nekega dne preprosto ukinil.

Približno takrat sem ugotovil, da imam vsega dovolj. Ne bom se hvalil, a blog je imel dober obisk. Očitno so me radi brali, radi so spuščali komentarje, tudi privat smo včasih poklepetali. Ampak ni mi bilo več všeč. Preprosto. In ko sem menjal vse, od spletne strani, do imena bloga samega, sem se odločil, da ne bom tak, kot so nekateri. Da bom pisal ne le s prsti, temveč tudi in predvsem z dušo. Zato so moji zapisi trenutno bolj občasni, kar se bo popravilo, ko začnem spet kolesariti. Le naj se vreme popravi.

Pa da se razumemo – četudi ne objavljam, vseeno pišem. V prihodnjih dneh boste lahko prebrali prvo domišljijsko zgodbo. Kmalu se bodo začeli kolesarski zapisi s slikami. Nikoli se ne bodo zgodili zapisi, v katerih bi rad ustrezal drugim. Teh iger se ne grem. Če me že kdo bere, naj me bere zaradi tega, kar sem in ne zaradi števila. In čeprav ne kažem navzven, se mi vseeno dogaja. Še kar veliko.

Omenil sem nekatere. Poimensko ne bom v tem odstavku. Poglejmo, kaj so storili, da so se mi priskutili. Dobri pisci, katerih zapise sem bral, četudi mi vsebina ni bila ravno blizu, ampak sem oboževal njihov stil, gladko branje, povezanost, pri veliko njih tudi sarkazem in cinizem. Lahko rečem, da sem se od njih učil in postopoma razvil svoj način. Danes, ko se je večina povezala še z Instagramom, so ti blogi bolj kot ne žalostni približek tistega časa, ko so se posvečali zgolj blogu. Imam Instagram. Ja, objavljam slike. Ja, celo storije snemam. In ker sem drugačne vrste, pazim na neko ravnovesje. Ker, danes prideš na blog nekdaj dobrega pisca, pa te pričaka nek na hitro spackan zapis, kjer je bil včasih sarkazem, je danes egoistična samohvala, kjer je bila včasih reklama za kakega dobrega pisca, je danes že sedmič zapored objavljena ista oseba in kjer je včasih branje gladko teklo, se danes zatika približno toliko, kot se zatika polizdelek v debelem črevesju. In ko pogledaš na Instagram takih blogerjev, si samo želiš, da ta polizdelek ne bi nikoli prišel na plano. Tisoči in tisoči sledilcev, deset slik dnevno in nikoli končani storiji o povsem nezanimivih stvareh, vse od kako držati žlico za zajtrk, do uporabe zobne ščetke. In seveda, označevanje enih in istih osebkov ter podobnih bedarij, ki niso ne smešne in ne zabavne, ker se na sto kilometrov vidi, da je fejk. Zato ne objavljam pogosto na že omenjenem družabnem omrežju, da me ne bi slučajno primerjali.

Raje počnem to, kar mi sede. Nekatere blogerje še vedno spremljam, redno prebiram pa zgolj nekatere. Ker ob njih ne dobim občutka, da je blog mrtev. Tako se redno na seznamu najde Don Marko. Čeprav se izogibam politiki ne le pri pisanju, temveč tudi pri branju, moramo nekaj priznati – njegova satira je tisto, kar je manjkalo od ukinitve oddaje Tv Poper. Redno berem Medejo in jo tu javno naprošam, da naj že kmalu kaj objavi. Ne gre niti brez Nergača, s katerim sem imel nekoč čast poklepetati. Razlogi? Ne le, da me zanima kolesarjenje, ker sem ravno nasprotne sorte kolesar, a vseeno se v njegovih opisih najdejo zanimive poti in na drugačen način predstavljeni kraji naše male dežele. In da ne pozabim na Sestrine dogodivščine v petkah ali brez. Simona, dobr, pa kje si ti?

Lahko se reče, da se nisem moderniziral. Lahko se reče, da nisem v koraku s časom in da sem ostal nekje zadaj. Ampak vseeno je zvečer bolje prebrati nekaj dobrega, zanimivega, zabavnega, poučnega, kot gledati storije. In zato hvala vsem blogerjem, ki ste še vedno to, kar ste bili takrat, ko sem vas začel prebirati in niste klonili raznim vplivniškim mrzlicam. Ostajamo na vezi.

ZAJE*AN ZAČETEK

Po tistem, ko sem v oktobru opravil s kolesarjenjem, je Škot pristal v kleti, zaklenjen, osamljen in zaprašen. Sezone je bilo konec, posvetil sem se drugim projektom in začel hoditi. No, saj vse to že veste. Iskal sem neko opcijo, ki bi mi v zimskih mesecih nudila približno enako mero gibanja, kot mi ga nudi kolesarjenje. In roko na srce, pohodništvo je sicer izvrstna oblika rekreacije, a nekako me ni potegnilo. Ne bom trdil, da ne bom več osvajal vrhov, a čas je, da preidem nazaj na kolo in osebno mi je kolesarjenje precej cenejše, kot pohodništvo.

Da nisem začel prej, je več razlogov. Ne samo, da je Škot potreboval servis, niti se ne morem sklicevati na vremenske razmere, saj je bila zima letos tako mila, da je skoraj ni bilo. Ni kaj, taki časi so, da štirje letni časi obstajajo le še na pici. Kakorkoli, pravijo da si toliko star, kolikor se počutiš in jaz se počutim dvaindvajset, ampak kaj ko je toliko pokazateljev, ki kažejo drugače. Tako se pojavljajo že bolečine v kolenu in križu, katere bolj ali manj uspešno zdravim, pa tudi mačka ne zdravim eno dopoldne, ampak dva dni, če slučajno do mačka sploh pride. In ja, da ne govorim o stanju spomladanske utrujenosti, ki me vsako leto ubije, a ne pokoplje.

No, po tistem, ko sem za Škotov servis plačal dobro četrtino njegove vrednosti v času nakupa ali približno tretjino njegove sedanje vrednosti, sem odločil, da na prvi prost dan zajašem kot v dobrih starih časih. Še vedno, nikakor ne z namenom, da se trpinčim in mučim, ampak da uživam v svobodi, ki mi jo daje kolo in ne da postavljam neke osebne rekorde, čeprav si poti, čase in kilometre vztrajno beležim za osebno evidenco. Dan je bil bolj klavrn, časa na pretek in tako nadenem nase kolesarsko opremo, zataknem sigmo v nosilec in zavrtim. Že v prvih metrih sem dobil občutek, da sem se premalo oblekel, a izkušnje so mi dale vedeti, da mi bo kmalu še toplo. Ker, dvomim da bi se od lanskega leta kaj spremenilo.

In ko je že kazalo na to, da bo pred mano dober kolesarski dan, s kilometri tam nekje med petdeset in šestdeset, je oblačno nebo odločilo, da ne bo. Pojavile so se dežne kaplje. Skoraj nevredne omembe, poleg tega pravega kolesarja to ne ustavi. Tudi mene ne bi, v kolikor bi bil dan toplejši in približno tri mesece kasneje, tako pa, trenutno imunsko nepripravljen na vsakršno spremembo vremena na slabše, nisem nameraval riskirati. Toplih dni bo še veliko, tudi daljših in kolesarjenju bolj prijaznih. In sem obrnil proti domu.

Sprva nezadovoljen nad količino kilometrov, ker štirinajst res ni nek dosežek in ob boljših pogojih se za tako število ne bi niti dal v kolesarske cote. Pa sem se kmalu pomiril, kajti vsaj šel sem. Lahko bi tisto uro ležal na kavču in gledal televizijo ali počel še kaj bolj nekoristnega, tako pa sem se vsaj malo razmigal, prevetril misli in se sprostil pred novim delovnim tednom.

Vem, nikoli se ne bom mogel kosati s tistimi, ki jih niti najhujši mraz ne ustavi. Tudi s tistimi ne, ki imajo v tem času že jurčka v nogah. In nekako vem, kaj govorim, ker tak sem bil lani tudi sam. In če se že lani nisem mogel ali hotel kosati kar z vsakim, se letos nočem sploh z nikomer. S svojimi dosežki na kolesu se niti nočem hvaliti, ker se za hvaliti sploh ni, ampak hočem bolj dajati ven. Ven iz sebe vse kar se nabira v meni, po zaključku pa občutke zapakirati v berljivo stanje. Zato boste v prihodnjih kolesarskih opisih lahko prebrali marsikaj, prevoženih kilometrov pa ne boste zasledili, ker pač ne gre zanje.

Kljub vsemu, vesel sem, da sem šel.

OFELIJA JE VSEGA KRIVA.

Dan, ko bi človek najraje izklopil telefon, ignoriral vsa socialna omrežja in se dal nekam, kjer ne bi srečal žive duše – ja, to je valentinovo. Naši dedki so nekoč rekli ”tujega nočemo, svojega ne damo”, na žalost pa smo Slovenci pripravljeni sprejeti prav vse, kar nam ponuja tujina, da se le imamo dobro, četudi je še tako butasto. Malo pred tem, ko smo uspešno posvojili še enega izmed butastih praznikov, tako imenovano noč čarovnic, smo uspešno v našo družbo vpeljali tudi valentinovo. Praznik zaljubljencev. Roko na srce in materialistično gledano, bolj praznik cvetličarjev in prodajalcev raznih srčkov, ne glede na okus, barvo in uporabnost.

Ampak ne bom danes toliko o lastnem mišljenju, temveč sem se malo sprehodil skozi zgodovino, ki je Slovencem najljubša v obdobju obeh vojn, kar dokazuje tudi to, da velik procent ne zna drugega kot ”partizani, domobranci, rdeči, beli”. Kakorkoli.

Torej, na praznik svetega Valentina si v nekaterih kulturah in na žalost tudi v naši, zaljubljenci izkazujejo ljubezen, ne vedoč, da je treba ljubezen na tak ali drugačen, vsekakor pa ne nujno materialističen način izkazovati vse dni v letu. Ker pa gre ljubezen skozi želodec – sprva se je praznik svetega Valentina praznoval kot dan posta v čast svetemu Valentinu. Potem je nekaj zdolgočasenih brezposelnežev v srednjem veku ugotovilo, da obstaja romantika ter da obstaja tudi ljubezen, nekako so to združili in rekli – no, pa dajmo mi to pa tako in tako praznovat. Valentin, ti boš glavni.

No, saj v bistvu ni ravno tako. Od vseh svetih Valentinov, ki so bili razglašeni do današnjih časov, na današnji dan goduje gnostični prfoks Valentinius, ki je v svojih naukih krščansko ljubezen primerjal z zakonsko posteljo, kar pa je bilo v velikem nasprotju s takrat prevladujočo asketsko krščansko mislijo. Čeprav, če gledamo realno, od takrat nismo prav veliko napredovali.

Potem so tam nekje v štirinajstem stoletju v Angliji in Franciji razširili govorice, da se štirinajstega februarja ptički ženijo. Dokazov, ali je kdo že takrat sledil ornitologiji, seveda ni, ampak kdo bi oporekal ljubezni, kajti če zaljubljeni tako pravijo, potem bo že tako. Saj vemo, kakšni so zaljubljenci, sploh v prvih mesecih.

Mi, Slovenci, mi smo drugačne sorte tiči. God svetega Valentina smo praznovali že dolgo, dolgo pred zmešanimi Angleži in Francozi. Pri nas Valentin prinese ključ do korenin, kar po starem kmečkem koledarju pomeni dan, ko se začne delo na njivah in v vinogradih. Pa dasiravno se tudi pri nas na ta dan začnejo ptički ženiti, osebno raje verjamem, da se začnejo na Gregorjevo ali, v primeru milejše zime, na Vincencijevo. A glej ga zlomka, prišel je sodobnejši čas in tudi mi smo podlegli obdarovanju oseb, ki jih imamo radi. Detajlov današnjega praznovanja nisem niti raziskoval, ker me osebno ne zanima in valentinovega niti ne praznujem, na osebno odločitev pa ne vpliva niti trenutni stan, temveč zgolj dejstvo, da se mi zdi butasto praznovati nekaj butastega.

Nenapisano pravilo je, da naj bi za valentinovo ženske obdarovale moške. Nekoliko nezanimivo je, če obdarujejo samo svojega partnerja, zato so nori Japonci, kdo pa drug, nekako marketinško speljali zadevo na višji nivo in tako ženske obdarujejo moške, ki jih imajo rade. In ker denar poganja svet naprej, na žalost, morajo moški to obdarovanje vrniti in … ja, mesec kasneje, štirinajstega marca razprejo denarnice in se izprsijo in praznujejo tako imenovani ”beli dan”. In to je eden od razlogov, da gre svet počasi, a z veliko vztrajnostjo v ku…

Saj mogoče res zveni, kot da mi gre valentinovo na živce, pa mi v resnici ne gre. Na živce mi gredo vse marketinške poteze, kako ljudje nasedajo, koliko so ljudje pripravljeni zapraviti in koliko nekaterim pomeni. Ker, nekateri se nimajo niti toliko radi, da bi priznali – četudi me vsak teden dvakrat prizadene, za valentinovo vedno dobim vrtnico. Vseeno bo meni minil kot povsem navaden dan in čeprav nisem zaljubljen, se zaradi tega prav nič ne sekiram – saj za dan mrtvih tudi nisem bil mrtev.

In preden se kdo začne vleči iz tega z besedami ”nisem jaz kriv, jaz ne bi praznoval, če baba neb praznovala” – seveda ne, seveda nisi ti kriv. Bodimo Slovenci, vzdržujmo našo folkloro, zvalimo krivdo na nekoga drugega. ”Jutri je valentinovo”, je rekla Ofelija v četrtem dejanju Hamleta. Ona naj bo kriva.

SABOTIN IN KOZLOV ROB.

Dva dni dopusta sem si res vzel bolj zlahka, konec koncev je sedlo. Je pa res, da bi, v kolikor bi žulji dovolili, bolj pohajkoval, kot sicer sem. Ker je bilo vreme več kot primerno, sem enega dne naredil krog nad mestom, drugega pa odšel v zmerno do pretežno nepoznano snežno pustolovščino čez Slugov grič, a nekako ni omembe vredna.

Že sredi noči se mi je pojavil preblisk, da bi sončni vzhod dočakal na vrhu hriba, a sem se raje obrnil in zaspal še za nekaj ur. Naslednjega dne sicer nisem nameraval čakati na vzhod, bila pa je želja po istem hribu, ki sem ga imel v preblisku prejšnjega zgodnjega jutra. Tako sem že pred osmo štel semaforje na Keltiki in malo pred deveto parkiral v Solkanu.

Sabotin je tista vzpetina, katero sem približno trinajst let gledal iz prejšnje službe, a nikoli se spravil nanjo. In ker je enkrat treba, zakaj pa ne zdaj. Roko na srce: do samega začetka je treba po robu prometne ceste in ta rob ceste bi lahko bil boljši. Mogoče zgolj predlog. Tudi ko jo moraš po parih minutah zopet prečkati, bi lahko bil narisan vsaj prehod za pešce. No, saj bo, počakajmo najprej, da se kaj zgodi, ker le tako se kaj premakne.

Izberem južno pot, zaradi časovne praktičnosti. In brž me preseneti vzpon. Saj se ne pritožujem nad njim, a pot na nekaterih predelih res ni najlepša. Na enem od postankov slečem bundo, saj je kar pretoplo za ta letni čas.

Na vrhu me pričakajo razvaline cerkvice svetega Valentina, ki je bila konec osemnajstega stoletja porušena, kasneje pa je svoje naredila še prva svetovna vojna. Mimo tega pač ne morem – Sabotin je nemi pričevalec krvave zgodovine. V njemu se skriva okrog petnajst kilometrov kavern, ki mi jih danes ni uspelo obiskati. In imam ponovni razlog za obisk.

Razgled na Novo Gorico.

Ravno daleč se ne vidi, na žalost…

Obe Gorici.

Da se ne bo kdo zmotil, vrh ni pri ruševinah cerkve, pač pa še nekaj minut hoje stran. Zgrešiti ne moreš, ker če ti že uspe, se tega ne boš spominjal. Pot poteka po grebenu in nudi stalen razgled na Sveto goro v višini oči in Sočo nekje globoko spodaj. Da pa ne bi bilo preveč dolgočasno, prav tam kjer stopam, poteka meja med Slovenijo in Italijo, kar kažejo tudi mejni kamni. Z malo domišljije, z desno na domačem ozemlju, z levo na pa na tujem, s še več domišljije pa … no, bom misel raje zadržal zase, da ne bo treba dodati nalepke ”parental advisory”. Skratka, na vrhu je lepo, ija ija o, stoji skrinjica z vpisno knjigo in miza s smermi vseh hribov in gora, ki jih je moč videti, če le ni oblačno, kot je bilo oblačno danes.

Italija.

Najlepši pogled na Sočo.

V ostalinah je moč najti tudi kak duhovit napis…

Žal sem imel malo omejen čas, ker naj bi šel na kosilo. Mimogrede, Sabotin je stičišče sredozemskega in alpskega rastlinstva, ki kljubuje ostremu vetru in žgočemu soncu. Nekatere rastlinske vrste tu dosegajo skrajne meje svoje razširjenosti. In prav zato se moram vrniti, ker bi rad videl tiste orhideje, ki so sicer na rdečem seznamu. Ne bi se branil niti beloglavega jastreba, ki Sabotin preletava v poletnih mesecih, četudi bi za to riskiral srečanje s še eno posebnostjo Sabotina – modrasom.

Nazaj se spustim po isti poti, med črkama T in O. Da ne bom predolg, Sabotin se od leta 1978 ponaša z napisom Naš Tito. Ne stalno, kajti vmes so se našli ljudje, ki imajo slab spanec, pa so v nočnih urah premikali kamenje in tako so se pojavljali tudi napisi SLO, Naš Fido, Naš Tigr, anno domini 2013 pa je bilo nespečnežev več in so sestavili napis VSTAJA. Nekaj let kasneje se je pojavil še napis THC, a vedno se je v zelo kratkem času spremenil nazaj v to, kar piše še danes – Tito.

Kosilo je padlo v vodo, no, ne dobesedno, a na žalost sem bil že blizu parkirišča. Ura je bila še prezgodnja za domov, zato sem odbrzel proti Tolminu in skočil na Kozlov rob. Kopasta vzpetina sredi Tolminske kotline ima bogato zgodovino, ruševine na vrhu pa so ostaline nekoč najpomembnejšega gradu na Tolminskem. Na srečo so ruševine sanirali in uredili v razgledno točko, s katere je odličen razgled na okoliške vasi in hribe. Danes je to kulturni spomenik in priljubljen cilj rekreativcev.

Ruševine nekoč najpomembnejšega gradu na Tolminskem.

Pogled na Tolmin…

…in na okoliške hribe.

Da ne bo nepotrebne navlake, pot začnem brez bunde, brez nahrbtnika in brez palic. Hiter tempo, vmesni postanki pri tablah, ker pač piše zanimive stvari, na vrhu nekaj slik in nazaj dol, vse skupaj je vzelo približno urico časa. Priporočam tudi družinam, saj je pot lahka in zanimiva.

In kar je najbolj žalostno od vsega skupaj – danes je zadnji dan dopusta.