Objavljeno dne

MOJE LETO 21.

Spodobno je in pravično je, so rekli, da kot pisec naredim en pregled leta ob zaključku le tega. Meni se je pa dogajalo toliko, da vsega skupaj nisem zmožen zmetati v en sam samcat zapis, a tistih sedmih rednih bralcev vseeno nočem pustiti razočaranih.

Od vsega, izbral sem samo dve temi. Dve, ki sta se mi zgodili. Dve, ki sta iz mene samega naredili še bolj mene samega. Ampak dajmo se že na začetku razumet – sem človek, ki v vsaki stvari išče in običajno najde pretežno pozitivne stvari. Ker če je kaj, kar nas bo v življenju vleklo naprej, je to pozitiva. Pozitiven človek bo prej prišel do lastnega zadovoljstva, do lastne sreče, v čemurkoli že je njegova sreča.

Če bi sam izbiral besedo leta, bi ta bila ¨cepljenje¨. Na žalost. Ker o ničemur drugemu se ni toliko govorilo, kot o cepljenju. Kamorkoli greš, si iz vseh strani bombardiran s to besedo in še najbolje je, če greš v naravo, nekam, kjer ni žive duše, pa še tam ravno takrat najdeš človečka, zapleteš se v pogovor, čeprav mukoma, ampak si dober človek in ker ima osebek dar govora, poklepetaš z njim. In ni vrag, slej ko prej beseda nanese na … ma ne, a lahko ne, prosim? Naj ne delujem kot podpornik cepljenja in ne kot podpornik anticepilcev, ampak ali je res treba? Saj ni treba, ane? Eni se radi pohvalijo – jaz sem pa cepljen. Drugi, na tisti drugi strani pa – vi ste ovce, cepljenci, sploh ne veste, da ste poskusni zajčki, boste že videli rezultate čez par let. Na kateri strani sem, sploh ni pomembno in je tolikšen del moje zasebnosti, kot je del moje zasebnosti, če sem recimo fukal ali vzel antidepresive.

Ja, letos sem prebolel korono. Šlo je skozi, naj rečem, precej milostno. Izguba okusa, čeprav so tisti, ki poznajo moje bivše, znali povedati, da ga nisem nikoli imel. Izguba vonja, kar mi je lajšalo preživljanje časa v javnih vecejih. Izguba … Ne, saj drugega nisem izgubil. Stikov z ljudmi, introvert kot sem, nisem pogrešal. Koliko je vse skupaj delovalo na psiho in na kondicijo, o tem sem že pisal. Polagam vam pa na srce, ljudje – naredite v svojem življenju tako, kot se vam najbolje zdi. Ne padajte pod vplive drugih, ampak se sami odločite in stojte trdno za svojimi odločitvami. Nihče vam ne bo zameril, če boste v trenutku šibkosti klonili, ampak vseeno, ostanite človek, človek z razumom.

K drugi, prijetnejši in prav enako dolgočasnejši temi – četrtič v življenju sem se selil. Prvič, kot otrok, toliko otrok, da sem komaj shodil. Povsem nestresno, saj sem šel spat na eni lokaciji, prebudil pa sem se na drugi. Ko bi le bilo vedno tako. Ajde, tisto so bila osemdeseta. Naslednjič, iz mojih prelepih domačih krajev v dolgočasno mesto. A veš, ko rečejo, da enkrat v življenju mora človek doseči dno? Zame je bilo dno dna selitev v to čipkarsko in rudarsko mesto. Kasneje zopet selitev, v precej bolj z zelenjem in hribi bogato vas, ki je v bistvu mesto, pa mu domačini še vedno rečejo vas. Preprosto. In potem letos. Po kakem letu zbiranja poguma in potem še skoraj letu iskanja stanovanja. In potem, naveličan iskanja in razočaran nad ponudbo, izberem ne samo najboljšo, ampak tudi edino opcijo, ki se je v letu iskanja pravzaprav ponudila – bajto. Koliko sem bil vesel, verjetno ni treba poudarjati. Koliko sem bil utrujen, tudi ne. Več kot mesec dni, poleg službe, od jutra do večera prenavljal, razbijal, pleskal, vgrajeval, montiral, čistil in še vse kar spada poleg, vse, da bi le bilo čimprej podobno mojemu idealnemu bivališču, ki mu bi lahko rekel dom. In uspelo mi je. Moje je. Točno takšno, kot sem si zamislil. Četudi stoji v Usrani gasi, ni važno. Na svojem sem.

Kar se ostalega tiče – ja, bilo je nekaj kolesarjenja. Za spremembo od ostalih let, večinoma v družbi. Ne bom pozabil na tisto noro pritiskanje na pedala, ko smo ugotovili, da smo v območju medveda. Niti na tisto »js se ne grem več«, ko smo gonili v Tamar. Niti na 150 kilometrsko avanturo v fejk olstarkah ob Soči vse tja do Gradeža. Ostali mi bodo v spominu tisti pohodi na Blegoš, ko je bilo snega do jajc, če si normalno stal. In tudi na zgrešeno stezo pod Ratitovcem. Ostali bodo spomini na vse iskrene pogovore z dobrimi ljudmi, na vse stiske rok in na vse objeme ljudi, ki jih iz srca cenim zgolj zato, ker so ljudje.

Kaj si želim v prihajajočem? Samo zdravja. Ker če bo zdravje, potem bo vse. Potem bo delo, potem bo radost, potem bo ljubezen. Če ne bo zdravja, potem ne bo nič.

Drage bralke in cenjeni bralci, želim vam eno zdravo, ljubezni polno in optimizma bogato leto 2022.

Objavljeno dne

M#41: O PRVIH METULJIH.

15.10.2018

Dragi.

Priznam ti, da sem šele danes prišla malo k sebi, čeprav sem bila pri sebi ves čas. Pravzaprav sem bila pri Nini, ampak to že veš, tukaj namreč živim. K sebi sem mislila nekako tako, da sem končno prenehala misliti na tiste metuljčke, ki so se v trebuhu naselili po poljubljanju z Damjanom. Danes sem končno malo razmišljala.

Pa ne o Damjanu, čeprav mi on kar ne gre iz misli. Vedno se rada ukvarjam s stvarmi, ki nimajo vpliva na življenje. In čeravno nimajo vpliva, delajo iz človeka idiota. Ne iz vsakega, mečejo pa slabo luč na naše prednike, natančneje na nekoga, ki si je to izmislil. Namreč, kdor si je izmislil, da ima človek metuljčke v trebuhu, ta res ni imel pojma o zgradbi telesa. Kako nekako naj bi metulj prišel v trebuh? Prileti skozi kakšno od odprtin medtem ko spimo? Ali pa, hmm, vsak od nas nosi v sebi gosenico že od rojstva in ta gosenica potem čaka, da se zaljubimo in se potem razvije v metulja? To se mi zdi sicer še najbolj logično, saj sem nekje prebrala, da se človek lahko zaljubi samo enkrat v življenju. Ampak, kaj pa tisti, ki se zaljubijo večkrat, imajo v sebi več gosenic?

To so tisti trenutki, za preganjanje dolgčasa. Čeprav imam v življenju pomembnejše stvari. Služba me sicer veseli, ampak kaj pa ostalo? Skregana z mamo. Živim pri prijateljici, v stanovanju, ki izgleda kot Ikein razstavni eksponat in zaradi tega me imajo za lezbijko. Ne zaradi stanovanja. Šmirglam z njo, čeprav tega nihče ne ve. Zaljubljena v Damjana, bradatega hipsterja, ki izgleda deset let starejši. Hobijev praktično nimam, razen filmov. Pa četudi, dragi, se ti ne zdi od vsega tega prav nič pomembnega, je pomembno prav vse, kar sem naštela.

Služba mi daje denar in priložnost za osebnostno rast. Materialistka res nisem, ne kupujem si torbic in čevljev na zalogo, tudi za šminke in pudre in vse te stvari ne zapravljam po nepotrebnem. Skreganost z mamo me pripravlja na samostojnost, na odraslo življenje. Na tiste čase, ko bom lahko rekla, da živim brez skrbi, čeprav je menda življenje tako narejeno, da skrbi nikoli ni konec. Življenje pri Nini mi omogoča eksperimentiranje s spolnostjo na vse mogoče in tudi praktično nemogoče načine in obenem gradi nek trden prijateljski odnos. Zaljubljenost v Damjana mi daje občutek, da me nekdo ljubi, čeprav ne vem, če me in je verjetno vse skupaj samo neka iluzija v moji glavi in si samo domišljam. Če te zanima, mislim da ni osebe, ki bi ji kaj pomenila.

Nina je drugačnega mišljenja. Vidi, da jo požiram z očmi in zato izziva. Ko sem najslabše volje, gre nekajkrat gola mimo mene in potem se s hrbtom obrne proti meni in nekaj pobere s tal, tako da se odpre pogled na, kot pravi ona, dnevnonočno zabavišče. Potem do tega pripravi še mene, mi nameni rahel dotik, da se razvnamem in potem se dogaja.

In onega dne mi reče.
»Veš kaj, pa če bi Damjana povabila na večerjo?«.
»Ja, ne vem, zdi se mi še prezgodaj…«.

In mislim, da je res še prezgodaj. Rada bi ga še malo spoznala. In poleg tega ne vem kaj čuti. Res ne vem. Mogoče sem zanj muha enodnevnica. Mogoče sploh muha nisem.

Dragi, grem razmislit, kaj in kako naprej.

Objavljeno dne

ŠTALCA IN KRAVCA.

Radovednost je kot lakota. Moraš jesti, da živiš in moraš spraševati, če hočeš vedeti. In na žalost obstajajo ljudje, ki morajo vedeti tudi stvari, ki jim jih ni potrebno vedeti in na neki točki postanejo vsiljivi. Tečni z nenehnim firbcanjem, samo zato, da se lahko kasneje v drugi družbi malo drugače pokažejo. Kot nekaj več. A veš, ker jaz vem nekaj, kar ti ne.

In tako pridejo potem tudi do tipičnega, karkoli že to je (se vrnem kasneje k temu) štiridesetletnika, ki mu za takšna vprašanja dol visi, vsaj v imenu izpraševalca. Ne verjameš? Od tistih petih najtesnejših prijateljev ne vem vseh informacij. Ja, če rabiš klepet, pokliči, bova klepetala. Če rabiš družbo, pridem, nareži malo sira in salama, daj dobro vino in se bova družila. In se pogovarjamo o vsem, kar nam pade na pamet. In so stvari, ki me dejansko ne brigajo in jih ne vprašam. Kaj bom z odgovorom? Vedel bom, kar je še dodatno breme za spomin. Ker mi informacija verjetno ne bo prišla nikoli prav. Če jo bom potreboval, jo bom poiskal.

Med leti se je nabralo precej takih vprašanj. Dokler sem bil v resni zvezi, so bila vprašanja o naraščaju in poroki postavljena v sam center vsakega sorodstvenega druženja. »Zdej bi mogla bit pa že ohcet hmalu«, so namigovali s tistim hinavskim nasmeškom na obrazu, ko naj bi človek razumel, da je vprašanje le neke vrste šala in da s tem le izražajo svoj smisel za humor. Humor? Oprostite, to ni humor, to je žalostinka. Dokler ni prišel nekoč iz mojih ust odgovor »zakaj te pa to zanima, sej ne bosta povabljena«. In potem je bilo konec. Nekaj izgovorov, češ, saj to se samo tako reče, ne, pizda, ne reče se. Vsakič me sprašuješ in zdaj sem ti povedal, zdaj veš. Druženje se je nadaljevalo z mrkimi pogledi in tihim šušljanjem, lej ga, kako je siten, saj nisem nič narobe naredila, samo vprašala sem. In ko se je večno vprašanje o poroki ustavilo, potem je sledilo: »a bo kej naraščaja?«. O sveti buh taljan, a zdej pa še to. In postajalo je vedno bolj nadležno, dokler ni prišlo do samega vrha, tako rekoč orgazma med izgovori. Malo sva se pogledala. »A čva?«. »Dejva. Če ne, ne bo nikol konc«. In so že bila napeta ušesa, pripravljena sprejeti informacijo o naraščaju, ustnice že našobljene, kot se jih pač našobi, ko se reče črko č, grlo sproščeno, da bo glasno izreklo čestitke. »Midva ne morva met«. Boli te kurac. Ni lepo lagati, ampak včasih je treba, da se zapre gobce. Konec. Fin. Ende. Smrt glede vprašanja o naraščaju. Dva srečna, ostali pa kaj vem. Presenečeni. Začudeni. Z nekim obžalovanjem v sebi, mogoče. Evo ti humor. Prej ti je bilo smešno, kaj pa zdaj?

Na veliko veselje in srečo in zadovoljstvo vseh bogov in svetega Krna, se je tista zveza zaključila. Začuda ni bilo vprašanj glede tega, mene je čakalo vse drugo, kot iskanje substituta in … ne, ni bilo konec. Vedno je nekoga zanimalo, kako živim. Na kaj kurim. Koliko imam najemnine. In, kot mi je prišlo potem na ušesa, so šli odgovori naprej. In ne samo odgovori – tudi vprašanja o meni so bila postavljana drugim ljudem. Vrh vrha, ti rečem.

Pa pojdimo še malo k lepemu in velikokrat zlorabljenemu pregovoru o štalci in kravci. Nimam kaj skrivati, kupil sem hišo. In brž so se našli in rekli, »ja, tako to gre, najprej štalca, pol pa kravca«. Oprosti, kaj hočeš s tem povedat? Ja, saj veš. Ne, ne vem. Ja, hiša, pa potem družina. Aha, štekam, ja, ja. Štekam bolj kot si misliš. Pustiš stat. Če se nadaljuje, lepo poveš. Žalitev za gradbeništvo in favno. Za vse frizijke, dexterje, anguse in boškarine. Žalitev za človeštvo. Leta 2021 žensko primerjati z govedom. Leta 2021 povsem spodobno hišo, prigarano z žulji, primerjati s hlevom. Brez zamere, jaz se takih stvari ne grem. Pa še vedno poslušam. A pa kar sam živiš? Ja, a pa si sam kuhaš? Kdo ti pa pere? Zakaj, pri blaženi Norah Jones, je to tako čudno? A ne smem živeti sam? Je prepovedano? Zapisano v ustavo, da osebek moškega spola, solidno povprečen štiridesetletnik, ne sme živeti sam? Pa sam si kuham, ja. In mi niti ne gre slabo od rok. Tudi pečem, če rabiš kakšno pecivo. Pa saj bi lahko šel na toplo malico. Ma bejž, a tud to obstaja? Saj grem. Če cel dan nekaj delam, si res ne vzamem časa še za kuho in grem na malico. Ne morem si pa vsak dan privoščiti. Za tistih 6, 7 evrov, si v trgovini nabavim pet kil testenin. Računica. Zakaj je v zavesti človeka vklesano, da človek ne more živeti sam? Saj se da.

Ja. Ker ljudje gredo na nekakšne družbene norme. Treba je iti v šolo, si poiskati službo, potem si izbrati partnerja, najraje nasprotnega spola, ker če ne, si že drugačen, treba je kupiti ali zgraditi hišo, ustvariti družino, delati od teme do teme, da ne izgledaš lenuh, iti za dva tedna na morje v Maredo, dva meseca razlagati, kako je bilo lepo, vzeti kredit za smučanje pozimi, dva meseca razlagati, kako je bilo lepo, nikomur omeniti, da hodiš v fitnes in vsaj eden od družine na zumbo, aerobiko ali jogo, ker je to zapravljanje časa, ob nedeljah iti nekam, kjer te vidijo… prosim lepo, a res? Ker, v kolikor ni tako, si čuden. Si izven standardov. Standardov, ki niso niti postavljeni. In veste kaj vam povem? Če je zgoraj omenjeno nekakšna normalnost, potem sem rad čudak. Še enkrat bom napisal, da bo bolj prepričljivo. Rad sem čudak.

Ker, resnici na ljubo, normalnost že dolgo ne obstaja. Pravzaprav, nikoli ni obstajala. Normalnost je v naših glavah, egoistično usmerjena v nas same in našo najbližjo družbo. To najbolj poznamo in to najbolj sprejemamo. Zjutraj pijem kavo, to je normalno. In ljudje, ki ne prisegajo na kavo, pijejo čaj, toplo vodo, džus ali slivovico. Oni niso normalni. Ali oseba, ki živi v glavnem mestu in ima službo, dosegljivo s kolesom ali peš, ne uporablja avtomobila. Kar je zanjo povsem normalno. Ampak zanjo. Težko si predstavljamo osebo, ki živi nekje, kamor pride javni prevoz enkrat dnevno, da bi službovala v trideset kilometrov oddaljenem mestu in ne posedovala vozila. In potem reče provincialec, enostavno se da brez avtomobila. Ja, se da. Ampak v tvojem svetu, kjer je to normalno.

In to ljudje radi počnemo. Sodimo druge po njihovem stilu življenja, označujemo vse, ki ne razmišljajo enako kot mi, sprašujemo osebna vprašanja, ki se nas ne tičejo. Na kratko, najraje pometamo pred tujim pragom. In to tisti, ki imajo pred svojim največ nesnage.

Bolj kot se trudimo biti široki, ožji postajamo.

Objavljeno dne

NIKOLI NAZAJ.

So mi rekli: a boš ti kdaj pršu nazaj?

Priznam, da mogoče dvakrat letno celo preverim obisk svojega spletišča in sem takrat presenečen, koliko ljudi pride prebirat moja literarna skorpucala. V realnosti sem bolj skromen in je moje mnenje še vedno enako, kot je bilo pred desetletjem – da me prebira tistih devet rednih bralcev, občasno pa se najde še kakšen, ki povsem slučajno pride mimo.

In te zadnje tri mesece, ko sem si vzel pavzo, je vsak teden priletelo kakšno sporočilo v zasebni predal kakega od družbenodružabnih omrežij ali pa kar v živo, na cesti. A boš pršu nazaj? A boš še kaj napisal? Kako je z Marino? A nimaš inspiracije? A imaš kakšne travme in si se odločil spremeniti življenjski stil?

Samo na eni platformi so vedeli, kaj se dogaja z mano. Pa še to ne povsem, zato bom kar tu odgovoril na vsa ali vsaj na večino vprašanj. Ne, ne bom pršu nazaj. Vrnil se bom, kajti zame beseda je beseda nazaj nekoliko negativna, zato jo nerad uporabljam. In seveda bom še kdaj kaj napisal, saj je to eden od mojih hobijev, skozi katerega se na nek način učim in grem v korak s svetom. Dalje, z Marino je vse okej in vse pod kontrolo. Njene prigode boste lahko prebirali od svetega Štefana naprej.

Oh, a to o inspiraciji res moram? Res mi jo kdaj zmanjka, a jo kmalu najdem. Človeku s smislom za črni humor in bujno, na momente celo prebujno domišljijo, je pač ne more zmanjkati. In tudi takrat, ko je zmanjka, traja štiri minute, da se vrne. Če bi hotel, bi lahko pisal znanstveno fantastiko tako dobro, da bi marsikdo bil prepričan, da tisto sploh ni znanstvena fantastika. Če bi se spravil v kriminalke, bi umore na podeželju snemali po mojih zgodbah in če bi se spravil v drame, vam ne bi bilo treba soliti juhe, ampak bi vanjo preprosto jokali. Tega ne počnem, na veliko zadovoljstvo vseh, predvsem pa mene.

Tudi travm nimam. Včasih se spomnim, kako sem bil kot otrok tepen s snežkami, ker sem sitnaril za it na sneg, starši pa so rekli, porko dio, zakej smo delali drva poleti, a zatu de boš zunej zmrzaval? Tudi izgorel nisem, to prepuščam profesionalcem. Življenjski stil, kaj je to? Ma seveda. Spremenil sem ga ravno toliko, da sem nekega dne začel o določenih stvareh resneje razmišljati, iskati, izbirati, se odločati, nato računati in preračunavati in na samem koncu ukvarjati s kitanjem sten, beljenjem, urejanjem, opremljanjem in še marsičim, kar sem mogoče pozabil. Na kratko, selil sem se in urejal svoje kraljestvo. Nisem ravno Celjski grof, niti kralj na Betajnovi, sem pa tista mirna duša Usrane gase.

In to je v bistvu vse, kar sem za povratek hotel povedati.

Objavljeno dne

M#40: O PRVEM KORAKU.

9.10.2018

Dragi.

Nina me je zjutraj v šali nadrla.
»Madona, Marina, no! Damjan to, Damjan ono, vzemi telefon in ga pokliči, preden ti bo žal, da ga nisi«.

V bistvu je imela prav. Nenehno ji govorim o njemu in logično je, da ji je začelo presedati. Mogoče sem ji začela presedati celo jaz. V to sicer dvomim, kajti še vedno spiva v isti postelji, če me razumeš.

Kako naj pokličem Damjana? Se spomniš nekje v maju, ko sem pisala o tem, kako sem nesamozavestna? Se mi zdi, da sem takrat naredila velik premik naprej glede tega, ampak še vedno me nekoliko zvija v črevesju, ko moram nekoga poklicati. Kaj pa sms? Nekoliko neosebno se mi zdi. Človek si lahko vzame več časa za odpisati in če slučajno kaj prikriva, si lahko izmisli nek izgovor. Preko klica je to težje, menda, ne vem.

»Marina, maš to«, si rečem in ga pokličem. Ni dolgo zvonilo.
»Ojla«, se oglasi na drugi strani.
»Oj«, uspem izdaviti.
»Nekajkrat sem te mislil klicati, ampak se ne spoznam na te novodobne situacije…«, je
»Novodobne situacije?«, sem vprašala. Ni mi jasno, kaj je mislil s tem.
»Pa ja, to, a veš, kaj je bolj prav, ali poklicati, ali čakati, da te punca pokliče, pa koliko časa je treba čakati, ne vem, ne gre mi to«.
»Aja, to. Ja, ne vem, neki cajta sem čakala, pol sem pa poklicala«, sem rekla.
»Saj si prav naredila. Moral bi sicer jaz…«.
»Ne, ne bi ti bilo treba«.
»No ja. Torej, kaj boš povedala? Veš, sem trenutno v službi in sem malo zabasan z delom…«. Okej. Kaj naj? Spomnim se ene knjige, ki sem jo brala pred kratkim. Nek priročnik za dobro življenje in dobre odnose. Tam je v nekem poglavju pisalo z velikimi črkami ¨direktnost¨ in naprej neko nakladanje v stilu ¨vedno bodi direktna, saj tako ne boš zapravljala na času bla bla bla¨. Žalosti me, da so ti sodobnejši priročniki spisani tako, da dobiš občutek, da bereš Cosmopolitan.
»Saj bom hitra. Torej, meni si všeč in bi šla še kdaj s tabo ven«. Od kamna se mi je odvalilo veliko srce ali nekaj takega rečejo ljudje, ko se jim odvali velik kamen od srca, čeprav … aja, sedaj razumem. Ni važno, dragi, še vedno sem pod vtisi klica in potem včasih kaj napišem, belila pa nimam, da bi popravila.

Na drugi strani je nastala kratkotrajna tišina. Ampak res kratkotrajna.
»O, zanimivo«, je rekel. Že sem v njegovem glasu slišala, da ne bo šlo. Sem vedela. Našel si je drugo punco, jaz pa bom izgubila mojega hipsterja, ki niti ni bil moj. »Veš, v bistvu si tudi ti meni všeč, ampak si me presenetila…«, je nadaljeval.
»A res, zakaj pa?«, sem postala zvedava.
»Nisem navajen take, kako bi rekel… iskrenosti. Mislim, da naravnost poveš, odkritost, al kako se reče…«. Morala sem se nasmehniti.
»Ja, rekel si, da nimaš časa, pa sem bila direktna…«.
»To, ja, direktnost, nisem se mogel spomnit besede«, je nadaljeval. »A danes?«.
Sedaj je on mene presenetil. Bolj sem imela v mislih vikend, ampak do vikenda je še daleč in se lahko marsikaj spremeni.
»Ja, lahko, ja«, sem odvrnila.
»Okej, ob šestih? Tam kot zadnjič?«.
»Zmenjeno, ob šestih, tam kot zadnjič«, sem ponovila in se poslovila. Deset sekund kasneje sem skakala do stropa od radosti. In vriskala. Nina je prišla pogledat v spalnico, kaj se dogaja.
»Rekel je ja! Rekel je ja!«, sem ponavljala. Potem je začela skakati še Nina. Naredila sem prvi korak. Prvi korak, za katerega sem bila prepričana, da ga bo naredil Damjan, ampak sem ga jaz. Sicer je pa popolnoma vseeno.

Edini problem je bil, da je bila ura že pol štirih. Seveda je bilo treba premisliti, kaj bom oblekla. Ampak najprej tuš. Nina mi je tačas pripravila nekaj kombinacij spodnjega in zgornjega dela oblačil in ko sem stopila gola iz kopalnice… No, dragi, tebi lahko povem. Ko sem stopila gola iz kopalnice, me je čisto na rahlo prijela za muco in mi pritisnila poljub na ustnice. »A bom danes izgubila tole?«, je tiho vprašala med poljubljanjem in s palcem na rahlo zaokrožila okoli ščegetavčka.
»Ne boš«, sem odvrnila in ji vračala poljube.
»Upam«, je rekla in odmaknila roko. »Zvečer imam plane«, je dodala in mi namenila globok pogled ter rahel nasmešek. Fak, pustila me je ravno tam, ko je začelo biti fajn.

Na postelji je ležalo nekaj preprostih hlač, pa sem vseeno izbrala kavbojke, zelene visoke allstarke in svetlo zeleno majico s kratkimi rokavi, čez pa nekakšno prehodno jakno, ki je pristajala praktično na vse. In ob šestih sem stala pred barom, tam kot zadnjič.

Dragi, ne bom ti pisala, kako je bilo, ker sem preveč vznemirjena. Povedala ti bom samo to, kako se je končalo. Pa niti ne vem, ali je to konec ali začetek. Večer se je končal tako, da sva se poljubljala. Prvič sem se poljubljala z osebo moškega spola. In bilo je enako kot z Nino, le da so me tukaj žgečkali njegovi brki. Ampak bili so neki metuljčki v trebuhu, če poznaš ta izraz. Bilo je strastno. Bilo je, kaj pa vem. Bilo je tako, da bi lahko kar trajalo. Potem je v nekem trenutku rekel, da bo treba počasi domov. Ura je bila že precej čez polnoč. Peš me je pospremil do bloka in pred vhodom sva se spet poljubljala tako strastno, da sem imela lica polna njegove sline in sem si jih iznajdljivo brisala v njegovo brado. Vem, dragi, nagnusno se bere, ampak ko si zaljubljen, menda ni nagnusnih stvari.

In potem je šel. In potem sem prišla v stanovanje, kjer me je čakala Nina z njenimi plani. Pogovarjali sva se o tem, kako je bilo na zmenku. In če me razumeš, dragi, nisem šla lačna spat.

Objavljeno dne

FURA 9: KRANJSKA.

Ko so običajni nedeljski dnevi na kolesu postali že skoraj stalnica v poletnih mesecih, se nam je pridružil še en m. Kar je pomenilo to, da ne gremo na izhodišče s kombijem, temveč z dvema avtomobiloma. In na obeh avtomobilih še dve kolesi.

En brez vinjete je šibal skozi Davčo in čez Soriško ter nato še čez Pokljuko, da bo ob dogovorjeni uri v Mojstrani, drug z vinjeto bi moral štartati pol ure kasneje, pa naju je raje čakal pol ure v Mojstrani. Ampak ni panike. Ura še osem ni odbila in ljudje so se komaj prebujali, ko smo mi že zavrteli čez mostiček in levo na kolesarsko stezo proti Kranjski. Zaenkrat vsi spočiti, ekipa v tokratni sestavi žmmm je dobra. Dva pokata šale, dva se smejiva, občasno menjamo vloge in se smejita ostala dva ali jih poka samo eden in se smejijo trije, skratka, kaj bi sploh govoril.

Seveda sem zopet vodič, saj je trasa zrasla na mojem zeljniku. Sokolesarji na večini destinacij še niso bili, zato sem jih, ko smo prispeli do Kranjske, gnal naravnost k Jasni in naprej, dokler nismo zavili levo na makadamsko pot ob Pišnici. Potem se je začelo zares. Občasni klančki, občasno toliko strmi, da je vsaj polovica odprave sestopila in porinila bicikel nekaj metrov ob sebi. Ustavimo se, jemo, pijemo in nato še tista moja skoraj tradicionalna izjava »pejmo, k nas bo tema lovila«, pa zopet vrtimo proti prvemu današnjemu cilju, Krnici.

Tam zaradi zasedenosti miz prisedemo h kolesarju, ki nas je kakih dvajset minut prej prehitel in si vljudno vržemo nekaj besed, nato pa spravimo vase tiste štrudlje, ki jih je za svoj rojstni dan častil eden od m. Vračamo se po isti poti do križišča, nato pa se držimo leve, da se znajdemo tik pod Mihovim domom. Sledi spust v Kranjsko, kjer se niti ne ustavimo, ampak kar nadaljujemo proti Planici. Tam sledi še en krajši postanek, saj nas čaka še Tamar.

Priznam, mislim da sem lani prvič kolesaril v Krnico in leto poprej še v Tamar, a sem na težavnost poti popolnoma pozabil. Vedel sem za tiste veličastne poglede na kamnite gmote na desni, na katere še ni stopila človeška noga, na same vzpone sem pa resnično pozabil. In ko sem bodril kolesarske kolege, dajmo, dajmo, še čisto malo, sem v resnici preklinjal samega sebe, češ, kako sem lahko tako blesav, da pozabim na to, da se po enem kratkem vzponu pojavi še eden. In še eden.

Tamar tistega dni ni bil lep, res ne. Bil je kot veleblagovnica ob sobotnih dopoldnevih. Zato se niti ne ustavimo in nadaljujemo do vode, kjer zopet mečemo vase čokoladice in gledamo izvir potoka Nadiža in slap. Kot zanimivost, potok je dolg le kakih tristo metrov, saj kmalu ponikne, na plano pa zopet privre v Zelencih. Se pa, če niste vedeli, šteje kot prvi izvir reke Save.

Vrnemo se po isti poti, z izjemo, da je treba vmes še nekam na sladoled. Tega najdemo na enem simpatičnem počivališču ob kolesarski. Okusnejšega sladoleda še nisem jedel, pa ni bil ravno domač, ampak izpod rok nekih sladoledarskih mojstrov iz province. Imena ne bom omenil, ker ni plačana objava, če pa dam šalo na stran, se ga v tem trenutku niti ne spomnim.

V Mojstrani spet naložimo kolesa in se odpravimo domov. Kratek povzetek – ja, Kranjska res nudi ogromno izhodišč za kolesarske izlete. Še meni, ki sem tam dve leti zapored preživel glavni dopust in jo letos dvakrat obiskal v roku enega meseca, je ostalo veliko poti, ki jih bo treba še odkriti.

Ma, dobro je blo.