Z DEŽELAKOM JUNAKOM NA POTI.

Preden preidem na bistvo, naj pojasnim dve stvari. Prva, ta zapis bi lahko bil objavljen še isti dan, a sem želel počakati na končni rezultat, ker se bo na ta način mogoče kdo malo zamislil. In druga, verjetno bo to eden redkih, če ne kar edini od mojih kolesarskih zapisov, ki ne bo vseboval prevoženih kilometrov. Ker tu so pomembnejše druge številke.

Pred kosilom.

Začelo se je takole.

Dejanje, ki ti vzame minuto časa. Naj vam pride v navado.

Pozorno oko je opazilo tudi uro pošiljanja. Takrat sem namreč vstal, pojedel zajtrk in spil kavo, naložil kolo na avto in se odpravil proti Vipavi. Pred domačo hišo sem snel Škota in se odpravil na mesto štarta šeste etape dobrodelne akcije Deželak junak. Malo sem jih iskal z očesom, nato pa zagledal kamion Radia 1. Ni kaj, če sem pošten, sem prekršil vsa vojaška pravila in se na začudenje večine znašel ob rikši. Nekaj besed, nekaj stiskov rok in že smo se odpravili v sam center na kavo, potem pa se je začelo zares. Mimogrede, Avdić, tu dobiš lešnikov sladoled.

Zbor pred Marjanco v Vipavi.
Pridružena ekipa z Deželakom: Aleš, Matjaž in moja malenkost. Deželak se je znašel in potegnil trebuh noter, zame je bilo prezgodaj za tak napor. Avtor slike: Darja.

Proti Ajdovščini smo nadaljevali v blagem ritmu. Roko na srce, sem lone rider, osamljeni jezdec in težko kolesarim v družbi, a tu je bilo povsem drugače. Glede na to, da rikša ne zmore vrtoglavih hitrosti, smo pedala vrteli počasi, lahkotno, poleg tega smo imeli družbo. Ob redni ekipi smo bili tu še jaz, mokre sanje vsake slovenske tašče Matjaž Nemec, Aleš tekač in še en kolesar. Brž zjutraj še ni bilo slutiti razsežnosti akcije, čeprav so se ljudje ustavljali, donirali, se slikali in nam mahali. Meni je najbolj ustrezalo to, priznam, da mi ni bilo treba voziti po skrajnem robu cestišča. Kar se vožnje tiče, pač.

Prihoda v Ajdovščino si nisem tako predstavljal in sem kar ostal odprtih ust. Pričakalo nas je nekaj šolarjev na kolesih, s katerimi smo skladno s CPP vozili do njihove šole, kjer je Deželaka pričakalo nešteto otrok. Saj vem, na dobrodelnost ima vsak svoj pogled, ampak ko vidiš otroke, kako z navdušenjem spremljajo tako akcijo, kako si ogledujejo rikšo, hočejo avtograme in se zavedajo namena… priznam, dobil sem solzo v oko. Res, do srca. Ajdovski otroci so se namreč odpovedali kepici sladoleda in zbrali res lepo vsoto.

Nadaljevanje je potekalo po, vsaj sklepam, protokolu, brez kakšnih večjih ali manjših pretresov. Le malo od Ajdovščine naprej nas je presenetila trojica brhkih deklet, ki so bila sicer poraščena, a rikša je bila vseeno očiščena.

Rikša je bila končno čista.

Kasneje je bilo še nekaj ustavljanja, slikanja, klepetanja, predvsem pa je bilo nekaj skupno vsem – dobra volja. Resnično, ekipa je tako preprosta, tako nasmejana, toliko pozitivne energije na enem mestu že dolgo nisem čutil. Že res, da se oni poznajo med seboj, a so s tistimi, ki so bili poleg, ravnali enako. Nikomur ni bilo nič odveč in sam sem imel občutek, da se poznamo že od nekdaj. Okej, z Darjo se res spremljava na blogih že dolgo, tokrat pa sva prvič imela čast biti skupaj na selfiju.

Darja.

Seveda je bilo treba še z glavnim. Oseba, ki ji ni nič pretežko. Človek, ki bi se, če bi mu dovoljeval čas, ustavil pri vsakemu, se z vsakim slikal, malo poklepetal in človek, ki to počne z velikim veseljem – to je lahko samo Deželak junak.

Deželak. Več kot junak.

Počasi se je oblačilo in na naši levi je že bilo opaziti nevihtne oblake. Priznam, nimam pojma, koliko je vnaprej dogovorjeno, a sklepam, da veliko, ne pa čisto vse. In nismo v Ozeljanu še dobro parkirali koles in rikše, že se je odvijal sodni dan. Pretirano sekiral se ni nihče.

Sodni dan.

Kosilo.

Ker, kako se bi kdo sekiral, ko pa smo imeli nad glavo streho, pred seboj pa jedi z žara.

Med samo jedjo je bilo ogromnega smeha in ogromno govorjenja, tistega, splošnega. O vsemu. In povsem preprosto, ker smo konec koncev vsi le ljudje. Seveda smo vsi pohvalili hrano, se konkretno najedli, nekateri še spili kavo, nato pa se počasi odpravili. Ni druge, če si vezan na čas.

Po kosilu.

Skozi rahlo rosenje smo peljali proti Vogrskemu in Volčji Dragi ter doživeli prvi padec. Eden od ekipe pridruženih je padel, na srečo brez poškodb. Še najslabše jo je odneslo kolo, a ekipa se je tudi tu izkazala – takoj so mu dali drugo kolo in po kratki vožnji v kombiju, se nam je v Renčah že pridružil ter odpeljal do konca. Deželak je moral vmes še na kotalke, pa na nogomet, potem pa strumno in veselo naprej proti Šempetru. V Vrtojbi je dekletce izrazilo željo po slikanju z Deželakom, ta pa ji je ponudil še vožnjo do Nove Gorice. Po kratkem dogovoru z mamico, je le sedla v rikšo in nadaljevala z nami. Ni kaj, sem le človek in ko sem videl to srečo v njenih očeh, to veselje – drugič danes solza v očesu.

Proti zaključku je bilo ogromno vsega. Ogromno mahanja, veselja, ljudje so prispevali in četudi smo ovirali promet, se nihče ni razburjal. Prvič sem bil poleg in če sem kdaj v preteklosti izgubil vero v človeštvo, sem jo danes dobil nazaj.

V Novi Gorici je bilo še nekaj časa za dobrodelni rikša taksi in malo klepetanja, nato pa… bile so opcije, da me odpeljejo domov in izbrali smo tisto najprimernejšo za vse. Njim se je mudilo naprej, saj jih je naslednji dan čakala še zaključna etapa, meni pa tudi ni bilo težko kolesariti do Vipave. Poslovili smo se. Veseli.

Osebni zaključek.

Včasih razmišljam. V vsem tem drvenju proti cilju, ki ga sploh nimamo, v vsem tem materializmu, ki ga ne potrebujemo in v vsem pohlepu, ki nas iz človeka spreminja v telo brez duše in srca, pozabljamo na to, da smo samo ljudje. Včasih bi radi bili junaki, pa smo junaki zgolj zase. Ker počnemo stvari, ki nekaj pomenijo samo nam. In če začneš samo malo drugače gledati na svet, si lahko junak tudi ti. V očeh drugih, v očeh mnogih.

Mogoče je napaka, da tole objavljam sedaj, ker vas ne morem spodbuditi, da bi poslali SMS. (Popravek avtorja – še vedno lahko darujete z ”pomagam1” ali ”pomagam5” na 1919). A imel sem namen počakati na zaključek, da bom lahko v tem zapisu objavil samo dve številki:

  • 157.117 – toliko je zbral Deželak junak v sedmih dneh. Toliko ste dali vi, ki ste ljudje in ki vam ni vseeno. Ker ni veliko – kava na dan, da nekomu polepšate otroštvo.
  • 600 – več kot toliko otrok bo letos prvič doživelo in preživelo počitnice na morju.

Kratek filmček o tem, kako smo se imeli šestega dne, si lahko pogledaš TUKAJ.

 

Hvala Deželaku in ekipi ter celotnemu Radio 1, da sem lahko bil del te zgodbe.

 

DVA MALA PRELAZA.

Začelo se ni nič kaj obetavno. V minulem tednu je moral Škot na servis, pa smo mu zamenjali še pedala. In dan pred samo odpravo ni tisti kratki, štirideset in nekaj kilometrski trening dajal občutka, da bo naslednjega dne vse v redu. Zdelo se mi je, kot da ne gre nikamor, pa nisem ugotovil, ali je krivda na meni, ali nemara kolo ni tako, kot bi moralo biti.

Pa pojdimo.

Na dan nedelje je jutranje poležavanje dovoljeno in posledično sem pognal šele okrog desetih. Sonce je nabijalo, ko sem na Keltiki zapeljal skozi rdeče semaforje. Prednost domačega terena, se reče temu. Ko veš, da je semafor tam, kljub temu da se dve vozili brez problema srečata. Vse je delovalo brezhibno – menjalnik, veriga je tekla kot namazana (taka je tudi bila) in pedali niso povzročali težav. Očitno smo se sinhronizirali. Do Slapa, kjer sem zavil na Kosmačevo učno pot in nadaljeval po ozki in povsem neprometni cesti, katere deli so na moje veselje, tudi makadamski. V samem centru Mosta na Soči sem zavil desno, do Bače pri Modreju in od tam naravnost v Baško grapo. Prečudovito dolino, kjer si bi rade volje kupil hišo. Nekoč.

Naj bo vzeto na znanje – to dolino reke Bače sem prevozil že lani in spomin nanjo je bil kljub vsej lepoti že rahlo bledikast in potrebno je bilo ponoviti. Ne da se cesta pretirano vzpenja, saj je prvi mikro vzpon šele v Kneži, je pa treba stalno vrteti. So, so tudi spusti, a prav pretirano se ne spotiš vsaj do Podbrda. Je pa res, da se od tam v približno treh, štirih kilometrih dvigneš za slabih tristo metrov na prelaz Petrovo Brdo, na dobrih 800 nadmorske. In šele tam prvič počivam, pa še to ne dolgo. Si rečem, če do sedaj skozi Baško Grapo nisem nič slikal, tudi sedaj ni treba. Saj vem, za bolj slikovit prikaz poti bralcem bi se spodobilo, a naj bo tokrat tako.

Na kratko povedano, za mano je prvi vzpon. Ne vem, ali je to nek fetiš ali zgolj slučaj – že prejšnji vikend, ko sem kolovratil na Kolovrat, sta v pot padla dva vzpona, danes bosta očitno spet. Le da bo tokrat lažje. Najhujši klanec je namreč tisti, ki ga ne poznaš. Ampak zdaj je na vrsti drugo.

Spust.

Dobrih osem kilometrov je letelo skoraj brez vrtenja in s hitrostjo štirideset in več. Do Zalega Loga, kjer sem se zopet ustavil, da bi trezno razmislil o nadaljevanju – ali vzpon skozi Davčo na Tuškov grič, ali nadaljevanje skozi Železnike in Škofjo Loko. Dejstvo je, da sem vzpon proti Tuškovemu griču že obdelal lani in da je bil ubijajoč. In dejstvo je bilo tudi to, da bo en kup matranja, kilometrov pa ne kaj veliko, pa še prezgodaj bom doma. Obenem pa so Železniki lepi in… ni kaj, zaradi spusta sem prišel ravno prav svež in spočit v Škofjo Loko, kjer začuda nisem počival, ampak sem kar nadaljeval. Do prvega sladoleda, kjer sem se nafilal še s Frutabelo in Monsterjem in se nato prepustil prometni cesti skozi Poljansko dolino. Ne vem, ali se mi samo zdi, da so nekateri avtomobilski uporabniki cest postali bolj kolesarju prijazni, ali je bilo njih obnašanje zgolj posledica tega, da so tistega dne oddali glas svojemu najljubšemu političnemu obrazu, a nekih ekstremnih voženj tik ob balanci ni bilo zaznati. Nikar, Gregor, nikar ne razmišljaj o tem. Psihično sem se pripravil na nadaljevanje poti.

Drugi prelaz.

Od Trebije naprej se cesta počasi, a vztrajno dviguje in če se tam ne šparaš, te ubijeta tista dva ovinka proti Kladju. Je že res, bolje se je vzpeti s te strani, kot obratno, a če se ga ne lotiš pravilno, trpiš. Ker je kratek, a zahrbten. Priznam, da me je malo pobiralo že pred začetkom vzpenjanja, zato sem za dve minuti sestopil s kolesa. Poleg tega, zakaj bi nosil vodo domov, če se razumemo.

Ni me ubilo. Na tisti kratki ravnini na vrhu sem že višal prestave, da sem brž izza ovinka zavrtel na polno proti domu. K sreči me cesta ni mogla presenetiti. Poznam vse tiste luknje in v kolikor se boš po tej poti odpravil s specialko, me ne boš dohitel. Ampak, naj to ne bo napad na tiste, ki skrbijo za cesto – najlažje je rečt ”takle mamo” in se ne sekirat. V glavnem, šestdeset je letelo v zadnji ravnini in bog ne daj traktorja, da bi izsiljeval prednost. Šlo je predvsem za adrenalin, malo pa tudi za dvig povprečne hitrosti, kljub temu, da je postranskega pomena.

Domov pridem razmeroma spočit, kar mi veliko pomeni. Da te še dva dni noge bolijo, to ni za nikamor. Ker se ti lahko zagabi in začneš dneve preživljati na kavču, kar tudi ni dobro, ne za telo in ne za psiho.

Pozitiv:

  • Na momente oblačno vreme. Tako vsaj ni tekla majoneza od mene.
  • Razmeroma prazna cesta, z izjemo Poljanske doline.
  • Misli usmerjene naprej in oči zazrte v lepote okolice, ne v telefon.

Negativ:

  • Luknjasta cesta na drugem spustu.
  • In o temu moram dodati nekaj besed.

Namreč, skrajno razočaran sem nad aplikacijo. Tako zelo, da niti ne bom prilepil slike, ker so v večini narisane tri dolge črte in prikazanih približno trideset kilometrov manj. In obenem je to razlog več, da se zanašam na števec, katerega sem nastavil sam in kateremu še najbolj verjamem. Bom pa, bolj za šalo, kot zares, zbral sto daljših poti in na koncu naredil eno zanimivo primerjavo.

Statistika: 131 kilometrov. 383 minut.

KOLOVRAT-ENJE.

Torej, kje smo ostali?

Maj mesec je bil eden najnapornejših letos. Nabralo se mi je enih reči, da ni za verjet. S tem namenom sem se odpovedal tudi dogodku, katerega se vsako leto veselim in udeležim – poseben interni kolesarski maraton od Ljubljane do Izole. Res, s težkim srcem, ampak ni šlo drugače. Da bo letošnji doseg cilja otežen, pa je v petek zvečer dalo vedeti sobno kolo. Ne da ga pretirano ljubim, a je idealno za nabiranje kilometrov ob slabem vremenu. Hudič frdaman se je namreč pokvaril. Kot dobro novico lahko štejem le to, da sem pozno popoldne prišel do spoznanja, da sem lahko naslednji dan prost. A bilo je prepozno za udeležbo na maratonu. Na hitro nekaj splanirat in…

Kolovratenje.

Upravičeno se današnjemu izletu lahko reče kolovratenje, saj sem se odpravil na Kolovrat. Po tem, ko sem slišal, kako strma in naporna je pot, sem si rekel, da je to nekaj zame. In malo pred sedmo zjutraj pognal po Keltiki proti Tolminu. Sonce je že grelo, preventivno pa sem imel s seboj dolge rokave, saj nikoli ne veš. Celo prvič sem s seboj vzel zadnjo torbo in ni kaj, nahrbtnik je pozabljena zadeva. Za to torbo veš da jo imaš za ritjo šele takrat, ko vidiš svojo senco: ”sej res, torbo imam”. Nekje okrog 38 kilometra se je začel klanec, v katerega sem strumno in veselo zagrizel, a ni šlo tako, kot bi moralo.

Ne vidi se, da je klanec, ampak je…

Lahko priznam, da sem malenkostno trpel, kar sem pripisoval nočnemu obisku. Teta Insomnia mi je namreč dovolila le švoh tri ure spanja. Glej, marsikaj smo zmogli in tudi to bomo. Nekaj časa sem se poigraval z mislijo obrnitve proti domu, a risal se je prekrasen dan. In razgledi so bili prekrasni.

Pogled na Volče in Tolmin.

Komaj se je cesta postavila vodoravno, sem si rekel, da zdaj pa sem na konju, pa ni bilo tega veselja. Pred mano tabla. Ne glede na politično usmerjenost, danes je treba desno, levo bomo raziskali nekoč drugič. Na srečo od table naprej vzpon ni ne prehud in ne predolg in kar naenkrat si tam. Na vrhu. Prav tam, kjer je pred prvo svetovno vojno potekala meja med Italijo in Avstro-Ogrsko, med vojno pa prizorišče krvave morije. Vse to izveš namreč v muzeju na prostem, ki ga sam nisem obiskal, jasno pa je, da tu poteka Pot miru. Ampak o tem kdaj drugič.

Desno.
Pogled na Krn in njegovo kompanijo.

Nad jurja nadmorske ni greha, pravijo, jaz pa greha nisem imel s kom storiti. Da bo pravici zadoščeno, sem kakšno minuto sam pri sebi preklinjal, nato pa se odpravil proti Livškim Ravnam. Naj opozorim, kdor se ima vsaj malo rad, naj pot prevozi v obratni smeri – cesta navzdol je namreč tako slaba, da je še mene bolelo srce, pa nimam specialke. Obenem je tako strma, da sploh nisem užival, ker sem nenehno stiskal zavore. In če ne bi v Livku ravno tega dne vsi nekaj delali z gnojem, katerega je bila polna cesta, bi bilo tudi dobro. Tako ga je nekaj pristalo na hrbtu in nogah, ker se je bilo nemogoče izogibati vsem tistim polžkom in klobasam. Vseeno pa je srce v meni igralo v ritmu harmonike, saj sem zdelal nor klanec in se počutil bolj malo utrujenega.

Prva pavza.

Čestokrat se ne ustavljam po barih, a želja po kavi in kokakoli, katero izredno redko pijem, je bila prevelika. Poleg tega je Kobarid postanka vredno mesto. Žal sem moral obiskati dva bara, ker v prvem niso imeli kokakole. Je pa sedlo malo počivanja, to pa.

Nadaljeval sem čez Napoleonov most in po manj prometni cesti proti Tolminu. No, tega dne ni bila manj prometna, saj je v Tolminu potekal ženski motozbor in približno dvesto motoristk mi je pripeljalo nasproti. En kup šundra, ampak je bilo lepo videti. Kakorkoli, vročina je že krepko pritiskala in utrnila se mi je ideja, da ne zavijem nazaj na Keltiko, kjer me bo žgalo sonce, ampak jo mahnem čez Ljubinj in Hum. Seveda, dobra ideja. Kar se sence tiče. Kar se tiče ravnine, ne najbolj. Naj bo, tisti prvi klanec, ki skoraj ni klanec, sem preživel. Z nekaj pavzami vmes, a sem ga. Vse do Kneže in Grahovega je šlo brez problemov, od tam pa ne ravno.

Drugi vzpon.

Prvo kot prvo zmoti tabla – ne tista, na kateri piše, da je vzpon deset odstotni, ampak tista, ki sporoča, da je dolg štiri kilometre. Ker je v bistvu dolg skoraj sedem. Vzpon mi je znan in že večkrat prevožen, a tokrat ne gre gladko. Nenehno se ustavljam, pijem in počivam. Ogledujem pokrajino, po kateri so davnega leta 1948 za potrebe filma Na svoji zemlji tekali Lojze Potokar, Stane Sever in drugi, a o tem kdaj drugič. Pri hiši, kjer sem nedolgo nazaj povprašal lastnika, koliko je še do vrha, se spomnim, kako je takrat odgovoril. ”Ni deleč, še dva kilometra”. Dva, ja. Dejansko so trije. Tik pod vrhom me ustavita nemška turista in sprašujeta, če je cesta prevozna, zaradi opozorila, da pač ni. ”Jes jes, fri. A litl bit of makadam, bt is fri” jima razložim v svoji polomljeni angleščini. Še dobro, da ne potujem veliko in jo redko uporabljam.

Ko zagledam vrh, mi srce zaigra. Ker vem, kaj me čaka. Pretežno ravnina do Zakriža, z rahlimi, ampak res rahlimi vzponi in rahlimi, ampak res rahlimi spusti. In ko je še to oddelano, ostane samo še spust skozi Trebenče in proti centru našega malega mesteca. Trije vrtljaji pedalov in že parkiram Škota v klet. Dovolj je za danes.

Kljub temu, da je bilo kolesarjenja skoraj osem ur, sem ravno dovolj zgodaj doma, da bi lahko poiskal napako na sobnem kolesu, če ne bi izkušnje potrjevale, da se elektronska oprema občasno popravi sama sod sebe. In glej ga zlomka, povsem slučajno sem poskusil in delovalo je. Toliko bolje – ostanek dneva sem lahko preživel na kavču.

Pozitiv:

  • Prekrasno vreme, čeprav celo malo prevroče.
  • Štoparka v Tolminu. Štopala, čeprav je nisem imel kam dati (lažem, našel bi se prostor). A ker je imela ob sebi še moškega predstavnika človeške vrste, sva le udarila z dlanmi in si tako polepšala dan.
  • Konji nad Grahovim.

Negativ:

  • Slab asfalt na spustu iz Kolovrata proti Livškim Ravnam (ali bo nemara bolje, če rečem ”boljši makadam”).
  • Posledice slabega in kratkega spanca.
  • Vzpon proti Bukovemu. Sicer prekrasna pot, a tokrat sem bolj trpel, kot užival.

Statistika: 118 kilometrov počasne vožnje. 466 minut.

Ravna črta pomeni, da Strave ne maram preveč.

ON, ŠKOT.

Spodobi se, ker sem predstavil sebe, da predstavim tudi svoje kolo. Konec koncev je del večine zapisov in poleg avta šteje za edino prevozno sredstvo. Sicer pa, s kolesom naredim več kilometrov letno, kot z avtomobilom. Take razmere, pač.

Bila pa so tudi vprašanja o modelu in ker se mi ne da vsakič posebej govoriti o temu, bom pač strnil v en zapis. Gre za kolo Scott Aspect 950, letnik 2016, ljubkovalno poimenovanega Škot. Glede na trgovino, kjer sem ga kupoval (ne bom delal reklame, ker vam bo kmalu jasno), je bila v ponudbi še Nakamura in samo logični miselnosti se imam zahvaliti, da je nisem izbral. In ker se na napakah učimo, je bilo zadnjič, da sem kolo kupil v takšni trgovini. Imelo je nekaj napak, kar pa se je pri dobrem serviserju popravilo. Najprej mi je razložil, zakaj je enako kolo pri njemu sto evrov dražje, nato pa se za male pare pognal v delo in ga opravil več kot odlično. Kolo je bilo natanko takšno, kot bi moralo biti prvi dan, ne pa šele osemnajsti.

Od takrat sem z njim prevozil približno osem tisoč kilometrov, kar ni tako zelo malo, ni pa niti tako zelo veliko. Ker gre za gorsko kolo, se odpravim z njim vsepovsod. Poseben užitek je na makadamskih poteh, ob dobri kondiciji poganjalca pa se tudi na asfaltu brez problema kosa s slabše pripravljenimi specialkarji. In vedno uporabljam kramparce. V kolikor nisi nikoli poskusil: 29 col je nekaj povsem drugega, kot sem bil vajen nekoč in disk zavore se obnašajo bolje, kot tiste po obroču drsajoče gumice.

To je treba vedeti. V kolikor kupuješ novo kolo in so tvoje želje pri nečemu za jurja ali več, realnost pa ti kaže na nekaj cenejšega – ma, v bistvu naredi tako, kakor hočeš. V meni ne moreš ubiti prepričanja, da lahko z dražjim kolesom narediš kaj več. Je že res, vožnja je mogoče drugačna, samo obnašanje kolesa ob prilikah in neprilikah boljše ali slabše in izgled bolj nabit ali kakršenkoli že. Moje izkušnje so pač moje in svojega mnenja ne mislim vsiljevati. Za manj kot pet stotakov, pa sem dodal poleg tudi prvi in drugi servis, sva s Škotom dvakrat prevozila celotno Slovenijo, dvakrat osvojila Vršič, enkrat Mangart, bila nekajkrat ob morju, se znašla na italijanskih tleh in spoznavala avstrijske kolesarske steze. Nekajkrat sva se znašla tudi v kombiju ali avtomobilu popolnih neznancev, ki so naju po sili razmer prepeljali na končno destinacijo, sicer pa vrtela po najhujši sončni pripeki in skozi nevihte, ki jim ni bilo videti ne konca in ne kraja.

Če se vrnem h kolesu, ni pravzaprav nič posebnega. V osnovi gre za gorsko kolo s prednjim vzmetenjem, štiriindvajsetimi prestavami in disk zavorami. In prvi dan po nakupu je bilo videti natanko tako.

Brez tistih pokončnih ročajev na koncu krmila, ki so nujni, ko se navadiš nanje. Brez nosilcev za bidone, kateri seveda morajo biti. Ne moreš pijače nositi v nahrbtniku in se nenehno ustavljati.

Priznam, da sem nekaj časa testiral različne manjše in večje torbe ter ob tem prakticiral še nahrbtnik, obenem pa imel ogledano opremo za daljše poti. Bilo je le vprašanje časa, kdaj se bom opogumil in v to vložil ne ravno malo denarja. A ko sem enkrat odkril kolesarjenje brez nahrbtnika, ni bilo več kaj razmišljati.

V kleti je ostala večina torb, katere bodo podarjene naprej, z izjemo ene, katero občasno uporabljam na daljših poteh. Ostalih ne uporabljam, odkar sem nabavil prtljažnik ter prednjo in zadnjo torbo. Nahrbtnika ne uporabljam več, čeprav občasno pogrešam imeti vse pri roki – od denarnice, mobitela in raznih prigrizkov. To se namreč sedaj nahaja drugje, prej pa je bilo tik ob telesu. Kar se pa torb tiče, večinoma uporabljam tisto na krmilu, zadnja pride v poštev ob posebnih priložnostih.

In še malo samohvale, kar mi ni ravno v navadi. Približno osem tisoč kilometrov. Največja hitrost 68 kilometrov na uro. Ena predrta zračnica. Nič padcev. In trenutno stanje? Zgolj iz firbca včasih ogledujem nova kolesa, a dokler mi tale odlično služi, ne vidim potrebe po menjavi.

Zdaj pa, Škot, v nove zmage.

NAJ SE PREDSTAVIM.

Spodobi se in pravično je, da se v prvem zapisu predstavim.

Kdo?

Torej, Gregor. Za nekatere novinec, za druge povratnik. Grešna duša v moškem telesu.

Kaj?

Po vrsti. Zagovornik zdravega življenja. Ne toliko kar se prehrane tiče, ker nikoli ne gledam vsebnosti tega in onega, temveč bolj v duhovnem smislu. Sem mnenja, da dobra rekreacija pozdravi marsikaj, tudi tisto, za kar se sploh ne zavedaš, da imaš. Zato se ukvarjam s kolesarjenjem, a o tem pozneje. In ja, zdravo življenje ni samo ne piti, ne kaditi, ne jesti mastnega in sladkega, ampak tudi marsikaj drugega.

Zaposlenec. Ker moram biti zaposlen v smislu službe. Ker mi denar ne pada z neba, ga moram zaslužiti. In imam to srečo, da imam normalen urnik, kar se v mojem poklicu redko zgodi.

Kolesar. Ljubiteljski, ampak nor. Trenutno v lovu za osvojitvijo dvanajst tisoč kilometrov v enem letu. O tem boste brali. Resda si do cilja pomagam tudi s sobnim kolesom, a glavno vlogo ima Škot, katerega boste v nadaljnjih zapisih še spoznali, v kolikor ga še ne. Seveda ima to kolesarjenje tudi namen, a več o tem, ko osvojim zastavljene kilometre. Pa marsikatera pikra bo padla na to temo.

Pisec. Za hobi. Tako za hobi, kot nekateri hodijo v hribe ali zbirajo prtičke z namenom sprostitve, zračenja možganov ali filanja z energijo. Trudim se biti dolg in širok, da si lažje predstavljate.

Gledalec. Gledam naprej, vedno. Ker se preteklosti ne da spreminjati, se pa da vplivati na prihodnost. Poleg spominov, so zadaj tudi tisti, ki znajo opravljati za hrbtom. Ne odobravam metanja polen pod noge, če se pa že odločiš za to potezo, naj bo vsaj kubik, pa na 25 razžagan.

Čudak. Morebiti boste občasno opazili, da na svet gledam drugače. Da vidim več pozitive, kot jo mogoče obstaja. Da se me je včasih lažje znebiti, kot si misliš in da se me je včasih znebiti težje, kot si želiš. Vseeno pa nikoli preko trupel, ker nimajo prijetnega vonja.

Razno. Ljubitelj piva, kave, čokolade, filmov, dobrih knjig in glasbe z električno kitaro. Občasno pek hitrih sladic. Znam izustiti hvala in prosim ter včasih povedati šalo. Od morske hrane sem hitro lačen, zato je ne konzumiram, z izjemo kalamarov. Neobremenjenec. Večno utrujen, a z veliko voljo do gibanja, čeprav se mi včasih ne da. Asocialnež in zapečkar. Ne branim se niti sladoleda in na nek način imam rad tudi dež. In preprosto srečen. Moto: ne sekiraj se, ker ni vredno.

Komu?

Ljubiteljem preprostega branja v povezavi s kolesarjenjem ali zgolj izleti. Ljubiteljem avtorskih fotografij ne nujno dobre kvalitete. Našlo se bo tudi kaj bolj družbeno kritičnega. Predvidevam, da bodo med obiskovalci tudi tisti, ki so brali in sledili že prej. V kolikor bi radi bili seznanjeni z objavami, vabim na Facebook, Twitter in Instagram. In na Stravo.

O čemu ne?

Nikakor ne o politiki. O njej je vse povedal že Cankar. In ni se zlagal. Ne o prvi in ne o drugi svetovni vojni in kdor želi v komentarjih uporabljati ali karkoli in kakorkoli primerjati neposredno s komunizmom, fašizmom, partizani, domobranci, levimi in desnimi – desno zgoraj je iks, klikni in prišparaj muke tistim, ki niso zato tu.

Odprt?

Vedno za razna sodelovanja in druženja. Konec koncev sem menda le človek. Preberi zgoraj, kaj rad pijem in povabi. Lahko tudi s kolesom.

Za konec.

Da, trajalo je, ampak zdaj sem tu. Veselim se odzivov.
Najdite v sebi tisto, kar vas veseli in izpopolnjuje in ne tistega, kar želijo drugi. Bodi original.