BLEGOŠ.

Cel teden sem upal, da bo tudi za vikend tako. Jutra so bila namreč depresivno meglena, malo čez deseto uro pa se je prikazalo sonce tudi v naši dolini in razveselilo, roko na srce, vse. A glej ga zlomka, služba mi je pobrala ravno toliko časa, da se v poznih popoldanskih urah ni veljalo nikamor kolesariti. In od tu upanje, da bo vikend enak.

In bil je. Po tem, ko sem v sobotnem popoldnevu preverjal svoje kondicijsko stanje, je v nedeljo padla opcija, ki je bila že dlje v načrtu, a je vedno prišlo kaj vmes – Blegoš. Nekateri bodo rekli, da vzpon na Blegoš šteje le iz Škofjeloške strani, konec koncev je več opisov poti od tam kot iz moje strani, vseeno pa sam pravim, da si tudi pot iz Cerknega zasluži svoj zapis.

Tako sem tistega poznega jutra zavrtel skozi meglo v takojšen vzpon. No, naj ne pretiravam – približno štiri kilometre je res rahlega klanca, tistega, katerega ne vidiš, ampak le občutiš. Potem se pa začne zares. Prestave padajo obratno sorazmerno z naklonom. Nič ni škodilo, da sem nase dal majico več in nataknil nove rokavice s prašičjim potiskom. Čeprav, pet kilometrov kasneje, ko je posijalo sonce, bi se količina tekstila na meni zmanjšala, pa se ni. Vemo, kako je – na soncu toplo, v senci hladno.

Pot proti Počivalu sem že nekajkrat opisal in zato se lahko danes temu izognem. Prav tam, na Počivalu, naredim kratek postanek, zamenjam rokavice za kratke in ogledujem ostale kolesarje. Ne, ne bom imel družbe, ker so kolesarji tistega tipa, ki v jurja vreden avto spravijo tri jurje vredno kolo, se s sedežnico odpeljejo na vrh in se nato spuščajo po downhill progi. Nekajkrat dnevno. Vsa čast, ker ko sem sam to poskusil, sem po tridesetih metrih rekel, da se jaz tega ne grem in peljal Škota ob sebi. No, tudi nosil, ne le peljal. Od Počivala sem nadaljeval z vzponom proti Alpski perli, a le do prvega ostrega ovinka, kjer se pot desno odcepi proti Blegošu. Vnaprej se opravičujem – vsega nisem poslikal, ker menim da se izgubiti ne morete. V kolikor načrtujete obisk, se vam lahko pridružim in skupaj odvrtimo kak dan.

Pot od Počivala proti prvemu ostremu ovinku.

Nato se začne makadam. Končno nekaj zame in Škota. Premalo makadamskih vzponov narediva. Kakorkoli, čeprav sem pot prehodil dve leti nazaj, mi ni ostala v spominu. Ni ravno prehudo, se da peljati. Mimo table za Slugovo dolino si rečem, da bo to tudi treba nekoč obiskati. Ideje za naslednje podvige. Cesta se malo vzpne, pa spet malo poravna, srečam prvi avto in se kulturno umaknem. Misli mi zbežijo v bližnjo prihodnost – na vrhu se bom nastavil sončnim žarkom in spil pir in žganje. Da se pogrejem in odžejam.

Slugov grič. Primerno za krajši postanek.

Kot bi mignil sem na Slugovem griču. Nekaj avtomobilov, en pohodnik in spokojna tišina jesenske narave. Gledam te barve in razmišljam o stvareh, ki ne spadajo v ta zapis. Zaženem se v rahel klanec in vrtim po lepi poti cilju naproti. Pogrešam razglede. Skoraj tisoč in tristo nadmorske, vidim pa ne nič. Odkar ne kolesarim z namenom nabiranja kilometrov, dajem prednost drugim stvarem. Potem, ki jih ne poznam in potem, ki mi nudijo razglede. In nato se odpre tole.

Prijetna pot, na levi pa…
…takle razgled.

Ravno med slikanjem pridejo nasproti trije avti. Nato še eden. Pomislim o tem, kako se hočejo nekateri pripeljati čim bližje koči, petnajst minut hoditi in se na vrhu držati kot največji zmagovalci. Ah, pusti, ni vredno, sploh pa se me ne tiče. Vsak dela tisto, kar mu je najljubše. Nadaljujem in po stotih metrih se zopet umaknem dvema. Tretji me počaka na vrhu pukla, kjer je cesta dovolj široka za srečanje. Nato naletim na modela iz sosednjega bloka, ki mi pove, da so imeli organiziran pohod na vrh. Vrževa nekaj besed, pokaže mi, kje moram zaviti, nato se posloviva. Konec koncev je tudi lepo označeno, le da ob klepetu tega še nisem vedel. In videl. Skratka, če boste tam, pred kamnolomom desno.

Pravo veselje se šele začenja. Pot je sicer lepa, mestoma blatna, predvsem pa vzpenjajoča. Tako zelo, da razmišljam o sestopu. Ampak dokler gre, se ne nameravam ustaviti. In gre, dokler je za podlago utrjen makadam, ko pa zapeljem na sveže posuti del, se zavrti v prazno. Ni kaj, razjašem in porivam kakih trideset metrov. Nato zopet zavrtim, dokler… no, dokler ni zadnji klanec pred kočo spet prehud.

Žganje in pir, tukaj sem, si rečem in med množico obiskovalcev rinem kolo do primernega mesta. Vse klopi na soncu polne, tiste v senci prazne. Ni hudič, da se ne bo nekje našlo četrt kvadratnega metra za mojo rit in alkoholno družbo. Naslonim Škota na ograjo in stopim v notranjost, pogumno kot bi stopil v kak prazen bar sredi dopoldneva. Sanje o čemurkoli, kar sem imel namen spraviti po grlu dol, se razblinijo. Vrsta. Ljudje naročajo hrano, kavo, čaj, žganje. Čakajo. Eni vmes izstopijo in se čez minuto vrnejo in vrinejo na mesto, kjer so bili prej. Kot da sploh ne bi odšli.

Koča pod Blegošem. Vrh je dvajset minut stran in dvesto metrov višje.

Sklenem pakt s samim seboj: čas, ki ga bom tukaj porabil za čakanje, lahko porabim za spust in vsaj del vzpona proti Alpski perli, kjer verjetno ne bo tolikšnega navala in tam nekaj spijem, počijem in se nato odpravim proti domu. Zadovoljen z odločitvijo vržem vase frutabelo  in se spustim po isti poti.

Preden se podam proti Alpski perli, še enkrat razgled.

Cesta proti perli je po novem asfaltirana. Ta trenutek se mi zdi to dobro – hitreje gre in prej bom užival v zasluženi pijači. Ne ustavljam, razen za eno sliko razgleda.

Na vrhu pa približno trije ducati kolesarjev spustašev in nobene vrste za pijačo. Ker je bilo zaprto. Ker je v tem lepem, jesenskem vremenu bilo zaprto. Na dan nedelje, ko bi pohodniki in drugi obiskovalci nekaj pojedli, spili, se družili, tako imenovani alpski biser spi na lovorikah poletja. Če lahko rečemo lovorike. Okej, bo rekel kdo: enkrat je prišel gor in zdaj je pameten, ker je bilo zaprto. Priznam, bilo je veliko dni, ko je bilo odprto in nisem bil tam. Bilo jih je tudi nekaj, ko sem bil in ni bilo odprto. Sanja se mi ne, kako si upravniki predstavljajo turizem, poleg tega sam nimam pojma o temu, ampak… bom na tem mestu raje zaključil s tem. Ne znam opisati občutka, nikakor nisem osupel, niti ne žalosten ali užaljen, še najbolje bi zvenelo, če bi rekel razočaran. Ampak, o turizmu vem le to – če gost ni zadovoljen, bo nesel denar drugam.

In sem ga, po tem, ko sem se spustil mimo Srnce in Roba na Tuškov grič in nato do Lovca v Novakih. Želja po piru se je spremenila v željo po kavi in končno sem tudi do žganja prišel.

In ob povratku domov sem se počutil odlično.

JESEN JE TU.

Privihral je oktober ali, bodimo natančnejši – prišla je jesen. In z njo nove tegobe domače nacije. Roko na srce, ne samo domače, kajti verjetno je v svetu isto. Bom kratek. Slike termometrov v avtomobilih na družbenih omrežjih. Nenehno jamranje, kako zelo hladno je, vprašanja, kdaj se začne kurilna sezona in rdeči alarmi, ker bo zjutraj temperatura padla pod ničlo. Ker, ne gre drugače. Časi, ko si zjutraj pogledal na termometer in se odločil, ali si boš dal kapo ali ne, so mimo. Danes je treba informirati vse okrog sebe, še preden zavre voda za kavo, kako zelo je mraz in kako zelo te zebe, da pogrešaš poletje, obenem pa se pozabi na to, da so isti ljudje tri mesece nazaj izlivali svoje muke vsem sledilcem nad poletno vročino. Ker pa ta novodobna tradicija ni dovolj, je nekaj televizijskih postaj na spored uvrstilo nekaj blazno negledljivih in idiotskih resničnostnih šovov, kjer se poskuša nekaj prebivalcev planeta Zemlja kazati v najlepši možni luči. Bravo. Delati idiote iz ljudi sicer ni lepo, je pa blazno smešno, če nisi med njimi. In če se je kdo kadarkoli vprašal, če obstajajo forumi o osebah v aktualnih resničnostnih šovih – da, obstajajo forumi o osebah v aktualnih, kot tudi neaktualnih resničnostnih šovih. Vzel sem si pol ure, da sem jih prebrskal, zgolj za potrebe teh vrstic in obžalujem svoje dejanje, ker sem pol ure življenja zapravil za totalno debilno branje o kreganju, kdo je boljši in kdo ne. Te pol ure bi lahko koristneje porabil za karkoli drugega, četudi bi bral o razmnoževanju sinic. Da bo pa mera polna, onega dne naletim na plešastega in debelušnega mladeniča, ki se, kot sem zapazil, rad snema in pritožuje. Tokrat je njegova jeza bila namenjena družbi za avtoceste. Ne bom na dolgo, ampak, model, se ti zavedaš, da četudi bi bilo vse lepo in prav, bi dobil nekaj, da bi se pritoževal? Blagajničarka ti je namesto desetih centov vrnila dva bakrena po pet – vlog. Poštar ni dostavil paketa ob enajstih, ampak petnajst minut prej, kar je zelo narobe, ker si ti blazno zaposlena oseba in nisi imel časa petnajst do enajstih prevzet – vlog. Pod noge se ti je prikotalila žoga, ki sta si jo podajala dva otroka pred blokom in te rahlo zadela v gleženj – vlog o tem, kako zelo neodgovorno je to od mamic, ki sta ju pazile, s poudarkom, da bi se lahko končalo veliko huje. Ne bom napisal s caps lock, ampak, a ti to resno? Ti se obremenjuješ z vsem tem? Nimaš svojega življenja in v kolikor ga imaš, nimaš boljšega hobija? Samo čudim se, kaj vse tlači to zemljo.

No, sem rekel, da bom kratek.

Po tem, ko sem opustil svojo bitko s kilometri, ki sicer to ni bila, ampak je postajala vedno večja muka, sem si vzel nekaj pavze. Da se prevetrijo možgani, da se obudijo stare strasti, tiste, ki običajno tudi hitro zamrejo, da se doživi tudi kaj novega in da se telo psihično in fizično spočije. Toliko, da je dovolj. Da se ne pade v nek brezvezen ritem.

Da je treba iti naprej, je jasno. Motivacija ni padla, ker je tehnologija sama poskrbela za to. Namreč, približno pet let star števec se je odločil dati odpoved. Nisem mu zameril. Še živemu bitju ne zamerim, pa da bi napravici z baterijo, magnetom in kablom. Prebrskal sem nekaj spletišč, se ustrezno informiral in v razmerju uporabnost:cena izbral brezžično Sigmo. Bo kdo rekel, budalo, tak znesek za števec – ja, res je, cenejši bi ravno tako meril. Ampak jaz sem človek, ki ve, kaj hoče, kaj potrebuje in koliko časa bom stvar uporabljal.

Nekaj časa sva se lovila. Ne, nisem preskočil na ljubezensko zgodbico, ki bi se razvila v mehko erotiko, kajti še vedno sem pri števcu. Nisva in nisva se uspela uravnotežit, skrival je nekaj svojih muh, ki jih nisem uspel odkriti, ko pa sem jih, sva se prepustila drug drugemu. Zdaj se poznava, veva, kaj pričakujeva eden od drugega in vedno, preden se odpravim, ga nataknem na… v bistvu, res se bere kot mehka erotika, zato bom raje nehal.

Med pavzo sem se udeležil tvitmita in v kolikor ne veste, kaj to je, me ne sprašujte, temveč si ustvarite svojo sliko. Imeli smo se fajn. Potem sem zavil v knjižnico, se založil z dobrim čtivom, ker so večeri pravi za to, preživel vikend brez interneta zaradi tehnične napake človeške narave v nadstropju ali dveh višje, šel na koncert k Albinc in pečen kostanj h Gabrijelu, spil tri kozarce vina in naslednji dan preležal z mačkom. Čeprav, o mačku se mi porajajo dvomi, ker so bili nekoč časi, ko sem spil tudi več, pa nisem imel čebeljega panja v glavi.

Jesen je tu. Priprava na zimo. Listje se obarva, ljudje se umirimo, toplota zunanjega zraku je odvisna od količine sonca in zvečer se sliši prasketanje ognja v peči. Nekateri izkoriščajo kratke popoldneve za zadnjo serijo razgibavanja na soncu, drugi se posvečajo opravilom okrog hiše.

Čakre so odprte in aura je prečiščena, misli so svobodne, nosovi vlečejo vase hladne izcedke, ki so ubežali papirnatemu robcu. Grlo je polno neprijetnih okusov in še tako dober čaj ne pusti dobrega vtisa. Glede na uvodni del tega zapisa, bi lahko sodili drugače, ampak dejstvo je eno – brigati se najprej za sebe. Delati to, kar imaš najraje. Živeti tako, kakor ti ljubo, iskati srečo v majhnih stvareh in spoznavati, da je marsikaj več vredno od denarja, za katerim se pehamo. Žalostno, koliko ljudi se raje pritožuje čez vse, čez kar se pritožiti da, namesto da bi nekaj spremenili. Pri sebi, ne drugod. Ker, ko spremeniš pri sebi, takrat ugotoviš, da drugje sploh ni treba spreminjati. No, je treba, ampak ne tebi.

Stala je tam, med policami in brskala med bolj ali manj zanimivimi naslovi, v knjižnici, kjer preživim uro sredinega popoldneva dvakrat mesečno. Moj ljubi običaj obdobja oktober – marec. Izza spuščenih las se jih je ob prebiranju odlomka na ustnicah risal rahel, zadržan nasmešek, ko je nenadoma dvignila pogled proti hrupu, katerega sem nenamenoma povzročil. Pogleda sta se srečala. Njene oči v barvi nezrelega kostanja so se zazrle v moja enožariščna stekla, za katerimi se je skrival iskren, a sramežljiv pogled. Srečala sva se. Zrak je zavibriral z vonjem tisočkrat obrnjenih in s prozo popisanih listov, bila je najlepša sekunda zadnjih dveh let življenja. In jaz, butelj, sem izustil tisti skromni ”žiujo” ter za češnjo na torti dodal sramežljiv, a iskren nasmešek. In ona, izustila je tisti prisrčen ”žiujo” ter za tringelt dodala iskren, a sramežljiv nasmešek.

Jaz, butelj, sem izustil tisti skromni ”žiujo”. Samo tisti butasti ”žiujo”. Za začetek dovolj, a vseeno premalo.

Jesen je tu.

NE GREM SE VEČ.

Kolikokrat začneš nekaj, misleč da bo to pa res to, da te bo zapolnjevalo tako psihično kot fizično, ti dajalo dober občutek, ti pisalo dobre zgodbe za zimske večere in te polnilo z energijo? Jaz nekajkrat letno.

In moj osebni projekt dvanajstih tisočakov kilometrov s kolesom se mi je zdel blazno dobra ideja, ko sem na novega leta dan začel z njim. Resno. Bile bi to dobre zgodbe, nora doživetja in osebnostna rast, v kolikor bi mi uspelo. Če pogledam v bližnjo preteklost ali bolje rečeno, v preteklost letošnjega leta, je bilo točno to. So dobre zgodbe, so najbolj nora doživetja in osebnostno sem s tem tudi malo zrasel. Ne v višino, pač pa nekje v notranjosti. Ampak vsemu navkljub, odločil sem se, da letošnji projekt zaključim predčasno. Odločitev sem sprejel v treznem stanju, po temeljitem razmisleku in pod nikakršno prisilo, zgolj iz enega razloga – ne zadovoljuje me.

V dveh polnoletnostih in še nekaj dodatka svojega življenja sem se spoznal ravno toliko, da vem, kdaj mi kakšna stvar škoduje in kdaj mi koristi. Ne bom trdil, da mi je kolesarjenje škodovalo, ker mi ni, obenem pa bom tudi priznal, da se ob začetku projekta nisem zavedal njegovih razsežnosti. Pameten bo rekel, da se vse da, če se hoče in s tem se strinjam. In kolesarjenje mi je koristilo – doživel sem trenutke, ki jih verjetno ne bi, odkril kraje, ki v nekakšni vednosti zame niso obstajali, gledal sončne vzhode, ko je večina še spala in vozil po poteh, kjer le redko stopi človeška noga. Premagoval sem klance, zaradi katerih sem bil v očeh drugih bedak in osvajal razdalje, ki so drugim problematične na veliko lažje načine. In bilo je neopisljivo.

Pa vendar se je števec ustavil nekje blizu osmih tisočakov. Vem, tiste štiri bi lahko še obdelal do konca leta, ampak ne. V nekem trenutku to nisem bil več jaz. Iti na kolo mi je sčasoma postala muka. Naj se sliši še tako čudno – ne, še vedno rad kolesarim. Še vedno bom kolesaril, a to, da sem sedel na kolo in šel, to je bilo mučno. Ker sem šel nabirat kilometre, ne pa uživat. Rečejo, kakšno uživanje mora biti, da rineš na Vršič, to je mučenje. Ni res, mučenje je bilo to, da sem šel na kolo zgolj z namenom narediti nekaj kilometrov. In sem bil tam in sem vrtel pedale, to je bilo pa tudi vse. Doma sem kilometre zapisal in moj dan je bil zlagano popoln. Ko sem se vprašal, kaj sem tistega dne doživel, si nisem znal odgovoriti. Fak of. Jebeš kilometre, jebeš cifre in vse ostalo, če na kolesu ne uživam. Prazno vrtenje me ne zadovoljuje. Hočem doživljati, videti. Hočem čutiti. Nove poti, novi izzivi, nova poznanstva in nova spoznanja. Eno od teh je tudi to, da se takih projektov v prihodnje ne bom več loteval. Ja, bodo kolesarski, ampak ne na način mučenja.

Preprosto se ne grem več. Ker vem, kaj to zahteva in kaj potegne za seboj. Seveda se bo bralo o kolesarskih dogodivščinah in … no, če pogledam, bistvene razlike ne bo. Razen zame. Zajahal bom kolo in šel uživat. V razgledih, doživetjih. V klancih, v hitrosti. Mučenja ne bom več poznal. Nisem tiste vrste, ki bi nenehno gledal na števec in v glavi vedel točno, koliko kilometrov imam. Ne, konec je. S takim načinom kolesarjenja in z mojim projektom.

Za katerega lahko rečem, da mi je dal ogromno. Ampak samo zato, ker na vse skupaj gledam pozitivno, ker sem tak človek. Če bi bil v negativo usmerjen, bi vedel samo koliko mi je vzel.

In kaj zdaj? Bom realen. Komaj čakam naslednjo priložnost, da odkolesarim nekam, kjer še nisem bil. Da se začnem znova spoznavati na način, kakršnega sem pozabil. Sebe in svoje zmožnosti. Brez nekega v naprej postavljenega cilja in najpomembneje – z veseljem.

PO BAKRENI POTI.

Ni me sram priznati, da sem tistega dne spal malo dlje. Prejšnji dan je bil izredno naporen. Druženje s sorodniki terja svoj davek, ampak je vedno vredno. Tokrat je bilo še toliko bolj, saj nisem čestokrat povabljen na zlato poroko. Ki je bila, po mnenju udeležencev obeh – tiste pred petimi desetletji in te v sedanjosti – skoraj identična. Z istimi pričami, v isti cerkvi. In čeprav se alkoholu izogibam, se ga kot prebivalec Vipavske doline tokrat nisem branil, v mejah normale. To je pokazala tudi napravica, ki so mi jo sredi noči med vračanjem pod nos ponudili policisti. Povsem korektno, priznal sem, da sem nekaj spil in povsem korektno so mi ob rezultatu tudi izrekli čestitke.

Zategadelj se mi zjutraj iz postelje ni posebej mudilo. A lep dan je klical in vsaj nekaj je bilo treba dati iz sebe. Prvotni plan vzpona na Blegoš je padel v vodo, ko sem ugotovil, da se mi pretirano v klanec ne da voziti. Povlečem Škota iz kleti, zajašem in odvrtim krog skozi mestno središče. Gledam števec, on ne dela. Ustavim, podrezam magnet, dela nekaj metrov. Ustavim ponovno, se minuto ali dve ukvarjam in tokrat dela. No, ne ravno dolgo. Poskusim še enkrat med potjo proti Logu in ko sem že mislil, da sem zmagal, me ponovno razočara. Izustim buket kletvic, obdan v papir iz psovk in okrašen z diamantnimi perlicami avtohtonih bogokletnih skovank južnih in zahodnih sosedov. Ne bo me ustavilo, pač od ene ture ne bom vedel kilometrov.

Saj ne da sem samo pozabil, temveč mi je čisto ušlo iz glave, da sem se ob prejšnji turi domov vrnil brez zadnjih zavor. To je bilo sedaj videti nekako tako, da sem ročico zavore lahko držal tik ob krmilu in še vedno se ob zadnjem pestu ni dogajalo nič. Super, jaz pa sredi klanca. Kako se bom spustil, nisem pretirano razmišljal. Bom že takrat, ko bo do tega prišlo. Evo, Blegoš, nekoč drugič te osvojim. V Dolenjih Novakih zavijem desno proti Kopačnici in čez mostiček zavrtim v rahel klanec.

Pot mi je znana in približno dve leti je, ko sem jo odkrival z namenom dobiti tisti razgled, katerega sem videl v zgibanki o kolesarskih poteh po Cerkljanskem. Takrat mi ni uspelo, tokrat mi bo. Kaj kmalu je bilo treba izbrati srednjo, makadamsko pot, ki se je vila skozi hladen gozd, mimo starega in z mahom poraščenega kamnitega zidu na levi in z vedno bolj odpirajočim se pogledom na prepadne skalnate stene Malega in Velikega Njivča na desni. In ta pogled na sotesko Pasice, kjer se skriva Partizanska bolnica Franja. Italijani jo še sedaj iščejo, čestokrat me namreč ustavijo in sprašujejo, kje je.

Dopoldanska senca in prijeten hlad.

Pogled na sotesko Pasice, kjer se skriva Partizanska bolnica Franja.

Pod Mrovljevim Gričem se lahkotno vzpenjam po makadamu, uživam v razgledih, prijetnem hladu in pripetljajih prejšnjega dne. Kako lahko je življenje, če se zavedaš, da je ob določenih trenutkih težko. Kako zanimivo je imeti pozitiven pogled na svet in se prepustiti preprostemu toku, vedoč da so stvari, ki ne bodo lahke, a bo treba skoznje.

Na razpotju, tam nekje na pobočju Škofja, zavijem levo proti Ermanovcu. Pogled se vedno bolj odstira na okoliške vasi: strnjene Labinje in Poljane ter skupčkane Novake. Kmalu se pripeljem na travnik in tam jo zagledam. Mogočno lipo, s klopco. Tebe sem iskal in zdaj tudi vem, zakaj te nisem našel. Takrat sem na eni od poti zavil nekam dol. Zdaj te pa imam. Naslonim Škota na veličastno deblo,  sedem na klopco in odložim komolce na mizico. Srkam vase ta razgled. Porezen, Kojca, nekje daleč se kažejo Alpe. Nikjer nikogar, prijeten hlad in lep, sončen dan. Bistrenje misli.

Ko se gozd konča…
Mogočna lipa.
Pogled na Cerkno in okolico.

Čez jaso peljem do počitniških hišic in se priklopim na asfalt. Naj se veselica začne, ker zdaj sem tu, kjer bo treba razmišljati – na spustu. Za menoj je dovolj kilometrov, da vem, kako ravnati v takih primerih. No, najlažji bi bil imeti s seboj imbus, a je ta po čudnem naključju ostal doma. In če ne gre zlahka, mora iti tudi drugače. Ko veliko kolesariš, se naučiš tudi zaviranja samo s prednjo zavoro. Seveda je priporočena nižja hitrost ter večja previdnost.

Bilo je še zgodnje popoldne, ko sem prispel domov. Izkoristil sem za popravilo zavor, da me ne bo ob naslednji turi zopet presenetilo. In za nov števec.

UČITELJ.

Ni veliko priložnosti, ko bi kolesaril v družbi, predvsem zaradi mojega tempa. Da bi se v družbi odpravil na pot, ki jo dobro poznam, se skoraj ne more zgoditi, za spremembo pa družbo z veseljem sprejmem na nepoznanih poteh. Seveda se prej pozanimam – koliko je kdo sploh pripravljen in kakšno kolo vozi.

Po tem, ko sem letos že prevozil Italijanske kilometre v družbi, je bil čas za ponovno kolesarsko druženje. Do tega sicer ne bi prišlo, če ne bi eden od kolegov vsakič, ko sem se ustavil pri Gabrijelu, povedal da bi rad poskusil in če bi šel z njim, pa da bo on še nekoga pripeljal. Malo sem se izogibal, ko pa me je seznanil, da je tisti drugi približno v istem rangu, kot sem sam, sem bil za akcijo. Seveda ni šlo vse tako hitro. Približno dva meseca sem čakal, potem pa enkrat informacija, da bomo kmalu šli. Vse lepo in prav, ampak sam ne verjamem, dokler nimamo zmenjenega fiksnega datuma. In pride sredi tedna sms, če sem še za, pa mi javi naknadno, da se zmenimo, kako in kaj. To mi je všeč – sam sem brez vseh obveznosti, ti le pridi in gremo. Glede hrane in prostora sem namreč izjemno prilagodljiv, važno je, da mi dogaja.

Tisto soboto popoldne sem se ravno pripravljal na ravninskem delu, da preneham z vrtenjem in se prepustim dobremu kilometru rahlega spusta, ko je zazvonil telefon. ”Posluš, zjutraj se dobimo na žvinskem placu ob sedmih, potem pa gremo z avtom do Tolmina, potem pa že kam naprej, do Kobarida, pa proti Breginju, če mi bo šlo”. Okej, meni je prav. Sicer sem Breginj osvojil pred kratkim, ampak tokrat bom moral biti bolj osredotočen na – učenca. Tako je, vse je organiziral, celo še enega, da mu je posodil kolo, poleg učiteljevanja. Meni pa tudi ni problem podajati svojih izkušenj naprej.

In smo se ob sedmih dobili, se predstavili in naložili še Škota v avto. Bližje kot smo bili Tolminu, bolj je v učencu rasla ideja o Bohinju. Breginj, Bohinj, razlike v besedi ni veliko, v obljudenosti veliko več. Potrebnega je bilo le malo priganjanja, da je izpljunil ”pa pejmo v Bohinj”. ”Če vama je prav”. Seveda nama je bilo. Dve minuti kasneje smo že parkirali na avtovlaku. Peljal sem se prvič, zagotovo pa ne zadnjič.

Glede na to, da sem zjutraj pred odhodom okleval o tem, ali bi vzel s seboj nekaj dolgega ali ne – no, v Bohinjski Bistrici mi je prišlo zelo prav. Je že res, dokler smo sedeli ob kavi, ni bilo nobene panike, ko pa smo se kasneje dali na kolo, je bilo kar potrebno dati nekaj nase. Kakorkoli. Sestavili smo kolesa in posadili učenca na kolo. Po uvodnem krogu brez nadzora je prišel do spoznanja, da bo šlo. Preden nadaljujem – učenec ni na kolesu sedel trideset let. No, poženemo po kolesarski poti in po prvem kilometru je sledilo tipično vprašanje – učenec, a bo? ”Bo, bo, ampak kolo ima luft”. ”Nima lufta, le v višjo daj”. Sledila je kratka pavza s poučevanjem osnov menjalnika in načina prestavljanja, vsaj teoretično. Praksa je v prvem klancu pokazala rezultate. Še enkrat smo ponovili prej našteto, z dodatki, da je treba gledati naprej in se pred vzponom, najsi bo še tako kratek, pripraviti. Učenec je znova zajahal kolo in se od tam naprej kazal v precej boljši luči. Priznam – bilo je malo težav z zaviranjem, pa s stabilnostjo, a ko smo enkrat prišli do Bohinjskega jezera in se podali proti Ukancu, je šlo kot za stavo. Ker sem vozil zadnji v skupini, mi ni bilo treba pretirano skrbeti, pospeševati pa tudi ne.

Ob prvem sestopu, tam pri odcepu za Vogel ali slap Savico, je poleg kolesa pokleknil. Ne dobesedno, kot se spodobi za moškega poklekniti pred žensko, ampak je šlo zgolj za čudno in nepoznano tehniko sestopanja s kolesa. Priznal je, da malo pa ga mučijo kolena, pa smo ga poučili o tem, kako pomembne so prave nastavitve kolesa, kot tudi to, da na kolesu ne smeš hiteti. S takšnim tempom bi sicer oba učitelja prevozila sto kilometrov brez da bi se dodobra zadihala, učencu novincu pa je zadani tempo pobral sapo. Kratek postanek in nato nadaljevanje proti Savici. Rahel vzpon sem premagoval malo sede in malo stoje, bil pa mi je izziv, ker nisem vedel, kaj naj pričakujem. Učencu je šlo dobro, tako da sem lahko opazoval naravo in užival v svojih mislih, ki so se izgubljale nekje med realnostjo in sanjarijami.

Nato se učenec odloči razjahati, ker da ne more več. Zopet gremo od začetka s tem, da si je izbral prehiter tempo, da naj med kolesarjenjem posluša svoje telo in naj ne gleda na čas. Vajen bolj pohajkovanja po hribih se odloči, da bo hodil ob kolesu, z drugim učiteljem pa ga ne prepričujeva. Nadaljujeva naprej in preden bi se uspela zaklepetati, sva pri koči. Kmalu se za nama pripelje učenec, vesel in ponosen, da mu je uspelo.

Za mizo smo nadaljevali z raznimi nasveti in sproščenim pogovorom o tem in onem, nato pa se odpravili nazaj. Vračanje je potekalo brez kakih posebnosti, občasno še s kakšnim nasvetom. Ko smo zlagali kolesa nazaj v avto, je bilo opaziti navdušenost učenca nad kolesarjenjem. In naslednjega dne je dodal, da ga noge ne bolijo, rit pa.

Menda sem se kot učitelj izkazal, čeprav nisem podal nič več, kot le nekaj nasvetov. Vem pa, da ti nasveti marsikomu veliko pomenijo. Če imaš v glavi poštimano, lahko dosežeš marsikaj – ne takoj, ampak postopoma. Se je pa znova potrdil rek, da ko znaš enkrat voziti kolo, tega nikoli ne pozabiš. Res pa je, da po tridesetih letih ne veš, kaj in kako bi z menjalnikom, vzmetenjem in vsemi pripomočki na kolesu. Tega se moraš naučiti, vožnje same pač ne.

#VSIZASPOŠTOVANJE

Naj na začetku povem tole: blogerji in vlogerji smo se združili v skupino #vsizaspoštovanje z namenom ozaveščanja o spoštovanju do drugih ljudi. Z razlogom – ker je tega spoštovanja vedno manj in manj. Sicer sem najprej kolebal, ali bi, ali ne bi. Nisem influencer. Nisem vplivnež. Moj blog je razmeroma mlad in ne morem se hvaliti z visokim obiskom. Kljub vsemu nisem novinec, prejšnji blog sem fural dobrih sedem let in dal skozi ravno dovolj, da pa že malo vem, o čemu in kako in kaj.

Ne bom veliko o sebi, za spremembo. Priznam, da so bili moji zapisi včasih hudi. Ne hudi, kot množično deljeni, ampak hudi na način realnosti. In ljudje ne maramo realnosti, ko jo je treba sprejeti. Sanja se nam ne, kako nas vidijo drugi in prepričani smo, da nas vidijo vsi v pozitivni luči. In vedno se najde nekdo, ki ve več kot mi sami, si ustvari sliko in nam servira lažno realnost. In to nas boli. Pove nam, kakšni smo, čeprav se moti. In vztraja pri tem. Kaj naj? Napademo nazaj na njegovem nivoju? Zamahnemo z roko in gremo naprej?

Žalostno je, da se o pomanjkanju spoštovanja govori sedaj, ker bi se moralo že pred veliko leti. Je že res, včasih je bilo spoštovanja več in kdor je nameraval pljuvati po ostalih, je to počel v družbi petih kolegov za šankom. Danes se tak človek prijavi na enega od družabnih omrežij, si za profilno sliko nastavi sliko želve, Karantanskega grba ali tistega otroka na vrečki za gres in začne s pljuvanjem. Nič ga ne ustavi, vsaka blokada mu da nov zagon, da se spravi na nekoga, ki ga sploh ne pozna in veselo opravlja svoje delo, moderatorju neke strani pa povzroča nemalo dela z brisanjem neprimernih in žaljivih komentarjev. Bravo. Aplavz, prosim.

Dejansko pa nikoli ni prepozno.

Življenje ni film. Vsak film, ki prikazuje mladino, vsebuje vsaj enega nasilneža. Običajno najbolj simpatičnega. Ki krade malico sošolcem. Ki izsiljuje. Ki zna vrteti žogo. Ki kljub vsej priljubljenosti komaj zdeluje razrede. In ki ga vedno nekje proti koncu filma zabije kak geek. Veš kaj? Ne bodi v filmu. Živi v realnosti. Ne smej se nekomu zaradi frizure, oblačil ali če česa ne ve v šoli. Ne veš ozadja. Če ga zasmehujejo drugi, bodi boljši od njih. Nikoli ne veš, kdaj se lahko obrne in bo nekdo našel razlog, da zasmehuje tebe.

Pojdi. Pojdi do človeka in mu daj nekaj dobrega. Pozitivnega. Neznancu na ulici povej, da ima dober nahrbtnik. Vprašaj brezdomca, če mu kupiš sendvič. Pozdravi, ko vstopiš v avtobus, ker veš, da bi tudi ti rad slišal pozdrav. Nasmehni se. Nasmehnili se ti bodo nazaj. Če ti nekaj ni všeč, pozabi in pojdi naprej. Premikaj se in ne obremenjuj se s težavami drugih. Svet je lahko lep, če se ne obremenjuješ, če se ne pritožuješ in če ne pametuješ. Pogovarjaj se iskreno, odprto, z nasmeškom na ustih. Naj bo vsak dan tvoj dan in ne dovoli, da ti ga nekdo pokvari.

Vsi smo na istem planetu, vsak s svojim namenom. Svoj čas so predvsem meščani radi žalili kmete. Pa si predstavljajte tržnico brez zelenjave in sadja. Še danes ljudje radi zaničujejo smetarje. Pomislite, da nihče ne odpelje, kar vržete v smetnjak. Kam boste odvrgli jutri? Svet potrebuje. Zabavljače, voditelje, delavce in otroke. Mi, ljudje, pa potrebujemo zavedanje, da smo vsi enaki. Da nas povsem nič ne bo stalo, če bomo spoštovali eden drugega, še več – obrestovalo se nam bo. Le tako bomo šli naprej.

#vsizaspoštovanje.