Gregor Blog

27.5.2018   

Dragi.

Veš, čeprav zapisujem vate takšne in drugačne stvari, je moje življenje nekoliko prazno. Sicer bog ne daj, da bi te kdo prebiral. Če bi te, bi se mu mogoče zdelo, da je moje življenje razpeto med zabavo in delom, čeprav je razpeto samo med delom. Ta trgovina je bolj tako, sicer denar je, ampak prenašati Vido in povrh vsega še vse stranke, ki si ne znajo same poiskat artiklov, to me rahlo uničuje.

Ampak ne bom jamrala. Nekaj dni res nisem ničesar napisala, ker se mi ni zgodilo nič zanimivega, včeraj se pa je in to ti moram povedati. Šla sem na prvi randi.

Že pred dnevi mi je na eni od strani za iskanje partnerja, kjer imam profil, pisal en fant. Predstavil se je kot Dejan, star 23 let in iz moje bližnje okolice. Deloval je prijazen, normalen, čeprav, kaj je sploh merilo za normalnost? No, preko klepeta ni izstopal ne v eno in ne v drugo smer in po tem sem sklepala, da spada v čisto normalno povprečje. Veliko sva si dopisovala, bilo je zabavno in ker mi ni deloval vsiljiv ali, če sem bolj groba, ni iskal seksa, kot to običajno iščejo fantje njegove starosti po spletu. Zato nisem kaj dosti razmišljala, ko je predlagal zmenek. Mogoče bi bilo boljše, če bi razmišljala.

Potem je prišel tisti dan, to je včeraj. V zgodnjem popoldnevu sem končala s službo in preostanek popoldneva preživela v pričakovanju. Saj sem videla njegovo sliko, toliko neumna pa tudi nisem, da ne bi preverila celotnega njegovega Facebooka. Večinoma slike športnih avtomobilov, kar mi sicer ni jasno. Nikoli ne bom razumela ljudi, ki na Facebook objavljajo slike nečesa, kar ni njihovo. Recimo, moja soseda vsak dan objavi sliko kakšne sicer simpatične mačke, ampak zakaj? Te bodo imeli za ljubiteljico mačk, pa sploh nisi, ker je nimaš. No, na njegovem profilu je bilo tudi nekaj slik narave, všeč pa mi je bilo, da je imel tudi svoje slike. Simpatični blondinec, na eni sliki celo v oprijeti majčki, da so do izraza prišle njegove trebušne mišice. Če je s tem na koga naredil vtis, prav, name nekako ne. Boljše se mi zdi, da se imam z nekom pogovarjati, kot pa da izgleda kot maneken. Čeprav je možno tudi, da naletiš na človeka, ki ima obe te vrlini. Ampak to je samo moje mnenje.

In potem je prišel večer. Nase sem navlekla kavbojke, preprosto črno majico od Nirvane, obula allstarke in se odpravila na mesto dogovora. Počakala ga bom na glavnem trgu, kjer me bo pobral in skupaj bova šla na pico. Bila sem pet minut prezgodnja. On je prišel minuto pred dogovorjeno uro. Takoj so mi bile jasne tiste slike avtomobilov na njegovem profilu. To so bile njegove želje. Prip alieljal se je namreč v audiju, ki je bil komaj kakšno leto mlajši od moje mame. Izstopil je in brž mi je bilo jasno, da je tudi slikam sebe posvetil precej časa. Ne ravno, da se je igral s fotošopom, ampak da jih je poiskal po internetu. Bil je komaj kak centimeter višji od mene, temnorjavih las in kar je bilo na slikah videti kot trebušne mišice, je v realnosti zgledalo bolj kot aktiviran airbag. Kaj naj storim? Naj brž rečem, da to ni to in ga obtožim laži in zavajanja, ali naj mu nemara dam priložnost? Porajali so se mi mešani občutki, ampak časa za premislek ni bilo, saj je že stal pred menoj in tiščal roko predse.
»Dejan, me veseli«, je izustil.
»Marina, tudi mene«, sem izdavila in mu segla v roko. Ob tem sem se prisrčno nasmehnila, ampak ne vem, če je opazil. V naslednjem trenutku je že odprl vrata in nakazal, naj vstopim. Sedla sem v avto, dišal je po tisti tipični kozmetiki za armaturne plošče.

»Torej, kam greva«, je vprašal, ko je zagnal motor in zasukal volan v desno, da sva prišla na glavno cesto.
»Nekam jest, saj sva tako rekla«, sem odvrnila. Mogoče sem že malo obžalovala.
»Ja, ampak kam? A vzameva kebab in greva nekam na samo?«.
»Ne ne. Nekam, kjer bova sedela«. Možgani so mi začeli delovati. Bilo je slutiti kot da je imel drugačne načrte. Vseeno je čez nekaj minut lahkotnega pogovora ustavil pred picerijo.

Naročila sem kraško pico, on pa morsko. Pol litra radenske zame, on je, kot se mi je zazdelo, hotel pivo. Če bi jo, bi šla peš domov. Ne bom sedla v avto k nekomu, ki je pil pivo. Alkohol in volan ne gresta skupaj. Nato je naročil jabolčnik.

»Si videla moj avto?«, je vprašal medtem, ko sva čakala na hrano. Kakšno butasto vprašanje. Logično da sem ga videla, še peljala sem se v njemu.
»Videla, v redu je«, sem odgovorila.
»Audi 100 dva nula, letnik triindevetdeset. Sto šestnajst konjev, kot sneta sekira gre. Tristo tisoč kilometrov, od novega je pri hiši. Novo sklopko ima, enkrat letno ga spoliram. Škoda ga je dat proč, zanj bi dobil šeststo, mogoče osemsto. Šibedah, klima, ni da ni«. Resno, o avtih se bova pogovarjala?
»Aham«, sem odvrnila.
»Kaj pa ti«, je vprašal.
»Nič kaj posebnega, delam v Šparu, rada gledam filme, berem…«, vsa navdušena, ker sem končno dobila priložnost spregovoriti.
»Mislil sem, kaj voziš«, me nevljudno prekine.
»A. Twingota. Svetlo modrega«.
»Oh, jajca. Oprosti, tisto sploh ni avto. Ena dva motor, šestdeset konjev. Nikamor ne gre, karoserija kot iz plastike, ne si želet zaletet z njim. Avto mora bit nemški, samo nemški avti dosegajo določene standarde. Pa še to ne vsi, novejši sploh ne. Sama elektronika.«. Mirno sem jedla mojo kraško pico.
»In kaj drgač počneš v življenju«, sem hotela speljati temo kam drugam, da bi izvedela še kaj več o njemu.
»Avtomehanik sem. Delam na servisu, popravljam. Potem pa še doma popravim kak avto, tako, na črno. Menjam olje, filtre, jermene, pa take stvari. Ta teden sem imel enega Volvota. Zajebano za popravljati, ti povem, ampak poezija za vožnjo. Ne tako kot Audi, ampak za Šveda kar dobro«.
»Kaj pa punce, hodiš dosti na zmenke«, sem kar vskočila z vprašanjem.
»Niti ne, vsake toliko grem na kakšen zmenek, kot recimo danes s tabo. Nimam sreče, z veliko večino se nimam kaj pogovarjati«.
»Ali pa one s tabo ne«, sem rekla rahlo namuznjeno. Krožnik je bil prazen.
»Kako misliš? A misliš da preveč govorim o avtih?«.
Kaj naj odgovorim? Naj rečem, da ne pretirava s tem, ali naj bom kruto realna in povem naravnost?
»V bistvu ja. Do sedaj si govoril samo o avtih«.
»Ja, saj se lahko pogovarjava kaj drugega, oprosti«, je skoraj skesano rekel.
»Si v zadnjem času prebral kakšno knjigo ali pogledal zanimiv film«, sem vprašala.
»Knjige ne, sem pa gledal filme, ja. Ponovno sem pogledal vse filme hitrih in drznih. Poznaš? Neverjetno. Prvi in drugi del sta dobra, potem tretji je bolj tako, ampak ko prideš do šestega, tam je pa miselni preobrat…«. Še kar nekaj nadaljuje v tej smeri, ampak ga ne poslušam preveč pozorno. On in njegov miselni preobrat, ja. Zdolgočaseno povlečem telefon iz torbice in, samo zato, da ga prekinem, ob pogledu na ekran naredim zaskrbljeno presenečen izraz na obrazu.
»Si videl koliko je že ura?«, mu rečem in nemudoma pomaham natakarju. Na mizo dam petnajst evrov, več ne bi smelo biti, kar sem pojedla in popila.
»A je že treba it«, je vprašal Dejan.

Natakar je prinesel račun, Dejan je dodal ostalo, nato pa sem hitro odbrzela ven. On za menoj.
»Kam greva zdaj«, je vprašal, kot da mu ni še jasno.
»Jaz imam opravke«, sem si na hitro izmislila.
»Ja, okej, te zapeljem«, odvrne, rahlo nejevoljen. »Mislil sem, da se ti ne bo mudilo. Lahko bi se zapeljala kam na samo«.
»Ja, ne, oprosti«, sem nalašč delovala nekoliko zmedeno. »Prijateljica me pobere, v tem trenutku me bolj rabi, kot ti«, sem rahlo sarkazemična.
»Se bova še kaj videla?«.
»Ne vem, bova na vezi. Mudi se mi«, odvrnem in zakorakam proti domu. Hitro hojo sem ubrala, samo da pobegnem čimprej.

Videla sem ga, ko se je odpeljal. Jaz pa peš, pet kilometrov do doma. Lahko bi koga poklicala, da me pride iskat. Pa nisem. Sem raje temeljito razmislila.

Povej mi, dragi, resnično obstajajo ljudje, ki jim gre le eno po glavi? Kaj je mislil Dejan s tem, ko je rekel, da je mislil, da bi lahko šla kam na samo? Bi želel kaj več, ali bi mi le razlagal o avtomobilih? Ker ni znal povedati nič drugega, sem prepričana, da tudi na samem ne bi začel kakšne druge debate.

Doma sem še malo predelala minuli večer in res, dragi, razočarana sem. Vem da je bil to moj prvi zmenek, ampak predstavljala sem si ga drugače. Vseeno ne bom žalostna zaradi tega. Prepričana sem, da bo v prihodnosti boljše.

4.5.2018

Dragi.

Končno sem si vzela čas, da sem prečistila misli in razmislila vse o praznikih, ki sem jih preživela z Nino. Ti bom povedala kar od tam naprej, kjer sem predvčerajšnjim končala.

Mami sem torej napisala sporočilo in sedla za mizo.
»Kaj boš pila?«, je vprašala Nina in nič čakala na odgovor, temveč kar začela z naštevanjem. »Imam rdeče vino, teran, belo vino, radler, pivo, nekaj žganja in gintonik«.
»Amm, hmm, belo vino bom«, sem rekla.
»Odlična izbira, jaz tudi. Potem bova pa preskočili na gin, kaj praviš?«.
»Ja, lahko, mislim, super, ja«, sem odvrnila bolj mlahavo, saj alkohola nisem ravno vajena. Ne rečem, spijem kakšno pivo, ker za ženske se najbolj spodobi, da pijejo pivo. Sploh ženske mojega ranga. Tiste bolj fine se preseravajo z nekimi koktejli, le da jih poimenujejo koktejlček. Meni se to zdi skrajno bedno in si sama sebe ne predstavljam, da bi prišla v bar in rekla ¨en koktejlček bom¨.

Tako sva z Nino sedeli za mizo, zabadali vsaka svoj zobotrebec v hrano, ki nama je v tistem trenutku najbolj zadišala in nosili v usta. Ne vem, ali je vse sama zrihtala, ali je nekje naročila, ampak ne samo da je narezek perfektno izgledal, temveč je bil tudi okusen. Mogoče je to njen skriti talent. Ne vem še katero, to da dekorira narezke, ali pač da zna le izbrati dobre stvari in ostalo prepusti drugim.

»Čakaj, nekaj sem pozabila«, reče in urno vstane s stola. Dva obrata po kuhinji in v rokah se ji bohoti hleb kruha. »Zjutraj sem ga spekla«, reče in odreže dva velika kosa. Neverjetno, tudi kruh peče. Malo je deklet pri njenih letih, ki bi pekle kruh. Saj ne vem, kaj počnejo dekleta pri petindvajsetih. Se mečejo za fanti, obiskujejo bare, nekatere se ukvarjajo s športom, kaj pa vem. Nina očitno pospravlja to Ikeino stanovanje in piše bloge. In peče kruh.

Tako sva se ne ravno basali s hrano, ampak normalno jedli, pili vino in klepetali. Dragi, ne boš verjel, imava isti okus za glasbo, za filme in celo za knjige. Obdelali sva vse trače o filmskih igralcih in celo o Kardashiankah, poskušali ugotoviti, zakaj so ljudje dejansko neumni, ker pač so in izbirali predlog, kakšen film bi kasneje gledali na kavču. Sama sem sicer navijala za kakšno resnejšo dramo, Nina za noro komedijo, ker menda nama bo to najbolj sedlo po vsem vinu in na koncu sva obe pristali pri komični drami, žanru, ki po mojem razmišljanju ne bi smel obstajati. In po njenem tudi ne. Komična drama je isto kot dramatična komedija, pa ji nihče tako ne reče. Ali kot polbel kruh. Nihče mu ne reče polčrn. Nina je hitro poiskala Grand Budapest Hotel na Partisu in čez uro in še nekaj sva se prestavili na kavč, vsaka s svojim gin tonikom v roki.

Film je hitro minil in Nina je prišla na noro idejo.
»A bi malo trave? Mislim, saj ne vem, če kadiš«.
»Ne, ne kadim. Ne trave, ne cigaret«, sem odvrnila. Misel na to mi je bila odvratna. Poskusila nikoli nisem, mi pa že sam vonj ni všeč. Vem, ker mama kadi. No ja, trave sicer ne.
»Saj jaz tudi ne kadim, občasno mi pa kaki jointek sede«, je rekla. »Ampak zdaj itak nimam. Lahko pa koga pokličem, da mi prinese«, je nadaljevala. Prepričala sem jo, da to ni dobra ideja. Koga bo sedaj budila ob enih zjutraj, da naj ji prinese travo. Namesto tega sem predlagala še en gin tonik.

»Veš kaj«, je rekla medtem, ko je šla v kuhinjo po gin, »še tega, potem bo pa za spat. Ampak pred spanjem je treba še nekaj pojest. Človek ne more lačen spat«. Ob tem se je prav prisrčno nasmehnila. Dobila sem občutek, da ji je vseeno za cel svet, tako kot meni. Nič se ne ozira na to, kaj bodo pa drugi rekli. Njej se zlušta jesti ob enih zjutraj in takrat bo, preden bo šla spat, še nekaj pojedla.
»Joj, ne, Nina, že prej sem se najedla tistega narezka, nič več ne morem spraviti vase«, sem zajamrala.
»A daj no, nea seri, za sladico je zmer prostor«, je zavila čisto po njeno. Iz hladilnika je povlekla dva velika krožnika in na vsakem je počival ogromen kos tiramisuja. Postavila ju je na mizico v dnevni sobi. »Še to, potem pa greva«, je rekla in zapičila desertne vilice kak centimeter od roba in si ponesla velik kos v usta. Če bi prej vedela, da me še to čaka, ne bi pojedla toliko narezka. In kar se sladice tiče, je zadela v nulo. Tiramisu je moja najljubša sladica in sama vedno pravim, še tako slab tiramisu, je dober tiramisu.

Nato je bil čas za spanje. Mislila sem, da bom spala na kavču, pa je Nina kar rekla, naj spim pri njej v postelji. Bilo mi je rahlo nelagodno, ampak saj postelja je velika in lahko sem bolj pri robu. Glede na to, da nisem vedela, da bom prespala, tudi pižame nimam s seboj, stuširala sem se pa doma in se mi sedaj ni treba, tako da bom lahko v istih spodnjicah in nogavicah še jutri. Ni ravno najbolj perfektno, ampak bom preživela.
»Veš, glede na to, da si me prepričala, da prespim, nimam pižame s seboj«, sem rekla.
»Če jo rabiš, ti jo lahko posodim«, je odvrnila. »Jaz itak spim brez«. Še to. Dragi, povej mi, kaj to pomeni, da spi brez pižame? Mislim, saj je bila cel večer v pižami, a jo bo zdaj slekla? Koliko jo bo slekla, oziroma, koliko gola bo? Ima pod pižamo vsaj spodnjice? Jaz pižame ne rabim, lahko spim v spodnjem perilu, saj to itak tudi doma počnem. Ampak, priznam, izredno nerodno mi bo, če sleče pižamo in ne bo imela nič spodaj.
»Ma ne, saj jaz spim v spodnjicah, ne rabim«, sem odvrnila. Slekla sem hlače in majico ter smuknila pod odejo. Udobno je. Nina se je obrnila in slekla zgornji del pižame. Priznam, na skrivaj sem pogledovala v njeni smeri. Popolnoma gol hrbet. Postalo mi je nerodno. Kar čutila sem, kako mi rdečijo lica. Nato je slekla še hlače in zagledala sem njeno – oh ne, dragi, saj nočeš vsega vedeti. Kako je lahko tako sproščena, cela se je slekla pred menoj in sedaj bom spala ob popolnoma goli punci, ki jo povrh vsega niti ne poznam dobro.

Po zajtrku sem šla domov.

In kot sem že omenila, sem o vsem temeljito razmislila in prišla do spoznanja, da to ni nič takega. Menda se vsi rodimo goli in nas potem cerkev prisili v to, da se sramujemo golote in se zato oblačimo. Tako sem prebrala, ne vem pa, koliko je res. Bom pa naslednjič poskusila tudi jaz biti tako samozavestna oziroma karkoli že. Če si bom upala.

Dragi, zdaj veš, zakaj sem oklevala s pisanjem. Res sem imela veliko za razčistiti pri sami sebi.

3.5.2018      

Dragi.

Ja, dragi, vem da sem ti včeraj obljubila, da bom nadaljevala o svojih občutkih glede druženja in tudi prenočevanja pri Nini, ampak v glavi imam še vedno preveč vprašajev in še vedno preveč zakajev in nisem uspela še zreducirati vseh dogodkov in vseh misli ter jih pretopiti v besede. Vem, ti si moj dragi, ki te bi po petih mesecih že lahko poimenovala in tudi če te nihče ne prebira in te nikoli ne bo, verjetno, nočem napisati nekaj na pol. Hočem da veš in hočem imeti spomine.

Dragi, brez zamere. Ko sestavim svoje misli, bom vse zapisala vate.

2.5.2018

Dragi.

Pred dnevi me je Nina povabila k sebi domov. Da ne bi bila sama za praznike, je rekla. Povedala sem ji, da v ponedeljek končam šele po osmi zvečer, nato se grem domov stuširat in potem pridem, pa je ponudila, da se lahko stuširam tudi pri njej. Meni se je zdelo čudno, ker zakaj bi se umivala pri njej, če imam svojo kopalnico. No, ne ravno svojo, ampak si jo delim z mamo, kar je logično, če živim pri njej.

Tako sem se tistega večera privlekla domov in po vseh opravilih navlekla nase trenirko ter se odpeljala k Nini. Oblekla bi si kaj boljšega, saj sem predlagala, da bi šli na kakšno kresovanje, pa je rekla, da se ona bolj doma drži in da bi ji ustrezal bolj miren klepet, malo hrane, malo pijače in nekaj v tem stilu. Zato sem se tako oblekla. Zakaj bi si dala boljše hlače, če bodo ene preproste čisto okej za na kavču sedet in gledat televizijo ali karkoli.

Nina stanuje v starejšem bloku v mansardi. Preselila se je po tistem, ko sta se s fantom razšla, ampak saj o tem sem ti že govorila. Že ko sem vstopila v blok, sem vedela, kaj me čaka. No, vsaj mislila sem. Tiste marmornate stopnice in hodniki, hladno, čutil se je rahel vonj mačjega urina, pomešanega s cigaretnim dimom, kot si predstavljam, ko se kakšen film dogaja v neki večstanovanjski hiši. Če ima tudi stanovanje takšno, ne bom dolgo tu. Pozvonim pri njenih vratih. Enkrat. Nič. Upam, da se ne bo ponovila zgodba z razgovora, ko sem trkala na vrata veceja. Pozvonim drugič. Tokrat se iz notranjosti zaslišijo zvoki premikanja. Odpre mi vrata, bosa, v kopalnem plašču, z v brisačo zavitimi lasmi in z največjim možnim nasmeškom na obrazu.

»Pridi, pridi naprej«, me povabi. »Si že kaj zvonila?«
»Sem«, sem odvrnila.
»Joj, oprosti, upam da ne dolgo, sem bila ravno pod tušem«.
»Ni panike«, se ji rahlo nasmehnem.
»Kar po domače se daj, jaz se samo oblečem«, mi reče in me napoti proti kuhinji. Ona se odpravi v en drugi prostor, sklepam da v spalnico, vem pa ne. Pogledam po majhni kuhinji, simpatična je. Njeno stanovanje deluje ravno nasprotno od grozljivega stopnišča – toplo, prijetno, svetlo. Nekoliko majhno, ampak ni garsonjera. Vse je čisto, vse na svojem mestu in po tem sklepam, da je precej redoljubna oseba. Počutim se kot v Ikeinem razstavnem prostoru, le da sem se morala preobut. Minuto ali dve kasneje pride Nina iz, domnevam da spalnice, vem pa ne, v razvlečeni pižami in lasmi, spetimi v figo.

»Daj, kar tam v predsobi odloži jakno in torbico, potem ti pa razkažem«. Res se razkomotim, da se počutim kot doma.
»Glej«, nadaljuje Nina, »tu je majhna in priročna kuhinja, tu imam dnevno in delovni kotiček, tu je spalnica«. Odpre vrata v spalnico, ki je tako majhna, da komaj greš okoli postelje. »Lahko bi imela manjšo posteljo«, je dodala, »ampak ko je tako fajn se zjutraj predčasno zbuditi in se nato prevaliti na drugo stran in spati do budilke«. To se načeloma strinjam. Vseeno je ostal še prostor za ogromno garderobno omaro. »In tu je še kopalnica«, mi odpre vrata v s keramiko oblečene stene, kjer v kotu stoji preprost tuš, na drugi strani pralni stroj, poleg pa školjka in umivalnik. »Vse skupaj, draga Marina, ni nek luksuz, je pa ekonomično in imam vse, kar rabim«. Res je. Zakaj mi je rekla ¨draga¨? Je res tako osamljena, da je pripravljena v svoje življenje sprejeti vsakogar? Ne poznava se dovolj dolgo, da bi lahko rekla, da sva najboljši prijateljici. Sploh ne vem, kaj sva. Kolegici? Družabnici? Osebi, željni spoznavati nove ljudi?

»Poglej, tu nastajajo moji blogi«, je rekla, ko sva stali v dnevni sobi. »Si ga kdaj brala?«.
»Sem. Opazi se talent, le slovnica ti včasih malo povleče, saj veš, na štajersko«. Nasmehnila se je. Tega se menda človek nikoli ne odvadi. Svojega dialekta, ne nasmeha. Čeprav se tudi nasmeha ne bi smeli. Najbolj me žalosti to, da greš skozi mesto, gledaš ljudi, vsi imajo na obrazih neke mrke poglede, ni videti veselja v njih. Ninine besede v blogih so vesele. Ne da prav skačejo od veselja, ampak so nekako tako, polne optimizma in optimizem je pač vedno dobre volje.

»Vem, ti si hotela ven, meni pa prija bolj domače okolje. Rada sem doma, veš«, je rekla Nina. »Pripravila sem nama prigrizek«. Odprla je hladilnik in iz njega potegnila ogromen pladenj, na katerem so se bohotile na tanko narezane suhe klobase, šunka, bržola in pršut, od svetlejših barv tri vrste sira, mocarela in nekaj žlic francoske solate, od povrtnin kisle kumarice, vložena paprika, nekaj kosov rdeče pese in nekaj lepo izoblikovanih trakcev korenja, manjkale niso niti zelene in črne olive, poleg pa so bile še kapre, ki ne vem kam spadajo. Niti na češnjev paradižnik ni pozabila. Glede na videno, veganka zagotovo ni. Bila sem pa presenečena, pričakovala sem kozarec soka in čips, kokice, arašide, nekaj takega, ne pa takšne suhe pojedine. A mogoče še kdo pride? Kdo bi lahko še prišel? Radovednost me je premagala.

»Joj, Nina, a še kdo pride?«.
»Ne, to je za naju. Saj boš tu več časa, ne?«, je nekoliko nerazumljivo vprašala. »Ne vem, mogoče se kaj nisva razumeli, a kakšni dve uri sem lahko tu«, se diplomatsko izognem, čeprav bi mi druženje s pravimi osebami prišlo prav. Za Nino ne vem, ali je prava oseba, le zdi se mi, da je.
»Kako dve uri? Jaz sem mislila, da bi se malo družile, pogovarjale, nekaj spile, potem pa bi ti prespala tu, ker ti ne bom pustila domov, če boš pila«. Pravzaprav ideja ni slaba. Vseeno kakšno minuto razmišljam o tem, bolj kot ne za hec, da jo malo pustim v negotovosti. Nazadnje tam sredi tiste kuhinje dvignem roke v zrak, rahlo pokrčim kolena in navihano zakričim ¨okej¨. Mislim si, da sem ful zabavna, ker sem to videla v eni seriji. Nina skoči do mene in me objame. »Res sem vesela«, je rekla.

»Samo še mami sporočim«, ji rečem, napišem hitro sporočilo in sedem za mizo.

Dragi, kaj misliš ti o vsemu temu? Zakaj me je objela? Zakaj je pripravila tak narezek? Zakaj hoče biti z mano doma, zakaj noče ven, žurat? Zakaj mi je razlagala, kako se je lepo valjat po postelji? Zakaj mi je odprla napol gola? Zakaj bi rada, da prespim pri njej?

Veš kaj, vse to moje pisarjenje o najinem druženju bom nadaljevala jutri, danes sem preveč utrujena in v glavi imam preveč vprašajev in zakajev.

20.4.2018

Dragi.

Nisem si niti najmanj predstavljala takšnega navala na moje profile na vseh zmenkom namenjenih spletnih straneh. Saj sem ti že povedala, da sem se prijavila na borzo ljubezni. Danes sem najprej poiskala vsa gesla in se prijavila v večino, če ne kar v vse profile, ki sem jih ustvarila. Sporočil res nisem preštela, ker bi mi vzelo preveč časa, pa tudi odgovarjala še nisem na njih. Bom kasneje, če bo kakšno naredilo vtis name.

Naj ti povem, kaj vse so mi napisali fantje, vsaj tako domnevam, ki se največkrat skrivajo za sliko športnega avtomobila ali za sliko živali, recimo leva ali slona. Eden je napisal ¨živjo, mačkica. Si kdaj za kakšno srečanje?¨. Temu ne bom odgovorila. Ne vem niti kako je videti, je debel, suh, majhen, visok, pije, kadi, se ukvarja s kakšnim športom, niti od kod je, nič. Niti ni vprašal, iz kje sem, kar na polno je predlagal srečanje. Eden je napisal: ¨dober dan, sem Miha iz Trbovelj. Kako si? Prideš kaj v Trbovlje?¨. Ta se je vsaj predstavil in povedal, kje živi. Ampak zakaj bi šla jaz v Trbovlje? Verjetno gre za enega onih fantov, ki bi imeli vse, nimajo pa niti vozniškega izpita, niti avta, zato pričakujejo, da bom jaz prišla do njih. In kaj bi potem? Potem bi sedela v nekem baru, se pogovarjala, šla na sprehod, in potem? Potem bi šla nazaj domov, on pa bi mi pošiljal pocukrane esemese. Hvala, ne.

Potem so se začele hujše stvari. En dečko mi je napisal ¨nikoli ne boš vedela, kaj zamujaš, če mi ne odpišeš¨. Tudi zanima me ne. Šlo je še dlje, kajti nekdo je bil zelo zaposlen in je samo na hitro vprašal, če sem za fuk. Morala bi mu odpisati, da nisem, vsaj ne takoj, ampak ko se bolje spoznava, ker bi bilo zame prvič. Ne boš verjel, ampak oglasili so se mi tudi pari. En par, oba trideset let, da iščeta punco, mlajšo od dvajset, da bi se jima pridružila pri igricah. To se mi je zdelo kar zabavno, se dobiš, ona pripravi narezek, on prinese monopoli, eden drugemu krademo parcele in se noro zabavamo. Obožujem monopoli. Spomnim se, kako sem ga igrala s staršema, ko sta bila še srečna. No, saj sta še, ampak vsak posebej, čeprav imam mamo na sumu, da ona ni najbolj srečno bitje na tej zemeljski obli. Imelo me je, da bi jima odpisala, ampak, kaj če nista za monopoli? Mogoče imata raje šah ali Catan, kar pa meni ni ravno najljubša zabava. Da pa ne bi ostalo pri čudnih ponudbah, lahko za konec izpostavim še eno sporočilo. Poslala mi ga je punca, vsaj predstavila se je tako. Napisala je, da se mi ni treba ničesar bati in če sem pripravljena izkusiti ljubezen s punco, se ji lahko javim. Tukaj bom zaključila. Ne s pisanjem vate, dragi, ampak s temi sporočili.

Veš, mislila sem, da je svet še kolikor toliko normalen, da zna še kdo napisati lepo sporočilo, je pripravljen se spoznati lepo po starem, kot v časih, ko še ni bilo interneta. Sicer sama ne vem, kako je to, a kolikor sem prebrala na spletni strani revije Cosmopolitan, je bilo včasih veliko bolj romantično. Od vseh sporočil, ki sem jih dobila, dvomim da bi me bil kateri pripravljen čakati na dogovorjenem mestu z rdečo vrtnico v roki. Mogoče se motim in upam, da se, ampak dobila sem občutek, da se vsem nekam mudi. Čisto za hec bom nekaterim odpisala in spremljala, po kolikem času bo sledilo vprašanje za kakšne nečednosti. No, saj mogoče niso nečednosti, za njih, zame vsekakor so. Mogoče se slepim in pišem to samo zato, da se ne bom nekega dne sramovala svojih besed, ko te bom zopet prebirala – ali kdo drugi. Saj veš, koliko sem stara in veš, da pri mojih letih punce malo razganja. Ene bolj, druge manj, ampak vseeno ne bi navalila na nespodobno povabilo neznanca, kot navalim na tablico čokolade zvečer pred spanjem. A vseeno imam nekakšne zadržke. Zdi se mi, da jih večina išče povsem druge stvari, kot pa ljubezen samo. In to je žalostno. Iščem metuljčke v trebuhu, dobivam pa ponudbe za kačo do popka. Ugasnila bom internet in temeljito razmislila o vsemu skupaj.

Zvečer me je poklicala Nina. Govorili sva več kot pol ure.