V strahu pred ponovitvijo lanskega neuspeha, kar se tiče prevoženih kilometrov na kolesu, sem tistega deževnega popoldneva sedel na sobno kolo in po slabi minuti tudi razjahal. Kolo se je namreč zaustavilo takoj po tem, ko sem nastavil čas kolesarjenja in meni ljubo stopnjo. Naj povem – gre za približno deset let staro kolo, katero je do pred približno mesecem delovalo brez problemov. Takrat je prvič pokazalo svoje muhe, a je po odklopitvi iz elektrike naslednji dan delovalo normalno. Seveda se nisem oziral na te simptome in vztrajno vrtel ob slabem vremenu. Ko se je pred dobrim tednom stvar ponovila, tudi nisem ravno paničaril, ampak preprosto izklopil in bil prepričan, da bo ob ponovnem vklopu delovalo. Pa ni. Kljub več poskusom, se je takoj po zagonu zaustavilo. In kaj storiti? Namen je popraviti. V kolikor mi ne uspe samemu, informiranje o popravilu pri bolj sposobni osebi. Odvisno od stroškov popravila, razmislek o tem ali sploh popraviti ali preveriti ponudbo novih ali rabljenih sobnih koles, oziroma primerne podobne naprave.
O tem, da je sobno kolo stran vržen denar, tokrat ne bomo. Ker je stran vržen denar, če si skrajno lena oseba. V tem primeru dvakrat goniš po pol ure, prideš do spoznanja, da to nikakor ni to in sobno kolo konča kot obešalnik za cunje. V kolikor vidiš, da je vsaj približek tistega, kar doživljaš na prostem, potem ni stran vržen denar. Toliko z moje strani, čeprav vem, da se ne boste strinjali vsi. Pa da ne bomo predolgi, poglejmo kako je potekalo popravilo.
Dan 1. Po ponovnem poskusu zagona in ugotovitvi, da se stanje ni spremenilo, je sledila operacija. Hiter pregled je pripeljal do spoznanja, da bo najbolje, če najprej odstranim zaščitno plastiko. Opozorilo: preden začneš karkoli, najprej izklopi iz električnega omrežja. Tisti ”saj bom potem” lahko postane šola ali v najslabšem primeru krsta. No, odvijačim nekaj vijakov, nekaj jih ne dosežem, ker je moj multifunkcijski izvijač predebel in ne pride v vsako luknjo. Ura je pozna, tehnične trgovine v našem mestu so že zaprte. Odložim vse na
naslednji dan.
Dan 2. Po nabavi novega križnega izvijača se lotim dela in le par minut kasneje, ko bi moral priti do svečanega trenutka osvoboditve plastičnega ohišja … no, ne bi bilo slabo odstraniti pedal. Seveda ni bilo pri roki orodja, zato se odpravim v najbližjo tehnično trgovino po komplet gedor. Veš kako je to – moški mora imeti orodje. To orodje se sicer z leti nabira, večina se na njemu nabira prah, ampak ko ga rabiš, veš kje ga imaš. In investicija v orodje ni nikoli zgrešena, ne glede na to, koliko ga uporabljaš. Obenem je, če ne potrebuješ vrhunske kvalitete in če ne nekaj šraufaš osem ur dnevno, cenovno tako dosegljivo, da ga enostavno kupiš, četudi ga ne rabiš. Ker, kot omenjeno, orodje moraš imeti.
Skratka, odvijem pedala, a so na tisto osovino pritrjena tako močno, da mi jih ne uspe sneti. Vseeno malo sforciram tisto plastiko in upam, da ostane cela. Ravno dovolj se odmakne, da vidim v notranjost. Tja, kjer nimam kaj početi, laik kakršen pač sem. Kolikor dosežem, preverim jermen, magnete, potem pa se pametovanje počasi zaključi. Kar s sapo spiham prah, preverim nekaj kablov in se odločim zadevo testirati. Priklopim na štrom, deluje. Poskusim nekajkrat, več različnih programov, deluje. Odklopim, pritrdim zaščitno ohišje, naredim vse tako kot treba in poskusim ponovno – deluje. Ravno prav dobre volje, da postanem lačen, zato zaključna dela, kot je recimo čiščenje in montiranje komponent, ki sem jih iz same previdnosti snel, preložim na kak drug dan – recimo, ko bo deževalo.
Dan 3. Ker je ravno prilika, počistim pod kolesom in preden začnem s sestavljanjem, še enkrat preverim. Vse je tako, kot mora biti, kar pomeni, da je popolnemu laiku nekako uspelo. Električnih stvari nerad razstavljam na več delov, ker je elektrika ena redkih žensk, ki se ne pusti šlatati. A očitno mi je tokrat uspelo ne le sanirati napako, temveč tudi premagati en strah več, če se pesniško izrazim. Nekaj malega ponosa pa je le v meni. Zatorej, sestavim vse nazaj tako, kot mora biti, postavim na mesto in veselica se lahko začne. Ampak ne danes. Jutri.
Razmišljam, kako malo je potrebno, da je človek boljše volje. Da se bolje počuti. Zame osebno, poleg tega, da imam zdravje in mirno vest, ni večjega zadovoljstva od tega, da lahko nekaj šraufam. No, razen enega – to, da mi deli po zaključku ne ostajajo. Seveda si ne predstavljam, da bi moral to vsak dan početi – v tem primeru bi se mi zagabilo, zato se resno držim svojega načela, da tistega, kar rad počneš, ne smeš početi vsak dan. Preprosto.
Opomba avtorja: zaradi samo delne odstranitve zaščitnih plastik in posledično težkega čiščenja, ne bom prilepil slike notranjosti, temveč tega prikupnega morskega leva. Slika, za razliko od drugih, ni avtorska.
