Naj za začetek predstavim Ernesto. Ko sem jo prvič omenil, sem naletel na ¨skrajni čas, da si našel partnerico¨. Ko sem jo tudi pokazal, sem slišal da sem neumen, otročji in še kaj. Mogoče res ni vsem po godu, a za družbo na kolesu je več kot primerna. Lahko se zdi smešno, ampak kaj je življenje brez smeha? Ne samo, da preko nje izkazujem otroka v sebi in je bolj kot ne posrečen okras na krmilu, ampak ima tudi nekatere pozitivne hibe. Deluje recimo kot hupa, ob primernem pritisku pa tudi kot luč. Boljše stvari z obema funkcijama ne bi dobil za štiri evre. Ker pa dam nekaj na varno vožnjo s kolesom, je opremljena tudi s čelado, na kateri je napisana ena izmed dveh mojih srečnih številk. Spoštovano bralstvo, naj vam predstavim Ernesto.
Teden je bil naporen. Vreme je zagodlo praktično vsak dan in tako sem treninge izvajal zgolj na sobnem. No, uspel mi je en pobeg s Škotom, ki mi je napolnil baterije in vse kar sem želel od nedelje, je bilo lepo vreme. Saj četudi je oblačno, vsaj naj ne dežuje. In ni. Čeprav je bilo jutro hladno in sem nase nadel dolge hlače in rokave, tega kasneje niti nisem obžaloval.
Brez da bi karkoli planiral, zato niti nisem vedel, kam bom šel. To je običajno, ker poti redko načrtujem. Priznam, imam nekaj podvigov planiranih, a te enodnevne ture so odvisne od več dejavnikov, recimo od tega, koliko zgodaj se zbudim, kakšno vreme je napovedano in konec koncev tudi trenutnega počutja in razpoloženja. In nekaj prvih kilometrov kar nekako ni šlo. Dokler nisem zavil na Keltiki desno. Izbran ležeren ritem mi je ustrezal, nisem pretiraval in če se izrazim bolj športno, lahko bi dal več od sebe. Dokler od daleč ne uzrem zelene luči na prvem semaforju. Potem pohodim na polno, ker se mi čakanje na rdeči zdi sila dolgočasno. Evo, to je to, to si ti, si rečem. Ja, to sem jaz, človek, ki gre na kolo uživat, čeprav včasih trpi, ampak si na koncu dneva reče, da je bilo vredno.
Dasiravno bi mi bolj sedla kakšna ravninska, kot je recimo stotka do Kobarida, se nekje na dvajsetem kilometru odločim za krožno turo, ki sem jo pred leti odpeljal v obratni smeri. Čutim ogretost, vrtim zlahka in približno vem, kaj imam pred sabo, ko v Bači pri Modreju zavijem proti Podbrdu. No, saj ne da se bova danes videla, kajti z velikim spoštovanjem do tistega klanca lahko naravnost ustrelim, da nisem še dovolj pripravljen. Ozka pot, ki še ni zasičena s turisti, me pelje ob Bači, kar me tako navdihuje, da moram vsaj kakšno sliko pritisniti.
Skozi Klavže brez problemov, prvi se začnejo šele v Kneži, ko se pojavi prvi vzpon. Sicer kratek in ne ravno hud, ampak dovolj, da si potrdim prepričanje o (še) nepripravljenosti na klance. Ampak treba je dati skozi. Če se ne bom podajal na vzpone, ne bom nikoli pripravljen.
Mimogrede, je spretno oko na prejšnji fotografiji opazilo, da ima Škot podporno tačko? Nikoli je ni imel in če sem natančnejši, je tudi sedaj nima. Sila praktična reč je bila pri Kitajcih cenejša od zavitka bombonov na črpalki, na žalost pa tudi manj uporabna. Nekako bi še šlo, če bi poševnooki priložili primerne vijake, a v končni fazi sem jo snel še pred Grahovim in se bom nekega drugega dne ukvarjal z njo. Ker pa sem že ravno nekaj delal na Škotu, bi se spodobilo narediti tudi nekaj na sebi, zato si snamem rokave. Sonce je namreč prav prijetno.
Razmišljam, da bi se spustil tistih sto metrov, prečkal železniške tire in nadaljeval z vzponom proti Bukovemu, a misel hitro ovržem. Nekajkrat sem že prekolesaril tisto pot in klanec je ubijalski. Roko na srce, okolica je impresivna, ampak bi raje malo makadama, četudi na vzponu. Ne, ne. Nadaljujem do Hudajužne, kjer zavijem čez mostiček proti Zakojci.
Preden zagrizem v edini pravi klanec, poglejmo kaj pravi naš popotnik skozi čas. Na današnjega dneva dan leta 1891 se je na Rodinah pri Žirovnici rodil avtor prve slovenske trilogije Bobri ter avtor številnih drugih del, Janez Jalen. Nazaj na ceste.
Okoli mene nič, razen izjemen mir. Nižje žubori potoček, višje mi delajo družbo drevesa, v katerih senci se odločim narediti kratko pavzo. Pot mi prekriža veverica, prva prestava preko verige poganja zadnje kolo po vzpenjajoči makadamski cesti. Spodaj so bili obljubljeni štirje kilometri, a števec je trenutno zadnja stvar, na katero bi gledal.
In potem jo zagledam, njo, rumeno in z napisom. Tablo, namreč. V spomin se mi vrne en noro strm spust, kar pomeni, da me čaka še kakih sto metrov strmega vzpona. A še prej pomaham domačiji Franceta Bevka. In v tisti klanec greva s Škotom eden ob drugemu, kot najboljša prijatelja. Z Ernesto na čelu.
Skoraj bi že pozabil, čemu tak naslov današnjega zapisa. Brez skrbi, ne bom izobraževal – kogar zanima, si bo sam poiskal podatke na spletu. Pogled se obrne na Baško grapo, kjer so leta 1947 snemali prvi slovenski umetniški film Na svoji zemlji. Ja, prvi film, v katerem se je govorilo in ko obiščeš te kraje, lahko grapo gledaš prav tako, kot sta gledala Stane in Sova. Greh bi bil, če ne bi slikal.
Skoraj doma sem, le še kakih dvanajst kilometrov me loči. Nekaj kratkih in skoraj neomembe vrednih vzponov skozi Bukovo in Jesenico, kjer sem bil prepričan, da me bo ujel dež, nato pa spust skozi Zakriž in osem vrtljajev kasneje pristane Škot v kleti.
Ne glede na vzpon, ne glede na to, da se mi zjutraj ni dalo iti in da so bile noge na začetku trde, sem preživel lep dan. Četudi sem na momente kje trpel, sem vseeno užival. In dežja ni bilo.