DAN 74: KOČA ZACCHI.

Najprej je sledilo neprijetno opravilo – odjava iz apartmaja. O njemu ne bom izgubljal besed. Ker nisem razvajena rit, me nekatere stvari niti niso motile, dejstvo pa je, da za tako ugodno ceno ne bi dobil nikjer prenočišča. Od vsega so mi bile najbolj pomembne tri stvari: da imam kje spati, da se imam kje umiti in da je Škot na varnem. Kakorkoli, ker sem letos kar malo okleval z rezervacijo, sem bil na koncu kar malo razočaran, ampak ni panike – dobil sem sobo v bližnjem gostišču. Tako sem se tistega jutra preselil zgolj za dobrih trideset metrov.

Ni mi zmanjkovalo idej za obiskovanje domačih biserov, a hotel sem pokukati čez mejo. Tako sem v poznem dopoldnevu zavrtel proti Ratečam in kmalu za mejo z Italijo zavil zopet proti Belopeškim jezerom. Ta izraz je še najbolj uporabljan, sicer ju poznamo tudi pod imeni Mangartska, Fužinska in Klanška jezera. O tem je na spletu napisano dovolj, tako da ni potrebno na tem mestu ponavljati že znanega.

Na samem parkirišču sem za nekaj minut postal in občudoval race, nato pa pognal po lepi makadamski poti. Že na začetku zapornica in tabla z opozorilom, da sprejemajo samo gotovino. Nato se začne vzpon. Najprej gre zlahka, potem malo težje. Vem, bolj pripravljenim to ne predstavlja težav, sam pa sem kar težko sopel. Imam razloge – zadnje tri dni sem delal nekje med 50 in 90 kilometrov dnevno in veliko vzponov, zato so bile noge že malo utrujene. A imam horoskopsko trmo in ne odneham kar tako. Sem pa med potjo veliko počival. Občasno je ob poti postavljena klopca, pa nisem izkoristil ravno vsake.

Serpentinasta pot mi je odpirala čudovite poglede na Mangrt in Visoko Ponco in kljub vsemu bi lagal, če bi rekel, da nisem užival. Velikokrat nisem prepričan, a take poti mi dajo vedeti, da sem si izbral krasen hobi. Ker sem imel čas, sem razmišljal o vsem mogočem in tako so misli zatavale tudi k trenutnemu finančnemu stanju in telo je hrepenelo po pivu. Ni mi dalo miru in na enem od ovinkov sem ustavil in preveril stanje v denarnici. Seveda, zjutraj sem plačeval apartma, bil v trgovini, na bankomat sem pa pozabil.

Na enem od počivališč si sendvič razdelim z veverico, ki je prav nič boječe skakljala kak meter proč, nato pa zopet zagrizem v klanec. Za spremembo ne makadamski, ampak betonski. Strm je in kdor si je izmislil tam betonirati, bi moral biti nagrajen s kakšno skromno nagrado, recimo s pokalom za domislico leta in nekaj golaži letno v katerikoli planinski koči. Pot sicer nudi veliko sence, a menda je bil to najbolj vroč junijski dan, kar sem sicer občutil.

Rifugio Zacchi ali po naše koča Zacchi leži na 1380 metrih nadmorske višine in je izhodišče za pristope na vrhove Ponc iz italijanske strani. Kljub temu, da sem prebral mnogo negativnih komentarjev o postrežbi, sem upal na najboljše. Ne vem kakšni ljudje pišejo te komentarje in ali so sploh resnični, a sam sem dobil prijazen pozdrav in nisem se še dobro namestil na sicer neudobnem stolu, ko je že bila natakarica pri mizi. No, pa dajmo po resnici o mojem finančnem stanju. Veliko pivo se mi je s ceno petih evrov sicer zdelo drago, a ga bi plačal, konec koncev sem ga zaslužil. Žal pa sem iz denarnice napraskal zgolj tri evre, kar je zadostovalo le za mali krigl. Mogoče mi bo to šola za naprej.

Koča Zacchi.

Med spustom zopet ugotavljam, da so mi zavore popravili zgolj zasilno in ne delujejo v skladu z mojimi željami. Res pa je, da delujejo in dokler je tako, je vse v najlepšem redu. Popoldne se odločim preživeti v družbi ob neznanem številu brezalkoholnih piv, ki so bile zaslužene, proti večeru pa jo mahnem do Jasne, kjer sem se zaklepetal s Kosobrinom.

Klepet s Kosobrinom.

Sledila je še večerja v Lačnem Kekcu, nato pa prenočevanje v novi nastanitvi.

DAN 71: KRANJSKA GORA Z OKOLICO.

Kljub dejstvu, da grem na dopust, je bilo preklemansko težko vstati. Ne bom okolišil, imel sem mačka. Skoraj bi lahko izpodbil tisti znano reklo, da nikoli ni dan potem tako hudo, kot je bilo dan prej luštno, a v meni je še vedno ravno toliko žurerskega duha, da bi ta izjava pomenila konec mojega večernega druženja ob vrčku ali več. Kakorkoli, muka mi je bila peljati nahrbtnik s seboj in čeprav sem pred leti že prekolesaril Slovenijo z nahrbtnikom, se tega početja ne poslužujem več. Še več, če bi dobil drugačno nastanitev, bi brez problema vse osnovne potrebščine spakiral v torbe na kolesu.

In tako sem v ranem jutru zavrtel proti Postaji, v strahu, da bom mogoče vseeno moral nadaljevati z nahrbtnikom. Pri Slovenskih železnicah namreč nikoli ne veš. Na tem mestu lahko potrdim izredno prijaznost, saj so mi pomagali naložiti kolo in je celoten proces potekal prav tako, kot bi moral vedno. Mirno sem sedel na vlak, se razkomotil, potegnil zaveso na polovico in v poldremežu spremljal okolico. Do neke točke, kjer se je na vlak zbasalo šestnajst čeških kolesarjev, ki so imeli blazno željo sedeti skupaj. Pregovarjali so me, da se presedem, a se nekako nisem pustil. Da bi se jaz presedel samo zato, da bi oni lahko sedeli skupaj in glasno klepetali, kot sicer vseeno – ne, to ne bo šlo. Kasneje mi je bilo žal, da se nisem, v drugi vagon. Poleg mene sta se nagrmadila dva modela okoli Abrahamovih let, eden je odpel majico, da je razkazoval svoj pivski trebuh in zlato verižico. Še več, bilo mu je zatohlo in je po celotnem vagonu odpiral okna, višek pa je doseglo, ko je dvignil zaveso, da mi je sonce posijalo direkt na fris. Sekundo kasneje sem zaveso spet spustil in mu namenil tak pogled, da, kot bi rekel Mlakar, bi še medvedu storlo utečt.

Čakanje na vlak…

Z Jesenic sem nadaljeval po krasni kolesarski poti, vmes poklical oddajalko apartmaja in slikal. Čeprav realno, do Mojstrane ni kaj slikati. Tam pa me je pričakala tako lepa kolesarska steza, da bi lahko na njej preživel ure in ure. Sicer sem jo nekoč že prevozil, a nad lepimi in dobrimi stvarmi sem navdušen vedno znova in znova.

Apartma sem prevzel dve uri pred dogovorjeno uro, se udobno namestil in samo malo legel na posteljo. Dve uri kasneje sem bil kot nov in rekel sem si, alo, nisi prišel na dopust spat. Naj povem, odkar sem bil nazadnje na dopustu, tistem pravem, da bi nekje bil nekaj dni, sta minili dve leti. Zato sem se letošnjega dopusta izredno veselil, četudi sem se spomnil in organiziral malo pozno. Še tako pozno, da so mi šele v ponedeljek sporočili, da ima drugi ponudnik nočitev prosto in lahko podaljšam za dva dni. In ker sem človek, ki morja ne rabi več kot en dan, sem jo mahnil v pristni biser, Kranjsko Goro.

In tako sem po dremežu zopet zajahal Škota in jo mahnil do Trbiža. Prekrasna kolesarska pot (ki jo bom podrobneje opisal v kakšnem od prihodnjih zapisov) do Rateč poteka po ravnini, ko pa vstopiš v Italijo, začne rahlo padati. Vmes enkrat prečkaš cesto, ki po mojih domnevah ni ravno prevozna, dejansko pa verjetno je, ker pelje do Belopeških jezer, nato pa prideš na križišče, kjer te usmerjevalne table napotijo proti Avstriji ali proti Trbižu in naprej proti Žabnicam, Ovčji vasi in drugim krajem. Na urejenem počivališču sem obrnil in med povratkom videl tablo za Belopeška jezera. Ni kaj, grem pogledat, ker nisem bil še nikoli. Tisti kratek vzpon do prvega jezera me je sicer malenkostno utrudil, a vseeno sem hotel še videti še drugo. Manjši spust in že sem bil na parkirišču. Zluštal se mi je pir, ki je bil sicer zaslužen, po vseh teh kilometrih. Ne samo da sem dobil neko vodeno tekočino, ki je bila bolj podobna kakšni drugi tekočini, še cena je bila tako zasoljena, da bi ga po urni postavki služenja denarja moral piti vsaj petdeset minut. Na koncu sem natočil še vodo, ob kateri je bil nek napis v italijanščini, a sklepam, da je bila pitna.

Prvo Belopeško jezero.
Drugo Belopeško jezero.
In zanič pivo.

In ker je bila ura še vedno zgodnja, sem jo mahnil še v Planico.

In s temo zaspal v pretirano toplem apartmaju.