Ne da bi se prav dobro zavedal časa, sem ob pregledovanju nekih slik iz moje preteklosti prišel do spoznanja, da prav v teh dneh praznujem deset let bloganja. Da čas kar drvi, sem se sicer zavedal, ne pa tudi tega, da drvi tako hitro. Še se namreč spomnim, kako sva s kolegom nekega junijskega večera pred desetimi leti, ko je bilo sicer topleje, kot je sedaj, sedela ob pivu in mi je, človeku, ki nikoli ne utihne, rekel, da precej govorim in da bi lahko pisal blog.
In jaz sem tisti človek, ki mora vse poskusiti. »Ojla, boš malo heroina?«. Ma valda, kar s karjolo prpelji. In če že moram vse poskusiti, ker me vse blazno zanima, je nekako logično, da pri nobeni stvari ne vztrajam prav dolgo. Stvari se hitro naveličam, če mi ne dajejo ravno pravšnje mere zadovoljstva. Ampak blog, to sem pa vedno imel nekaj za povedat, čeravno ne vedno kaj pametnega.
Tistega dne sem objavil na eni blogerski platformi. Če koga ravno zanima, takrat je bilo bloganje že v rahlem zatonu – tisti dobri so se večinoma preselili na eno ali drugo družabno omrežje, tisti drugi dobri so vztrajali in želi ali pa tudi ne, plodove trdega dela, nekateri so se odpovedali pisanju ali šli v druge sfere, spet eni so umrli… in iz tistih časov, mojih začetkov, jih je še nekaj, ki še vztrajajo in jih še vedno berem. In lahko samo rečem, ej, vsa čast, mi smo skupaj začeli, mi smo nekakšna zadnja generacija spletnih piscev, ki še kar vztraja. Sploh ne vem, če me berejo, ampak to ni važno. Z nekaterimi smo se celo spoznali, včasih povsem mimobežno, spet drugič se družili pogosteje in za nikogar nimam kaj reči – smo pač čudaki. Ker medtem ko eni gledajo kar pač gledajo po televiziji, mi mozgamo možgane, da spravimo na splet kolikor toliko berljive in smiselne besedne zveze.
V bistvu, ko sem v prejšnjem odstavku napisal ¨če koga ravno zanima¨, sem mislil napisati nekaj drugega. Takrat so obstajale tri ali štiri strani, na katerih si lahko objavljal svoja razmišljanja, doživetja, bluzil, skratka blog. Itak sem bil na vseh. A me to ni ravno zadovoljevalo, zato sem kmalu presedlal na svoje spletišče. Ki me je sicer zadovoljevalo, a sem hotel nekaj več. Nekakšno blogersko skupnost, ki bi ponujala v branje tudi bolj neznane pisce. Potem sem šel še naprej. Seznam blogerjev, ki je bil v tistih časih (pa čeprav ni ravno dolgo tega) precej obiskan. Ni bilo malo dela s tem, ampak nisem človek, ki bi se hvalil. Obenem so drugi videli možnost izboljšav in, izvolite, če se vam da. Lahko pa omenim še nekaj: z določenimi blogerji je padlo veliko grdih besed na ta račun. A dobra duša, kot sem, jim itak ne zamerim, iskreno pa me za njih boli kurac.
Zapisi so bili kakršni so pač bili, včasih boljši, drugič slabši, enkrat duhoviti, spet kasneje sovražno nastrojeni, vmes sem imel en kup težav, ki jih takrat nisem znal krmiliti skozi življenje, eno z drugim je puščalo posledice, dokler nisem pred tremi leti rekel, da je dovolj in da se tega ne grem več. Odprl sem novo spletišče, spremenil stil pisanja, spremenil ime, ki je za razliko od prejšnjega pravo, se bolj dal na vsebino in postal bolj odprt. Večinoma lahko prebirate kolesarska doživetja, sem pa tja se najde kak pohodniški zapis, občasno kakšna recenzija katerega od domačih piscev, v zadnjem času še Marinine zgodbe in redko, ampak res redko, še kakšno moje razmišljanje. Ne skrivam se več na socialnih omrežjih, raje sprejemam vabila na kave ali kaj drugega, ni mi več težko rečt, jaz sem pa ta pa ta. Enkrat se živi. Zakaj bi takrat nekaj hlinili. Bod to kar si, pa briga te.
Deset let je dolga doba in če sedaj pomislim, kaj vse se je v teh letih spremenilo, uff, ogromno. Pobiranje in padanje, smrti in rojstva, selitev, redni spolni odnosi, razmišljanje o prihodnosti, selitev, občasni spolni odnosi, menjava službe, menjava mesta prebivanja, odkrivanja novih stvari, dosežkov na kolesu, pomanjkanje spolnih odnosov, nešteto prehojenih poti, novih poznanstev in še bi lahko našteval. A se v bistvu ni spremenilo veliko – še vedno pišem za hobi in zato lahko pišem ravno to, kar hočem. Še vedno so moji zapisi zgolj moje mnenje. Še vedno imam rad joške. Še vedno sem samo človek, z napakami in vrlinami.
Vse najboljše meni za prvih deset let. In če je kdo, ki me bere vseh teh deset let, ob prvi priložnosti dam za rundo.
Opomba avtorja: heroina nisem nikoli poskusil.