Začelo se je slabše, kot sem planiral. Ampak o tem kasneje. Minuli dnevi so bili namreč bolj klavrni. Vreme je bilo idealno, dnevi so še dolgi, jaz pa počel vse drugo, kot kolesaril. Škot je bil namreč na servisu, sobno kolo mi pa ni dišalo kaj preveč. Z njim bom namreč konkretnejšo vez zgradil v poznih jesenskih dneh, ko bo kolesarjenje zunaj malo oteženo.
In posledično me je v tistih nekaj dneh malo pobralo. Kondicijsko, seveda. Pa sem se zjutraj odlično počutil, sploh ko sem zaradi hladnega jutra podaljšal spanec za dve uri. Ja, hlad je bil tisti, ki mi je pokvaril začetek dneva, ampak horoskopska trma me ni zaustavila. Vseeno sem se podal na planirano pot, le da sem štartal šele okrog devetih. Kar v bistvu ni problem.
V domače konce sicer redno zahajam, a redko s kolesom in prav to je bil razlog, da se tokrat odpravim. Ne vem točno kolikokrat sem poskušal, a če dam na vago uspešne in neuspešne vožnje tam okoli, je slednjih več. Enkrat je bil tak veter, da sem v klanec vrtel skorajda na mestu. Drugič so bile izredne familijarne zadeve in sem se pustil čez največji klanec peljati. Tretjič me je sredi klanca ujela nevihta in sva s Škotom zopet pristala v avtu. In to vedno na istem klancu in če podam osebno mnenje – klanec na Col je zaklet.
Kakorkoli. Začel sem v blagem tempu vse tja do Idrije, kjer sem zapeljal na ne več tako nov ¨cigu must¨ in proti Podroteji. V izogib večno popravljajoči Zali sem zavil na Kluče in po serpentinastem makadamu nadaljeval proti Godoviču. Priznam, da nisem kaj preveč užival. Malenkost bolje je bilo, ko sem oddelal rajde nad Črnim Vrhom, saj me je čakal le še spust.
Če se dam malo na off, večkrat sem gledal tisto kapelico, tokrat pa sem se ustavil in si pobližje pogledal. Ne vem zakaj, a sakralni objekti me od nekdaj privlačijo. Mariji posvečena Kampeljcova kapelica nosi svojo zgodbo in prav zaradi tega je tako privlačna.
Spust do domače vasi je potekal mirno in brez večjih pretresov. Ustavil sem se ravno toliko, da se nisem ohladil, nato pa odvrtel še v metropolo Vipavske doline na sladoled in nato…
Tri popoldne. Sonce pripeka. Ljudje veseli odhajajo iz služb in marsikdo od vse te radosti pred vikendom, pohodi plin močneje, kot običajno. Začnem z vzponom proti Colu in naprej. Čaka me dobrih trinajst kilometrov, ki jih mukoma zbrcam v dobrih dveh urah. Kolikokrat sem počival vmes, ne vem. Kolikokrat sem preklel vse, kar se je dalo prekleti, tudi ne vem. In kolikor nisem dovolj trpel, je na zadnjem kilometru vzpona tovornjakar na prazni cesti peljal deset centimetrov mimo balance. Nikoli nisem tako dolgo držal sredinca v zrak, kot tistega dne.
Kljub vsemu naporu, mi je ostalo toliko energije, da sem skozi Črni Vrh 2.2 gume poganjal 38 na uro. Nič me ni brigalo, tako slabe volje sem bil, da sem hotel čimprej domov. Da se najem, umijem in zaspim. Žal se je vleklo – čeprav je Zala hitro minila, me je čakalo še 23 kilometrov Keltike. Redkokdaj priznam, a tokrat sem resnično trpel. Preprosto ni bil moj dan. In ob vsem tem mi je žal, da nisem začel zgodaj, več prekolesaril, več videl in bolj užival. Ker, lahko bi dan bolje izkoristil.