Črni Vrh – Gregor Blog

22. julija, 201922. julija, 2019

DAN 96: DOMAČI KRAJI.

Začelo se je slabše, kot sem planiral. Ampak o tem kasneje. Minuli dnevi so bili namreč bolj klavrni. Vreme je bilo idealno, dnevi so še dolgi, jaz pa počel vse drugo, kot kolesaril. Škot je bil namreč na servisu, sobno kolo mi pa ni dišalo kaj preveč. Z njim bom namreč konkretnejšo vez zgradil v poznih jesenskih dneh, ko bo kolesarjenje zunaj malo oteženo.

In posledično me je v tistih nekaj dneh malo pobralo. Kondicijsko, seveda. Pa sem se zjutraj odlično počutil, sploh ko sem zaradi hladnega jutra podaljšal spanec za dve uri. Ja, hlad je bil tisti, ki mi je pokvaril začetek dneva, ampak horoskopska trma me ni zaustavila. Vseeno sem se podal na planirano pot, le da sem štartal šele okrog devetih. Kar v bistvu ni problem.

V domače konce sicer redno zahajam, a redko s kolesom in prav to je bil razlog, da se tokrat odpravim. Ne vem točno kolikokrat sem poskušal, a če dam na vago uspešne in neuspešne vožnje tam okoli, je slednjih več. Enkrat je bil tak veter, da sem v klanec vrtel skorajda na mestu. Drugič so bile izredne familijarne zadeve in sem se pustil čez največji klanec peljati. Tretjič me je sredi klanca ujela nevihta in sva s Škotom zopet pristala v avtu. In to vedno na istem klancu in če podam osebno mnenje – klanec na Col je zaklet.

Kakorkoli. Začel sem v blagem tempu vse tja do Idrije, kjer sem zapeljal na ne več tako nov ¨cigu must¨ in proti Podroteji. V izogib večno popravljajoči Zali sem zavil na Kluče in po serpentinastem makadamu nadaljeval proti Godoviču. Priznam, da nisem kaj preveč užival. Malenkost bolje je bilo, ko sem oddelal rajde nad Črnim Vrhom, saj me je čakal le še spust.

Kluče so ena tistih poti, ki jo moraš obvezno prekolesariti vsaj enkrat letno.

Če se dam malo na off, večkrat sem gledal tisto kapelico, tokrat pa sem se ustavil in si pobližje pogledal. Ne vem zakaj, a sakralni objekti me od nekdaj privlačijo. Mariji posvečena Kampeljcova kapelica nosi svojo zgodbo in prav zaradi tega je tako privlačna.

Spust do domače vasi je potekal mirno in brez večjih pretresov. Ustavil sem se ravno toliko, da se nisem ohladil, nato pa odvrtel še v metropolo Vipavske doline na sladoled in nato…

Tri popoldne. Sonce pripeka. Ljudje veseli odhajajo iz služb in marsikdo od vse te radosti pred vikendom, pohodi plin močneje, kot običajno. Začnem z vzponom proti Colu in naprej. Čaka me dobrih trinajst kilometrov, ki jih mukoma zbrcam v dobrih dveh urah. Kolikokrat sem počival vmes, ne vem. Kolikokrat sem preklel vse, kar se je dalo prekleti, tudi ne vem. In kolikor nisem dovolj trpel, je na zadnjem kilometru vzpona tovornjakar na prazni cesti peljal deset centimetrov mimo balance. Nikoli nisem tako dolgo držal sredinca v zrak, kot tistega dne.

Kljub vsemu naporu, mi je ostalo toliko energije, da sem skozi Črni Vrh 2.2 gume poganjal 38 na uro. Nič me ni brigalo, tako slabe volje sem bil, da sem hotel čimprej domov. Da se najem, umijem in zaspim. Žal se je vleklo – čeprav je Zala hitro minila, me je čakalo še 23 kilometrov Keltike. Redkokdaj priznam, a tokrat sem resnično trpel. Preprosto ni bil moj dan. In ob vsem tem mi je žal, da nisem začel zgodaj, več prekolesaril, več videl in bolj užival. Ker, lahko bi dan bolje izkoristil.

24. decembra, 2018

BLEGOŠ 2.

Dejstvo ena: svoj prosti čas nerad zapravljam v kakih mestnih središčih, čeprav veliko raje tam, kot pa v nakupovalnih centrih. Veliko raje sem v naravi, kar ste že opazili v nekaterih zapisih, ko sem se s kolesom podajal v znano in neznano. Žal sem zaradi manjših poškodb kolo za nekaj časa odstavil in iskal alternativo. To sem našel v hoji. Redne poti nad mestom in vračanje skozi center sem želel nadgraditi, a mi samemu nekako ni za hribolazenja. Čeprav, roko na srce, je to bolj kot ne potuha in če ne bi … no ja, bi tistega dne ostal doma in preganjal dolgčas.

Na srečo mi je nekega dne kliknilo v glavi in sem poiskal pohodne palice. Še več – odprl sem tošl in si privoščil malo boljše pohodne čevlje. Ni kaj, to so stvari, ki jih človek mora imeti.

Dejstvo dve: gama samci (o tem kdaj drugič) smo prijavljeni na katerem od spoznavnih portalov, kjer iščemo družbo. Seveda smo samci razdeljeni v skupine, ki se imenujejo po triindvajsetih črkah grške abecede, ampak kot rečeno, o tem kdaj drugič. In ker to ni nič kaj takega, sem simpatično hribolazko povabil na pohod. Privolila je.

Tako sva tistega ranega jutra zapustila megleno Cerkno in se odpeljala proti Počivalu in še malo naprej. Zgodnja ura, čeprav se je bližala deveti in na parkirišču en sam avto. Oprtava nahrbtnike in stopiva na lepo in ne preveč strmo pot. Prijeten klepet, veliko smeha in taljenja ledu na visokih smrekah, da je bil pričaran pravi pravljični trenutek v objemu tišine in nenadoma pred nama koča. Do tu sem že prišel peš, čeprav ne v takih razmerah. Do tu sem tudi že prikolesaril, pa ne v takih razmerah, ampak pot vseeno navda z nekakšnim občutkom svobode.

Pri koči se ne ustaviva, ampak kar nadaljujeva proti vrhu. Zame prvič. ”Ej, imaš dereze?” ”Nimam”, odvrnem. ”Imam jaz dvoje”. Šlo je brez derez. Nekajkrat se ustaviva, kajti pogled na meglico nad dolino je preprosto fascinanten. Kaj mi je bilo, da sem nekoč, kot otrok, zasovražil hribe? Saj vem, kot pri kolesarjenju, sem tudi tu poplačan z izjemnimi razgledi, le da lahko grem dlje in višje. Ampak, menda se staram in s starostjo ljudje začnemo početi stvari, ki nas osrečujejo.

Na vrhu potegnem iz nahrbtnika čaj, čokolado in šnopc ter si v mislih mrmram tisto od Klemna Klemna. Niti ni veliko ljudi, tistih nekaj pa vljudno pozdravi. Srebava gorak čaj in se ozirava na vse strani. Na eni strani meglice, na drugi strani s soncem obsijana dolina. ”Glej, tja greva”, pokažem s palico na naslednjo destinacijo. Rahlo razočaran, ker se je moj telefon odločil zmrzniti in pin kode ni bilo ne v glavi, niti nikjer na dosegu roke.

Moja malenkost zre v dolino in daljino. Foto: B.

Po isti poti se vrneva do Slugovega griča, tam pa se usmeriva na stezico proti Črnemu Vrhu. Za oba je prvič. Malo vzpona, malo pogovora in že sva na široki cesti tik pod Alpsko perlo. Smučarjev ne manjka. Okrepčava se s čajem, malo posediva in se vrneva proti avtu. Res lep pohod, slabe štiri ure hoje, skupno pa približno pet ur svežega zraku.

Nadaljevala sva malo drugače. Obilna večerja je bila res zaslužena in za posledicami enega in drugega me je zvečer zmanjkalo precej prej, kot mi je v navadi. Niti nisem imel časa razmišljati o tem, kakšno srečo imam, da si lahko vse to privoščim…

18. junija, 2018

NAPAD NA REKORD.

Si tudi ti tiste vrste človek, ki mu je zjutraj težko vstati? Ne govori. V kolikor je treba v službo, se prebujanje in vstajanje iz postelje vleče v nedogled, povsem druga zgodba pa je, če je treba iti na izlet. Kajne?

Prva budilka je zvonila ob 03:50. Druga, tista na drugi strani sobe, ob 04:05. Logično je, da sem vstal brez problema, saj je bil pred mano izredno lep dan. Zahvaljujoč svoji dobri presoji, da se lahko večerni obisk koncerta v centru zavleče proti jutru, sem noč raje prespal. Nekaj izkušenj že imam na tem področju in posledično vem, kakšen je naslednji dan. In ja, vedel sem, da bo ta dan lep, ker si bom pač lepega naredil. Pa seveda tradicionalno, brez kakršnega koli plana.

Ne da bi zjutraj preveril temperaturo ozračja, sem nadel nase kratke rokave in zavrtel. Po stotih metrih sem oblekel dolge. Ni kaj, hvala, poletje. Mesto je še spalo, ko sem nekaj minut čez peto uro odšel od doma in na moje veliko veselje, so spali tudi vozniki. Na križišču s Keltiko zopet razmišljam, kam bi zavil. Dejstvo je, da večkrat zavijem desno, proti Tolminu, zato zdaj izberem levo opcijo, proti Idriji. In po dvajsetih kilometrih sprejmem odločitev – naredil bom krog skozi Vipavsko dolino. Sicer to ne bo tisti tipični krog, s katerim imam v večini primerov težave in sem o njemu še dolžan kaj napisati, temveč bo malo bolj zanimivejši. No, ne prav malo…

Pretekli kilometri se poznajo na kondiciji, saj Zalo odpeljem brez da bi se zadihal, od Godoviča naprej pa tudi gre večinoma samo. Še sonce je posijalo, tako da sem malo pred Postojno slekel dolge rokave, nadel sončna očala in se skoncentriral na vzpon. Pred tem še vržem en pogled, da preverim štorkljino prisotnost (ja, še je tam) in zagrizem. Lepo, res lepo, da se je nekdo spomnil tudi to cesto malo popraviti. Spomnim se, čeprav bi bilo bolje, da se ne bi, kakšne muke sem občasno preživljal v tem klancu. Razmišljam, zakaj sem jih. Zadnje dve leti, kar redno kolesarim, sem ugotovil marsikaj, tudi to, da sem se včasih podal na zahtevne poti povsem nepripravljen. Danes se mi to ne dogaja več, ker vem kako je treba. In tudi … ne, o tem bom kasneje.

Ne vem, kdaj sem bil nazadnje v Postojni, a tokrat se mi je zdela lepša. Spremenjena. Ne vem sicer kaj je bilo spremenjeno, a nekaj je. Pač, kolikor jo imam v spominu iz preteklih let. V bistvu, ugotovim, da od samega začetka današnje ture še nisem razjahal, z izjemo slačenja dolge majice, ampak tisto je bila minuta. Ne bo me vrag pocitral, če si vzamem dvajset minut za kavo. Nabijalo je. Sonce, namreč. In ura je bila devet.

Sicer mi ni sedla tista kava obupnega okusa in proti Razdrtemu sem praznil tisti bidon, kot da vode ne bo nikoli več priložnost piti. Ta del ceste me vedno utruja in mi ni preveč povšeči, ker vsebuje prav vse za popolno katastrofo: nekaj ravnin, nekaj varljivih ovinkov in prevelike hitrosti avtomobilistov, ki mimogrede peljejo nekaj centimetrov stran od balance. In ko k temu dodaš še kak kamion, traktor in prehitevanje v škarje… na koncu te poti se pokrižajo tudi neverni. Priznam, bolj sem se veselil tistega, kar me je še čakalo – nor spust po Rebernicah. Odkar je avtocesta, delujejo bolj osamljene in zato primerne za takšno in drugačno rekreacijo. Srečal sem točno tri avte in približno ducat kolesarjev v nasprotni smeri. No, še preden sem se spustil, sem poklical gospoda Fotra in se najavil na obisk.

Seveda po spustu ni bilo vse tako, kot bi si človek želel. Presenetila me je burja, katere sem kot domačin vajen, a vseeno ni prijetno. Vedel sem, da ne bo dolgo trajalo in vedel sem, kako se ji izogniti. Prednost domačega terena, se reče temu. Če kdaj rabiš, kar povej. In zavijem pred fotrovo bajto. Drugi počitek danes. Pojem krof, vrževa nekaj besed, napolnim bidone in se poslovim. Proti Ajdovščini me zopet moti burja, a vseeno peljem z dobro hitrostjo. Občutek imam, da se ne šparam, čeprav bi se moral. Ker vem, kaj me čaka – slabih trinajst kilometrov vzpona proti Colu in naprej. Dober klanec, ki na momente omogoča tudi več kot deset kilometrov na uro, postane v kombinaciji z vročim vremenom in žgočim soncem bolj ubijalski, kot je sicer. Uro in petnajst ga premagujem. Vmes ošvrknem Stravo in vidim ravno črto. In to ravno na tistem delu poti, za katerega me bi informacije najbolj zanimale. Marš nekam, si rečem, izklopim, odpovem sodelovanje in prisežem, da se ne vrnem. Sicer mi je malenkostno žal, kajti v tem zapisu ne bo nobene slike, pa čeprav sem vedno rad prilepil tisti zemljevid s potjo.

Med vzponom rahlo pihlja, presenetita edino dva močnejša sunka, kot vedno v prsi. Ni panike. Bomo zmogli? Itak. Še kaj drugega me ni pokopalo, pa me tudi to ne bo. Med potjo srečam približno sto specialkarjev, ki ne pozdravljajo. Kakor komu paše. In ko pridem na vrh, v spremstvu pasjega laježa, ki prihaja od bližnje hiše, zmagoslavno dvignem roko v zrak in sam pri sebi spustim kratek zvok zmage. Taglavno je za mano. Oddelam še tisti kilometer ravnine in se spustim po ovinkih v Črni Vrh. Zadnje ploščice ustvarjajo prijetno melodijo, polagam ovinke in si mislim, kako dobro sem izpeljal današnji dan. No, vsaj del dneva.

V Črnem Vrhu ustavim na pumpi, kupim energijsko pijačo in jo z užitkom zlijem vase v senci mogočne lipe. Pogledam števec in… čakaj malo. 119? To pomeni, da… ja, res je. Pa ni bilo planirano in itak ste že v naslovu izvedeli, ampak… Očitno bom podrl osebni rekord. Ta znaša 149 in še nekaj metrov in kot je videti, niti ne bo šlo tako zelo na tesno. Vseeno, počakajmo, ker najprej je treba priti do cilja.

Po Zali je teklo samo in brez problemov in ko v Idriji zapeljem mimo pumpe, kjer običajno obrnem, ko delam krajše treninge, je znano. Za dobrih osem kilometrov bo šlo. In nato se je vleklo. Cela Keltika do Želina, kot da je nikdar ne bo konec in za popoln finiš, kot vedno, ko se vračam po tej strani domov, tistih pet kilometrov do mesta. Pa sploh ne do mesta, kritičen je tisti kilometer do mostu. Rahel klanček, skoraj ga ni, ampak je. Ne vem, od kje sta prišla, mladi par na kolesih, a bila sta kot naročena. Hitro sem izkoristil zavetrje, toliko da je šlo lažje. Potem sem ju spustil. Konec je. Neverjetno. Kakšna sreča v meni, kakšno veselje.

Ni kaj, po dolgih turah sem praktično neuporaben. Poznam se in vem, kaj moram in kaj ne smem. Ura je odbila 14, deset minut sem se relaksiral na kavču, skočil pod tuš, v avto in na piknik. Ja, saj vem, sam nase sem naredil vtis. Tudi s tem, da sem si naslednji dan vzel prosto in zabijal čas ob Idrijci.

157 kilometrov, 446 minut.

12. junija, 2018

ALPSKA PERLA.

Jutro je bilo sicer soparno, a v naši kotlini megleno in oblačno. Plan, da zgodaj vstanem in se odpravim kam daleč s kolesom, je splaval po vodi že ob pol osmih, ko sem se zbudil. Po ustaljenem procesu me ni prav nič vleklo ven, čemur se je pridružila še lenoba. Pa sem, namesto da bi se odpravil, raje dokončal nekaj dela za računalnikom. Saj, konec koncev sem ugotovil, da sem v tem mesecu že daleč s kilometri in da dan pavze pravzaprav ne bo škodil. Kasneje sem mnenje spremenil, da si bom vseeno privoščil nekaj krajšega, dodatno spodbudo pa je dala spletna kamera na Počivalu. In ko je še v Cerknem posijalo sonce, nisem več videl razloga ostati doma.

Alpska perla je bila edina opcija, glede na to, da sta bili dve drugi poti zaprti zaradi Franje. Kar je v bistvu super. Vzpon mi bo prav prišel, da preverim svoje kondicijske sposobnosti, saj se kmalu začne dopust, katerega bom preživel na kolesu. Ne na način, kot sem ga v zadnjih dveh letih, a vseeno na kolesu. Obenem je vzpon do bisera ravno dovolj kratek, da ga opraviš po službi, a vseeno dovolj dolg, da si v določenih momentih rečeš ”kaj mi je tega treba bilo”. In ni tako zelo nedolžno, dobrega jurčka višinske razlike v slabih štirinajstih kilometrih.

Seveda bi lahko med vzponom zavil kam drugam, recimo na Tuškov grič in skozi Davčo ali proti Škofji Loki, še malo višje pa na Blegoš, pa nisem. Ker sem hotel točno to. Za nameček je aplikacija kazala možnost neviht in ko sem se vzpenjal od Počivala naprej, je nebo že kazalo svojih petdeset odtenkov sive. Vmes je nekajkrat zašumelo po grmovju in v strahu pred medvedom sem bil pripravljen pohoditi pedala na polno. Na mojo srečo ni bilo treba. No, tudi na medvedovo srečo, kajti na meni je več masti, kot uporabnega mesa. Za boljše počutje (ne nujno, da je to mnenje obeh) se mi je na dva metra približala srna. Je pa tudi zbežala, ko me je videla, kar me ne preseneča – zaradi kozje brade in Cankarjevih blond brk zbeži marsikatera, pa ne mislim zgolj na srne v tem primeru.

Nevihte ni bilo in domov se mi tudi ni mudilo, volje do kolesarjenja še kam naprej pa tudi nisem imel. Že sem imel izdelan skoraj popoln plan – tu spijem radler, ob povratku v mesto se ustavim na pivu, popoldne pa preživim ležerno na kavču. Seveda se ni izšlo, z izjemo radlerja. Več kot primerno ohlajen je pasal kot makovi cvetovi v žitnem polju. Kar slonel bi tam na tistem šanku in užival v razgledih, bilo je namreč prijetno toplo, nikakor pa ne vroče, kot nižje. Pa sem se v strahu pred dežjem vseeno odpravil v dolino. Seveda ni odveč omeniti razgledov – običajno je to največja nagrada po vzponu.

Slika sicer ni od tega dne, važno da se vidi perlo.

Makadamskega spusta ne obožujem preveč. Vem, kako hitro zdrsne in žal je situacija taka, da si več od nekaj nedolžnih prask ne morem privoščiti. Priznam, da v kolikor bi pristal na bolniški zaradi kakega zloma, bi se mi hitro zmešalo. Sicer je odvisno, kaj bi imel zlomljeno, a želje po tem nikakor nimam, ne glede na to, za katerega od udov bi šlo. Zato je bilo malo lažje, ko sem zapeljal na asfalt in se je povečala hitrost. In za kar sem prej rabil uro in pol, je sedaj v obratni smeri vzelo dobrih deset minut. Za konec sem šel še potešit željo po igrah na srečo, poklepetal s simpatično petrolejko (ali kakor se pač reče ženski, ki dela na Petrolu) in se odpravil domov.

Začuda danes Strava ni risala ravnih črt, zato pa je presenetila drugje. Ona je kar narisala, kot da sem ob povratku v mesto zavil domov, čeprav sem naredil še majhen krog in pot do pumpe. Ni kaj, na tehnologijo se res ne moreš zanesti. Za lažjo predstavo, o kakšnem klancu sem prej govoril, dodajam sliko. Sicer pa švoh 36 kilometrov in 160 minut.

Mi pa adrenalin, ki ga poseduje moje telo, tudi v popoldanskih urah ni dal miru in sem po poznem kosilu zopet nadel kolesarske cunje in se odpravil na še eno, malenkost daljšo ravninsko turo. Kot poskus, koliko časa potrebujem, ker v tem tednu ne bo ravno časa na pretek, poleg tega bom najmanj en dan pavziral. In ko je zvečer nastajal tale zapis, je Johanova družba dobro dela.