Pogosto, ko se vračam iz rodnih krajev proti domu, na hitro ošvrknem tablo, ki vabi k eni kapelici. Ne sprašujte, koliko časa je tabla tam, opazil sem jo nedolgo nazaj in od takrat me vleče, da bi jo obiskal. Kapelico, ne tablo. Praznični dan je bil več kot primeren za to.
No, niti ne. Sonce je vabilo, a obenem je prav neprijetno pihalo. Na srečo sem vetra in burje vajen, a vseeno ti pobere dobršen del moči. Poleg tega sem bil rahlo neprespan in v nogah so bile še posledice včerajšnje stotke. Toliko se pa poznam, da me to ne zmoti in prepričan sem, da bom slej ko prej dobil zagon in se ne bom pretirano sekiral. Zavijem levo na Keltiko in ne začne se še dobro Pirhov klanec, sem že utrujen. Daj no, zdelaj to, potem bo petnajst kilometrov ravnine, si rečem. Proti Idriji gre skoraj samo, vmes slečem dolge rokave in dodobra ogrejem noge, kajti čakal me bo vzpon.
Trmasto zagrizem po Zali in kljubujem vetru v prsa. Torej, Zala. Pot, poznana po ovinkih in večnih sanacijah, saj le redkokateri še pomnijo dan, ko na njej ni stal vsaj en semafor. Pot, ki ima svoje čare, ne glede s kakšnim vozilom si na njej. In sedaj, ko je okolica malo počiščena, nudi tudi nekaj lepih razgledov.
Misleč, da bom bolj trpel, razmeroma hitro pridem do vrha in ravno ko se začne ravnina proti Godoviču, zavijem desno, da se izognem tej ravnini, kjer marsikdo pritisne bolj, kot je priporočeno. Makadamski rahli vzpon me pripelje do nekaj hiš in mimo smerokaza. Ker imam čas, obrnem in grem preverit, kam me bo usmeril.
No, zakaj ne bi preveril te kačje smreke. Spustim se po ozki stezi in zagledam tablo. In smreko. Da vam bo jasno, kačja ali kačasta smreka je naravni mutant, ki je svoje ime dobil po krivenčasti rasti vej. Te so vijugaste, dolge in nepravilno rastoče v vse smeri. Iglice so daljše in močnejše, veje pa so poraščene le na zunanjem delu krošnje, proti deblu pa so gole. Kot zanimivost, v Sloveniji v naravnem okolju beležijo le približno deset takih smrek, tale v Godoviču pa je že od leta 1987 zavarovana kot naravni spomenik. Tole na sliki spodaj je potomec kačaste smreke, ki je bil posajen v marcu letos, tiste taprave, ki stoji poleg, pa nalašč nisem slikal, samo zato, da vas spravim na izlet. Obenem lahko priznam, da tudi sam nisem vedel za to smreko, mi je pa všeč, da na kolesarskih izletih tudi kaj zanimivega vidim in ne le nabiram kilometre.
Spustim se nazaj na glavno cesto in nadaljujem z ne ravno hudim vzponom proti Predgrižam. In tam zagledam tablo, ki mi je zbujala radovednost. Kapelica svetega Huberta na Očetovem griču.
Da vidimo. Zavrtim po zlizanem asfaltu, ki se kmalu spremeni v makadam in ki me pripelje do hiše, kjer me bernski planšar oblaja in grozeče povoha. Prijazna gospa mi pove, da do sedaj ni še nikogar napadel in da je vse enkrat prvič. Poda mi natančna navodila, kako naj ravnam ob povratku in naj ga nikar ne začnem božat, ker me bo potem zaposlil do večera. Povprašam o kapelici in o morebitnih poteh, da se ne bi vračal po isti. Hja, da so poti, takšne, gozdne, ampak da ne ve, kam peljejo. In doda ¨veste, tukaj ste na koncu sveta¨. Nekaj metrov je tako strmo, da Škota porivam ob sebi, nato pa ponovno zajašem in se po ravnini zapeljem do kapelice. Oziram se okoli in si rečem, da je gospa imela kar prav, ker tole je res videti kot apokalipsa. Ne rečem, če ima tako za biti ob koncu sveta, podpišem takoj. Z nekaj specialnih učinkov in dramatične glasbe bi bila to nova Tarantinova uspešnica. Kakorkoli, dobim kapelico, poslikam in se odpeljem nazaj, ker preveč piha, da bi se zadrževal.
Popotnik skozi čas, beseda je tvoja. Niti najstarejši prebivalci ne pomnijo tega dne in zahvalimo se lahko le zgodovinarjem in tistim, ki so iz roda v rod prenašali zgodbe. Brez njih ne bi vedeli, da se je na današnjega dneva dan davnega 1729 rodila nemška princesa Sofija Avgusta Frederika von Anhalt-Zerbst-Dornburg. Kot šestnajstletna je stopila v zakon s čudakom Petrom Fedorovičem, a tiste prave sreče ni bilo. Zato si je krajšala čas z ljubimci in knjigami, ker pa ji je bilo vseeno dolgčas, se je hitro naučila rusko in postala priljubljena, predvsem v intelektualno bolj odprtih krogih. Nazadnje so jo leta 1762 kronali za vladarico in po vseh spremembah imena, je nazadnje postala Katarina Velika in s tem tudi edina ženska v zgodovini, ki je dobila vzdevek Velika. Njeno vladanje je trajalo do leta 1796, ko je carica Katarina utrpela možgansko kap. Z njeno smrtjo se je končala doba zelo pomembne politične protagonistke osemnajstega stoletja, ki je za sabo pustila pomembno sled. Njeno obdobje velja za zlato dobo ruskega imperija. Od takrat velja tudi, da moški pri ženskah ne gledamo le na lepoto, temveč tudi na kaj drugega – Katarina ni bila posebno lepa, pa je kljub vsemu imela enaindvajset ljubimcev. Nazaj na ceste.
Odločim se vrniti po isti poti, čeprav bi lahko izbiral. Lahko bi se spustil skozi Idrijski Log do Fežnarja in nadaljeval ob Idrijci mimo Divjega jezera in se priklopil na zaključek Zale, ali pa čez Medvedje Brdo vse tja do Žiri, pa me je spust po Zali preveč mikal. Dejstvo, da mi do Idrije ne bo treba zavrteti, je tokrat prevagalo vse ostale poti. Kar pa pusti posledice – od tam naprej se je vleklo po polžje in samo čakal sem, kdaj bom doma, da parkiram in se konkretno spočijem. Ni kaj, kondicije ni še, je le trma in volja.