gonim – Gregor Blog

29. junija, 2021

FURA 6: MALO ČEZ MEJO.

Šele letos sem začel kolesariti v družbi, kar je zame napredek. Ne kot specialkarji, ki se morajo med vožnjo pogovarjati, pa s tem ne mislim nič slabega, ampak kot človek, ki v družbi odkriva nove kraje. Večinoma se med vožnjo brigamo bolj zase, na postankih pa kakšno rečemo, pa se ustavimo na kosilu, pa na sladoledu, pa take pa to. Tega, dokler sem kolesaril sam, nisem ravno čestokrat počel.

Tokratna trojica, katere član sem bil, naj jo ljubkovalno, prikrito in povsem realno poimenujem žmm, se je malo čez sedmo zjutraj v Kobaridu stegnila iz avtomobilov, pripravila kolesa in jo mahnila. Jaz vodič. Vodič, ki je v prvih treh kilometrih zgrešil pot in nato rahlo nejevoljen nadaljeval po glavni cesti. Aja, že vnaprej se opravičujem, ker je slik bolj malo, bom pa zato radodarnejši z besedami.

Zavrteli smo pedala proti Breginju. Sama pot ni naporna, čeprav se nenehno na rahlo vzpenja. Vroče še ni, energije je še dovolj, vsi trije smo tam prvič. No, z izjemo mene, pred leti sem pot resda prekolesaril, a se v samem Breginju odločil za krajšo opcijo. Je pa redno tlela želja, da se odpravim tudi tja čez. Kakorkoli, nad Breginjem naredimo krajšo pavzo, pojemo čokoladico, nekaj slik in znova zajašemo kolesa po cesti, ki bi se lahko imenovala ¨petdeset odtenkov sive¨, saj je nekje res siva, potem ji sledi nekaj novejših sivih zaplat, vmes nekaj črnih in še dokaj svežih, pa spet…skratka, pejte pogledat.

Končno dosežemo vrh, čeprav ne vem česa in pot se začne spuščati proti Mostu na Nadiži, ki ga Italijani imenujejo tudi Ponte Vittorio. Le za trenutek postanemo, jaz pogledam na ročno navigacijo. To si redno pripravljam na listke, da varčujem z baterijo na telefonu. Ipak je nimam kaj koristiti, sem še eden tistih redkih, ki na kolesu ne uporablja nobene aplikacije. Ajde, zavijemo levo. Na momente strmejši klanček, ne pa ravno pretirano strm, nas pripelje v idilično vasico Prossenicco (Prosnid). Vzamemo si nekaj časa za fotografiranje.

Od tam nas čaka, kot kaže ročna navigacija, osem kilometrov do naslednjega odcepa na levo. Že malo trpim na vzponu. V nekem momentu posežem po dodatkih, zalijem z vodo in neko osvežilno pijačo ter trmasto pritisnem na pedala. Ž se že malo upočasnjuje, klanec pač zdeluje. M nadaljuje kot najbolj pripravljena oseba v ekipi. Jaz pa samo uživam. Nejevolja, tista iz samega začetka, je minila. In komaj se je cesta malo zravnala, nas je čakal še en malenkost hujši klanec proti vasici Porzus (Porčinj). Tam smo se ustavili, ne ravno v vasi, ampak tik nad njo, pri Madonnini Del Monte Carnizza pod Toplim Vrhom. Zakaj je Madonnina tam, nismo uspeli ugotoviti. Če bi vedeli, da je Porčinj znan po dveh dogodkih, bi ga zagotovo obiskali. Eden je ta, da se je tam takrat desetletni deklici prikazovala Marija, nekje leta 1855, drugi pa spada v leto 1945, ko je enota komunistično usmerjenih partizanov pobila osemnajst partizanov katoliško-liberalne enote Osoppo.

Od tam naprej je šlo kot namazano. Kako ne, saj se je cesta spustila in v vsej svoji ozkosti bila videti bolj kot steza. Diski so delali na polno, smrdelo je po gumicah. Logično da smo se spustili na polno, naveličani tistih vzponov. Poseben občutek je, ko si na neki cesti prvič, ker ne veš, kaj te čaka. Skratka, tako je letelo, da smo v enem momentu skoraj pozabili, da bi morali pri kapelici svetega Antona zaviti proti Sloveniji. Nič postanka, samo spust in ravan, dobrih pet kilometrov do mejnega prehoda s Slovenijo, kratek vzpon in že smo v Robidišču.

Po takšnem kolesarjenju pa že pripada nekaj hrane, kajne? Eni smo si privoščili friko s polento, drugi njoke z divjačino, tretji ovco, vsi skupaj pa enormne količine radenske. Ni kaj, človek postane lačen. Nato je kakšen kilometer bolela rit, ampak vsaj klancev ni bilo več. Sledil je le še spust do Napoleonovega mostu in do Podbele, kjer sem si privoščil še en spodrsljaj. Da bi se izognili asfaltu in še enemu vzponu, sem izvohal kolesarsko pot ob Nadiži, ki pa nam ni preveč ustrezala. Resda je nudila precej sence in tudi nekaj možnosti, da bi parkirali kolesa in se vrgli v reko, obenem pa tudi nekaj blesave podlage, da se je na momente kolo samo od sebe ustavilo. Nobenemu od nas ni bilo pretirano všeč. Smo pa vsaj videli, kje se pride zopet na glavno cesto in vsaj kakšen od udeležencev bo nekoč ta odcep uporabil za parkiranje, ko se bo hotel namakati v Nadiži.

Sledilo je le še kolesarjenje po glavni cesti do Kobarida, kjer smo si privoščili sladoled, nato pa naložili kolesa in šli vsak na svoj konec. Nabralo se je dobrih 66 kilometrov, za kar smo porabili nekaj več kot pet ur. Bilo je vredno, bilo je fajn.

10. septembra, 2020

FURA 4: KRNICA.

Bilo je tako, kot sem že v prejšnjem zapisu omenil, da so tri vremenske aplikacije napovedovale lepo vreme in ko sem pil jutranjo kavo, sem bil prepričan, da bo res tako. A ko sem s terase videl sosedo čez cesto, kako s sušila pobira čajne vrečke, sem vedel, da je vrag vzel šalo. Pet minut kasneje se je ulilo. In še en kolesarski dan je splaval po vodi.

Zato pa sem naslednjega dne, ko je sonce sijalo na polno, vzel balanco v roke in se odpeljal do Jasne (jezera, ne kakega dekleta), kjer se razmišljal o smislu in bistvu življenja, nakar se mi je utrnila misel, da bi lahko odkolesaril do Krnice. Pot poznam, saj sem lani po tej isti poti kolesaril, ko sem osvajal Vršič po STKP. Za spremembo od lani, je letos pot do Malega Tamarja slabša. Nekaj dni pred tem je namreč obilno deževalo in na nekaj koncih je bilo treba kolo vsaj potiskati poleg sebe, če ne kar nositi.

Vsi smo že videli kdaj sliko koče v Krnici. Vedno je videti tako pravljična, da jo je treba vsaj enkrat obiskati. Tisti z manj kondicije, nikar se ne prestrašite, saj vam tudi pohod do nje ne bo vzel več kot 45 minut. Koliko časa sem sam porabil za vzpon s kolesom, niti ne vem. Sem pa, v določenih momentih, čakal na konec poti, kajti moja kolesarska kondicija je letos bolj švoh.

In, prmejduš, da je res lepo kot v pravljici. Glede na to, da je bilo med tednom, je bilo še presenetljivo veliko ljudi, kar pa ni motilo vzdušja. Lepo je namreč videti, da ljudje radi zahajajo v naravo ter jo cenijo, bodisi peš ali s kolesi.

V miru posedim kake pol ure, spijem odlično turško kavo, pojem čokoladico in se spustim nazaj proti Malemu Tamarju. Škotu nekaj ni okej, saj slišim, da v zadnjem delu nekaj ropoče. Prepričan, da samo nekaj ropota v torbi na prtljažniku, ne posvečam veliko pozornosti in ne ustavljam. Občasno škljocnem kakšno sliko, to je pa tudi vse.

Povzpnem se na tretji ovinek in se po asfaltu spustim v Kranjsko Goro, kjer ugotavljam, da je kilometrov nekam malo in da telo še ni dovolj utrujeno. Kolikor je lepega videti v okolici in kolikor je lepa kolesarska steza med Mojstrano in mejo z Italijo, bi bil greh, če ne bi. Odkolesaril še malo po njej, namreč. Je pa, ko prečkaš mejo, takoj drugačna. Velike razlike sicer ni, a opaziš, da je drugačen asfalt, da so nekatere stvari drugače izpeljane in da so lepše vzdrževane. Tako se odpeljem še do Trbiža, kjer bi se lahko odpravil desno v Avstrijo ali levo vse tja do Pontebbe ali pač še dlje, če je slučajno speljana steza. Ampak naj bo to razlog za ponovni obisk.

Namreč, lani sem dopustoval šest dni in vsak dan nekam odkolesaril. Ugotovil sem, da mi manjka še par dni, da bi odvrtel še kaj več. Letos je bilo možno samo dva dni kolesariti, a odkril sem še za vsaj teden dni vrtenja pedalov po bolj ali manj znanih poteh v okolici. In vse to zase. Ne za Stravo in ne za hvalisanje, ampak za užitek, doživetja in razglede.

Dopusta je konec, pripravimo se na realnost.

7. septembra, 2020

FURA 3: DOLINA KRMA.

Take sorte sem, da dopust najraje preživljam v Sloveniji. Tujina me nikoli ni pretirano mikala in, realno, včasih sem hodil k sosedom samo zato, da je bil mir v bajti. Danes je drugače, glede na vse.

Sicer pretiranih planov nisem imel, a ker so prišli vavčerji, sem se pač odločil jih izkoristiti. In sem tistega dne mahnil čez Sorico na Pokljuko in nadalje v meni simpatično Kranjsko Goro. Seveda, kot vsak običajen človek, ki se sredi poletja odpravi na dopust, to običajno stori v kratkih hlačah, kratkih rokavih in fejk olstarkah. No ja, sredi poletja, bil je zadnji avgustovski dan. In seveda me je na dopustniški destinaciji zeblo, ker tudi dolgega nisem nič vzel s sabo. Situacijo sem sicer kasneje rešil, dan pa je bil nekoliko zapravljen, saj sem zaradi slabega vremena večino časa preždel v apartmaju…

Je pa naslednjega dne bilo lepo vreme in tako je nakazovalo tudi na naslednje dni, a o tem v naslednjem zapisu. Ne da bi točno vedel, kam bi sploh šel, sem se odpravil proti Mojstrani in si mislil »ah, nekam bom že«. Malo krožim naokrog, brezciljno, kot pač tavam vseskozi v življenju, nato pa zagledam tablo za dolino Krma in, no ja, zakaj pa ne. Zagrizem v klanec. Kar zame letos ni ravno mačji kašelj, saj sem kolesarjenje postavil nekam na stranski tir, iz neznanega razloga. Lažem, znanega.

Kaj kmalu oddelam tisti vzpon na Radovno in se spustim strmo desno mimo Pocarjeve domačije in pristanem na makadamu. Srce mi malo zaigra. Desno se usmerim proti Krmi. Pot se vleče, rahlo pihlja in na trenutke ni prav nič prijetno. Vseeno me žene naprej. Menda sem v Krmi že bil, po pričevanju staršev, a bil sem manjši od metra in se posledično ne spomnim. Vztrajam. Med potjo prestrašim dve srni, onidve pa mene in ob razmišljanju, katero živo bitje lahko še srečam, dosežem Kovinarsko kočo. Čas za slike.

Od koče nadaljujem še kak kilometer, nato pa obrnem, ker se želodec pritožuje. Pri koči naročim štruklje in kavo, pokramljam z oskrbnikoma, nato pa mahnem po isti poti proti Radovni. Zapeljem se še do Gogalove lipe, ki je sicer ne škljocnem, a vseeno uživam v pogledu na to igro narave, na to veličastnost drevesa.

Štruklji morajo biti. In ti so bili zasluženi.

Prijetno utrujen se odpravim nazaj proti Mojstrani. Brez problema zvozim tudi tisti 18 odstotni vzpon, pobožam dva konja in za nekaj minut počijem. Na kolesarski srečam soseda, ki je tistega dne začel z Juliano, poklepetamo, si izmenjamo nekaj nasvetov, nato pa vsak po svoje. Greh bi bil, če se ne bi ustavil pri obeležju Jureta Robiča in prebral nekaj njegovih besed, nato pa še nekaj fotk ob Pišnici in brž na zaslužen pir.

Doma sem ob pregledovanju zemljevidov ugotovil, da doline Krma sploh nisem videl v celoti. In tako imam razlog za ponovni obisk.

15. oktobra, 2018

BLEGOŠ.

Cel teden sem upal, da bo tudi za vikend tako. Jutra so bila namreč depresivno meglena, malo čez deseto uro pa se je prikazalo sonce tudi v naši dolini in razveselilo, roko na srce, vse. A glej ga zlomka, služba mi je pobrala ravno toliko časa, da se v poznih popoldanskih urah ni veljalo nikamor kolesariti. In od tu upanje, da bo vikend enak.

In bil je. Po tem, ko sem v sobotnem popoldnevu preverjal svoje kondicijsko stanje, je v nedeljo padla opcija, ki je bila že dlje v načrtu, a je vedno prišlo kaj vmes – Blegoš. Nekateri bodo rekli, da vzpon na Blegoš šteje le iz Škofjeloške strani, konec koncev je več opisov poti od tam kot iz moje strani, vseeno pa sam pravim, da si tudi pot iz Cerknega zasluži svoj zapis.

Tako sem tistega poznega jutra zavrtel skozi meglo v takojšen vzpon. No, naj ne pretiravam – približno štiri kilometre je res rahlega klanca, tistega, katerega ne vidiš, ampak le občutiš. Potem se pa začne zares. Prestave padajo obratno sorazmerno z naklonom. Nič ni škodilo, da sem nase dal majico več in nataknil nove rokavice s prašičjim potiskom. Čeprav, pet kilometrov kasneje, ko je posijalo sonce, bi se količina tekstila na meni zmanjšala, pa se ni. Vemo, kako je – na soncu toplo, v senci hladno.

Pot proti Počivalu sem že nekajkrat opisal in zato se lahko danes temu izognem. Prav tam, na Počivalu, naredim kratek postanek, zamenjam rokavice za kratke in ogledujem ostale kolesarje. Ne, ne bom imel družbe, ker so kolesarji tistega tipa, ki v jurja vreden avto spravijo tri jurje vredno kolo, se s sedežnico odpeljejo na vrh in se nato spuščajo po downhill progi. Nekajkrat dnevno. Vsa čast, ker ko sem sam to poskusil, sem po tridesetih metrih rekel, da se jaz tega ne grem in peljal Škota ob sebi. No, tudi nosil, ne le peljal. Od Počivala sem nadaljeval z vzponom proti Alpski perli, a le do prvega ostrega ovinka, kjer se pot desno odcepi proti Blegošu. Vnaprej se opravičujem – vsega nisem poslikal, ker menim da se izgubiti ne morete. V kolikor načrtujete obisk, se vam lahko pridružim in skupaj odvrtimo kak dan.

Pot od Počivala proti prvemu ostremu ovinku.

Nato se začne makadam. Končno nekaj zame in Škota. Premalo makadamskih vzponov narediva. Kakorkoli, čeprav sem pot prehodil dve leti nazaj, mi ni ostala v spominu. Ni ravno prehudo, se da peljati. Mimo table za Slugovo dolino si rečem, da bo to tudi treba nekoč obiskati. Ideje za naslednje podvige. Cesta se malo vzpne, pa spet malo poravna, srečam prvi avto in se kulturno umaknem. Misli mi zbežijo v bližnjo prihodnost – na vrhu se bom nastavil sončnim žarkom in spil pir in žganje. Da se pogrejem in odžejam.

Slugov grič. Primerno za krajši postanek.

Kot bi mignil sem na Slugovem griču. Nekaj avtomobilov, en pohodnik in spokojna tišina jesenske narave. Gledam te barve in razmišljam o stvareh, ki ne spadajo v ta zapis. Zaženem se v rahel klanec in vrtim po lepi poti cilju naproti. Pogrešam razglede. Skoraj tisoč in tristo nadmorske, vidim pa ne nič. Odkar ne kolesarim z namenom nabiranja kilometrov, dajem prednost drugim stvarem. Potem, ki jih ne poznam in potem, ki mi nudijo razglede. In nato se odpre tole.

Ravno med slikanjem pridejo nasproti trije avti. Nato še eden. Pomislim o tem, kako se hočejo nekateri pripeljati čim bližje koči, petnajst minut hoditi in se na vrhu držati kot največji zmagovalci. Ah, pusti, ni vredno, sploh pa se me ne tiče. Vsak dela tisto, kar mu je najljubše. Nadaljujem in po stotih metrih se zopet umaknem dvema. Tretji me počaka na vrhu pukla, kjer je cesta dovolj široka za srečanje. Nato naletim na modela iz sosednjega bloka, ki mi pove, da so imeli organiziran pohod na vrh. Vrževa nekaj besed, pokaže mi, kje moram zaviti, nato se posloviva. Konec koncev je tudi lepo označeno, le da ob klepetu tega še nisem vedel. In videl. Skratka, če boste tam, pred kamnolomom desno.

Pravo veselje se šele začenja. Pot je sicer lepa, mestoma blatna, predvsem pa vzpenjajoča. Tako zelo, da razmišljam o sestopu. Ampak dokler gre, se ne nameravam ustaviti. In gre, dokler je za podlago utrjen makadam, ko pa zapeljem na sveže posuti del, se zavrti v prazno. Ni kaj, razjašem in porivam kakih trideset metrov. Nato zopet zavrtim, dokler… no, dokler ni zadnji klanec pred kočo spet prehud.

Žganje in pir, tukaj sem, si rečem in med množico obiskovalcev rinem kolo do primernega mesta. Vse klopi na soncu polne, tiste v senci prazne. Ni hudič, da se ne bo nekje našlo četrt kvadratnega metra za mojo rit in alkoholno družbo. Naslonim Škota na ograjo in stopim v notranjost, pogumno kot bi stopil v kak prazen bar sredi dopoldneva. Sanje o čemurkoli, kar sem imel namen spraviti po grlu dol, se razblinijo. Vrsta. Ljudje naročajo hrano, kavo, čaj, žganje. Čakajo. Eni vmes izstopijo in se čez minuto vrnejo in vrinejo na mesto, kjer so bili prej. Kot da sploh ne bi odšli.

Koča pod Blegošem. Vrh je dvajset minut stran in dvesto metrov višje.

Sklenem pakt s samim seboj: čas, ki ga bom tukaj porabil za čakanje, lahko porabim za spust in vsaj del vzpona proti Alpski perli, kjer verjetno ne bo tolikšnega navala in tam nekaj spijem, počijem in se nato odpravim proti domu. Zadovoljen z odločitvijo vržem vase frutabelo in se spustim po isti poti.

Preden se podam proti Alpski perli, še enkrat razgled.

Cesta proti perli je po novem asfaltirana. Ta trenutek se mi zdi to dobro – hitreje gre in prej bom užival v zasluženi pijači. Ne ustavljam, razen za eno sliko razgleda.

Na vrhu pa približno trije ducati kolesarjev spustašev in nobene vrste za pijačo. Ker je bilo zaprto. Ker je v tem lepem, jesenskem vremenu bilo zaprto. Na dan nedelje, ko bi pohodniki in drugi obiskovalci nekaj pojedli, spili, se družili, tako imenovani alpski biser spi na lovorikah poletja. Če lahko rečemo lovorike. Okej, bo rekel kdo: enkrat je prišel gor in zdaj je pameten, ker je bilo zaprto. Priznam, bilo je veliko dni, ko je bilo odprto in nisem bil tam. Bilo jih je tudi nekaj, ko sem bil in ni bilo odprto. Sanja se mi ne, kako si upravniki predstavljajo turizem, poleg tega sam nimam pojma o temu, ampak… bom na tem mestu raje zaključil s tem. Ne znam opisati občutka, nikakor nisem osupel, niti ne žalosten ali užaljen, še najbolje bi zvenelo, če bi rekel razočaran. Ampak, o turizmu vem le to – če gost ni zadovoljen, bo nesel denar drugam.

In sem ga, po tem, ko sem se spustil mimo Srnce in Roba na Tuškov grič in nato do Lovca v Novakih. Želja po piru se je spremenila v željo po kavi in končno sem tudi do žganja prišel.

In ob povratku domov sem se počutil odlično.

22. avgusta, 2018

PIK.

Svoj načrt, da razbijem monotonost kolesarjenja in da zaidem tudi na druge poti, sem tistega zgodnjega jutra poskusil prakticirati s tem, da sem Škota naložil na prtljažnik in se odpeljal v domačo Vipavsko dolino. In zdaj lahko rečem, da je bila ta poteza ne samo odlična, temveč tudi začetek odličnega dne.

Tako sem že rano malo poklepetal z gospodom Fotrom, nato pa pred osmo zavrtel pedale po makadamu pod avtocesto proti Wajdušni in brez kakršnih koli planov kar naprej, proti Novi Gorici. Pot, ki sem jo letos že prevozil v obratni smeri in v isti pred slabimi tremi meseci v dobrodelne namene, tokrat ni bila namenjena zgolj nabiranju kilometrov. Po tej cesti sem se pred več kot dvajsetimi leti vozil vsak dan v šolo. Se kasneje, če mi ni dišala avtocesta, vozil tudi v službo. In sedaj se po njej parkrat letno peljem s kolesom. Odločil sem se videti. Videti, kako je. In videti je bilo veliko, predvsem to, da se od takrat ni spremenilo kaj veliko: tu pa tam nova hiša, fasade pa takšnih barv, za katere nisem niti vedel, da obstajajo. Sklep, da se s tem ne obremenjujem in raje uživam, je bil na mestu.

Na kratko povzeto, zgoraj omenjeno mesto sem za potrebe šolanja in službe obiskoval redno in vsakodnevno približno osemnajst let. Dovolj, da se mi je priskutilo in pravi razlog, da se bolje znajdem v manjših krajih. Saj, če je treba ravno skozi, mi nekako ni problem, da bi se pa moral ustaviti in preživeti tam uro ali več, bi moja koncentracija rahlo padla in postal bi nejevoljen. Zato že na koncu Šempasa zavijem proti Vogrskemu, kjer za nekaj minut počijem v senci. Saj ne, da pripeka, ravno dovolj sije, da čutim potne kance na čelu. Nadaljevanje sicer postreže z rahlim vetričem, ki se okrepi, ko se s stranske ceste priklopim na magistralko. Tako zelo, da je ravnino skozi Prvačino bolj muka kot užitek prevoziti. Lahko bi rekel beda od bede, ampak nisem s tem namenom na svetu. Treba je najti pozitivo, ker negative je tako ali drugače preveč.

Sredi dopoldneva na cesti ni pretiranega prometa, zato mi ni treba kolesariti tik ob robu, kar pomeni tudi to, da se lažje skoncentriram na okolico. Ker, mi pač ni treba toliko paziti nase, kot moram običajno na takih cestah. Skozi Dornberk odvrtim brez postankov, le tega načrtujem za kasneje, a se tudi v Braniku ne ustavim. Madona, sem si izbral lep dan in lepe kraje za kolesarjenje. Pa še relativno spočit sem, nabit z energijo in ni je stvari, ki bi me zamorila. Vsaj tako si mislim.

Dokler ne poženem v klanec in rahlo zasopel diham z odprtimi usti. In dokler poti v oralno votlino ne najde neznana žuželka. Ne razumimo se napak, sem ljubitelj živali, ampak živo bitje v mojih ustih je celo zame preveč. Z jezikom zapeljem v območju med spodnjo dlesnijo in ustnico, kamor se je nepridipravka ujela, zbezam nekoliko na plano, hrknem in izpljunem. Počutim se kot drugi Pantani ali vsaj kot čefur nižjega sloja. Ne glede na vse, očitno se je zgodil pik, saj čutim ostro špikanje. Splaknem usta z izotoničnim napitkom, pa ne pomaga kaj veliko. Vseeno vrtim naprej. Čutim, da se mi spodnja ustnica veča. Napihuje. In prva stvar, na katero pomislim: jutri moram tak v službo? Naredim celo selfi, da preverim stanje ustnice. Videti je ok.

Še vedno rahlo zadihan prispem v Štanjel, najlepše kraško mesto. Sploh odkar so mu dali nove pločnike in nov asfalt. Razmišljam o sladoledu, a sem nekako na tisti poti, ko se človek nekaj odloči in pri tem vztraja. Seveda bi se lahko nagradil in bilo bi več kot zaželjeno za nabrekajočo ustnico. Ampak, si dedec al ne, včasih so ljudi med košnjo opikale ose, sršeni in še kaj, pa so kosili dalje, ne pa jokali in stokali v senci, kot bi marsikateri iz generacije ipsilon.

Odkar je nov asfalt, je vožnja prijetnejša…

In nato me čaka spust. Cesta, ki povezuje Kobdilj in Manče, je cesta mojih kolesarskih začetkov. Tistih, resno rekreativnih. Spomnim se, kako sem jo prevozil vsak dan, za potrebe nabiranja kondicije, ko sem še imel željo udeleževati se večjih kolesarskih prireditev. Čisto vsak dan, približno dva meseca, vedno v isti smeri in še sedaj nekje obstajajo zapiski o času. Danes jo napadam v kontra smeri.

No, ni ravno spust, na nekaterih mestih se vzpne, ampak ne pretirano. Dokler ne pridem za odcepa za Goče, potem gre samo še navzdol, s prelepim pogledom na vinograde in dvema ostrima zavojema.

Zavijem proti domu, kjer skromno praznujemo okroglo gospoda Fotra, poklepetam s stricem, naberem grozdje in ga odpeljem tja, kjer ga nimamo. V svoj kraj.

Kilometri tokrat niso pomembni, ker so stvari, ki štejejo več. Vsaj zame. Se je pa števec skupnih letošnjih obrnil čez sedem tisoč. In glede na lenobnost zadnjega meseca in pol, me čaka še veliko dela. Saj bo, saj bo, le vročina naj mine.

4. julija, 2018

DAN 3: TRI V ENEM.

V življenju ne gre brez dejstev in eno od mnogih je tudi to, da ne moreš imeti vsega. Ne mislim na materialne stvari, ker četudi bi imel vse, kar si želiš, ne bi imel sreče. Ali pa zdravja. In za srečo in za zdravje ne rabiš materialnih dobrin, temveč marsikaj drugega. Ampak se tega običajno zaveš prepozno. No, sam zase lahko trdim, da vem, kako se pride na to stopnjo, a o tem kdaj drugič.

Priznam, potem ko sem oddelal Vršič, sem si vzel čas za počitek. Bila je namreč naporna tura in naslednji dan so me malo bolele mišice. Malo zato, ker vem, kako je treba z njimi. Pa če ti povem, da sem popoldne že šel za dobro urco in pol na kolo, za se malo razmigat in odvrtel dobrih štirideset, ti je lahko jasno, da so me res bolele malo.

Nato so prišle druge stvari, ki sem si jih tokrat lahko privoščil. Ker če bi kolesaril po Sloveniji, si jih nekako ne bi mogel. En dan sem se ukvarjal s pripravo drv za zimo, ker je itak deževalo in bi na kolesu bolj trpel, kot užival. Čeprav, tudi kolesarjenje v dežju ima svoj čar in mogoče bodo še priložnosti letos. Naslednji dan sem izkoristil prijetno s koristnim in obiskal gospoda F., kjer sem spotoma opral avto. Seveda sem to opravil tako dobro, da ni mogel skriti navdušenja in sem ga opral še njemu. In vikend je potrkal na vrata.

Odkar se je dober kolega preselil v Savinjsko, se vidiva zgolj enkrat letno. Sicer sva v stikih, a to vsekakor ni isto, kot pristen človeški stik. In pravijo, da mora moški v življenju postaviti hišo – kolega je to resno zastavil. Je že res, da prvega dne tudi zaradi mojega poznega prihoda nisem kaj preveč aktivno sodeloval – vinjete nimam, pa sem se tudi malo izgubil, ni kaj, se zgodi tudi boljšim. Sem pa zato bil v nedeljo aktivnejši, kljub prežurani noči. In kar na hitro je padla odločitev, da ostanem še en dan. In tisti dan je bil res dober. Delo na strehi, pa še sonce ni preveč žgalo, zvečer pa pot proti domu. Stara zgodba se itak rada ponavlja – od istega kolega vedno pridem prijetne rdečkaste barve, naj živi na Obali ali v Savinjski. S pametno glavo imam samo rdeča ramena, ki lepo zgledajo in ne pečejo. Tako pač je, če se učiš iz izkušenj.

Zdaj bi lahko bilo že konec tega lenarjenja, ki sploh ni bilo lenarjenje. Da bi spal do poznega, cel dan preprosto počival in gledal filme, z minimalno aktivnosti, to nekako ne sodi v moj način življenja. Če se že zgodi, je to pozimi. Minule tri dni nismo trpeli strašne žeje, če kdo ve, kam ciljam. Toliko se pa tudi poznam, da vem, koliko je zame dovolj in koliko je preveč in zato je bilo nujno malo prečistiti telo, izločiti strupe in se spraviti na približno spodobno kondicijo. Ne boš verjel, koliko težja je ista pot, če nekaj dni ne kolesariš. Sam sem danes poskusil in razlika je bila vidna. Ni važno.

Dan potem je bilo še malenkost težje in najlažje je izgovore iskati nekje drugje. Je že res, da je bil dan strašansko težek – brez sonca, a blazno soparen in majica je bila prešvicana že po enem kilometru. Po osmih kilometrih klanca sem obrnil in šel nazaj domov, ker nekaj na silo delati, je brez pomena. Raje sem si privoščil užitkarsko popoldne ob reki in se v mislih pripravil na jutrišnjo pot.

Pa četudi je bil moj dopust malenkostno drugače planiran, sem zadovoljen. S polovico leta so čez polovico skočili tudi za letos planirani kilometri in s tem izidom sem zadovoljen. Tako vsaj vem, kaj in koliko me še čaka in tako sem še bolj prepričan, da mi bo uspelo.

Od vsega tega je najbolj žalostno to, da sem v treh dneh kolesarjenja naredil ravno malenkost čez sto petdeset. Ampak, kot smo ugotovili že na vrhu, vsega ne moreš imeti, kajne?