FURA 3: DOLINA KRMA.

Take sorte sem, da dopust najraje preživljam v Sloveniji. Tujina me nikoli ni pretirano mikala in, realno, včasih sem hodil k sosedom samo zato, da je bil mir v bajti. Danes je drugače, glede na vse.

Sicer pretiranih planov nisem imel, a ker so prišli vavčerji, sem se pač odločil jih izkoristiti. In sem tistega dne mahnil čez Sorico na Pokljuko in nadalje v meni simpatično Kranjsko Goro. Seveda, kot vsak običajen človek, ki se sredi poletja odpravi na dopust, to običajno stori v kratkih hlačah, kratkih rokavih in fejk olstarkah. No ja, sredi poletja, bil je zadnji avgustovski dan. In seveda me je na dopustniški destinaciji zeblo, ker tudi dolgega nisem nič vzel s sabo. Situacijo sem sicer kasneje rešil, dan pa je bil nekoliko zapravljen, saj sem zaradi slabega vremena večino časa preždel v apartmaju…

Je pa naslednjega dne bilo lepo vreme in tako je nakazovalo tudi na naslednje dni, a o tem v naslednjem zapisu. Ne da bi točno vedel, kam bi sploh šel, sem se odpravil proti Mojstrani in si mislil »ah, nekam bom že«. Malo krožim naokrog, brezciljno, kot pač tavam vseskozi v življenju, nato pa zagledam tablo za dolino Krma in, no ja, zakaj pa ne. Zagrizem v klanec. Kar zame letos ni ravno mačji kašelj, saj sem kolesarjenje postavil nekam na stranski tir, iz neznanega razloga. Lažem, znanega.

Kaj kmalu oddelam tisti vzpon na Radovno in se spustim strmo desno mimo Pocarjeve domačije in pristanem na makadamu. Srce mi malo zaigra. Desno se usmerim proti Krmi. Pot se vleče, rahlo pihlja in na trenutke ni prav nič prijetno. Vseeno me žene naprej. Menda sem v Krmi že bil, po pričevanju staršev, a bil sem manjši od metra in se posledično ne spomnim. Vztrajam. Med potjo prestrašim dve srni, onidve pa mene in ob razmišljanju, katero živo bitje lahko še srečam, dosežem Kovinarsko kočo. Čas za slike.

Dolina Krma.

Od koče nadaljujem še kak kilometer, nato pa obrnem, ker se želodec pritožuje. Pri koči naročim štruklje in kavo, pokramljam z oskrbnikoma, nato pa mahnem po isti poti proti Radovni. Zapeljem se še do Gogalove lipe, ki je sicer ne škljocnem, a vseeno uživam v pogledu na to igro narave, na to veličastnost drevesa.

Štruklji morajo biti. In ti so bili zasluženi.

Prijetno utrujen se odpravim nazaj proti Mojstrani. Brez problema zvozim tudi tisti 18 odstotni vzpon, pobožam dva konja in za nekaj minut počijem. Na kolesarski srečam soseda, ki je tistega dne začel z Juliano, poklepetamo, si izmenjamo nekaj nasvetov, nato pa vsak po svoje. Greh bi bil, če se ne bi ustavil pri obeležju Jureta Robiča in prebral nekaj njegovih besed, nato pa še nekaj fotk ob Pišnici in brž na zaslužen pir.

Kjer so živali, se vedno ustavim.
Bomo zmogli? Bomo!

Doma sem ob pregledovanju zemljevidov ugotovil, da doline Krma sploh nisem videl v celoti. In tako imam razlog za ponovni obisk.

SPREHOD PO FELDBANU.

Teden je bil ravno toliko naporen, da sem si za nedeljo splaniral spanje do pozne ure, preostanek dneva pa lenarjenje, kar mi bi, roko na srce, sedlo. Pa me je dan prej premamil telefonski klic.

Bil sem ravno sredi največjega šundra, tako da nisem niti slišal sogovornika, le pritrdilno sem odgovarjal. »Ja, ja, seveda, ni problema«. Zgolj približno sem vedel, za kaj gre. Ko se je situacija umirila, reci piši kakih sedem ur kasneje, sem se moral pozanimati, za kaj sploh gre.

Vabilo na pohod. Odkrivanje novih starih krajev z nekaj zgodovinske patine me je vedno mikalo in nenadoma nisem čutil potrebe po celodnevnem lenuharjenju. Zakaj bi preležal cel dan, če lahko grem v naravo? Dejstvo: ne bi ga preležal. Opravil bi nekaj gospodinjskih opravil, bral, pisal in podobne stvari, za katere med tednom ni časa.

V hladnem jutru sem najprej stopil po sendvič, nato pa na dogovorjeno mesto na kavo, kjer sem čakal. Kot vedno – sem nekakšno darilo za ljudi, ki vedno zamujajo, še več – celo za tiste, ki pridejo točno. Ker mene se nikoli ne čaka.

Malo čez devet je bilo, ko smo pustili avto pri Podroteji in jo peš mahnili mimo Divjega jezera in mimo Kobile, nato pa se podali v strm breg na levi strani ceste. Bom rekel, da nam je še kar nekako šlo, kakih tristo metrov. No, dokler nismo naleteli na neprehoden usek. Obrnemo in se vrnemo nazaj na glavno cesto proti Idrijski Beli, vse dokler ne zagledamo nečesa, kar bi lahko bila pot, ki bi nas pripeljala na feldban. Ajde, pot, bolj kot ne steza, ki je samo delovala kot steza, v resnici pa je bila goščava, v kateri bi ob bujni domišljiji pomislil na to, da tja pa še ni stopila človeška noga. Kakorkoli.

Četudi deluje kot lepa gozdna stezica, temu ni ravno tako…

Kaj kmalu smo na tistem, kar smo iskali – na feldbanu. Da bo lažje razumljivo, moramo malo v zgodovino in sam bom šel ravno toliko, da bo mogoče premalo. Feldban je v zadnjih sto letih (in verjetno bo prav tako v naslednjih sto) edina železniška proga, ki je bila speljana do Idrije. Namreč, na Šmaren dan anno domini 1916 se je med šesto soško fronto Italijanom uspelo prebiti čez Sočo, s čimer so ustavili oskrbovanje avstroogrskih enot po bohinjski železnici. Oblasti so naročile takojšnjo gradnjo nove ozkotirne železnice in naprej… no, naprej je šlo skoraj samo. Prvega septembra je dvajset tisoč ruskih ujetnikov pljunilo v roke in v Cestnikovi rajdi pri Godoviču začelo z najzahtevnejšim odsekom feldbana. Ta je najprej potekal tri kilometre po Francoski cesti, nato pa po povsem novi trasi navzdol, na povsem nemogočem terenu nad Zalo. Na vrhu Ključ, tik nad Divjim jezerom, je preko mostu prečkal Francosko cesto in zavil proti dolini Bele. In to ni še konec, ampak šele začetek – do vodoravnega dela proge, kjer so vlakovne kompozicije spremenile smer vožnje, so morali prebiti približno 25 metrov dolg predor, takoj za njim pa še enako dolgo galerijo.

Trasa feldbana.
Slika pobrana tu
Na nekaterih odsekih si rečeš, koliko je stvari, ki jih še nisi odkril…

Če se vrnem nazaj v sedanjost, pot je bila predvsem zanimiva. Na nekaterih odsekih precej nevarna zaradi razmočenega terena in listja, ampak če sem zmogel sam, ki se na lestvici »Koliko si neroden od 1 do 10« ocenjujem s trinajstico, potem bo zmogel vsak. Za vekslom, to je tam, kjer je železnica naredila ovinek in zavila proti Idriji, je bilo videti, da bo lažje in posledično korak bolj uren, pa nekako ni bilo tako. Še vedno je drselo, a ne glede na to –  bilo je lepo. Malo adrenalinsko, ampak vseeno. Dokler nismo prišli do galerije, kjer je nekoč stal lesen most, s poudarkom na nekoč. Danes nadaljujemo le kak meter nižje, držeč se za jeklenico, ki nam ne daje ravno občutka varnosti. Uspe nam, za nekaj minut postojimo in, če ne bi bilo megle, bi lahko rekli, da uživamo v razgledu.

Mostu ni več…
Slika pobrana tu

Ker nihče od nas treh ni poznal poti, je bilo presenečenje še večje, ko smo uzrli predor.

Pot se je kmalu razširila, pristopicali smo do nekdanjega območja barak, o katerih danes ni več sledu in le nekaj trenutkov kasneje še na Francosko cesto, ampak le za kakih dvajset metrov, nato pa zavili na boljšo stezo. Celo megla se je dvignila in razgled na Zalo je bil čudovit.

Francoska cesta, Ključe.

Zaključili smo na samem začetku feldbana, pojedli nekaj iz nahrbtnika in po Ključih nadaljevali proti Podroteji.

In sem si bil hvaležen, ker nisem preležal celega dneva.

Pri samem zapisu sem si pomagal s podatki, pridobljenimi tu in tu.

NA NAJMOČNEJŠO ENERGIJSKO TOČKO.

Minil je skoraj mesec, odkar sem nazadnje prijel Škota za roge in ga popeljal na turo. V tem mesecu sem razčistil nekaj stvari, predvsem kolesarskih, ki bodo spretnemu očesu brž opazne, kot tudi osebnih. Začel sem se ukvarjati z nekaterimi novimi stvarmi, ki me na žalost (ali morebiti na veselje) niso pritegnile toliko, da bi se z njimi ukvarjal več, kot bi bilo nujno potrebno. In nato sem izkoristil ta lep dan.

Minilo je ravno toliko časa, da sem v svojo kondicijo začel dvomiti, kar me je pripeljalo do sklepa o ravninski turi. Pa ni bilo treba dolgo čakati, da sem pomislil na vzpon. Ja, želel sem si ga. Nisem si pa želel poti, ki sem jo že prevozil. Tudi nisem želel dolge in dolgočasne ravninske vožnje, čeprav, roko na srce, tudi take vožnje se običajno izkažejo za vse drugo, kot dolgočasne.

Dokler nisem privrtel do Stopnika. Kar samo me je povleklo proti Šebreljam. Pot, ki sem jo samo enkrat prevozil z avtom, bo moj današnji izziv. Bo šlo? V mislih se ponižujem, češ, trpel boš, ker si en mesec zabušaval. Oprostite, moje zle misli, ampak toliko sem že prekolesaril v preteklosti, da vem kako in kaj. Vzpon me sicer res pobira, ampak ga zdelam brez ustavljanja. Lažem, enkrat, za spodnjo sliko.

Klanca se sicer skoraj ne opazi, ampak je…

Za tiste, ki ne poznate, Šebrelje se nahajajo na nadmorski višini 639 metrov in so del Šebreljske planote, ki te, ko jo obiščeš, pusti odprtih ust. Ne bom razlagal, zakaj, ker je na spletu dovolj informacij, zgolj za pokušino pa objavljam tole sliko, ki sem jo sicer snel s spletišča Divjih bab.

Šebreljska planota.

Imel sem samo en cilj – Sveti Ivan. Cerkev je postavljena na mesto z izjemno močno naravno energijo in velja za najmočnejšo slovensko energijsko točko. Saj ne, da nekaj stvari o tem ne bi vedel, a da je tako močna, sem izvedel šele, ko sem brskal za informacijami za potrebe tega zapisa. Deset minut sedenja na kamnitem zidu in zrenja v dolino mi je dalo toliko energije, da sem začel dvomiti vase, če sem res prišel s kolesom. Nobene utrujenosti, nobene misli v glavi, vse tako čisto, da bo škoda v prihodnosti umazati. Za vse, ki dvomite v naravne energije, enostavno morate poskusiti. Kot se seveda spodobi poskusiti tudi lokalno kulinarično kreacijo – šebreljski želodec.

Cerkev Svetega Ivana, energijsko najmočnejša slovenska točka.
Pogled na dolino.

Ker mora nekaj ostati za naslednjič, se do arheološkega najdišča Divje babe nisem spustil. Si bom pa planiral izlet in bomo takrat kaj več rekli o temu.

Naprej je šlo kot po maslu. Zamislil sem si, da se bom vrnil čez Jagršče in začel tudi delati na tem. Spustil sem se po ožji makadamski poti, ki je kmalu postala travnata in sčasoma delovala, kot da ni več pot, ampak navadna pohodna steza. Nenadoma se je razširila, postala normalno prevozna, oko je ujelo celo smerokaz in ko je že vse kazalo na to, da bom le nekam prišel, je sledil spust. To bo očitno to, si rečem in se spustim po makadamski poti, vmes me še en pes nahruli pri osamljeni hiši in na naslednjem križišču poskušam ugotoviti, kje sploh sem in vidim tablo. Jagršče – obrnjena proti smeri, od koder sem prišel. Naj gre nekam. Še enkrat mimo zaščitniškega psa in spet v klanec? Ah, ne. Četudi sem si zaželel krožno pot, sem se odločil vrniti po isti. Saj mini krožna mi je sicer uspela – prispel sem na isto križišče, kjer sem zavil proti Jagrščam.

Ni mi žal, da sem en mesec zanemarjal kolo. Niti mi ni žal, da sem se tistega dne hipno odločil za Šebrelje. Ker včasih rabiš nekaj, da ti povrne energijo.

IN POTEM DOLGO NIČ…

Naslednjega dne mi je rahlo zavrelo. Ker sem dan prej snel prednje kolo za potrebe prevoza v prtljažniku, mi nekako ni uspelo prav nastaviti. Zavorne ploščice so drsele po disku in kljub nešteto poskusom, ki jih izvede amater, nikakor ni uspelo nastaviti tako, da bi normalno teklo.

Bil je čas sprememb. Zgolj naključje je, da mi je ob istem času nagajal tudi avto, a za to sem že vedel, da bom menjal mehanika. Kakorkoli, tistega dne sem imel opravke. Da bo bolj zanimivo, opravke v dveh različnih mestih, ki ju povezuje Keltika. Ihtav, kot znam biti, sploh če se mi mudi, sem naložil Škota na prtljažnik in se zapeljal direkt k serviserju. Bil je dober serviser, če si mu pripeljal kolo v zimskem času. Ko je imel gužvo, je naredil bolj na hitro, pač. In ko sem mu nazadnje plačal sicer borno ceno, je bilo po prvi vožnji ugotovljeno, zakaj. Razen da je malo z orodjem krilil okrog kolesa, ni bilo niti najmanj profesionalno narejeno.

Pa sploh ni važno. Tistega dne sem ga hotel presenetiti, kar mi ni uspelo, saj je bila delavnica zaprta zaradi dopusta. Ni kaj, rabim novega serviserja. Hitro pokličem soseda, mi da številko enega bolj resnih tipov, ki popravljajo kolesa, ga pokličem, upajoč da lahko še isti dan oddam kolo – tip je v popoldanski izmeni. Ni panike, zmeniva se za drugi dan.

Tri spremembe v tako kratkem času – zamenjal mehanika za avto, zamenjal serviserja za kolo in … sprejel odločitev, da o tretji ne bom pisal v blogu.

Tako sem tistega popoldneva dirjal še na drugi konec Keltike s kolesom na prtljažniku. Naslednji dan sem ga sicer oddal, seznanjen z dejstvom, da bo popravilo trajalo kak teden in pol. Kar se je na koncu razvleklo na skoraj tri.

Da mi bo brez kolesa skrajno dolgčas, sem bil prepričan. Seveda sem se motil. Dogajalo se mi je toliko stvari, da vse ne bo šlo v en zapis. Roko na srce, večinoma sem počival, se predajal branju, se družil z ljudmi in živalmi, kondicijo pa ohranjal s hojo po hribih. Tako sem recimo, kot vsako leto nekajkrat, šel na Blegoš, na Porezen, povrh vsega pa končno obiskal tudi slap Beri. Užival sem v kulinariki in s piva presedlal na vino.

Pogled na Porezen.
Sklepanje prijateljstev z biki…
… in s psi.

Imel sem tudi dovolj časa, da sem razmislil o stvareh, ki bi me morale izpolnjevati, pa me ne in sem na tem področju naredil majhno čistko. Ne bom na dolgo in široko o tem, le to, da kolesarski izleti ne bodo več označeni z dnevom in da se bo na blog sčasoma uvrstilo tudi kaj drugega, ne le kolo.

Ker si pač moraš v življenju vzeti čas za vse, kar te veseli in za tiste, ki ti nekaj pomenijo.

PRVA RUNDA.

Če bi moral za prvi stavek tega zapisa izbrati pregovor, bi izbral tistega, ki pravi, da se dobra roba sama hvali. Ker se bom v tem zapisu pač hvalil. Šalo na stran, nisem take sorte človek. Če slučajno koga zanima, z veseljem povem svoje doživljaje, sicer pa bolj ne.

Ko sem začel z vsakodnevnim kolesarjenjem, sem bil prepričan, da ne bo dolgo trajalo. Zdaj lahko to priznam. Sem namreč bolj lene narave in ko se neke stvari lotim, mi je hitro odveč, če ne vidim rezultatov. Preprosto, naveličam se. A mi je nekako uspelo izpeljati teh enainosemdeset dni.

V prvih dneh sem napisal tale zapis in si zadal, da se bom v zapisih poti posvečal občutkom, doživljajem, zanimivostim, prevoženi kilometri in čas pa bodo nekje na stranskem tiru. Ker grem na kolo uživat, ne pa tekmovat s samim seboj. Vseeno pa imam podatke zapisane in jih uporabljam zgolj za evidenco in spomine.

Kaj naj rečem. V prvi rundi enainosemdesetih dni sem nanizal 87 treningov. Kako je to mogoče – enostavno. Kakšen dan sem na kolo sedel dvakrat. V večini primerov je bilo to ob deževnih dneh, ko sem opravil en dopoldanski trening na sobnem, popoldne pa še enega. Ali enega na sobnem kolesu, drugega na Škotu. Bili so tudi dnevi, ko sem zaradi pomanjkanja časa sedel na kolo zgolj za dve minuti in želim si samo to, da bi bilo teh dni manj. V tem času mi je uspelo prevoziti skupnih 2430 kilometrov, od tega dobrih 1600 zunaj, na pravem kolesu. Ni ravno veliko, a za človeka, ki je začel z nule, zadovoljivo. Kolesarjenju sem se posvečal približno 114 ur. Ampak, to je navedeno kot zanimivost in ne zato, da bi se s tem hvalil. Poleg tega so vse to le številke, ki na koncu ne pomenijo nič, ker šteje le eno – užitek.

Med vsemi potmi sem jih poiskal pet. Pet tistih poti, ki so mi nekaj pustile in nekako zaznamovale. Zaradi njih sem to, kar pač sem, ker realno gledano, še vedno rastem. Ne v višino, ampak… saj razumete.

Konec sveta na Očetovem griču je ena izmed tistih zgodb, ki jih hočeš ali nočeš moraš doživeti. Bil sem soočen z vsem – s pripekajočim soncem, rahlim vzponom, močnim vetrom in odkrivanjem stvari, ki jih prej sploh nisem poznal. Pa tako blizu mene in tako blizu prejšnjega prebivališča, jaz pa za to izvem sorazmerno pozno – pri svojih 3_ letih. Obenem je bil ta zapis najbolj bran, za kar se zahvaljujem vsem, ki so kakorkoli pripomogli k temu.

Končno sem zbral dovolj poguma, da sem se iz pretežno ravninskih poti opogumil za klance. Kondicija je takrat bila bolj klavrna in do takrat me je bilo klancev strah. V bistvu, še vedno me je. Če ga ne začneš prav, te lahko uniči in če ga ne poznaš, ne veš, kako ga začeti. Zato sem izbral vzpon, ki ga poznam in nekako ni nedolžen – gre za približno 900 metrov v približno desetih kilometrih.

Edini zapis o kolesarjenju, ki ga nisem označil z dnevom. In edini zapis, o katerem niti za lastno evidenco nisem zapisal kilometrov in časa kolesarjenja. Pozabil sem števec, pa niti ni tako zelo važno, ker je šlo za dober namen. Drugič sem kolesaril z Deželakom in drugič je bilo fino. Tu se ne boriš s samim seboj. Tu ne gledaš, kakšno kolo ima nekdo drug. Tu te ne zanima prevožena pot, tukaj samo si. In uživaš. In jočeš. Ker veš, kaj imaš, pa se tega ne zavedaš. In to, cenjene bralke in spoštovani bralci, je edino kolesarjenje, za katerega lahko garantiram, da se ga bom udeležil tudi naslednje leto.

V zadnjih letih sem se umiril. Od osebe, kakršna sem bil, je ostala bleda senca, ki se občasno še vedno prikaže. Takšnega se ne maram. Skozi sem dal ravno dovolj in poznam se ravno toliko, da vem, da se za marsikaj ni treba sekirati. To znam zdaj, včasih nisem znal. In je bil stres in so bili živci in je bil kreg in je bilo marsikaj. Še zdaj je včasih. In vem, kaj rabim. Edino stvar, ki ti lahko da več, kot si lahko predstavljaš in prav toliko ti lahko tudi vzame. Zato je bil tistega dne pobeg v naravo pričakovan in izpolnjen.

Če bi bil politični bloger, bi imel bralcev veliko več. In če bi dal ven svoje mnenje, bi se marsikdo strinjal z mano, ravno vsak pa ne. Pa se mi ne da s tem ukvarjati, sploh ker se vsak, ki ima pet minut časa, ima za vsevedca, če pa že to ne, pogreva stvari iz prve in druge svetovne vojne, pa iz časov Jugoslavije in še česa drugega. Dol mi visi za take – jaz le vem, kje je meja in rad sem to, kar sem. Slovenec. Je pač tako, kakor je in dokler sem na svoji zemlji, mi ni in ne bo hudega.

Kaj si želim v drugi rundi? Da bi mi Škot služil. Da ne bi doživel padca ali še česa hujšega. Da me ne bi ulovil dež in da ne bi imel problemov s koleni. To je vse. Zdaj pa naprej v nove zmage.

Naj tale zapis izkoristim še za zahvalo. Zahvalo vsem, ki me prebirate, komentirate, mi sledite na družabnih omrežjih in počnete še karkoli drugega, kar mi koristi in kar me vleče naprej. Brez vas bi že obupal.

DAN 76: POT DOMOV.

Vsega lepega je enkrat konec in žal je tako, da lepe stvari prehitro minejo. Priznam, nisem vedel, da bom v teh nekaj dnevih toliko doživel in toliko prekolesaril, čeprav še zdaleč nisem vsega. Naj mi ostane razlog za vrnitev.

Večer pred odhodom sem razmišljal, po kateri poti naj se vrnem domov. Imel sem vsaj tri ideje, recimo Bohinjska Bistrica s Sorico in na drugi strani idilična Tablja s prav tako idiličnim, čeprav mučnim vzponom na Sella Nevea in Predelom. Kaj mi je bilo, da sem se odločil za klasiko in se odpravil proti Vršiču, mi bo ostala večna uganka.

Ni mi šlo dobro. Sicer sem se malenkostno presenetil, kajti nikoli si nisem mislil, da bom v razmaku petih dni dvakrat na Vršiču. Saj vem, so kolesarji, ki ga osvajajo dnevno in jim na tem mestu izrekam vse pohvale, kajti jaz se bi naveličal. Kakorkoli, dan vseeno ni bil dober, kljub veselju, ki me je prevevalo ob osvojitvi. In bilo je treba narediti sliko, edino v tem dnevu.

Na vrh sem se cijazil skoraj dve uri, kar je dvajset minut več, kot pred tremi leti. Tolažim se edino s tem, da sem tri leta starejši. No, saj ne dirkam in mi dol visi za čas, zabeleženega imam bolj kot ne za spomine. Ampak če bi bilo to najslabše v tem dnevu, bi dan bil pravzaprav idealen. Zasedel sem prvo prosto klopco in navalil na sendvič. Užival sem v razgledu, dasiravno je rahlo pihljalo in bilo na momente nič kaj prijetno.

Nič, dopusta je konec, dajmo skozi še Trento in Bovec, potem bom pa že počasi doma. Še preden je Škot razvil neko normalno hitrost, sem preizkusil zavore in delale so enako slabo, kot včeraj. Ustavim, vzamem imbus in zavrtim vijak za en vrtljaj. Spredaj in zadaj. In mimogrede opazim, da je zadnja zajla že malo natrgana. Jeba. Še za en obrat zavrtim sprednje ploščice, ker preventiva. Počasi se spustim in preverim, če se bom ob zaviranju s sprednjo zavoro ustavil s kolesom in ali se bo mogoče ustavilo samo kolo, jaz pa nadaljeval v prostem letu. Dejmo rečt, da bo. Do Trente sem zadnjo zavoro zategnil še dvakrat. In dvakrat ob pritisku ročice začutil, da se stanje spreminja na slabše.

V Trenti sem naredil daljši postanek. Bil sem siten. Vedno sem na poti na Vršič užival, tudi danes, četudi je bilo naporno. In vedno sem užival tudi v spustu, razen danes. Neverjetno, kako dolga je pot, če trpiš. Daj, zajla, prosim te, zdrži vsaj do Bovca.

Biti na dan sobote in v začetku turistične sezone na tej cesti, je kot ruska ruleta. Motoristi drvijo kot za stavo. Tujci v avtomobilih so previdni in vozijo za teboj trideset na uro, dokler niso prepričani, da te lahko varno prehitijo, pa še takrat te najraje ne bi. Slovenske tablice grejo mimo tebe kot sneta sekira in petnajst centimetrov od balance. Višek pa so, ne glede na narodnost, najemniki avtodomov. Buljijo skozi steklo in silijo naprej, ne da bi se zavedali širine vozila in ko je malo manjkalo, da nisem od enega takega dobil po čeladi s stranskim ogledalom, sem se odločil, da ne bom pokvaril dopusta ne njemu in ne sebi, niti svojim bližnjim. Primojdunej, da bi rad še nekaj let živel. In sem malo pred Koritnico zavil čez most in nadaljeval po makadamski poti na drugi strani Soče. Mogoče bo celo prilika, da se kje namakam, ker se v tem tednu nisem niti v Jasni. In ker nimam kopalk, mogoče dobim celo primeren prostor.

In potem je zajla dala odpoved. Ročica je bila mrtva, jaz pa v blagem spustu s sprednjo nezaupanja vredno zavoro. Nekako se je ustavilo in prestrašen sem sestopil. Bom šel kar peš. No, po ravninah je šlo, spuste, četudi skoraj neomembe vredne, sem pa raje izpustil. Kakih pet kilometrov sem hodil, dokler nisem prišel do Čezsoče. Lačen in od sonca utrujen, a ni mi bilo ne do hrane in niti do počitka. Potem sem zavrtel v klanec do Bovca, kjer sem po poizvedovanju našel servis koles. Žal mi dekle za pultom ni znalo drugače pomagati, kot s prodajo zajle. Resnici na ljubo, najraje bi videl, da bi kolo prevzel nekdo, ki obvlada, naredil tako kot je treba, jaz pa bi šel na pivo. Zajle, recimo, nisem še nikoli menjaval. Konec koncev se mi je v moji kolesarski karieri šele drugič strgala.

Tako sem ob sebi peljal kolo vse do prve primerne sence, ki je bila povsem slučajno na pumpi. Idealno. Pojedel sem čokolado, spil energijski napitek, čez sem vrgel še dva brezalkoholna pira in se lotil dela. Nasvet vsem, ki vas bo grabila rahla panika, ko boste morali sami menjati zajlo: brez strahu. Lažje je menjati zajlo, kot kaj drugega. Če sem sam, ki o kolesu nimam pojma, končal v dveh minutah, potem je jasno, da to ni noben bau bau. Se pa lahko zahvalim sam sebi, da imam vedno s seboj orodje, po novem pa tudi rezervno zajlo.

Nadaljevanje poti se je vleklo kot sam vrag. Pil sem toplo vodo iz bidonov, jih ob vsaki možnosti napolnil, se polival in zdolgočaseno vrtel naprej. Priznam, bil sem utrujen. Bil sem naveličan. In bil sem vesel, ko sem se na zadnji pumpi pred domačim mestom ustavil in kupil radensko, tik pred zaprtjem. Ker sem vedel, da me čaka še tisti kilometer, potem bo konec. Konec poti, konec dneva in konec dopusta.

Menda naključij ni. Menda. In nikoli mi ne bo jasno, kaj me je tega dne gnalo na Vršič, kot tudi nikoli ne bom vedel, kaj bi naredil, če bi zajla odpovedala na Sorici ali na Sella Nevea.