DAN 96: DOMAČI KRAJI.

Začelo se je slabše, kot sem planiral. Ampak o tem kasneje. Minuli dnevi so bili namreč bolj klavrni. Vreme je bilo idealno, dnevi so še dolgi, jaz pa počel vse drugo, kot kolesaril. Škot je bil namreč na servisu, sobno kolo mi pa ni dišalo kaj preveč. Z njim bom namreč konkretnejšo vez zgradil v poznih jesenskih dneh, ko bo kolesarjenje zunaj malo oteženo.

In posledično me je v tistih nekaj dneh malo pobralo. Kondicijsko, seveda. Pa sem se zjutraj odlično počutil, sploh ko sem zaradi hladnega jutra podaljšal spanec za dve uri. Ja, hlad je bil tisti, ki mi je pokvaril začetek dneva, ampak horoskopska trma me ni zaustavila. Vseeno sem se podal na planirano pot, le da sem štartal šele okrog devetih. Kar v bistvu ni problem.

V domače konce sicer redno zahajam, a redko s kolesom in prav to je bil razlog, da se tokrat odpravim. Ne vem točno kolikokrat sem poskušal, a če dam na vago uspešne in neuspešne vožnje tam okoli, je slednjih več. Enkrat je bil tak veter, da sem v klanec vrtel skorajda na mestu. Drugič so bile izredne familijarne zadeve in sem se pustil čez največji klanec peljati. Tretjič me je sredi klanca ujela nevihta in sva s Škotom zopet pristala v avtu. In to vedno na istem klancu in če podam osebno mnenje – klanec na Col je zaklet.

Kakorkoli. Začel sem v blagem tempu vse tja do Idrije, kjer sem zapeljal na ne več tako nov ¨cigu must¨ in proti Podroteji. V izogib večno popravljajoči Zali sem zavil na Kluče in po serpentinastem makadamu nadaljeval proti Godoviču. Priznam, da nisem kaj preveč užival. Malenkost bolje je bilo, ko sem oddelal rajde nad Črnim Vrhom, saj me je čakal le še spust.

Kluče so ena tistih poti, ki jo moraš obvezno prekolesariti vsaj enkrat letno.

Če se dam malo na off, večkrat sem gledal tisto kapelico, tokrat pa sem se ustavil in si pobližje pogledal. Ne vem zakaj, a sakralni objekti me od nekdaj privlačijo. Mariji posvečena Kampeljcova kapelica nosi svojo zgodbo in prav zaradi tega je tako privlačna.

Kampeljcova kapelica.

Spust do domače vasi je potekal mirno in brez večjih pretresov. Ustavil sem se ravno toliko, da se nisem ohladil, nato pa odvrtel še v metropolo Vipavske doline na sladoled in nato…

Tri popoldne. Sonce pripeka. Ljudje veseli odhajajo iz služb in marsikdo od vse te radosti pred vikendom, pohodi plin močneje, kot običajno. Začnem z vzponom proti Colu in naprej. Čaka me dobrih trinajst kilometrov, ki jih mukoma zbrcam v dobrih dveh urah. Kolikokrat sem počival vmes, ne vem. Kolikokrat sem preklel vse, kar se je dalo prekleti, tudi ne vem. In kolikor nisem dovolj trpel, je na zadnjem kilometru vzpona tovornjakar na prazni cesti peljal deset centimetrov mimo balance. Nikoli nisem tako dolgo držal sredinca v zrak, kot tistega dne.

Kljub vsemu naporu, mi je ostalo toliko energije, da sem skozi Črni Vrh 2.2 gume poganjal 38 na uro. Nič me ni brigalo, tako slabe volje sem bil, da sem hotel čimprej domov. Da se najem, umijem in zaspim. Žal se je vleklo – čeprav je Zala hitro minila, me je čakalo še 23 kilometrov Keltike. Redkokdaj priznam, a tokrat sem resnično trpel. Preprosto ni bil moj dan. In ob vsem tem mi je žal, da nisem začel zgodaj, več prekolesaril, več videl in bolj užival. Ker, lahko bi dan bolje izkoristil.

DAN 49: MRZLA RUPA NA VROČ DAN.

Jutro je bilo naporno. Iz neznanega vzroka sem se zbudil že ob šestih, kar ni redna praksa za dan nedelje. Potem sem se prekladal po stanovanju in se psihično pripravljal na kolesarjenje. Na eni strani je bila želja, da grem nekam, kjer sem že bil, da pa vseeno prekolesarim del poti, ki je še nisem. Na drugi strani so bile utrujene noge še od včerajšnjega vzpona. In če bi bil zunaj grd in deževen dan, bi ga zagotovo izkoristil za relaksacijo, kar mi ne bi škodilo. A sonce me je vleklo ven, nekam v tišino, katero sem presneto potreboval in v kateri se najraje zadržujem. Biti sam na makadamski cesti, daleč od prometa in s svojimi mislimi je pač neprecenljivo. Cilj je zaznan.

Tokrat sem zavil levo proti Idriji in Keltika se mi je vlekla, kot že dolgo ne. Samo čakal sem tisti odcep pri Podroteji, da sem se umaknil na manj obljudeno cesto. Objel me je prijeten hlad, ko sem švignil mimo Divjega jezera in objemal me je še vse tja do Idrijske Bele. Priljubljeno kopališče je bilo še zaspano, le pogumen parček se je sončil pred avtodomom in nekaj otročadi se je dričalo po toboganu, medtem ko so njih starši posedali na bližnjih klopcah. Za minuto ali dve sem se ustavil tudi sam, potem pa zagledal zgledno kolesarsko ugvantan par, ki se je podal prav tja, kamor sem se namenil. Kmalu jima je sledila skupina treh ali štirih pravih gorskih kolesarjev. Potem sem zavrtel še sam.

Prvi kilometri makadama.

Srce je rahlo zaigralo, ko se je začel makadam in ko je bilo slišati samo šumenje Belce. Nekako tako si predstavljam moje dneve kot upokojenec – skromna hišica nekje na robu vasi in žvrgolenje ptic. No, do takrat je seveda še daleč in bolje je, če se posvetim življenju tukaj in zdaj. Čeprav sem to pot že nekajkrat prekolesaril, sem vedno očaran nad lepoto narave. Tako je mirno in tako lepo in na žalost tako malo cenjeno.

Oh, te lepote neokrnjene narave…

Kmalu dohitim lepo ugvantan par. Ženi je še kar šlo, mož je pa bolj kot ne sopihal. Prehitim, vržemo si pozdrav in že se na levi pojavijo prve klavže. Ah ne, ne bom se ustavljal, si rečem in mirno nadaljujem. Pri drugih, Putrihovih klavžah za nekaj trenutkov postojim v senci in v mislih obdelam klanec, ki me čaka. Uspešno opravljeno. Na Krekovšah se še malo poigram z mislijo, da bi se spustil proti Idrijski Beli in s tem zaključil en tak lep makadamski krog, a sem v vsemu temu videl problem. Na moje veselje, edini problem današnjega dne. To pot sem namreč že prevozil in bi raje nekaj novega. Problem, je kdo rekel problem? Poglej, vzpenjajoča se makadamska pot vodi naprej.

Naj bo malo off topic – pot, po kateri sem se pognal, bi lahko poznal, saj sem jo nekoč že prevozil. Sicer v obratni smeri. Z avtom. In z ne ravno nula nula v krvi. In kot se bo izkazalo kasneje…

Pripravljen zagristi v klanec, sem bil kar prijetno presenečen, saj me je brž pričakala čisto rahlo vzpenjajoča se ravnina. Super. A veselje ne bo trajalo dolgo, v to sem prepričan. In res, kmalu se začne vzpon. Klanec, ki ga ne poznam. Soočiti se moram s svojim sovražnikom. Vztrajno vrtim in ne popuščam, dokler ne pridem spet do ravnine. Čudno se mi zdi, ker kolikor imam v spominu, bi moralo biti čisto drugače. Seveda, nisem še na vrhu, temveč šele v Bedrovi grapi. In potem se začne zopet vzpenjati.

Nisem bil več tako zelo prepričan, da si želim priti na vrh. Utrujalo me je, začel sem se pogosteje ustavljati. Če me ne bi gnala horoskopska trma, bi že obrnil. Nato mi naproti pripelje starejši gospod na električnem kolesu, vpraša, če je naporno, povem da je in budalo jaz, ne povprašam, koliko je še do vrha. Bravo, edina možnost komunikacije s človeškim bitjem tu nekje bogu za hrbtom in jaz odgovarjam na retorična vprašanja. Najraje bi si zaploskal, res. Nejevoljno nadaljujem, preklinjam svetnike in kar naenkrat ravnina. Ne me zezat, vrh.

Dejstvo: prišel sem ven nekje povsem drugje, kot sem pričakoval. Toliko o tem, kako sem to pot že prevozil – šele kasneje, ko sem za potrebe tega zapisa pregledoval zemljevid, sem ugotovil, da gre tista pot kak kilometer bolj severno. Ampak, menda se celo življenje učimo. Pristal sem v Mrzli Rupi, kjer mi je celo uspelo posneti eno sliko.

Vroč dan v Mrzli Rupi.

Popotnik skozi čas, beseda je tvoja. Pozdravljeni, bralci. Na dan, ko je avtor preostalega zapisa kolesaril po omenjeni trasi, je minilo petindvajset let, odkar je znameniti Giro d’Italia prvič pripeljal tudi v Slovenijo. Cilj dvanajste etape je bil v Kranju, zmagal pa je Italijan Andrea Ferrigato. Tistega dne je na trinajstem mestu pristal Valter Bonča, dve mesti za njim pa Miguel Indurain. Giro je kasneje še nekajkrat prišel v Slovenijo, česar na žalost naši mediji skorajda niso omenjali. Nazaj na ceste.

Sledilo je kakih sto metrov makadamske ravnine, nato pa spust proti Trebuši. Po osemnajstih kilometrih sem bil zopet na asfaltu, občutek dober, cesta hitro prevozna in kaj kmalu sem zopet zavil na Keltiko ter proti domu. Pojavile so se prve dežne kaplje, a nič pretresljivega. Tradicionalno sem se ustavil na pumpi, kjer sem našel še enega somišljenika na cestnem kolesu, veliko bolj utrujenega. Basal se je s čokoladicami in energijskimi pijačami, zaklepetala sva se, čeprav se ne poznava in takrat je nebo izlilo, kar je izliti imelo. Kakih petnajst minut je trajalo. Nato si je cestni kolesar iz kartona naredil improvizirani blatnik in jo mahnil še trideset kilometrov do doma, jaz pa povsem zadovoljen odvrtel še tistih par sto metrov do cilja. In sem potem razmišljal, kako lepo sem se imel…

DAN 42: NA SVOJI ZEMLJI.

Naj za začetek predstavim Ernesto. Ko sem jo prvič omenil, sem naletel na ¨skrajni čas, da si našel partnerico¨. Ko sem jo tudi pokazal, sem slišal da sem neumen, otročji in še kaj. Mogoče res ni vsem po godu, a za družbo na kolesu je več kot primerna. Lahko se zdi smešno, ampak kaj je življenje brez smeha? Ne samo, da preko nje izkazujem otroka v sebi in je bolj kot ne posrečen okras na krmilu, ampak ima tudi nekatere pozitivne hibe. Deluje recimo kot hupa, ob primernem pritisku pa tudi kot luč. Boljše stvari z obema funkcijama ne bi dobil za štiri evre. Ker pa dam nekaj na varno vožnjo s kolesom, je opremljena tudi s čelado, na kateri je napisana ena izmed dveh mojih srečnih številk. Spoštovano bralstvo, naj vam predstavim Ernesto.

Ernesta, nova zvesta spremljevalka.

Teden je bil naporen. Vreme je zagodlo praktično vsak dan in tako sem treninge izvajal zgolj na sobnem. No, uspel mi je en pobeg s Škotom, ki mi je napolnil baterije in vse kar sem želel od nedelje, je bilo lepo vreme. Saj četudi je oblačno, vsaj naj ne dežuje. In ni. Čeprav je bilo jutro hladno in sem nase nadel dolge hlače in rokave, tega kasneje niti nisem obžaloval.

Brez da bi karkoli planiral, zato niti nisem vedel, kam bom šel. To je običajno, ker poti redko načrtujem. Priznam, imam nekaj podvigov planiranih, a te enodnevne ture so odvisne od več dejavnikov, recimo od tega, koliko zgodaj se zbudim, kakšno vreme je napovedano in konec koncev tudi trenutnega počutja in razpoloženja. In nekaj prvih kilometrov kar nekako ni šlo. Dokler nisem zavil na Keltiki desno. Izbran ležeren ritem mi je ustrezal, nisem pretiraval in če se izrazim bolj športno, lahko bi dal več od sebe. Dokler od daleč ne uzrem zelene luči na prvem semaforju. Potem pohodim na polno, ker se mi čakanje na rdeči zdi sila dolgočasno. Evo, to je to, to si ti, si rečem. Ja, to sem jaz, človek, ki gre na kolo uživat, čeprav včasih trpi, ampak si na koncu dneva reče, da je bilo vredno.

Dasiravno bi mi bolj sedla kakšna ravninska, kot je recimo stotka do Kobarida, se nekje na dvajsetem kilometru odločim za krožno turo, ki sem jo pred leti odpeljal v obratni smeri. Čutim ogretost, vrtim zlahka in približno vem, kaj imam pred sabo, ko v Bači pri Modreju zavijem proti Podbrdu. No, saj ne da se bova danes videla, kajti z velikim spoštovanjem do tistega klanca lahko naravnost ustrelim, da nisem še dovolj pripravljen. Ozka pot, ki še ni zasičena s turisti, me pelje ob Bači, kar me tako navdihuje, da moram vsaj kakšno sliko pritisniti.

Bača.

Skozi Klavže brez problemov, prvi se začnejo šele v Kneži, ko se pojavi prvi vzpon. Sicer kratek in ne ravno hud, ampak dovolj, da si potrdim prepričanje o (še) nepripravljenosti na klance. Ampak treba je dati skozi. Če se ne bom podajal na vzpone, ne bom nikoli pripravljen.

Mimogrede, je spretno oko na prejšnji fotografiji opazilo, da ima Škot podporno tačko? Nikoli je ni imel in če sem natančnejši, je tudi sedaj nima. Sila praktična reč je bila pri Kitajcih cenejša od zavitka bombonov na črpalki, na žalost pa tudi manj uporabna. Nekako bi še šlo, če bi poševnooki priložili primerne vijake, a v končni fazi sem jo snel še pred Grahovim in se bom nekega drugega dne ukvarjal z njo. Ker pa sem že ravno nekaj delal na Škotu, bi se spodobilo narediti tudi nekaj na sebi, zato si snamem rokave. Sonce je namreč prav prijetno.

Razmišljam, da bi se spustil tistih sto metrov, prečkal železniške tire in nadaljeval z vzponom proti Bukovemu, a misel hitro ovržem. Nekajkrat sem že prekolesaril tisto pot in klanec je ubijalski. Roko na srce, okolica je impresivna, ampak bi raje malo makadama, četudi na vzponu. Ne, ne. Nadaljujem do Hudajužne, kjer zavijem čez mostiček proti Zakojci.

Preden zagrizem v edini pravi klanec, poglejmo kaj pravi naš popotnik skozi čas. Na današnjega dneva dan leta 1891 se je na Rodinah pri Žirovnici rodil avtor prve slovenske trilogije Bobri ter avtor številnih drugih del, Janez Jalen. Nazaj na ceste.

Okoli mene nič, razen izjemen mir. Nižje žubori potoček, višje mi delajo družbo drevesa, v katerih senci se odločim narediti kratko pavzo. Pot mi prekriža veverica, prva prestava preko verige poganja zadnje kolo po vzpenjajoči makadamski cesti. Spodaj so bili obljubljeni štirje kilometri, a števec je trenutno zadnja stvar, na katero bi gledal.

Takšna pot in takšni ovinki…

In potem jo zagledam, njo, rumeno in z napisom. Tablo, namreč. V spomin se mi vrne en noro strm spust, kar pomeni, da me čaka še kakih sto metrov strmega vzpona. A še prej pomaham domačiji Franceta Bevka. In v tisti klanec greva s Škotom eden ob drugemu, kot najboljša prijatelja. Z Ernesto na čelu.

Rojstna hiša Franceta Bevka.

Skoraj bi že pozabil, čemu tak naslov današnjega zapisa. Brez skrbi, ne bom izobraževal – kogar zanima, si bo sam poiskal podatke na spletu. Pogled se obrne na Baško grapo, kjer so leta 1947 snemali prvi slovenski umetniški film Na svoji zemlji. Ja, prvi film, v katerem se je govorilo in ko obiščeš te kraje, lahko grapo gledaš prav tako, kot sta gledala Stane in Sova. Greh bi bil, če ne bi slikal.

Pogled na Grahovo in Koritnico danes.

Skoraj doma sem, le še kakih dvanajst kilometrov me loči. Nekaj kratkih in skoraj neomembe vrednih vzponov skozi Bukovo in Jesenico, kjer sem bil prepričan, da me bo ujel dež, nato pa spust skozi Zakriž in osem vrtljajev kasneje pristane Škot v kleti.

Ne glede na vzpon, ne glede na to, da se mi zjutraj ni dalo iti in da so bile noge na začetku trde, sem preživel lep dan. Četudi sem na momente kje trpel, sem vseeno užival. In dežja ni bilo.

DAN 18: KONEC SVETA NA OČETOVEM GRIČU.

Pogosto, ko se vračam iz rodnih krajev proti domu, na hitro ošvrknem tablo, ki vabi k eni kapelici. Ne sprašujte, koliko časa je tabla tam, opazil sem jo nedolgo nazaj in od takrat me vleče, da bi jo obiskal. Kapelico, ne tablo. Praznični dan je bil več kot primeren za to.

No, niti ne. Sonce je vabilo, a obenem je prav neprijetno pihalo. Na srečo sem vetra in burje vajen, a vseeno ti pobere dobršen del moči. Poleg tega sem bil rahlo neprespan in v nogah so bile še posledice včerajšnje stotke. Toliko se pa poznam, da me to ne zmoti in prepričan sem, da bom slej ko prej dobil zagon in se ne bom pretirano sekiral. Zavijem levo na Keltiko in ne začne se še dobro Pirhov klanec, sem že utrujen. Daj no, zdelaj to, potem bo petnajst kilometrov ravnine, si rečem. Proti Idriji gre skoraj samo, vmes slečem dolge rokave in dodobra ogrejem noge, kajti čakal me bo vzpon.

Trmasto zagrizem po Zali in kljubujem vetru v prsa. Torej, Zala. Pot, poznana po ovinkih in večnih sanacijah, saj le redkokateri še pomnijo dan, ko na njej ni stal vsaj en semafor. Pot, ki ima svoje čare, ne glede s kakšnim vozilom si na njej. In sedaj, ko je okolica malo počiščena, nudi tudi nekaj lepih razgledov.

Pogled na Zalo je lepši…
…čeprav bi raje gledal drevesa.

Misleč, da bom bolj trpel, razmeroma hitro pridem do vrha in ravno ko se začne ravnina proti Godoviču, zavijem desno, da se izognem tej ravnini, kjer marsikdo pritisne bolj, kot je priporočeno. Makadamski rahli vzpon me pripelje do nekaj hiš in mimo smerokaza. Ker imam čas, obrnem in grem preverit, kam me bo usmeril.

No, zakaj ne bi preveril te kačje smreke. Spustim se po ozki stezi in zagledam tablo. In smreko. Da vam bo jasno, kačja ali kačasta smreka je naravni mutant, ki je svoje ime dobil po krivenčasti rasti vej. Te so vijugaste, dolge in nepravilno rastoče v vse smeri. Iglice so daljše in močnejše, veje pa so poraščene le na zunanjem delu krošnje, proti deblu pa so gole. Kot zanimivost, v Sloveniji v naravnem okolju beležijo le približno deset takih smrek, tale v Godoviču pa je že od leta 1987 zavarovana kot naravni spomenik. Tole na sliki spodaj je potomec kačaste smreke, ki je bil posajen v marcu letos, tiste taprave, ki stoji poleg, pa nalašč nisem slikal, samo zato, da vas spravim na izlet. Obenem lahko priznam, da tudi sam nisem vedel za to smreko, mi je pa všeč, da na kolesarskih izletih tudi kaj zanimivega vidim in ne le nabiram kilometre.

Potomec kačaste smreke.

Spustim se nazaj na glavno cesto in nadaljujem z ne ravno hudim vzponom proti Predgrižam. In tam zagledam tablo, ki mi je zbujala radovednost. Kapelica svetega Huberta na Očetovem griču.

Da vidimo. Zavrtim po zlizanem asfaltu, ki se kmalu spremeni v makadam in ki me pripelje do hiše, kjer me bernski planšar oblaja in grozeče povoha. Prijazna gospa mi pove, da do sedaj ni še nikogar napadel in da je vse enkrat prvič. Poda mi natančna navodila, kako naj ravnam ob povratku in naj ga nikar ne začnem božat, ker me bo potem zaposlil do večera. Povprašam o kapelici in o morebitnih poteh, da se ne bi vračal po isti. Hja, da so poti, takšne, gozdne, ampak da ne ve, kam peljejo. In doda ¨veste, tukaj ste na koncu sveta¨. Nekaj metrov je tako strmo, da Škota porivam ob sebi, nato pa ponovno zajašem in se po ravnini zapeljem do kapelice. Oziram se okoli in si rečem, da je gospa imela kar prav, ker tole je res videti kot apokalipsa. Ne rečem, če ima tako za biti ob koncu sveta, podpišem takoj. Z nekaj specialnih učinkov in dramatične glasbe bi bila to nova Tarantinova uspešnica. Kakorkoli, dobim kapelico, poslikam in se odpeljem nazaj, ker preveč piha, da bi se zadrževal.

Očetov vrh.
Če ima takšen biti konec sveta…
…potem sem za.
Kapelica svetega Huberta na Očetovem vrhu.

Popotnik skozi čas, beseda je tvoja. Niti najstarejši prebivalci ne pomnijo tega dne in zahvalimo se lahko le zgodovinarjem in tistim, ki so iz roda v rod prenašali zgodbe. Brez njih ne bi vedeli, da se je na današnjega dneva dan davnega 1729 rodila nemška princesa Sofija Avgusta Frederika von Anhalt-Zerbst-Dornburg. Kot šestnajstletna je stopila v zakon s čudakom Petrom Fedorovičem, a tiste prave sreče ni bilo. Zato si je krajšala čas z ljubimci in knjigami, ker pa ji je bilo vseeno dolgčas, se je hitro naučila rusko in postala priljubljena, predvsem v intelektualno bolj odprtih krogih. Nazadnje so jo leta 1762 kronali za vladarico in po vseh spremembah imena, je nazadnje postala Katarina Velika in s tem tudi edina ženska v zgodovini, ki je dobila vzdevek Velika. Njeno vladanje je trajalo do leta 1796, ko je carica Katarina utrpela možgansko kap. Z njeno smrtjo se je končala doba zelo pomembne politične protagonistke osemnajstega stoletja, ki je za sabo pustila pomembno sled. Njeno obdobje velja za zlato dobo ruskega imperija. Od takrat velja tudi, da moški pri ženskah ne gledamo le na lepoto, temveč tudi na kaj drugega – Katarina ni bila posebno lepa, pa je kljub vsemu imela enaindvajset ljubimcev. Nazaj na ceste.

Odločim se vrniti po isti poti, čeprav bi lahko izbiral. Lahko bi se spustil skozi Idrijski Log do Fežnarja in nadaljeval ob Idrijci mimo Divjega jezera in se priklopil na zaključek Zale, ali pa čez Medvedje Brdo vse tja do Žiri, pa me je spust po Zali preveč mikal. Dejstvo, da mi do Idrije ne bo treba zavrteti, je tokrat prevagalo vse ostale poti. Kar pa pusti posledice – od tam naprej se je vleklo po polžje in samo čakal sem, kdaj bom doma, da parkiram in se konkretno spočijem. Ni kaj, kondicije ni še, je le trma in volja.

DAN 17: PRVA STOTKA.

Še v polsnu sem slišal Velkavrha govoriti, da bo dan sončen in rahlo vetroven ter da krajevne plohe niso izključene. Uro kasneje je mimo bloka šla prvomajska budnica, jaz pa cel zadovoljen zategnil tja do pol devetih, kar mi je v veliko veselje. Zjutraj nekako nisem človek, ampak bolj zombi in tečen, če so mi kratene pravice spanja.

Brez posebnih planov sem se šele malo pred enajsto dal v kolesarske cunje in odločil, da bo danes padla stotka. Nadel sem si tudi dolge rokave, kajti skozi dvojni termopan je sonce lahko varljivo in nekaj minut kasneje te odločitve nisem obžaloval. Že res, da je sonce prijetno grelo, bilo je pa tudi rahlo vetrovno in v senčnih področjih današnje poti neprijazno hladno. In na glavnem križišču sem zavil desno.

Keltiko že poznamo, zato o njej ne bom pisal kot o biseru, čeprav za tiste, ki jo prevozimo občasno, to nekako je. Sploh če te ne motijo semaforji in če se ti ne mudi. Je že res, tudi meni gre vseh pet semaforjev na živce, ampak kljub dejstvu, da sem vedno naletel na rdečo in se posledično najedel prahu, poglejmo pozitivno – čez nekaj let bo cesta lepo razširjena in bo vožnja potekala hitreje, sploh z avtom. Ker nekaj storiti za kolesarje, bi bilo pač preveč. Okej, ni panike, se bomo prilagodili, kot že tolikokrat.

Mimo Mosta na Soči in skozi Tolmin je švignilo kot namazano, pod Kozlovim robom pa sem si privoščil krajšo pavzo. Razmišljal sem o poti in predvsem o tem, koliko sem jo pozabil. Roko na srce, po selitvi pred tremi leti sem jo čestokrat prevozil, a od zadnjega obiska je minilo kakih sedem, osem mesecev. Saj vem, kje se gre, le v spominu nimam ovinkov, rahlih vzponov in spustov, niti imen vasi. In odlična prilika, da grem obnovit pozabljeno. Snamem dolge rokave in zajašem.

Da ne bo nejasnosti, ne govorim o glavni cesti, temveč o stranski poti skozi idilične in mirne vasice, kjer je danes dišalo po raznoraznih stvareh – po mesu na žaru, palačinkah, sveže pokošeni travi in govedu. Blaznih naporov ni, nekaj manjših vzponov in nekaj spustov, takih, da brez problema dosežeš petdeset, predvsem pa ni vrveža avtomobilov in motorjev. In nekje sredi te poti prvič škljocnem Škota.

Na kratko se spočijem, ker mi dvominutni postanki pač dajejo zagon za naprej in odbrzim proti Kobaridu. Dolga ravnina, kjer Škotove široke gume brez problemov poganjam trideset, nato sedemmetrski vzpon skozi Ladro in spet lahkotnih trideset do Napoleonovega mostu. Slikam še enkrat, nato pa kakih petnajst minut sedim na zidu in opazujem maso turistov, ki niso šli v Poreč, Izolo ali Toskano, ampak so raje zavili v ta severnoprimorski biser.

Preden postane branje dolgočasno, poglejmo k našemu popotniku skozi čas. Na današnjega dneva dan davnega leta 1707 sta se Anglija in Škotska združili v eno državo, poimenovano Združeno kraljestvo Velike Britanije. Na ta dan so čakali mnogi, saj so zadnja sto štiri leta bili združeni le s personalno unijo, kar najhitreje razložim, če rečem, da sta imeli istega vladarja. Ker so vedeli, kaj delajo, jim je šlo dobro, ko pa so se leta 1815 znebili še največje tekmice Francije, so za dobro stoletje zavladali svetu. Potem… no, potem je šlo pa navzdol. Nazaj na ceste.

Vračam se po isti poti in se poigravam z mislijo, kako bi se izognil semaforjem na Keltiki. Seveda se ne pozabim ustaviti ob smaragdni Soči.

Pogled na Sočo…
…in na grafite.

Lahko bi zavil za Poljubinj in skozi Podmelec v Knežo, kar je super varianta, ker ima ta pot določene lepote. V Kneži bi se priklopil na glavno cesto in se na njej zadrževal do Grahovega, kjer bi prečkal železniške tire in začel z vzponom do Bukovega, od koder bi me teoretično čakal le še spust do doma, ampak… Lahko bi, recimo v Bači pri Modreju zavil za Podbrdo in se skozi prej omenjeno Knežo zapeljal do Hudajužne in se po strmem makadamu povzpel do Zakojce, ali kar nadaljeval proti Podbrdu in čez Petrovo Brdo v Zali Log, kjer bi  imel osem kilometrov vzpona do Tuškovega griča in nato samo še spust naravnost do bloka, ampak… Lahko bi celo v Slapu začel z vzponom in mimo Šentviške Gore prispel na Bukovski Vrh in tokrat za spremembo ne bom napisal ¨ampak¨ in dodal treh pikic, ker je brezveze okolišiti. Sam zase vem, da nisem (še) dovolj kondicijsko pripravljen za vzpone in bi ti trenutno iz mene vsaj za dva dni naredili težko hodečo pošast, kar pa nočem. Zato jo uberem po Keltiki, skozi semaforje in prah. Vmes še enkrat za petnajst minut počijem, nato pa zavrtim naravnost proti domu.

Noge so na momente postajale težke in ko so se kilometer pred pumpo pokazale prve dežne kaplje, sem v tem videl priložnost postanka in vedritve, obenem pa še razlog za nakup nečesa osvežilnega. V resnici je bil vse skupaj lažni preplah, a mineralna voda je vseeno sedla.  In potem sem bil doma. Vesel, ker je padla prva stotka.

DAN 13: SPOZNAM SE NA VREME.

Dasiravno je budilka zvonila, ko je bila zunaj še tema, sem bil prepričan, da me čaka lep in dolg dan na kolesu. In vse se je spremenilo po dobri minuti budnosti – dežne kaplje so namreč šumele po nepokošeni travi pred blokom in pogled proti obcestni javni razsvetljavi mi je dal vedeti, da ne bom storil greha, če spanec podaljšam za dve do tri ure. In tri ure kasneje je še vedno deževalo.

Dela prost dan sem sicer nameraval preživeti drugače, tako pa se bom posvečal gospodinjskim opravilom. Ampak, najprej zajtrk in kava, nato bom ležerno pregledal novice in opravil en trening na sobnem kolesu. Tak je bil plan dopoldneva. In točno to sem počel, nato pa, glej ga zlodeja, komaj sem zaključil na sobnem, je posijalo sonce.

Da bi na tak lep dan, ki pred četrt ure še ni bil lep, ostal doma, bi bila napaka. Samo preoblekel sem se v kolesarske cote, napolnil bidon z vodo in zvabil Škota iz kleti. Že po prvem kilometru sem vedel. Ravno toliko se spoznam na meteorološke pojave in vremenske prilike in neprilike, da mi je bilo jasno kot beli dan, da ta krasnost ne bo trajala dolgo, zato sem se zgolj peljal in užival, brez posebnega cilja.

Del poti je bilo vreme prav poletno in dalo se je uživati na praznično prazni cesti. Občasno skupinica motoristov, vsake toliko kak avto in nekaj kolesarjev. Neizmerno všeč mi je, da se gredo ljudje ob lepem vremenu drenjati k morju ali da ostajajo doma in se zato na cesti počutim vsaj malo varnejšega. Rahel piš vetra se mi je žvižgajoče sukal okoli čelade in bolj kot sem premleval Keltiko, bolj sem razmišljal o cilju, ki mi sicer ni bil pomemben, a spodobi se vsaj malo odločiti, kje boš ustavil, morebiti spil kavo in obrnil nazaj proti domu.

Za trenutek poglejmo k našemu popotniku skozi čas. Na današnji dan leta 2005 se je ločila ameriška filmska in televizijska igralka ter nekoč tudi fotomodel, Halle Berry. Roko na srce, pogovorno bi jo poročil marsikdo, dejansko pa se je okoli nje vedno trlo bolj ali manj primernih snubcev. Tako zgoraj omenjena ločitev ni bila prva, temveč druga, le pet let kasneje ji je sledila še tretja. Seveda ne od istih partnerjev. Njen drugi mož, kantavtor in igralec Eric Benet si je kot pameten moški vzel več časa in se poročil šele šest let po uradni razvezi. Viri, ki so nekdanjima zakoncema blizu, trdijo, da njegov zakon še traja, Halle pa je trenutno samska. Nazaj na ceste.

Kar prav sem imel, ko sem rekel, da ne bo trajalo dolgo. Oblaki so prekrili sonce in videti je bilo, da bo vsak čas začelo deževati. Da bi kolesaril v dežju, me ni preveč mikalo. Velikokrat me je ujelo nepripravljenega in velikokrat tudi pripravljenega. Še so živi spomini na predlansko poletje, ko sem nekaj ur vedril v avtobusni čakalnici nekje na avstrijskem Koroškem. Danes ne bi rad ponovil. Zato obrnem pri Fari, kot Spodnjo Idrijo imenujejo prebivalci nje same in prebivalci okoliških krajev.

Nazaj grede (no, kolesarim še vedno naprej) urneje pritisnem na pedala, a oblaki izginejo in vse skupaj deluje bolj kot lažni preplah. Utrne se mi ideja, da ne grem še domov, temveč nadaljujem po Keltiki vsaj do Stopnika, če ne dlje. Vmes mi Škot pozira.

Škotovo prvo poziranje letos.

Vseeno po pogledu v nebo odločim za desno pot in zavijem proti domu. Kljub prepričanju da bom moker, se ustavim na pumpi, kupim priljubljeno čtivo, vplačam stave in nadaljujem v zmernem tempu. Mogoče bi nadaljeval, če ne bi črni oblaki prekrili celotnega neba. Spravim Škota v klet in minuto kasneje slišim šumenje dežnih kapelj po nepokošeni travi pred blokom. Če se na kaj spoznam, se na vreme. Kljub vsemu, lep dan je bil.