DAN 1: KAM NAJ SE DAM?

Poznaš človeka, ki v nekem trenutku ne želi nič drugega kot to, da se pošteno naspi? Poznaš človeka, ki si za prvi dan dopusta nastavi budilko za ob štirih zjutraj, ker hoče maksimalno izkoristiti dan in kolesariti kar tako, brez nekega cilja? Če je tvoj odgovor nikalen, ti povem, da takega človeka pravkar bereš.

V bistvu sem zjutraj kolebal. Obe budilki sem namreč gladko ignoriral in iz postelje zlezel šele okrog devetih. Preverjal sem vreme na aplikaciji na telefonu in v realnosti, skozi okno in zreč v nebo. Druga opcija mi je bila všečnejša, kajti prva je kazala dež. In če je kaj, kar ne želim, je to, da ne želim biti moker že prvi dan dopusta. Kot izgovor sem našel milijon nenujnih gospodinjskih opravil, a vseeno sem malo pred enajsto le zlezel v kolesarsko opremo in se odpravil.

Naj ne okolišim, len sem bil kot fuks. Ni se mi dalo niti živeti, kaj šele odkolesariti nekaj kilometrov. Očitno sem se v zadnjem tednu razvadil in če se ne bi imel vsaj malo rad, bi po tistem poznem zajtrku odšel nazaj v posteljo. Ampak, budalo, pa ja ne boš prvega dne dopusta preležal? Ne, ne bom. Res ne.

Pred blokom naletim na soseda, ki se tudi odpravlja, vrževa nekaj besed in nekaj kilometrov mu sledim. Gre kot sneta sekira. Nato ga počasi spuščam naprej. Moje življenje ni dirka. In moj dopust tudi ne. Če bi to želel, bi nabavil specialko in drvel naokrog, brez da bi videl karkoli, razen ceste. Jaz sem bolj… popotnik.

Dejansko nisem vedel, kam se bi dal. Kobarid, na hitro postavljen cilj, je padel v vodo. Oziroma je voda padla nanj. Namreč, ko sem prispel do Mosta na Soči, ni bil pogled proti Tolminu nič kaj obetaven in po zaupanju lastni presoji, da je približno podobno tudi proti Kobaridu, sem se odločil obrniti. Ampak ne še takoj – privoščil sem si malo čiliranja ob jezeru, škrtuh v meni pa mi ni dal iti na kavo. Roko na srce, v tistem trenutku je niti nisem potreboval.

Oblaki mi govorijo, naj poskusim naslednjič…

Izmenjujoče se vreme me je jezilo. Nekaj časa sonce, nato črni oblaki, spet sonce in potem rahel vetrič, točno tak, ki običajno oznanja nevihto. Pa zopet črni oblaki in sonce, ki se je mučilo skoznje pošiljati svoje žarke. Podobno kot vreme, je nihalo tudi moje razpoloženje. Pretirano sekiral se seveda nisem, ker ni vredno, sem bil pa siten kot podrepna muha. Tisoče vprašanj: bo dež, ne bo dežja, kam naj grem, vedo tile motoristi, kaj delajo, bom moker, do kod na grem… potem sem poslal vse skupaj v maloro in na Želinu nadaljeval po Keltiki, ampak samo do Travnika. Ker, oblaki. Besn k česn sem vrtel proti domu. In sam sebi govoril, ajde, model, umiri se. Življenje je prekratko za bes, živčnost, jezo in sekiranje. Nihče te ne čaka, nikamor se ti ne mudi, vse maš točno tako, kot si želiš. Ja, res je. Naj gre vse v tri božje, življenje je lepo. Poglej pozitivno, nasmej se in pomahaj nasproti vozečemu kolesarju. Življenje ni ležanje, življenje je trdo delo. Delo na sebi in delo zase. Imej se rad, ker če se ne boš imel, te ne bodo imeli niti drugi.

Siten kot podrepna muha in besn k česn. Nič čudnega, da … ne, to ni za objavit.

Tradicionalno kot vedno, se tudi tokrat ustavim na pumpi pred mestom. Tokrat na sladoledu. Ob večjem številu kilometrov tam nabavim energijsko pijačo, da lažje zdelam še tista dva kilometra do cilja. Poskrbim še za svojo hazardersko žilico in medtem ko grizem tisto lučko, se pojavijo prve kaplje. Evo mi mojo meteorološko intuicijo. Pustimo ob strani vse tiste izmišljotine, kaj mora moški znat, da se ga lahko smatra kot pravega moškega in so si jih izmislile predvsem ženske. Ker pravi moški mora znat napovedat vreme.

Domov prispem suh. In vesel. In ponosen na to. Na oboje. Sicer ni bil dan, kot sem si ga zamislil, a tudi to, da sem zgodaj doma, je nekaj vredno. Ostali dnevi dopusta zagotovo ne bodo takšni, ampak napornejši. In zato tudi bolj zabavni.

Kilometri: 68. Malo. Premalo.