NEKAKO JE TREBA ZAČETI.

Naj zveni še tako klišejsko, vedno z novim letom začnem nekaj novega. Ne, ne gre za novoletne zaobljube in kljub dejstvu in zavedanju, da je vsak dan priložnost za nov začetek, je prestop v novo leto meni osebno najbolj idealen trenutek. Pustimo ob strani – lani sem se hotel dokazovati z doseganjem ciljev, letos je ta samo eden. No, jih je več, a ne bom vseh izpostavljal. Kar tako sem vzljubil pohodništvo in tako mi je cilj čimvečkrat osvojiti vrh. Videti čimveč razgledov in se predvsem gibati. Ker sem pa bolj kot ne antitalent za kakšne ekipne športe, ni pričakovati vpisa k nogometu, košarki, namiznemu tenisu, šahu ali umetnostnemu drsanju in se bom držal bolj aktivnosti, pri katerih sem sam ali v minimalnem številu družbe in pri katerih si spucam možgane. Dolgoletni ljubezni (kolesarjenju) sem tako dodal še obiskovanje hribov, gora in vršacev. In čeprav je razlog v tem, da grem, bom seveda skrbno skrbel tudi za statistiko – ker je to ena od bolj zanimivih stvari, ki me sicer zanimajo.

Ker sem silvestrovo preživel na meni najljubši način, na kratko, v družbi filmov in na toplem, mi na novega leta dan ni bilo treba zdraviti mačka ali katerihkoli drugih tegob. Že res, da se mi zjutraj ni posebej mudilo vstati, a kljub temu sem že pred deseto nadel gojzarje in zagrizel v hrib. Za prvega dne sem si izbral že nekajkrat obiskani in v prejšnjih zapisih omenjeni Blegoš, iz preprostega razloga – najbližji je in časovno dosegljiv skorajda kadarkoli. In kot vse kaže, ga bom letos še velikokrat imel pod nogami.

Za razliko od prvega pohoda, je bilo tokrat manj snega in več ledu. Tako sem dereze nadel že na zadnjem klancu pred kočo, kjer se nisem ustavil, saj sem želel najprej na vrh. Kolesarjenje mi je dalo prakso, kako je z ustavljanjem  – ohladiš se, potem je pa kar težko iti naprej, sploh v klanec. Na vrhu ni bilo pretiranega obiska, zato pa je bila prisotnost vetra toliko večja. Zopet sem imel težave s telefonom, ki očitno rad zmrzne, ko se vključi fotoaparat, ampak mi to ni pokvarilo dneva – vsaj dopoldne ne. Saj jih ne rabim sto, ampak dovoli mi jih vsaj pet narediti, preklemana tehnologija.

Tik pod vrhom Blegoša.

Ob povratku si pri koči nalijem čaj iz termusa in ga kar stoje spijem. Skrajno nekulturno, bi se lahko reklo, kajti sam obsojam ljudi, ki zasedejo klopi v kočah in iz nahrbtnika potegnejo sendviče, žganice in vse ostalo, kar bi lahko naročili tam, povrh vsega pa odložijo smeti v koš ali pa še to ne. Zato se sam postavim tako, da nikogar ne oviram, več od čaja in kakšne čokolade pa tudi nimam nikoli s seboj. Mi pa na kraj pameti ne pade, da bi šel v kočo piti čaj iz termusa.

Naslednjega dne sem sicer planiral drugače, a si v zadnjem trenutku premislil. Menda je boljše tako, ker zna biti pozimi planirana pot na določeno vzpetino (ne bom je poimenoval iz določenih razlogov) zmerno do pretežno nevarna. Skratka, ko sem parkiral, sem zagledal smernik, ki je nakazoval na Kojco. Tolikokrat sem slišal o njej in no ja, zakaj pa ne.

Pot me je nenehno presenečala. Najprej s strmim vzponom in z nultim razgledom. Nato s prvim počivališčem in kratko zgodbico o hudiču in nastanku hudičevega roba. Nato spet s strmim vzponom po listju in manjšo, a vseeno nevarno poledenelostjo na ozki stezici. In takoj za tem z norim razgledom na drugem počivališču. Prijazen par, ki je prisopihal za mano, mi je dal vedeti, da je do vrha še kakih petnajst minut. Zagrizem. Slikam. Tokrat telefon deluje, super.  In na vrhu se odpre eden najlepših razgledov daleč naokoli. Nebo je jasno in ozračje je presenetljivo toplo za ta letni čas. Telefon crkne, a za spremembo imam vsaj nekaj slik za blog in druga omrežja.

Pogled na dolino s Kojce.
In pogled na veličastni Porezen.

Pot navzdol zahteva nekaj previdnosti, a posebej hudo ni. In moj počitek pred delovnim dnem se lahko prične.

PO BAKRENI POTI.

Ni me sram priznati, da sem tistega dne spal malo dlje. Prejšnji dan je bil izredno naporen. Druženje s sorodniki terja svoj davek, ampak je vedno vredno. Tokrat je bilo še toliko bolj, saj nisem čestokrat povabljen na zlato poroko. Ki je bila, po mnenju udeležencev obeh – tiste pred petimi desetletji in te v sedanjosti – skoraj identična. Z istimi pričami, v isti cerkvi. In čeprav se alkoholu izogibam, se ga kot prebivalec Vipavske doline tokrat nisem branil, v mejah normale. To je pokazala tudi napravica, ki so mi jo sredi noči med vračanjem pod nos ponudili policisti. Povsem korektno, priznal sem, da sem nekaj spil in povsem korektno so mi ob rezultatu tudi izrekli čestitke.

Zategadelj se mi zjutraj iz postelje ni posebej mudilo. A lep dan je klical in vsaj nekaj je bilo treba dati iz sebe. Prvotni plan vzpona na Blegoš je padel v vodo, ko sem ugotovil, da se mi pretirano v klanec ne da voziti. Povlečem Škota iz kleti, zajašem in odvrtim krog skozi mestno središče. Gledam števec, on ne dela. Ustavim, podrezam magnet, dela nekaj metrov. Ustavim ponovno, se minuto ali dve ukvarjam in tokrat dela. No, ne ravno dolgo. Poskusim še enkrat med potjo proti Logu in ko sem že mislil, da sem zmagal, me ponovno razočara. Izustim buket kletvic, obdan v papir iz psovk in okrašen z diamantnimi perlicami avtohtonih bogokletnih skovank južnih in zahodnih sosedov. Ne bo me ustavilo, pač od ene ture ne bom vedel kilometrov.

Saj ne da sem samo pozabil, temveč mi je čisto ušlo iz glave, da sem se ob prejšnji turi domov vrnil brez zadnjih zavor. To je bilo sedaj videti nekako tako, da sem ročico zavore lahko držal tik ob krmilu in še vedno se ob zadnjem pestu ni dogajalo nič. Super, jaz pa sredi klanca. Kako se bom spustil, nisem pretirano razmišljal. Bom že takrat, ko bo do tega prišlo. Evo, Blegoš, nekoč drugič te osvojim. V Dolenjih Novakih zavijem desno proti Kopačnici in čez mostiček zavrtim v rahel klanec.

Pot mi je znana in približno dve leti je, ko sem jo odkrival z namenom dobiti tisti razgled, katerega sem videl v zgibanki o kolesarskih poteh po Cerkljanskem. Takrat mi ni uspelo, tokrat mi bo. Kaj kmalu je bilo treba izbrati srednjo, makadamsko pot, ki se je vila skozi hladen gozd, mimo starega in z mahom poraščenega kamnitega zidu na levi in z vedno bolj odpirajočim se pogledom na prepadne skalnate stene Malega in Velikega Njivča na desni. In ta pogled na sotesko Pasice, kjer se skriva Partizanska bolnica Franja. Italijani jo še sedaj iščejo, čestokrat me namreč ustavijo in sprašujejo, kje je.

Dopoldanska senca in prijeten hlad.

Pogled na sotesko Pasice, kjer se skriva Partizanska bolnica Franja.

Pod Mrovljevim Gričem se lahkotno vzpenjam po makadamu, uživam v razgledih, prijetnem hladu in pripetljajih prejšnjega dne. Kako lahko je življenje, če se zavedaš, da je ob določenih trenutkih težko. Kako zanimivo je imeti pozitiven pogled na svet in se prepustiti preprostemu toku, vedoč da so stvari, ki ne bodo lahke, a bo treba skoznje.

Na razpotju, tam nekje na pobočju Škofja, zavijem levo proti Ermanovcu. Pogled se vedno bolj odstira na okoliške vasi: strnjene Labinje in Poljane ter skupčkane Novake. Kmalu se pripeljem na travnik in tam jo zagledam. Mogočno lipo, s klopco. Tebe sem iskal in zdaj tudi vem, zakaj te nisem našel. Takrat sem na eni od poti zavil nekam dol. Zdaj te pa imam. Naslonim Škota na veličastno deblo,  sedem na klopco in odložim komolce na mizico. Srkam vase ta razgled. Porezen, Kojca, nekje daleč se kažejo Alpe. Nikjer nikogar, prijeten hlad in lep, sončen dan. Bistrenje misli.

Ko se gozd konča…
Mogočna lipa.
Pogled na Cerkno in okolico.

Čez jaso peljem do počitniških hišic in se priklopim na asfalt. Naj se veselica začne, ker zdaj sem tu, kjer bo treba razmišljati – na spustu. Za menoj je dovolj kilometrov, da vem, kako ravnati v takih primerih. No, najlažji bi bil imeti s seboj imbus, a je ta po čudnem naključju ostal doma. In če ne gre zlahka, mora iti tudi drugače. Ko veliko kolesariš, se naučiš tudi zaviranja samo s prednjo zavoro. Seveda je priporočena nižja hitrost ter večja previdnost.

Bilo je še zgodnje popoldne, ko sem prispel domov. Izkoristil sem za popravilo zavor, da me ne bo ob naslednji turi zopet presenetilo. In za nov števec.