Objavljeno dne

FURA 4: KRNICA.

Bilo je tako, kot sem že v prejšnjem zapisu omenil, da so tri vremenske aplikacije napovedovale lepo vreme in ko sem pil jutranjo kavo, sem bil prepričan, da bo res tako. A ko sem s terase videl sosedo čez cesto, kako s sušila pobira čajne vrečke, sem vedel, da je vrag vzel šalo. Pet minut kasneje se je ulilo. In še en kolesarski dan je splaval po vodi.

Zato pa sem naslednjega dne, ko je sonce sijalo na polno, vzel balanco v roke in se odpeljal do Jasne (jezera, ne kakega dekleta), kjer se razmišljal o smislu in bistvu življenja, nakar se mi je utrnila misel, da bi lahko odkolesaril do Krnice. Pot poznam, saj sem lani po tej isti poti kolesaril, ko sem osvajal Vršič po STKP. Za spremembo od lani, je letos pot do Malega Tamarja slabša. Nekaj dni pred tem je namreč obilno deževalo in na nekaj koncih je bilo treba kolo vsaj potiskati poleg sebe, če ne kar nositi.

Proti Krnici.

Vsi smo že videli kdaj sliko koče v Krnici. Vedno je videti tako pravljična, da jo je treba vsaj enkrat obiskati. Tisti z manj kondicije, nikar se ne prestrašite, saj vam tudi pohod do nje ne bo vzel več kot 45 minut. Koliko časa sem sam porabil za vzpon s kolesom, niti ne vem. Sem pa, v določenih momentih, čakal na konec poti, kajti moja kolesarska kondicija je letos bolj švoh.

In, prmejduš, da je res lepo kot v pravljici. Glede na to, da je bilo med tednom, je bilo še presenetljivo veliko ljudi, kar pa ni motilo vzdušja. Lepo je namreč videti, da ljudje radi zahajajo v naravo ter jo cenijo, bodisi peš ali s kolesi.

Koča v Krnici.

V miru posedim kake pol ure, spijem odlično turško kavo, pojem čokoladico in se spustim nazaj proti Malemu Tamarju. Škotu nekaj ni okej, saj slišim, da v zadnjem delu nekaj ropoče. Prepričan, da samo nekaj ropota v torbi na prtljažniku, ne posvečam veliko pozornosti in ne ustavljam. Občasno škljocnem kakšno sliko, to je pa tudi vse.

Mali Tamar.

Povzpnem se na tretji ovinek in se po asfaltu spustim v Kranjsko Goro, kjer ugotavljam, da je kilometrov nekam malo in da telo še ni dovolj utrujeno. Kolikor je lepega videti v okolici in kolikor je lepa kolesarska steza med Mojstrano in mejo z Italijo, bi bil greh, če ne bi. Odkolesaril še malo po njej, namreč. Je pa, ko prečkaš mejo, takoj drugačna. Velike razlike sicer ni, a opaziš, da je drugačen asfalt, da so nekatere stvari drugače izpeljane in da so lepše vzdrževane. Tako se odpeljem še do Trbiža, kjer bi se lahko odpravil desno v Avstrijo ali levo vse tja do Pontebbe ali pač še dlje, če je slučajno speljana steza. Ampak naj bo to razlog za ponovni obisk.

Namreč, lani sem dopustoval šest dni in vsak dan nekam odkolesaril. Ugotovil sem, da mi manjka še par dni, da bi odvrtel še kaj več. Letos je bilo možno samo dva dni kolesariti, a odkril sem še za vsaj teden dni vrtenja pedalov po bolj ali manj znanih poteh v okolici. In vse to zase. Ne za Stravo in ne za hvalisanje, ampak za užitek, doživetja in razglede.

Dopusta je konec, pripravimo se na realnost.

Objavljeno dne

FURA 3: DOLINA KRMA.

Take sorte sem, da dopust najraje preživljam v Sloveniji. Tujina me nikoli ni pretirano mikala in, realno, včasih sem hodil k sosedom samo zato, da je bil mir v bajti. Danes je drugače, glede na vse.

Sicer pretiranih planov nisem imel, a ker so prišli vavčerji, sem se pač odločil jih izkoristiti. In sem tistega dne mahnil čez Sorico na Pokljuko in nadalje v meni simpatično Kranjsko Goro. Seveda, kot vsak običajen človek, ki se sredi poletja odpravi na dopust, to običajno stori v kratkih hlačah, kratkih rokavih in fejk olstarkah. No ja, sredi poletja, bil je zadnji avgustovski dan. In seveda me je na dopustniški destinaciji zeblo, ker tudi dolgega nisem nič vzel s sabo. Situacijo sem sicer kasneje rešil, dan pa je bil nekoliko zapravljen, saj sem zaradi slabega vremena večino časa preždel v apartmaju…

Je pa naslednjega dne bilo lepo vreme in tako je nakazovalo tudi na naslednje dni, a o tem v naslednjem zapisu. Ne da bi točno vedel, kam bi sploh šel, sem se odpravil proti Mojstrani in si mislil »ah, nekam bom že«. Malo krožim naokrog, brezciljno, kot pač tavam vseskozi v življenju, nato pa zagledam tablo za dolino Krma in, no ja, zakaj pa ne. Zagrizem v klanec. Kar zame letos ni ravno mačji kašelj, saj sem kolesarjenje postavil nekam na stranski tir, iz neznanega razloga. Lažem, znanega.

Kaj kmalu oddelam tisti vzpon na Radovno in se spustim strmo desno mimo Pocarjeve domačije in pristanem na makadamu. Srce mi malo zaigra. Desno se usmerim proti Krmi. Pot se vleče, rahlo pihlja in na trenutke ni prav nič prijetno. Vseeno me žene naprej. Menda sem v Krmi že bil, po pričevanju staršev, a bil sem manjši od metra in se posledično ne spomnim. Vztrajam. Med potjo prestrašim dve srni, onidve pa mene in ob razmišljanju, katero živo bitje lahko še srečam, dosežem Kovinarsko kočo. Čas za slike.

Dolina Krma.

Od koče nadaljujem še kak kilometer, nato pa obrnem, ker se želodec pritožuje. Pri koči naročim štruklje in kavo, pokramljam z oskrbnikoma, nato pa mahnem po isti poti proti Radovni. Zapeljem se še do Gogalove lipe, ki je sicer ne škljocnem, a vseeno uživam v pogledu na to igro narave, na to veličastnost drevesa.

Štruklji morajo biti. In ti so bili zasluženi.

Prijetno utrujen se odpravim nazaj proti Mojstrani. Brez problema zvozim tudi tisti 18 odstotni vzpon, pobožam dva konja in za nekaj minut počijem. Na kolesarski srečam soseda, ki je tistega dne začel z Juliano, poklepetamo, si izmenjamo nekaj nasvetov, nato pa vsak po svoje. Greh bi bil, če se ne bi ustavil pri obeležju Jureta Robiča in prebral nekaj njegovih besed, nato pa še nekaj fotk ob Pišnici in brž na zaslužen pir.

Kjer so živali, se vedno ustavim.
Bomo zmogli? Bomo!

Doma sem ob pregledovanju zemljevidov ugotovil, da doline Krma sploh nisem videl v celoti. In tako imam razlog za ponovni obisk.

Objavljeno dne

FURA 2: TWITTER TURA PO VIPAVSKI DOLINI.

Tega dneva sem se veselil približno toliko, kot otrok Miklavža. Iti v rodne kraje in tam kolesariti, za spremembo v družbi in, tudi za spremembo, v družbi, kjer sploh ne veš, če boš koga poznal. Nam, introvertom, je to poznano.

Parkiram pri fotru in odvrtim pedala proti zbirnemu mestu, čez najlepši nedokončan trg v Evropi in skozi Ajdovski Melrose Place v Pale, kjer sem pač prvi. To je ta navada, nikoli ne zamujam. Čakam in čakam in počasi se začnejo pojavljati kolesarke in kolesarji, ki bodo tega dne v večini prvič spoznavali Vipavsko dolino skozi noge in želodec. Poznam natančno dva. Ampak je kul.

Mož s kravato že krili z rokami. No, z eno.

Ko se nas zbere dobrih ducat in še dva, se počasi odpravimo na pot. Organizator poskrbi za sapo že brž na začetku. No, dejansko poskrbi, da nam je zmanjka, saj nas po prvih stotih metrih povabi v klanec, ki je marsikomu delal težave, vključujoč z mano. Ampak je kmalu bolje. S Slejkotov se spustimo in nad Bronxom zavijemo v Žapuže ter kmalu nato prečkamo glavno cesto in profili zopet občutijo makadam. Sonce nabija in mi smo veseli.

Kaj kmalu prečkamo most, ki se pojavi v uvodni špici pri priljubljeni limonadi popteveja, kak kilometer se zopet odvrti na asfaltu in nato se v prijetni senci pripeljemo do prve krajše postojanke ob reki Vipavi. Ta je zaradi dežja dan prej bolj kot ne rjava, ampak to ne pokvari razigranosti ducata mož in še dveh predstavnic nežnejšega spola.

Prečkanje znamenitega mostu iz napovednika poptevejeve limonade.

Na asfaltu nas čaka vzpon. Organizator napove, da bo to eden hujših vzponov, sicer pa je sama cesta ljubiteljem avtošporta poznana – ja, smo na ridah nad Velikimi Žabljami, kjer je nekoč potekal znameniti rally Saturnus in na te ovinke privabil po tisoče in tisoče oboževalcev. Kakorkoli, klanec je ene pobiral, druge pa filal z energijo, tako zelo, da so se zapeljali še do Elvisa. Realno, zgrešili so (smo) pot. Še malenkostni vzpon po makadamu in prispemo v prijetno vasico Brje, kjer nas pogostijo z mesnimi in sirnimi dobrotami, domačim kruhom in, kljub temu, da v taki vročini sede kaj drugega, izredno dobrim vinom.

Btega, ena dobra stvar.

Kako uro smo tam čemeli. Pustimo to, da smo bili tudi uro prezgodnji – napovedani desus tempo se je spremenil v jumbo visma sposobnost vrtenja pedalov. Ampak nam ni bilo težko čakati. Po okrepčilu smo mahnili naprej, tisti z bolj normalnimi kolesi, neadrenalinci in bojazljivci po asfaltu, ostali pa po trailu, ki nosi posebno ime z razlogom – predsednikov trail. Davnega anno domini 2017 je v pomoč prišel sam predsednik države in malo kopal z lopato, malo s krampom ter z grabljami čistil samo stezo.

Za pokvariti izjemno lepo ozadje me lahko najamete preko zasebnega sporočila.

Medtem ko se po makadamski podlagi odpravljamo proti naslednji destinaciji, mimo mene pridrvi domačinka na starem Rogovem kolesu in koristi prednosti domačega terena. Brez kake posebne opreme je prav mukoma vrtela pred mano in čakala na trenutek za pobeg. Saj ne da smo drveli, ampak tudi če bi, bi tudi tiste bolj pripravljene verjetno šišala na polno.

Brž ko smo se zopet znašli na asfaltu, smo s spominom počastili 25. obletnico nastopa LaToye Jackson v Velikih Žabljah. V svetovnem merilu največja zvezdnica, ki je kadarkoli stala na odru takrat izredno priljubljenega kluba in v vaškem merilu najbolj neobiskan nastop. Kakorkoli, slab kilometer naprej nas ubije nov klanec, čeprav je bil dolg le kakih sto vrtljajev. Na sveže položenem asfaltu. Kjer so se znojne kaplje rojevale in sproti umirale. Na srečo je bilo hitro konec in lahkotno smo zavrteli skozi gozdiček, nekaj metrov prehodili, zopet zajahali, spet hodili, se kak kilometer peljali in tik pred napovedanim postankom sredi vinogradov, porivali v klanec. Ampak je bilo vredno, saj smo bili nagrajeni s sladoledom in oranžno penino.

Penina in sladoled na drugem postanku.

In potem so prišli črni oblaki. In prazne gume. In na gorenjskem lahko kupiš novo zračnico, ki je mimogrede že enkrat zaflikana. En kubik smeha, tam, v idiličnem Vipavskem Križu, kjer smo najprej vedrili, nato pa pri enemu od domačinov popravili kolesa in pojedli joto s klobaso, ki je sicer bila na sporedu šele zvečer, pa so razmere, takšne in drugačne, pripeljale do te odločitve.

Sledil je le še povratek. Bilo je načrtovano malo drugače, ampak se nismo pritoževali. Za uradni del testnega poskusa vodenja kolesarskih tur po, naj poudarim, izredno lepi Vipavski dolini, smo izbrali najlepši nedokončan trg v Evropi, pritisnili še eno skupinsko sliko in se odpravili na sam štart, ki je tokrat postal cilj. Neformalno smo se še malo podružili ob pivu, nato pa vsak na svoj konec.

Gasilska.

Bilo je lepo.

Naj se na tem mestu zahvalim organizatorju za vodenje in organizacijo dogodka ter vsem udeleženim za družbo.

Avtorji slik so razni tviteraši in zaradi prevelike količine težko določim, čigava je katera. Celotno fotogradivo je objavljeno z dovoljenjem avtorjev.

Objavljeno dne

FURA 1: ZNOVA PREBUJENA STRAST.

Menda je v človeški naravi, da tisto, kar rad počne, mora nekega dne dati na stran in si vzeti pavzo. No, pavzo… ekstremist, kot včasih v šali poimenujem samega sebe, nisem imel le pavze, ampak nekaj mesecev obdobja lenobe, ki kar ni in ni hotela ponehati.

Da nekaj vzljubiš, moraš biti malo brez. Kot recimo večer s prijatelji – če je prepogosto, postane dolgočasno, če je pa enkrat tedensko ali še redkeje, se pa že veseliš. In tako nekako sem se veselil nedeljskega pohajkovanja s kolesom po Vipavski dolini.

Ker je pač treba. Treba je ohranjati stike z domačim okoljem in če ne vsaj nekajkrat letno kolesarim po enem lepših koščkov raja na Slovenskem, dobim občutek, da zatiram svoje lastne korenine. Pa dajmo malo realnosti, no. Je že res, da Vipavsko dolino smatram kot raj, kar pa nikakor ne pomeni, da ostali kotički naše male niso lepi. So, ampak moraš jih znati videti. Jih ceniti. Ker niso tam zaradi nas, ampak za nas. In sedaj, ko se je v meni znova prebudila strast, sem prepričan, da jih bom videl še nekaj.

Človek včasih počne stvari, ne da bi točno vedel, zakaj jih počne. In tudi sam trenutno ne vem, zakaj sem letos zabušaval s kolesarjenjem. Tudi ni to nekaj, kar bi blazno želel vedeti, ležerno si rečem »pač nisi« in to je to. Seveda mi ni všeč, ker sem nekaj let nazaj imel ob takem času že zavidljivo število kilometrov, ampak preteklosti ne morem spremeniti. Vse, kar lahko storim, je le to, da poskrbim za prihodnost.

Tega dne nisem veliko prekolesaril, niti štirideset kilometrov ni zneslo. Sem pa zato toliko bolj užival, ko sem odkrival nove poti, zaradi česar me bi lahko bilo malo sram, kot domačina. Pa me ni. Tolažim se s tem, da jih veliko ne pozna naše dežele. Nekateri ne bi znali niti na zemljevidu pokazati Kočevja, niso še bili v Dravogradu, obenem pa rinejo na morje in se pritožujejo nad drenom. A o tem kdaj drugič.

In ker me letos čaka še vsaj dvojno kolesarjenje po Vipavski dolini, bom tokrat naredil izjemo in ne opisoval krajev, kjer sem vrtel pedala, temveč le prilepil nekaj slik.

Možnosti kolesarjenja po neprometnih in makadamskih poteh je ogromno. V ozadju Čaven.
Pogled proti vasici Slap, v ozadju Planina.
Pogled na vas Budanje, v ozadju Podrta Gora, desno Kovk, priljubljeno vzletišče jadralnih padalcev.
Napoleonov most čez reko Vipavo.
Vsak podvoz pod avtocesto, je poln različnih umetnij.

Zdaj pa naprej. S strastjo, kot vedno.

Objavljeno dne

NEKAKO JE TREBA ZAČETI.

Naj zveni še tako klišejsko, vedno z novim letom začnem nekaj novega. Ne, ne gre za novoletne zaobljube in kljub dejstvu in zavedanju, da je vsak dan priložnost za nov začetek, je prestop v novo leto meni osebno najbolj idealen trenutek. Pustimo ob strani – lani sem se hotel dokazovati z doseganjem ciljev, letos je ta samo eden. No, jih je več, a ne bom vseh izpostavljal. Kar tako sem vzljubil pohodništvo in tako mi je cilj čimvečkrat osvojiti vrh. Videti čimveč razgledov in se predvsem gibati. Ker sem pa bolj kot ne antitalent za kakšne ekipne športe, ni pričakovati vpisa k nogometu, košarki, namiznemu tenisu, šahu ali umetnostnemu drsanju in se bom držal bolj aktivnosti, pri katerih sem sam ali v minimalnem številu družbe in pri katerih si spucam možgane. Dolgoletni ljubezni (kolesarjenju) sem tako dodal še obiskovanje hribov, gora in vršacev. In čeprav je razlog v tem, da grem, bom seveda skrbno skrbel tudi za statistiko – ker je to ena od bolj zanimivih stvari, ki me sicer zanimajo.

Ker sem silvestrovo preživel na meni najljubši način, na kratko, v družbi filmov in na toplem, mi na novega leta dan ni bilo treba zdraviti mačka ali katerihkoli drugih tegob. Že res, da se mi zjutraj ni posebej mudilo vstati, a kljub temu sem že pred deseto nadel gojzarje in zagrizel v hrib. Za prvega dne sem si izbral že nekajkrat obiskani in v prejšnjih zapisih omenjeni Blegoš, iz preprostega razloga – najbližji je in časovno dosegljiv skorajda kadarkoli. In kot vse kaže, ga bom letos še velikokrat imel pod nogami.

Za razliko od prvega pohoda, je bilo tokrat manj snega in več ledu. Tako sem dereze nadel že na zadnjem klancu pred kočo, kjer se nisem ustavil, saj sem želel najprej na vrh. Kolesarjenje mi je dalo prakso, kako je z ustavljanjem  – ohladiš se, potem je pa kar težko iti naprej, sploh v klanec. Na vrhu ni bilo pretiranega obiska, zato pa je bila prisotnost vetra toliko večja. Zopet sem imel težave s telefonom, ki očitno rad zmrzne, ko se vključi fotoaparat, ampak mi to ni pokvarilo dneva – vsaj dopoldne ne. Saj jih ne rabim sto, ampak dovoli mi jih vsaj pet narediti, preklemana tehnologija.

Tik pod vrhom Blegoša.

Ob povratku si pri koči nalijem čaj iz termusa in ga kar stoje spijem. Skrajno nekulturno, bi se lahko reklo, kajti sam obsojam ljudi, ki zasedejo klopi v kočah in iz nahrbtnika potegnejo sendviče, žganice in vse ostalo, kar bi lahko naročili tam, povrh vsega pa odložijo smeti v koš ali pa še to ne. Zato se sam postavim tako, da nikogar ne oviram, več od čaja in kakšne čokolade pa tudi nimam nikoli s seboj. Mi pa na kraj pameti ne pade, da bi šel v kočo piti čaj iz termusa.

Naslednjega dne sem sicer planiral drugače, a si v zadnjem trenutku premislil. Menda je boljše tako, ker zna biti pozimi planirana pot na določeno vzpetino (ne bom je poimenoval iz določenih razlogov) zmerno do pretežno nevarna. Skratka, ko sem parkiral, sem zagledal smernik, ki je nakazoval na Kojco. Tolikokrat sem slišal o njej in no ja, zakaj pa ne.

Pot me je nenehno presenečala. Najprej s strmim vzponom in z nultim razgledom. Nato s prvim počivališčem in kratko zgodbico o hudiču in nastanku hudičevega roba. Nato spet s strmim vzponom po listju in manjšo, a vseeno nevarno poledenelostjo na ozki stezici. In takoj za tem z norim razgledom na drugem počivališču. Prijazen par, ki je prisopihal za mano, mi je dal vedeti, da je do vrha še kakih petnajst minut. Zagrizem. Slikam. Tokrat telefon deluje, super.  In na vrhu se odpre eden najlepših razgledov daleč naokoli. Nebo je jasno in ozračje je presenetljivo toplo za ta letni čas. Telefon crkne, a za spremembo imam vsaj nekaj slik za blog in druga omrežja.

Pogled na dolino s Kojce.

In pogled na veličastni Porezen.

Pot navzdol zahteva nekaj previdnosti, a posebej hudo ni. In moj počitek pred delovnim dnem se lahko prične.

Objavljeno dne

UČITELJ.

Ni veliko priložnosti, ko bi kolesaril v družbi, predvsem zaradi mojega tempa. Da bi se v družbi odpravil na pot, ki jo dobro poznam, se skoraj ne more zgoditi, za spremembo pa družbo z veseljem sprejmem na nepoznanih poteh. Seveda se prej pozanimam – koliko je kdo sploh pripravljen in kakšno kolo vozi.

Po tem, ko sem letos že prevozil Italijanske kilometre v družbi, je bil čas za ponovno kolesarsko druženje. Do tega sicer ne bi prišlo, če ne bi eden od kolegov vsakič, ko sem se ustavil pri Gabrijelu, povedal da bi rad poskusil in če bi šel z njim, pa da bo on še nekoga pripeljal. Malo sem se izogibal, ko pa me je seznanil, da je tisti drugi približno v istem rangu, kot sem sam, sem bil za akcijo. Seveda ni šlo vse tako hitro. Približno dva meseca sem čakal, potem pa enkrat informacija, da bomo kmalu šli. Vse lepo in prav, ampak sam ne verjamem, dokler nimamo zmenjenega fiksnega datuma. In pride sredi tedna sms, če sem še za, pa mi javi naknadno, da se zmenimo, kako in kaj. To mi je všeč – sam sem brez vseh obveznosti, ti le pridi in gremo. Glede hrane in prostora sem namreč izjemno prilagodljiv, važno je, da mi dogaja.

Tisto soboto popoldne sem se ravno pripravljal na ravninskem delu, da preneham z vrtenjem in se prepustim dobremu kilometru rahlega spusta, ko je zazvonil telefon. ”Posluš, zjutraj se dobimo na žvinskem placu ob sedmih, potem pa gremo z avtom do Tolmina, potem pa že kam naprej, do Kobarida, pa proti Breginju, če mi bo šlo”. Okej, meni je prav. Sicer sem Breginj osvojil pred kratkim, ampak tokrat bom moral biti bolj osredotočen na – učenca. Tako je, vse je organiziral, celo še enega, da mu je posodil kolo, poleg učiteljevanja. Meni pa tudi ni problem podajati svojih izkušenj naprej.

In smo se ob sedmih dobili, se predstavili in naložili še Škota v avto. Bližje kot smo bili Tolminu, bolj je v učencu rasla ideja o Bohinju. Breginj, Bohinj, razlike v besedi ni veliko, v obljudenosti veliko več. Potrebnega je bilo le malo priganjanja, da je izpljunil ”pa pejmo v Bohinj”. ”Če vama je prav”. Seveda nama je bilo. Dve minuti kasneje smo že parkirali na avtovlaku. Peljal sem se prvič, zagotovo pa ne zadnjič.

Glede na to, da sem zjutraj pred odhodom okleval o tem, ali bi vzel s seboj nekaj dolgega ali ne – no, v Bohinjski Bistrici mi je prišlo zelo prav. Je že res, dokler smo sedeli ob kavi, ni bilo nobene panike, ko pa smo se kasneje dali na kolo, je bilo kar potrebno dati nekaj nase. Kakorkoli. Sestavili smo kolesa in posadili učenca na kolo. Po uvodnem krogu brez nadzora je prišel do spoznanja, da bo šlo. Preden nadaljujem – učenec ni na kolesu sedel trideset let. No, poženemo po kolesarski poti in po prvem kilometru je sledilo tipično vprašanje – učenec, a bo? ”Bo, bo, ampak kolo ima luft”. ”Nima lufta, le v višjo daj”. Sledila je kratka pavza s poučevanjem osnov menjalnika in načina prestavljanja, vsaj teoretično. Praksa je v prvem klancu pokazala rezultate. Še enkrat smo ponovili prej našteto, z dodatki, da je treba gledati naprej in se pred vzponom, najsi bo še tako kratek, pripraviti. Učenec je znova zajahal kolo in se od tam naprej kazal v precej boljši luči. Priznam – bilo je malo težav z zaviranjem, pa s stabilnostjo, a ko smo enkrat prišli do Bohinjskega jezera in se podali proti Ukancu, je šlo kot za stavo. Ker sem vozil zadnji v skupini, mi ni bilo treba pretirano skrbeti, pospeševati pa tudi ne.

Ob prvem sestopu, tam pri odcepu za Vogel ali slap Savico, je poleg kolesa pokleknil. Ne dobesedno, kot se spodobi za moškega poklekniti pred žensko, ampak je šlo zgolj za čudno in nepoznano tehniko sestopanja s kolesa. Priznal je, da malo pa ga mučijo kolena, pa smo ga poučili o tem, kako pomembne so prave nastavitve kolesa, kot tudi to, da na kolesu ne smeš hiteti. S takšnim tempom bi sicer oba učitelja prevozila sto kilometrov brez da bi se dodobra zadihala, učencu novincu pa je zadani tempo pobral sapo. Kratek postanek in nato nadaljevanje proti Savici. Rahel vzpon sem premagoval malo sede in malo stoje, bil pa mi je izziv, ker nisem vedel, kaj naj pričakujem. Učencu je šlo dobro, tako da sem lahko opazoval naravo in užival v svojih mislih, ki so se izgubljale nekje med realnostjo in sanjarijami.

Nato se učenec odloči razjahati, ker da ne more več. Zopet gremo od začetka s tem, da si je izbral prehiter tempo, da naj med kolesarjenjem posluša svoje telo in naj ne gleda na čas. Vajen bolj pohajkovanja po hribih se odloči, da bo hodil ob kolesu, z drugim učiteljem pa ga ne prepričujeva. Nadaljujeva naprej in preden bi se uspela zaklepetati, sva pri koči. Kmalu se za nama pripelje učenec, vesel in ponosen, da mu je uspelo.

Za mizo smo nadaljevali z raznimi nasveti in sproščenim pogovorom o tem in onem, nato pa se odpravili nazaj. Vračanje je potekalo brez kakih posebnosti, občasno še s kakšnim nasvetom. Ko smo zlagali kolesa nazaj v avto, je bilo opaziti navdušenost učenca nad kolesarjenjem. In naslednjega dne je dodal, da ga noge ne bolijo, rit pa.

Menda sem se kot učitelj izkazal, čeprav nisem podal nič več, kot le nekaj nasvetov. Vem pa, da ti nasveti marsikomu veliko pomenijo. Če imaš v glavi poštimano, lahko dosežeš marsikaj – ne takoj, ampak postopoma. Se je pa znova potrdil rek, da ko znaš enkrat voziti kolo, tega nikoli ne pozabiš. Res pa je, da po tridesetih letih ne veš, kaj in kako bi z menjalnikom, vzmetenjem in vsemi pripomočki na kolesu. Tega se moraš naučiti, vožnje same pač ne.