Kranjska Gora – Gregor Blog

20. avgusta, 2021

FURA 9: KRANJSKA.

Ko so običajni nedeljski dnevi na kolesu postali že skoraj stalnica v poletnih mesecih, se nam je pridružil še en m. Kar je pomenilo to, da ne gremo na izhodišče s kombijem, temveč z dvema avtomobiloma. In na obeh avtomobilih še dve kolesi.

En brez vinjete je šibal skozi Davčo in čez Soriško ter nato še čez Pokljuko, da bo ob dogovorjeni uri v Mojstrani, drug z vinjeto bi moral štartati pol ure kasneje, pa naju je raje čakal pol ure v Mojstrani. Ampak ni panike. Ura še osem ni odbila in ljudje so se komaj prebujali, ko smo mi že zavrteli čez mostiček in levo na kolesarsko stezo proti Kranjski. Zaenkrat vsi spočiti, ekipa v tokratni sestavi žmmm je dobra. Dva pokata šale, dva se smejiva, občasno menjamo vloge in se smejita ostala dva ali jih poka samo eden in se smejijo trije, skratka, kaj bi sploh govoril.

Seveda sem zopet vodič, saj je trasa zrasla na mojem zeljniku. Sokolesarji na večini destinacij še niso bili, zato sem jih, ko smo prispeli do Kranjske, gnal naravnost k Jasni in naprej, dokler nismo zavili levo na makadamsko pot ob Pišnici. Potem se je začelo zares. Občasni klančki, občasno toliko strmi, da je vsaj polovica odprave sestopila in porinila bicikel nekaj metrov ob sebi. Ustavimo se, jemo, pijemo in nato še tista moja skoraj tradicionalna izjava »pejmo, k nas bo tema lovila«, pa zopet vrtimo proti prvemu današnjemu cilju, Krnici.

Tam zaradi zasedenosti miz prisedemo h kolesarju, ki nas je kakih dvajset minut prej prehitel in si vljudno vržemo nekaj besed, nato pa spravimo vase tiste štrudlje, ki jih je za svoj rojstni dan častil eden od m. Vračamo se po isti poti do križišča, nato pa se držimo leve, da se znajdemo tik pod Mihovim domom. Sledi spust v Kranjsko, kjer se niti ne ustavimo, ampak kar nadaljujemo proti Planici. Tam sledi še en krajši postanek, saj nas čaka še Tamar.

Priznam, mislim da sem lani prvič kolesaril v Krnico in leto poprej še v Tamar, a sem na težavnost poti popolnoma pozabil. Vedel sem za tiste veličastne poglede na kamnite gmote na desni, na katere še ni stopila človeška noga, na same vzpone sem pa resnično pozabil. In ko sem bodril kolesarske kolege, dajmo, dajmo, še čisto malo, sem v resnici preklinjal samega sebe, češ, kako sem lahko tako blesav, da pozabim na to, da se po enem kratkem vzponu pojavi še eden. In še eden.

Tamar tistega dni ni bil lep, res ne. Bil je kot veleblagovnica ob sobotnih dopoldnevih. Zato se niti ne ustavimo in nadaljujemo do vode, kjer zopet mečemo vase čokoladice in gledamo izvir potoka Nadiža in slap. Kot zanimivost, potok je dolg le kakih tristo metrov, saj kmalu ponikne, na plano pa zopet privre v Zelencih. Se pa, če niste vedeli, šteje kot prvi izvir reke Save.

Vrnemo se po isti poti, z izjemo, da je treba vmes še nekam na sladoled. Tega najdemo na enem simpatičnem počivališču ob kolesarski. Okusnejšega sladoleda še nisem jedel, pa ni bil ravno domač, ampak izpod rok nekih sladoledarskih mojstrov iz province. Imena ne bom omenil, ker ni plačana objava, če pa dam šalo na stran, se ga v tem trenutku niti ne spomnim.

V Mojstrani spet naložimo kolesa in se odpravimo domov. Kratek povzetek – ja, Kranjska res nudi ogromno izhodišč za kolesarske izlete. Še meni, ki sem tam dve leti zapored preživel glavni dopust in jo letos dvakrat obiskal v roku enega meseca, je ostalo veliko poti, ki jih bo treba še odkriti.

Ma, dobro je blo.

10. septembra, 2020

FURA 4: KRNICA.

Bilo je tako, kot sem že v prejšnjem zapisu omenil, da so tri vremenske aplikacije napovedovale lepo vreme in ko sem pil jutranjo kavo, sem bil prepričan, da bo res tako. A ko sem s terase videl sosedo čez cesto, kako s sušila pobira čajne vrečke, sem vedel, da je vrag vzel šalo. Pet minut kasneje se je ulilo. In še en kolesarski dan je splaval po vodi.

Zato pa sem naslednjega dne, ko je sonce sijalo na polno, vzel balanco v roke in se odpeljal do Jasne (jezera, ne kakega dekleta), kjer se razmišljal o smislu in bistvu življenja, nakar se mi je utrnila misel, da bi lahko odkolesaril do Krnice. Pot poznam, saj sem lani po tej isti poti kolesaril, ko sem osvajal Vršič po STKP. Za spremembo od lani, je letos pot do Malega Tamarja slabša. Nekaj dni pred tem je namreč obilno deževalo in na nekaj koncih je bilo treba kolo vsaj potiskati poleg sebe, če ne kar nositi.

Vsi smo že videli kdaj sliko koče v Krnici. Vedno je videti tako pravljična, da jo je treba vsaj enkrat obiskati. Tisti z manj kondicije, nikar se ne prestrašite, saj vam tudi pohod do nje ne bo vzel več kot 45 minut. Koliko časa sem sam porabil za vzpon s kolesom, niti ne vem. Sem pa, v določenih momentih, čakal na konec poti, kajti moja kolesarska kondicija je letos bolj švoh.

In, prmejduš, da je res lepo kot v pravljici. Glede na to, da je bilo med tednom, je bilo še presenetljivo veliko ljudi, kar pa ni motilo vzdušja. Lepo je namreč videti, da ljudje radi zahajajo v naravo ter jo cenijo, bodisi peš ali s kolesi.

V miru posedim kake pol ure, spijem odlično turško kavo, pojem čokoladico in se spustim nazaj proti Malemu Tamarju. Škotu nekaj ni okej, saj slišim, da v zadnjem delu nekaj ropoče. Prepričan, da samo nekaj ropota v torbi na prtljažniku, ne posvečam veliko pozornosti in ne ustavljam. Občasno škljocnem kakšno sliko, to je pa tudi vse.

Povzpnem se na tretji ovinek in se po asfaltu spustim v Kranjsko Goro, kjer ugotavljam, da je kilometrov nekam malo in da telo še ni dovolj utrujeno. Kolikor je lepega videti v okolici in kolikor je lepa kolesarska steza med Mojstrano in mejo z Italijo, bi bil greh, če ne bi. Odkolesaril še malo po njej, namreč. Je pa, ko prečkaš mejo, takoj drugačna. Velike razlike sicer ni, a opaziš, da je drugačen asfalt, da so nekatere stvari drugače izpeljane in da so lepše vzdrževane. Tako se odpeljem še do Trbiža, kjer bi se lahko odpravil desno v Avstrijo ali levo vse tja do Pontebbe ali pač še dlje, če je slučajno speljana steza. Ampak naj bo to razlog za ponovni obisk.

Namreč, lani sem dopustoval šest dni in vsak dan nekam odkolesaril. Ugotovil sem, da mi manjka še par dni, da bi odvrtel še kaj več. Letos je bilo možno samo dva dni kolesariti, a odkril sem še za vsaj teden dni vrtenja pedalov po bolj ali manj znanih poteh v okolici. In vse to zase. Ne za Stravo in ne za hvalisanje, ampak za užitek, doživetja in razglede.

Dopusta je konec, pripravimo se na realnost.

7. septembra, 2020

FURA 3: DOLINA KRMA.

Take sorte sem, da dopust najraje preživljam v Sloveniji. Tujina me nikoli ni pretirano mikala in, realno, včasih sem hodil k sosedom samo zato, da je bil mir v bajti. Danes je drugače, glede na vse.

Sicer pretiranih planov nisem imel, a ker so prišli vavčerji, sem se pač odločil jih izkoristiti. In sem tistega dne mahnil čez Sorico na Pokljuko in nadalje v meni simpatično Kranjsko Goro. Seveda, kot vsak običajen človek, ki se sredi poletja odpravi na dopust, to običajno stori v kratkih hlačah, kratkih rokavih in fejk olstarkah. No ja, sredi poletja, bil je zadnji avgustovski dan. In seveda me je na dopustniški destinaciji zeblo, ker tudi dolgega nisem nič vzel s sabo. Situacijo sem sicer kasneje rešil, dan pa je bil nekoliko zapravljen, saj sem zaradi slabega vremena večino časa preždel v apartmaju…

Je pa naslednjega dne bilo lepo vreme in tako je nakazovalo tudi na naslednje dni, a o tem v naslednjem zapisu. Ne da bi točno vedel, kam bi sploh šel, sem se odpravil proti Mojstrani in si mislil »ah, nekam bom že«. Malo krožim naokrog, brezciljno, kot pač tavam vseskozi v življenju, nato pa zagledam tablo za dolino Krma in, no ja, zakaj pa ne. Zagrizem v klanec. Kar zame letos ni ravno mačji kašelj, saj sem kolesarjenje postavil nekam na stranski tir, iz neznanega razloga. Lažem, znanega.

Kaj kmalu oddelam tisti vzpon na Radovno in se spustim strmo desno mimo Pocarjeve domačije in pristanem na makadamu. Srce mi malo zaigra. Desno se usmerim proti Krmi. Pot se vleče, rahlo pihlja in na trenutke ni prav nič prijetno. Vseeno me žene naprej. Menda sem v Krmi že bil, po pričevanju staršev, a bil sem manjši od metra in se posledično ne spomnim. Vztrajam. Med potjo prestrašim dve srni, onidve pa mene in ob razmišljanju, katero živo bitje lahko še srečam, dosežem Kovinarsko kočo. Čas za slike.

Od koče nadaljujem še kak kilometer, nato pa obrnem, ker se želodec pritožuje. Pri koči naročim štruklje in kavo, pokramljam z oskrbnikoma, nato pa mahnem po isti poti proti Radovni. Zapeljem se še do Gogalove lipe, ki je sicer ne škljocnem, a vseeno uživam v pogledu na to igro narave, na to veličastnost drevesa.

Štruklji morajo biti. In ti so bili zasluženi.

Prijetno utrujen se odpravim nazaj proti Mojstrani. Brez problema zvozim tudi tisti 18 odstotni vzpon, pobožam dva konja in za nekaj minut počijem. Na kolesarski srečam soseda, ki je tistega dne začel z Juliano, poklepetamo, si izmenjamo nekaj nasvetov, nato pa vsak po svoje. Greh bi bil, če se ne bi ustavil pri obeležju Jureta Robiča in prebral nekaj njegovih besed, nato pa še nekaj fotk ob Pišnici in brž na zaslužen pir.

Doma sem ob pregledovanju zemljevidov ugotovil, da doline Krma sploh nisem videl v celoti. In tako imam razlog za ponovni obisk.

7. julija, 20197. julija, 2019

DAN 75: TROMEJA.

Prišel je dan, ki se ga nisem najbolj veselil in prav zato sem ga hotel preživeti kolikor se da lepo in dobro. Zadnji dan dopusta, namreč. Ob zajtrku sem razmišljal, česa vse še nisem videl in prišel do zaključka, da bi lahko bil še kak teden v Kranjski Gori in kolesaril po bolj ali manj znanih biserih.

Utrnila se mi je ideja za Tromejo. Na hitro sem prebrskal splet in zaznal, da je izredno priljubljena krožna pot, ki se začne v Ratečah in konča v Podkorenu. Zaznal sem tudi, da večina kolesari v opisanem vrstnem redu. Okej, jaz ne bom.

Tako se vzpnem skozi Podkoren, na da bi prav dobro vedel, kje sploh sem in z nekakšnim občutkom, da sem se izgubil. Ni me sram priznati, utrujen sem že navsezgodaj in klanec me ubija. Če ne bi bil trmast kot oven, bi odnehal, a nekaj me vseeno žene naprej. Sploh, ko zagledam modro tablo, ki kaže smer proti Tromeji. Takrat sem pomirjen. A vseeno nadaljujem proti Korenskemu sedlu, zgolj zato, ker nisem še nikoli bil. Pa čas imam, saj sem na dopustu…

Po dveh letih je Škot zopet blizu Avstrije.

Občasno zmeden, v času nastanka fotografije pa niti malo…

Na kratko, nič zanimivega. Na parkirišču v senci pojem čokoladico, na kateri je pisalo ¨zmeden¨. Prav zato sem jo kupil. Ker obstajajo trenutki, ko ni bolj zmedene osebe od mene. Kdor me pozna osebno, bi to znal potrditi. Kakorkoli, vrnem se do modre table in zavijem ostro desno na makadamsko pot. Po nekaj vrtljajih je okoli mene vse tisto, kar sem rabil – mir in tišina. Idealno za čiščenje možganov, če le ti ne bi bili zaposleni z drugimi stvarmi, natančneje z okolico. Pustimo ob strani dejstvo, da večji del poti poteka skozi gozd in zato ne nudi ravno obilice razgledov, kadar pa se odpre, so oči presenečene. Meni, osebno mnenje, je ta dan več pomenila senca, vsaj dokler nisem prišel do naslednjega križišča in zopet zavil ostro desno v klanec. Potem sem se ukvarjal z drugimi stvarmi.

Če je nekaj, kar me vleče h kolesarjenju, potem so to take poti…

Seveda ne vem, koliko časa sem porabil do vrha, ampak to ni tako zelo pomembno, ker sem na poti užival. Tako rečem danes. Četudi so bile noge utrujene in sem v kakšen klanec bolj trpel, kot pa užival. Ampak to je prednost, naj bo pot še tako težka in strma, si na vrhu poplačan z lepim razgledom. In to sem tudi bil.

Peč ali Tromeja je 1508 metrov visok vrh, ki se nahaja na tromeji med Slovenijo, Italijo in Avstrijo. Večje število spominskih obeležij v treh jezikih se nahaja na vrhu, ampak to me ni toliko zanimalo. Ker sem hotel nagrado, hotel sem razglede. In dobil sem jo. Na Ziljsko dolino in na mogočni Dobrač. In na koroška jezera in gozdnat hrbet Karavank.

Pogled na Ziljsko in Zgornjo Dravsko dolino.

Ko se naužijem lepot, se odpravim na počitek h koči. Dreilandereck Hutte se nahaja na avstrijski strani grebena Karavank in kot je v navadi, ko prestopiš mejo, nihče ne sliši slovensko. Najprej naročim kavo z mlekom in brezalkoholno pivo, ko pa me je natakar čudno gledal, sem raje preklopil na angleščino. Toliko lokalpatriota pa je v meni, da najprej poskusim v svojem jeziku. Dasiravno to ni blog, kjer bi izzval kakršnekoli medsosedske spore, ampak pivo je pa tako sedlo, da sem naročil še enega. In cena je bila še vedno nižja, kot v Italiji.

Ker gre za krožno pot, sem za spust ubral smer proti Ratečam. Zdela se mi je dobra poteza, ker je slednja pot bolj strma. Ampak, zakaj bi šlo vse dobro, če se lahko nekaj pokvari. Omenil sem že, da sem tistega dne po spustu z Vršiča peljal zavore na servis. Ploščice so drsele po diskih in kolo se je prav počasi ustavljalo. Da si boste lažje predstavljali, zamislite si, da vam kratko šalo pove Zoran Predin. Ko on začne, jaz pritisnem ročice in ko on konča, se kolo ustavi. Redki so, ki jim zaupam kolo v servis in še največ sem sposoben narediti sam. ustavim, vzamem imbus in z enim vrtljajem približam ploščice diskom. Na obeh kolesih. Zadostovalo je za kakšen kilometer, nato ponovim. Ni problem v tem, da se ne bi ustavilo, ker po ravnini je delovalo povsem zadovoljivo, na spustu se pa res nisem počutil varno.

Čeprav je rahlo pihljalo, vročina ni popuščala. Na pumpi sem spil še enega brezalkoholnega, nato pa se zaradi relativno zgodnje ure odpravil še do Trbiža. Zamikala me je pot proti Avstriji, pa sem šel malo pogledat. Kdor pozna Pontebbano, bo vedel o čem teče beseda. Idilična kolesarska pot, malo gor, malo dol in brž prideš do Kokove, prvega kraja Kanalske doline. Zgolj še nekaj vrtljajev me loči, čeprav jih je nekaj več, pa sem v Avstriji. Pot postane lepša, predvsem pa ravna. Zapeljem se še do Arnoldsteina, po naše Podklošter. In tam sem zopet uzrl Dobrač. Nekaj me je kar vleko naprej in z velikim veseljem bi nadaljeval, ampak čakalo me je približno 23 kilometrov povratka. Poleg tega bi se rad vsaj malo naspal, ker jutri bo naporen dan…

Nadaljevanje preložim za nedoločen čas, napolnim bidone s svežo vodo in obrnem proti Italiji. Vmes še enkrat obrnem na kolesarski poti, da posnamem tole sliko.

V sobo se vrnem pozno zvečer, utrujen in hkrati zadovoljen. Vidim samo še tuš in posteljo.

3. julija, 20193. julija, 2019

DAN 73: DAN DVEH DOLIN – VRATA IN TAMAR.

Vremenoslovcev ne gre podcenjevati, četudi jim ni vedno vsega verjeti. Napoved, da bo dan vroč, se mi je zdela sicer super in fajn, da bo pa tako zelo vroč, si nisem niti v sanjah predstavljal. Ko sem ob osmih zavrtel proti Mojstrani, me je že pošteno kuhalo, zato je bila ena od opcij oditi nekam višje. Kjer sicer ni bilo kaj pretirano hladneje, ampak…

Kolesarsko stezo že poznamo. In to jutro je bila čudovito prazna. Vajen glavnih magistralk sem se končno privadil na to, da mi ni treba voziti po skrajnem desnem robu in se ozirati nazaj, v pričakovanju kakšnega vozila, ki na kolesarsko pot ne spada.

Seveda se je bilo treba ustaviti v Gozd Martuljku pri spominskem obeležju Juretu Robiču. Posedel sem nekaj minut in prebral nekaj njegovih zapiskov ter misli.

Naprej me je gnala želja po hladu in kavi, ki je zjutraj nisem spil. Ampak se tudi v Mojstrani ne ustavim, ker obstaja nevarnost, da se zasedim. Potem postanem len in se ne premaknem, zato je bolje iti mimo vseh kafičev in barov. Potem se začne. Najprej asfaltna pot postane makadamska, kar je sicer užitek. Potem se začne vzpon in nisem se niti dobro ogrel, že sem pri Peričniku. Ustavim, poslikam in pičim dalje. Do prvega pravega vzpona. 25% in prijazen nasvet, naj prestavim v prvo. Še dobro, ker sem hotel nadaljevati v višji prestavi. Šala mala.

Strah pred klanci sem premagal, a vseeno do njih čutim spoštovanje. Tudi do tega sem ga. mogoče so bile noge utrujene, mogoče nisem prav začel, a nekje na prvi polovici sem klonil. Sestopil sem. In porival do prve ravnine, ki je bila videti kot ravnina. Potem je šlo. Vmes sem se izogibal avtomobilom različnih, predvsem tujih registracij in kamionu s hlodovino. Ja, prav je, da se v takih krajih zaračuna parkirnino, če gre le ta v pravi namen. Sam sem raje obrnil glavo proti kakšnemu rovtu in si predstavljal, kako lepo bi bilo v njemu imeti vikend. Ker dvomim, da bo do realizacije prišlo, naj mi ostanejo vsaj sanje.

Nato pa zapornica in minuto kasneje koča. Super. Kava in kokta sta bili več kot zasluženi in sedel sem v tisti senci kakšno uro. Saj se mi nikamor ne mudi, na dopustu sem. Kasneje skočim še do velikanskega karabina, nato pa se spustim nazaj proti Mojstrani, ker nekaj minut počivam v drevesni senci.

Aljažev dom, kjer spijem prvo zasluženo kavo.

Čeprav je vroče, se pri klinu zadržim kar precej časa.

Tik ob kolesarski najdem odprt bar s samevajočo natakarico. No, ravno dolgčas ji ni bilo, saj je celoten čas moje prisotnosti čvekala po telefonu in vsem klicanim razlagala o svojih težavah. Bilo je tako vroče, da sem prvi radler zlil vase kot na apno in nekje pri zadnjih požirkih drugega začel šele uživati. Ampak bodi ga dovolj, odkril sem, da lahko žejo gasim tudi s toplo vodo iz bidonov, katere sem veselo praznil med vračanjem proti Kranjski Gori, kjer sem se ustavil le toliko, da sem nalil vodo.

Bilo je že čez poldne in v želodcu so se oglašali prvi opomniki. Če sem se za dolino Vrata nagradil s kavo, bi se spodobilo nekje drugje potruditi za kosilo. In sem jo mahnil v dolino Tamar. Švignem mimo Planice in kmalu zagrizem v makadamski klanec. No, ne bom pretiraval, prav hudo ni, v približno štirih kilometrih se cesta vzpne za približno 150 metrov. Je pa priporočeno počasno kolesarjenje – ne da bi bila cesta slaba, ampak na takih poteh pač ne gledaš v sprednje kolo. Okolica je namreč dih jemajoča. Ustavljam se in berem informativne table. Pa naj dodam še malo izobraževalnega značaja. Domačini temu travnatemu območju rečejo Zelje in tu so bili v začetku prejšnjega stoletja skupni pašniki. Pa ne le to, postavili so ovčjo sirarno, pred samim objektom pa je stala ograda, kjer so zbirali ovce pred molžo. Taki ogradi se je reklo tamar in od tod tudi ime doline. Kasneje so postavili še Marijino kapelo.

Tretji dan dopusta sem le prišel do štrukljev. Z užitkom sem jih snedel in spil brezalkoholno pivo, nato pa legel na klop in razmišljal. Kakšno srečo imam. Da sem lahko tu. Da sem lahko prišel s kolesom. Da sem si lahko privoščil. Nisem eden tistih, ki bi jamral vsepovprek, obenem pa mi gredo takšni jamrači na živce. Vse bi in nič ne bi. Namesto da bi se prepustili užitku, se pehajo za denarjem, kot da je edina stvar, ki jo lahko zvečer okisajo in pojedo. Nato kupujejo stvari, ki jih sploh ne potrebujejo in so v kratkotrajni sreči večno nesrečni.

V poznem popoldnevu se spustim nazaj mimo Planice in naravnost v apartma, kjer spakiram nahrbtnik. Jutri se namreč selim…

2. julija, 20192. julija, 2019

DAN 72: VRŠIČ PO STKP.

Ne glede na stopinje v apartmaju in ne glede na neznano ležišče, sem spal kot ubit in se zjutraj zbudil spočit, kar je za osebo, ki je večno utrujena, svojevrsten dosežek. Vase sem spravil nekaj napolitank in čokoladnega mleka, nato pa zavil najprej v center na pravo kavo in nato proti Jasni.

Med celotnim dopustom nisem imel planirane niti ene poti, razen današnje. O vsem sem se odločal zvečer pred spanjem ali zjutraj, tik pred štartom. A tale, tale je bila v seznamu želja že nekaj časa. Vršič je namreč ena izmed tistih poti, ki mi nekako ne pomenijo veliko, a se tradicionalno vsaj enkrat letno zapeljem čez. Do sedaj sem ga obiskal trikrat, enkrat iz Kranjske Gore, dvakrat iz smeri Bovca. In danes, če bo vse po sreči, bo osvojen še po STKP.

Najprej o tem: slovenska turnokolesarska pot je speljana tako, da lahko prevoziš celotno Slovenijo po hribih in dolinah, predvsem pa po makadamu, obenem pa si v objemu narave in stran od prometa. Sicer so odseki, kjer moraš voziti po asfaltni cesti in po prometno zasičenih poteh, a tega je v bistvu malo.

In tako sem pred mostom čez Veliko Pišnico zavil levo proti Krnici. Celotna pot je makadamska, na momente celo strma, tako zelo, da sem nekaj metrov kolo porival ob sebi. Ampak trenutno to ni važno, saj so se pred menoj odpirali pogledi, ki so mi vedno znova jemali sapo. Moje skromno mnenje je, da se premalo zavedamo, kakšne bisere imamo in to zgolj zato, ker ne moremo z avtom do njih. Veliko lažje je biti v koloni na avtocesti, se uleči na prenatrpano plažo v Savudriji in zvečer bentiti po družbenih omrežjih, kakšna gužva je bila. Pa nočem izzvati konflikta.

…in odpirali so se čudoviti pogledi na okoliške gore.

Do Krnice sicer nisem zavil, sem se pa za kratek čas ustavil v Malem Tamarju. Očarljiv razgled na gorovja nad Krnico, ni kaj. Še kratek strm vzpon in zopet sem na Vršiški cesti. Prometa je bolj malo, a pričakujem, da ne bo dolgo tako – praznik je, ura pa še zgodnja. Še prekmalu bodo cesto zasuli motoristi, turisti in ovinkov ter kamperjev nevajeni vozniki le teh. Če bo kdo poskušal, na Vršiško cesto se priklopiš malo pred tretjim ovinkom in nadaljuješ po njej vse do Tonkine koče.

Večina drugega dela poti poteka po takšni podlagi.

Tam zavijem levo in počasen vzpon se začne po lepi in mehki podlagi. Nikjer nikogar, le nekaj planincev se spušča. Na eni od serpentin še slišim hrup iz glavne ceste, ki kasneje izgine in objamejo me zvoki narave. Počivam in se prepuščam brezdelju. Pa nadaljujem, na nekaj odsekih potiskam kolo poleg sebe, a ne zaradi vzpona, ampak zgolj iz lastne varnosti. Zopet se ustavim, občudujem Ajdovsko deklico, naredim nekaj slik in pomalicam čokolado. Mimo gre kakih trideset avstrijskih kolesarjev, vsi prijazno pozdravijo in mahajo. Všeč mi je. Všeč mi je to, da pridejo tujci opazovat našo naravo. Všeč mi je pot, ker je stran od živčnih voznikov avtomobilov in ker se na njej počutim varno. Všeč mi je, ker so na njej kulturni kolesarji, ki ne odlagajo smeti v naravo. Seveda ne gre metati vseh v en koš, a na samem vzponu nisem videl ob strani niti ene smeti, pa četudi bi bila, bi prej sklepal, da jo je nekdo izgubil, kot pa namerno odvrgel.

Kot bi mignil, sem bil pri Poštarskem domu, kjer cesta postane široka, nato pa sledi strm spust proti Tičarjevemu domu. Tam sem sicer nameraval pojesti štruklje, a ostalo je pri kavi in kokti. Za primerjavo, plačal sem deset centov več, kot včerajšnje pivo pri Belopeških jezerih.

Spustil sem se po glavni cesti in prišel do zaključka, da z zavorami ni vse tako, kot bi moralo biti, zato sem v popoldnevu zapeljal kolo k bližnjemu serviserju, sam pa odšel na brezalkoholno pivo. Močno odsvetujem pšeničnega Paulanerja. Niti njihovi navadni piri mi niso ravno dobri, brezalkoholni je pa še toliko slabši.