Na svoji zemlji – Gregor Blog

1. avgusta, 2020

TURA 4: JULIANA, ETAPA 9.

Zakaj pa ne, smo si rekli, ko je padla ideja, da bi v letošnjem letu prehodili celotno Juliano. Izvedljivo je, glede na to, da smo vikend pohodniki, volje nam pa tudi ne manjka.

Prvotni plan je bil, da v enem dnevu prehodimo dve etapi, deveto in deseto. Zakaj pa ne. Tokrat v duetu odrineva proti Postaji, sedeva na vlak, kjer nama skoraj ne bi bilo treba plačati, glede na hitrost kondukterke in nemalo kasneje v Podbrdu zagrizeva v asfaltni klanec proti Trtniku. Veselje se kmalu konča, saj je že v prvem kilometru pred nama najbolj strm vzpon. Mimo hiše se pot postavi skorajda pokonci in traja dobre pol ure, da se na Kalarskem sedlu zopet začne obnašati nogam primerno. Ja, začne se počasi spuščati. V kolikor se ne bi, bi dve uri kasneje pristopicljali na Črno prst. Kakorkoli, slabe štiri kilometre po štartu že stopimo v prvo idilično vasico, Kal. Skoznjo se po asfaltu spustimo še v Stržišče, kjer je obvezno stopiti še po nekaj stopnicah do cerkve, od koder se razprostira lep razgled.

V samem centru Stržišča, tega luštnega zaselka iz časov tirolske kolonizacije, se zopet vrnemo na travnato podlago in po rahlo nevarni stezici pridemo na lepo makadamsko pot, dokler ne ugledamo ne ravno prometne ceste proti Znojilam. Čeprav nam splet ponuja informacije o zapuščenih vaseh, sem jih pričakoval že prej, ampak tukaj… le pri eni hiši opazim parkirano vozilo, je pa res, da je bila nedelja dopoldan in so verjetno bili pri maši. Nadaljujeva, malenkostno trpiva, ker sama pot ne nudi razgledov in razmišljava o tem, da imava pravzaprav srečo, ker sonce ne žge. Večino poti se namreč skriva za oblaki, kar nama sede. Itak je dovolj soparno, da nama teče od glav.

Znojile, ena bolj kot ne neposeljenih vasic ob poti.

Ko prispeva do Oblok, v vaškem turnu ravno poldne bije. Idealen čas za malico. Menda bo od sedaj naprej šlo res le še navzdol. Tisti menda se izgovori, ko sicer nimaš pojma, imaš pa željo in pričakovanje. Še vedno polna zagona odrineva naprej in čeprav je zaključek blizu, je pravzaprav še daleč. Le da tega ne veva.

Poti namreč ni videti konca, čeprav sva tik nad magistralko. Ravnina. Potem vzpon. No, niti ne vzpon, ampak vzponček. Trideset korakov v klanec. Potem malo spusta, zopet nekaj ravnine in spet nekaj korakov vzpona. Tako se ponovi nekajkrat, vidna naveličanost se ubesedi v nekaj kletvic pretežno italijanskega porekla in v stavke, kot so »js se tega ne grem več«, »js grem nazaj« in podobne izpeljanke zajebantske obupanosti. V glavi igra Čista jeba, nekje v srcu je zagon in nekje v nogah utrujenost. Izrečene so prve misli o tem, da ne greva na naslednjo etapo. Tistega dne.

Kar naenkrat asfalt. Koritnica in citati, »Glej jo, Stane, našo grapo« ter »sezula se bom, ker grem poslednjič po svoji zemlji«, vročina pritiska, sonce žge in edini cilj je železniška postaja, da počakamo na vlak in gremo domov. Dovolj je bilo za danes, res. Deseta etapa bo že počakala.

Veselje, ki se je porodilo ob prihodu na železniško, ni trajalo dolgo. Naslednji vlak je imel odhod šele čez tri ure. Pol ure bi lahko sedel tam, v senci, več pa ne bi šlo. Ugasnem aplikacijo, ki izrisuje pot in ostale bolj ali manj pomembne podatke in prižgem cigaret. Kaj bova?

O tem, kako se je vse skupaj zaključilo, raje ne bom. Lahko omenim, da naju je čakalo še kakih dvanajst kilometrov hoje. Sva pa prišla do avta in potem brž na zasluženo pivo. Čeprav, nič ne bom lagal, če uporabim množino.

Za konec nekaj podatkov. Najvišja točka je Kalarsko sedlo z 998 nadmorske, sama pot pa bi kondicijsko manj pripravljenim, po podatkih s spleta, vzela šest ur in pol. Ne da bi se hvalil, sam sem za hojo porabil nekaj več kot štiri ure. Vsega skupaj se nabere nekaj več kot 17 kilometrov, vzpona je malenkost več kot 1000 metrov, spusta pa 1200 in nekaj drobiža.

Če priporočam? Seveda. Četudi sem proti koncu etape klel in si mislil »nikoli več«, sem si naslednji dan, ko se je duša spočila (telo pač ne) le rekel, da je bilo lepo.

17. julija, 201917. julija, 2019

PRVA RUNDA.

Če bi moral za prvi stavek tega zapisa izbrati pregovor, bi izbral tistega, ki pravi, da se dobra roba sama hvali. Ker se bom v tem zapisu pač hvalil. Šalo na stran, nisem take sorte človek. Če slučajno koga zanima, z veseljem povem svoje doživljaje, sicer pa bolj ne.

Ko sem začel z vsakodnevnim kolesarjenjem, sem bil prepričan, da ne bo dolgo trajalo. Zdaj lahko to priznam. Sem namreč bolj lene narave in ko se neke stvari lotim, mi je hitro odveč, če ne vidim rezultatov. Preprosto, naveličam se. A mi je nekako uspelo izpeljati teh enainosemdeset dni.

V prvih dneh sem napisal tale zapis in si zadal, da se bom v zapisih poti posvečal občutkom, doživljajem, zanimivostim, prevoženi kilometri in čas pa bodo nekje na stranskem tiru. Ker grem na kolo uživat, ne pa tekmovat s samim seboj. Vseeno pa imam podatke zapisane in jih uporabljam zgolj za evidenco in spomine.

Kaj naj rečem. V prvi rundi enainosemdesetih dni sem nanizal 87 treningov. Kako je to mogoče – enostavno. Kakšen dan sem na kolo sedel dvakrat. V večini primerov je bilo to ob deževnih dneh, ko sem opravil en dopoldanski trening na sobnem, popoldne pa še enega. Ali enega na sobnem kolesu, drugega na Škotu. Bili so tudi dnevi, ko sem zaradi pomanjkanja časa sedel na kolo zgolj za dve minuti in želim si samo to, da bi bilo teh dni manj. V tem času mi je uspelo prevoziti skupnih 2430 kilometrov, od tega dobrih 1600 zunaj, na pravem kolesu. Ni ravno veliko, a za človeka, ki je začel z nule, zadovoljivo. Kolesarjenju sem se posvečal približno 114 ur. Ampak, to je navedeno kot zanimivost in ne zato, da bi se s tem hvalil. Poleg tega so vse to le številke, ki na koncu ne pomenijo nič, ker šteje le eno – užitek.

Med vsemi potmi sem jih poiskal pet. Pet tistih poti, ki so mi nekaj pustile in nekako zaznamovale. Zaradi njih sem to, kar pač sem, ker realno gledano, še vedno rastem. Ne v višino, ampak… saj razumete.

Konec sveta na Očetovem griču je ena izmed tistih zgodb, ki jih hočeš ali nočeš moraš doživeti. Bil sem soočen z vsem – s pripekajočim soncem, rahlim vzponom, močnim vetrom in odkrivanjem stvari, ki jih prej sploh nisem poznal. Pa tako blizu mene in tako blizu prejšnjega prebivališča, jaz pa za to izvem sorazmerno pozno – pri svojih 3_ letih. Obenem je bil ta zapis najbolj bran, za kar se zahvaljujem vsem, ki so kakorkoli pripomogli k temu.

Končno sem zbral dovolj poguma, da sem se iz pretežno ravninskih poti opogumil za klance. Kondicija je takrat bila bolj klavrna in do takrat me je bilo klancev strah. V bistvu, še vedno me je. Če ga ne začneš prav, te lahko uniči in če ga ne poznaš, ne veš, kako ga začeti. Zato sem izbral vzpon, ki ga poznam in nekako ni nedolžen – gre za približno 900 metrov v približno desetih kilometrih.

Edini zapis o kolesarjenju, ki ga nisem označil z dnevom. In edini zapis, o katerem niti za lastno evidenco nisem zapisal kilometrov in časa kolesarjenja. Pozabil sem števec, pa niti ni tako zelo važno, ker je šlo za dober namen. Drugič sem kolesaril z Deželakom in drugič je bilo fino. Tu se ne boriš s samim seboj. Tu ne gledaš, kakšno kolo ima nekdo drug. Tu te ne zanima prevožena pot, tukaj samo si. In uživaš. In jočeš. Ker veš, kaj imaš, pa se tega ne zavedaš. In to, cenjene bralke in spoštovani bralci, je edino kolesarjenje, za katerega lahko garantiram, da se ga bom udeležil tudi naslednje leto.

V zadnjih letih sem se umiril. Od osebe, kakršna sem bil, je ostala bleda senca, ki se občasno še vedno prikaže. Takšnega se ne maram. Skozi sem dal ravno dovolj in poznam se ravno toliko, da vem, da se za marsikaj ni treba sekirati. To znam zdaj, včasih nisem znal. In je bil stres in so bili živci in je bil kreg in je bilo marsikaj. Še zdaj je včasih. In vem, kaj rabim. Edino stvar, ki ti lahko da več, kot si lahko predstavljaš in prav toliko ti lahko tudi vzame. Zato je bil tistega dne pobeg v naravo pričakovan in izpolnjen.

Če bi bil politični bloger, bi imel bralcev veliko več. In če bi dal ven svoje mnenje, bi se marsikdo strinjal z mano, ravno vsak pa ne. Pa se mi ne da s tem ukvarjati, sploh ker se vsak, ki ima pet minut časa, ima za vsevedca, če pa že to ne, pogreva stvari iz prve in druge svetovne vojne, pa iz časov Jugoslavije in še česa drugega. Dol mi visi za take – jaz le vem, kje je meja in rad sem to, kar sem. Slovenec. Je pač tako, kakor je in dokler sem na svoji zemlji, mi ni in ne bo hudega.

Kaj si želim v drugi rundi? Da bi mi Škot služil. Da ne bi doživel padca ali še česa hujšega. Da me ne bi ulovil dež in da ne bi imel problemov s koleni. To je vse. Zdaj pa naprej v nove zmage.

Naj tale zapis izkoristim še za zahvalo. Zahvalo vsem, ki me prebirate, komentirate, mi sledite na družabnih omrežjih in počnete še karkoli drugega, kar mi koristi in kar me vleče naprej. Brez vas bi že obupal.

26. maja, 2019

DAN 42: NA SVOJI ZEMLJI.

Naj za začetek predstavim Ernesto. Ko sem jo prvič omenil, sem naletel na ¨skrajni čas, da si našel partnerico¨. Ko sem jo tudi pokazal, sem slišal da sem neumen, otročji in še kaj. Mogoče res ni vsem po godu, a za družbo na kolesu je več kot primerna. Lahko se zdi smešno, ampak kaj je življenje brez smeha? Ne samo, da preko nje izkazujem otroka v sebi in je bolj kot ne posrečen okras na krmilu, ampak ima tudi nekatere pozitivne hibe. Deluje recimo kot hupa, ob primernem pritisku pa tudi kot luč. Boljše stvari z obema funkcijama ne bi dobil za štiri evre. Ker pa dam nekaj na varno vožnjo s kolesom, je opremljena tudi s čelado, na kateri je napisana ena izmed dveh mojih srečnih številk. Spoštovano bralstvo, naj vam predstavim Ernesto.

Teden je bil naporen. Vreme je zagodlo praktično vsak dan in tako sem treninge izvajal zgolj na sobnem. No, uspel mi je en pobeg s Škotom, ki mi je napolnil baterije in vse kar sem želel od nedelje, je bilo lepo vreme. Saj četudi je oblačno, vsaj naj ne dežuje. In ni. Čeprav je bilo jutro hladno in sem nase nadel dolge hlače in rokave, tega kasneje niti nisem obžaloval.

Brez da bi karkoli planiral, zato niti nisem vedel, kam bom šel. To je običajno, ker poti redko načrtujem. Priznam, imam nekaj podvigov planiranih, a te enodnevne ture so odvisne od več dejavnikov, recimo od tega, koliko zgodaj se zbudim, kakšno vreme je napovedano in konec koncev tudi trenutnega počutja in razpoloženja. In nekaj prvih kilometrov kar nekako ni šlo. Dokler nisem zavil na Keltiki desno. Izbran ležeren ritem mi je ustrezal, nisem pretiraval in če se izrazim bolj športno, lahko bi dal več od sebe. Dokler od daleč ne uzrem zelene luči na prvem semaforju. Potem pohodim na polno, ker se mi čakanje na rdeči zdi sila dolgočasno. Evo, to je to, to si ti, si rečem. Ja, to sem jaz, človek, ki gre na kolo uživat, čeprav včasih trpi, ampak si na koncu dneva reče, da je bilo vredno.

Dasiravno bi mi bolj sedla kakšna ravninska, kot je recimo stotka do Kobarida, se nekje na dvajsetem kilometru odločim za krožno turo, ki sem jo pred leti odpeljal v obratni smeri. Čutim ogretost, vrtim zlahka in približno vem, kaj imam pred sabo, ko v Bači pri Modreju zavijem proti Podbrdu. No, saj ne da se bova danes videla, kajti z velikim spoštovanjem do tistega klanca lahko naravnost ustrelim, da nisem še dovolj pripravljen. Ozka pot, ki še ni zasičena s turisti, me pelje ob Bači, kar me tako navdihuje, da moram vsaj kakšno sliko pritisniti.

Skozi Klavže brez problemov, prvi se začnejo šele v Kneži, ko se pojavi prvi vzpon. Sicer kratek in ne ravno hud, ampak dovolj, da si potrdim prepričanje o (še) nepripravljenosti na klance. Ampak treba je dati skozi. Če se ne bom podajal na vzpone, ne bom nikoli pripravljen.

Mimogrede, je spretno oko na prejšnji fotografiji opazilo, da ima Škot podporno tačko? Nikoli je ni imel in če sem natančnejši, je tudi sedaj nima. Sila praktična reč je bila pri Kitajcih cenejša od zavitka bombonov na črpalki, na žalost pa tudi manj uporabna. Nekako bi še šlo, če bi poševnooki priložili primerne vijake, a v končni fazi sem jo snel še pred Grahovim in se bom nekega drugega dne ukvarjal z njo. Ker pa sem že ravno nekaj delal na Škotu, bi se spodobilo narediti tudi nekaj na sebi, zato si snamem rokave. Sonce je namreč prav prijetno.

Razmišljam, da bi se spustil tistih sto metrov, prečkal železniške tire in nadaljeval z vzponom proti Bukovemu, a misel hitro ovržem. Nekajkrat sem že prekolesaril tisto pot in klanec je ubijalski. Roko na srce, okolica je impresivna, ampak bi raje malo makadama, četudi na vzponu. Ne, ne. Nadaljujem do Hudajužne, kjer zavijem čez mostiček proti Zakojci.

Preden zagrizem v edini pravi klanec, poglejmo kaj pravi naš popotnik skozi čas. Na današnjega dneva dan leta 1891 se je na Rodinah pri Žirovnici rodil avtor prve slovenske trilogije Bobri ter avtor številnih drugih del, Janez Jalen. Nazaj na ceste.

Okoli mene nič, razen izjemen mir. Nižje žubori potoček, višje mi delajo družbo drevesa, v katerih senci se odločim narediti kratko pavzo. Pot mi prekriža veverica, prva prestava preko verige poganja zadnje kolo po vzpenjajoči makadamski cesti. Spodaj so bili obljubljeni štirje kilometri, a števec je trenutno zadnja stvar, na katero bi gledal.

In potem jo zagledam, njo, rumeno in z napisom. Tablo, namreč. V spomin se mi vrne en noro strm spust, kar pomeni, da me čaka še kakih sto metrov strmega vzpona. A še prej pomaham domačiji Franceta Bevka. In v tisti klanec greva s Škotom eden ob drugemu, kot najboljša prijatelja. Z Ernesto na čelu.

Skoraj bi že pozabil, čemu tak naslov današnjega zapisa. Brez skrbi, ne bom izobraževal – kogar zanima, si bo sam poiskal podatke na spletu. Pogled se obrne na Baško grapo, kjer so leta 1947 snemali prvi slovenski umetniški film Na svoji zemlji. Ja, prvi film, v katerem se je govorilo in ko obiščeš te kraje, lahko grapo gledaš prav tako, kot sta gledala Stane in Sova. Greh bi bil, če ne bi slikal.

Skoraj doma sem, le še kakih dvanajst kilometrov me loči. Nekaj kratkih in skoraj neomembe vrednih vzponov skozi Bukovo in Jesenico, kjer sem bil prepričan, da me bo ujel dež, nato pa spust skozi Zakriž in osem vrtljajev kasneje pristane Škot v kleti.

Ne glede na vzpon, ne glede na to, da se mi zjutraj ni dalo iti in da so bile noge na začetku trde, sem preživel lep dan. Četudi sem na momente kje trpel, sem vseeno užival. In dežja ni bilo.

4. junija, 2018

KOLOVRAT-ENJE.

Torej, kje smo ostali?

Maj mesec je bil eden najnapornejših letos. Nabralo se mi je enih reči, da ni za verjet. S tem namenom sem se odpovedal tudi dogodku, katerega se vsako leto veselim in udeležim – poseben interni kolesarski maraton od Ljubljane do Izole. Res, s težkim srcem, ampak ni šlo drugače. Da bo letošnji doseg cilja otežen, pa je v petek zvečer dalo vedeti sobno kolo. Ne da ga pretirano ljubim, a je idealno za nabiranje kilometrov ob slabem vremenu. Hudič frdaman se je namreč pokvaril. Kot dobro novico lahko štejem le to, da sem pozno popoldne prišel do spoznanja, da sem lahko naslednji dan prost. A bilo je prepozno za udeležbo na maratonu. Na hitro nekaj splanirat in…

Kolovratenje.

Upravičeno se današnjemu izletu lahko reče kolovratenje, saj sem se odpravil na Kolovrat. Po tem, ko sem slišal, kako strma in naporna je pot, sem si rekel, da je to nekaj zame. In malo pred sedmo zjutraj pognal po Keltiki proti Tolminu. Sonce je že grelo, preventivno pa sem imel s seboj dolge rokave, saj nikoli ne veš. Celo prvič sem s seboj vzel zadnjo torbo in ni kaj, nahrbtnik je pozabljena zadeva. Za to torbo veš da jo imaš za ritjo šele takrat, ko vidiš svojo senco: ”sej res, torbo imam”. Nekje okrog 38 kilometra se je začel klanec, v katerega sem strumno in veselo zagrizel, a ni šlo tako, kot bi moralo.

Lahko priznam, da sem malenkostno trpel, kar sem pripisoval nočnemu obisku. Teta Insomnia mi je namreč dovolila le švoh tri ure spanja. Glej, marsikaj smo zmogli in tudi to bomo. Nekaj časa sem se poigraval z mislijo obrnitve proti domu, a risal se je prekrasen dan. In razgledi so bili prekrasni.

Komaj se je cesta postavila vodoravno, sem si rekel, da zdaj pa sem na konju, pa ni bilo tega veselja. Pred mano tabla. Ne glede na politično usmerjenost, danes je treba desno, levo bomo raziskali nekoč drugič. Na srečo od table naprej vzpon ni ne prehud in ne predolg in kar naenkrat si tam. Na vrhu. Prav tam, kjer je pred prvo svetovno vojno potekala meja med Italijo in Avstro-Ogrsko, med vojno pa prizorišče krvave morije. Vse to izveš namreč v muzeju na prostem, ki ga sam nisem obiskal, jasno pa je, da tu poteka Pot miru. Ampak o tem kdaj drugič.

Nad jurja nadmorske ni greha, pravijo, jaz pa greha nisem imel s kom storiti. Da bo pravici zadoščeno, sem kakšno minuto sam pri sebi preklinjal, nato pa se odpravil proti Livškim Ravnam. Naj opozorim, kdor se ima vsaj malo rad, naj pot prevozi v obratni smeri – cesta navzdol je namreč tako slaba, da je še mene bolelo srce, pa nimam specialke. Obenem je tako strma, da sploh nisem užival, ker sem nenehno stiskal zavore. In če ne bi v Livku ravno tega dne vsi nekaj delali z gnojem, katerega je bila polna cesta, bi bilo tudi dobro. Tako ga je nekaj pristalo na hrbtu in nogah, ker se je bilo nemogoče izogibati vsem tistim polžkom in klobasam. Vseeno pa je srce v meni igralo v ritmu harmonike, saj sem zdelal nor klanec in se počutil bolj malo utrujenega.

Prva pavza.

Čestokrat se ne ustavljam po barih, a želja po kavi in kokakoli, katero izredno redko pijem, je bila prevelika. Poleg tega je Kobarid postanka vredno mesto. Žal sem moral obiskati dva bara, ker v prvem niso imeli kokakole. Je pa sedlo malo počivanja, to pa.

Nadaljeval sem čez Napoleonov most in po manj prometni cesti proti Tolminu. No, tega dne ni bila manj prometna, saj je v Tolminu potekal ženski motozbor in približno dvesto motoristk mi je pripeljalo nasproti. En kup šundra, ampak je bilo lepo videti. Kakorkoli, vročina je že krepko pritiskala in utrnila se mi je ideja, da ne zavijem nazaj na Keltiko, kjer me bo žgalo sonce, ampak jo mahnem čez Ljubinj in Hum. Seveda, dobra ideja. Kar se sence tiče. Kar se tiče ravnine, ne najbolj. Naj bo, tisti prvi klanec, ki skoraj ni klanec, sem preživel. Z nekaj pavzami vmes, a sem ga. Vse do Kneže in Grahovega je šlo brez problemov, od tam pa ne ravno.

Drugi vzpon.

Prvo kot prvo zmoti tabla – ne tista, na kateri piše, da je vzpon deset odstotni, ampak tista, ki sporoča, da je dolg štiri kilometre. Ker je v bistvu dolg skoraj sedem. Vzpon mi je znan in že večkrat prevožen, a tokrat ne gre gladko. Nenehno se ustavljam, pijem in počivam. Ogledujem pokrajino, po kateri so davnega leta 1948 za potrebe filma Na svoji zemlji tekali Lojze Potokar, Stane Sever in drugi, a o tem kdaj drugič. Pri hiši, kjer sem nedolgo nazaj povprašal lastnika, koliko je še do vrha, se spomnim, kako je takrat odgovoril. ”Ni deleč, še dva kilometra”. Dva, ja. Dejansko so trije. Tik pod vrhom me ustavita nemška turista in sprašujeta, če je cesta prevozna, zaradi opozorila, da pač ni. ”Jes jes, fri. A litl bit of makadam, bt is fri” jima razložim v svoji polomljeni angleščini. Še dobro, da ne potujem veliko in jo redko uporabljam.

Ko zagledam vrh, mi srce zaigra. Ker vem, kaj me čaka. Pretežno ravnina do Zakriža, z rahlimi, ampak res rahlimi vzponi in rahlimi, ampak res rahlimi spusti. In ko je še to oddelano, ostane samo še spust skozi Trebenče in proti centru našega malega mesteca. Trije vrtljaji pedalov in že parkiram Škota v klet. Dovolj je za danes.

Kljub temu, da je bilo kolesarjenja skoraj osem ur, sem ravno dovolj zgodaj doma, da bi lahko poiskal napako na sobnem kolesu, če ne bi izkušnje potrjevale, da se elektronska oprema občasno popravi sama sod sebe. In glej ga zlomka, povsem slučajno sem poskusil in delovalo je. Toliko bolje – ostanek dneva sem lahko preživel na kavču.

Pozitiv:

Prekrasno vreme, čeprav celo malo prevroče.
Štoparka v Tolminu. Štopala, čeprav je nisem imel kam dati (lažem, našel bi se prostor). A ker je imela ob sebi še moškega predstavnika človeške vrste, sva le udarila z dlanmi in si tako polepšala dan.
Konji nad Grahovim.

Negativ:

Slab asfalt na spustu iz Kolovrata proti Livškim Ravnam (ali bo nemara bolje, če rečem ”boljši makadam”).
Posledice slabega in kratkega spanca.
Vzpon proti Bukovemu. Sicer prekrasna pot, a tokrat sem bolj trpel, kot užival.

Statistika: 118 kilometrov počasne vožnje. 466 minut.