NEKAKO JE TREBA ZAČETI.

Naj zveni še tako klišejsko, vedno z novim letom začnem nekaj novega. Ne, ne gre za novoletne zaobljube in kljub dejstvu in zavedanju, da je vsak dan priložnost za nov začetek, je prestop v novo leto meni osebno najbolj idealen trenutek. Pustimo ob strani – lani sem se hotel dokazovati z doseganjem ciljev, letos je ta samo eden. No, jih je več, a ne bom vseh izpostavljal. Kar tako sem vzljubil pohodništvo in tako mi je cilj čimvečkrat osvojiti vrh. Videti čimveč razgledov in se predvsem gibati. Ker sem pa bolj kot ne antitalent za kakšne ekipne športe, ni pričakovati vpisa k nogometu, košarki, namiznemu tenisu, šahu ali umetnostnemu drsanju in se bom držal bolj aktivnosti, pri katerih sem sam ali v minimalnem številu družbe in pri katerih si spucam možgane. Dolgoletni ljubezni (kolesarjenju) sem tako dodal še obiskovanje hribov, gora in vršacev. In čeprav je razlog v tem, da grem, bom seveda skrbno skrbel tudi za statistiko – ker je to ena od bolj zanimivih stvari, ki me sicer zanimajo.

Ker sem silvestrovo preživel na meni najljubši način, na kratko, v družbi filmov in na toplem, mi na novega leta dan ni bilo treba zdraviti mačka ali katerihkoli drugih tegob. Že res, da se mi zjutraj ni posebej mudilo vstati, a kljub temu sem že pred deseto nadel gojzarje in zagrizel v hrib. Za prvega dne sem si izbral že nekajkrat obiskani in v prejšnjih zapisih omenjeni Blegoš, iz preprostega razloga – najbližji je in časovno dosegljiv skorajda kadarkoli. In kot vse kaže, ga bom letos še velikokrat imel pod nogami.

Za razliko od prvega pohoda, je bilo tokrat manj snega in več ledu. Tako sem dereze nadel že na zadnjem klancu pred kočo, kjer se nisem ustavil, saj sem želel najprej na vrh. Kolesarjenje mi je dalo prakso, kako je z ustavljanjem  – ohladiš se, potem je pa kar težko iti naprej, sploh v klanec. Na vrhu ni bilo pretiranega obiska, zato pa je bila prisotnost vetra toliko večja. Zopet sem imel težave s telefonom, ki očitno rad zmrzne, ko se vključi fotoaparat, ampak mi to ni pokvarilo dneva – vsaj dopoldne ne. Saj jih ne rabim sto, ampak dovoli mi jih vsaj pet narediti, preklemana tehnologija.

Tik pod vrhom Blegoša.

Ob povratku si pri koči nalijem čaj iz termusa in ga kar stoje spijem. Skrajno nekulturno, bi se lahko reklo, kajti sam obsojam ljudi, ki zasedejo klopi v kočah in iz nahrbtnika potegnejo sendviče, žganice in vse ostalo, kar bi lahko naročili tam, povrh vsega pa odložijo smeti v koš ali pa še to ne. Zato se sam postavim tako, da nikogar ne oviram, več od čaja in kakšne čokolade pa tudi nimam nikoli s seboj. Mi pa na kraj pameti ne pade, da bi šel v kočo piti čaj iz termusa.

Naslednjega dne sem sicer planiral drugače, a si v zadnjem trenutku premislil. Menda je boljše tako, ker zna biti pozimi planirana pot na določeno vzpetino (ne bom je poimenoval iz določenih razlogov) zmerno do pretežno nevarna. Skratka, ko sem parkiral, sem zagledal smernik, ki je nakazoval na Kojco. Tolikokrat sem slišal o njej in no ja, zakaj pa ne.

Pot me je nenehno presenečala. Najprej s strmim vzponom in z nultim razgledom. Nato s prvim počivališčem in kratko zgodbico o hudiču in nastanku hudičevega roba. Nato spet s strmim vzponom po listju in manjšo, a vseeno nevarno poledenelostjo na ozki stezici. In takoj za tem z norim razgledom na drugem počivališču. Prijazen par, ki je prisopihal za mano, mi je dal vedeti, da je do vrha še kakih petnajst minut. Zagrizem. Slikam. Tokrat telefon deluje, super.  In na vrhu se odpre eden najlepših razgledov daleč naokoli. Nebo je jasno in ozračje je presenetljivo toplo za ta letni čas. Telefon crkne, a za spremembo imam vsaj nekaj slik za blog in druga omrežja.

Pogled na dolino s Kojce.
In pogled na veličastni Porezen.

Pot navzdol zahteva nekaj previdnosti, a posebej hudo ni. In moj počitek pred delovnim dnem se lahko prične.