FURA 9: KRANJSKA.

Ko so običajni nedeljski dnevi na kolesu postali že skoraj stalnica v poletnih mesecih, se nam je pridružil še en m. Kar je pomenilo to, da ne gremo na izhodišče s kombijem, temveč z dvema avtomobiloma. In na obeh avtomobilih še dve kolesi.

En brez vinjete je šibal skozi Davčo in čez Soriško ter nato še čez Pokljuko, da bo ob dogovorjeni uri v Mojstrani, drug z vinjeto bi moral štartati pol ure kasneje, pa naju je raje čakal pol ure v Mojstrani. Ampak ni panike. Ura še osem ni odbila in ljudje so se komaj prebujali, ko smo mi že zavrteli čez mostiček in levo na kolesarsko stezo proti Kranjski. Zaenkrat vsi spočiti, ekipa v tokratni sestavi žmmm je dobra. Dva pokata šale, dva se smejiva, občasno menjamo vloge in se smejita ostala dva ali jih poka samo eden in se smejijo trije, skratka, kaj bi sploh govoril.

Seveda sem zopet vodič, saj je trasa zrasla na mojem zeljniku. Sokolesarji na večini destinacij še niso bili, zato sem jih, ko smo prispeli do Kranjske, gnal naravnost k Jasni in naprej, dokler nismo zavili levo na makadamsko pot ob Pišnici. Potem se je začelo zares. Občasni klančki, občasno toliko strmi, da je vsaj polovica odprave sestopila in porinila bicikel nekaj metrov ob sebi. Ustavimo se, jemo, pijemo in nato še tista moja skoraj tradicionalna izjava »pejmo, k nas bo tema lovila«, pa zopet vrtimo proti prvemu današnjemu cilju, Krnici.

Tam zaradi zasedenosti miz prisedemo h kolesarju, ki nas je kakih dvajset minut prej prehitel in si vljudno vržemo nekaj besed, nato pa spravimo vase tiste štrudlje, ki jih je za svoj rojstni dan častil eden od m. Vračamo se po isti poti do križišča, nato pa se držimo leve, da se znajdemo tik pod Mihovim domom. Sledi spust v Kranjsko, kjer se niti ne ustavimo, ampak kar nadaljujemo proti Planici. Tam sledi še en krajši postanek, saj nas čaka še Tamar.

Priznam, mislim da sem lani prvič kolesaril v Krnico in leto poprej še v Tamar, a sem na težavnost poti popolnoma pozabil. Vedel sem za tiste veličastne poglede na kamnite gmote na desni, na katere še ni stopila človeška noga, na same vzpone sem pa resnično pozabil. In ko sem bodril kolesarske kolege, dajmo, dajmo, še čisto malo, sem v resnici preklinjal samega sebe, češ, kako sem lahko tako blesav, da pozabim na to, da se po enem kratkem vzponu pojavi še eden. In še eden.

Tamar tistega dni ni bil lep, res ne. Bil je kot veleblagovnica ob sobotnih dopoldnevih. Zato se niti ne ustavimo in nadaljujemo do vode, kjer zopet mečemo vase čokoladice in gledamo izvir potoka Nadiža in slap. Kot zanimivost, potok je dolg le kakih tristo metrov, saj kmalu ponikne, na plano pa zopet privre v Zelencih. Se pa, če niste vedeli, šteje kot prvi izvir reke Save.

Vrnemo se po isti poti, z izjemo, da je treba vmes še nekam na sladoled. Tega najdemo na enem simpatičnem počivališču ob kolesarski. Okusnejšega sladoleda še nisem jedel, pa ni bil ravno domač, ampak izpod rok nekih sladoledarskih mojstrov iz province. Imena ne bom omenil, ker ni plačana objava, če pa dam šalo na stran, se ga v tem trenutku niti ne spomnim.

V Mojstrani spet naložimo kolesa in se odpravimo domov. Kratek povzetek – ja, Kranjska res nudi ogromno izhodišč za kolesarske izlete. Še meni, ki sem tam dve leti zapored preživel glavni dopust in jo letos dvakrat obiskal v roku enega meseca, je ostalo veliko poti, ki jih bo treba še odkriti.

Ma, dobro je blo.

DAN 71: KRANJSKA GORA Z OKOLICO.

Kljub dejstvu, da grem na dopust, je bilo preklemansko težko vstati. Ne bom okolišil, imel sem mačka. Skoraj bi lahko izpodbil tisti znano reklo, da nikoli ni dan potem tako hudo, kot je bilo dan prej luštno, a v meni je še vedno ravno toliko žurerskega duha, da bi ta izjava pomenila konec mojega večernega druženja ob vrčku ali več. Kakorkoli, muka mi je bila peljati nahrbtnik s seboj in čeprav sem pred leti že prekolesaril Slovenijo z nahrbtnikom, se tega početja ne poslužujem več. Še več, če bi dobil drugačno nastanitev, bi brez problema vse osnovne potrebščine spakiral v torbe na kolesu.

In tako sem v ranem jutru zavrtel proti Postaji, v strahu, da bom mogoče vseeno moral nadaljevati z nahrbtnikom. Pri Slovenskih železnicah namreč nikoli ne veš. Na tem mestu lahko potrdim izredno prijaznost, saj so mi pomagali naložiti kolo in je celoten proces potekal prav tako, kot bi moral vedno. Mirno sem sedel na vlak, se razkomotil, potegnil zaveso na polovico in v poldremežu spremljal okolico. Do neke točke, kjer se je na vlak zbasalo šestnajst čeških kolesarjev, ki so imeli blazno željo sedeti skupaj. Pregovarjali so me, da se presedem, a se nekako nisem pustil. Da bi se jaz presedel samo zato, da bi oni lahko sedeli skupaj in glasno klepetali, kot sicer vseeno – ne, to ne bo šlo. Kasneje mi je bilo žal, da se nisem, v drugi vagon. Poleg mene sta se nagrmadila dva modela okoli Abrahamovih let, eden je odpel majico, da je razkazoval svoj pivski trebuh in zlato verižico. Še več, bilo mu je zatohlo in je po celotnem vagonu odpiral okna, višek pa je doseglo, ko je dvignil zaveso, da mi je sonce posijalo direkt na fris. Sekundo kasneje sem zaveso spet spustil in mu namenil tak pogled, da, kot bi rekel Mlakar, bi še medvedu storlo utečt.

Čakanje na vlak…

Z Jesenic sem nadaljeval po krasni kolesarski poti, vmes poklical oddajalko apartmaja in slikal. Čeprav realno, do Mojstrane ni kaj slikati. Tam pa me je pričakala tako lepa kolesarska steza, da bi lahko na njej preživel ure in ure. Sicer sem jo nekoč že prevozil, a nad lepimi in dobrimi stvarmi sem navdušen vedno znova in znova.

Apartma sem prevzel dve uri pred dogovorjeno uro, se udobno namestil in samo malo legel na posteljo. Dve uri kasneje sem bil kot nov in rekel sem si, alo, nisi prišel na dopust spat. Naj povem, odkar sem bil nazadnje na dopustu, tistem pravem, da bi nekje bil nekaj dni, sta minili dve leti. Zato sem se letošnjega dopusta izredno veselil, četudi sem se spomnil in organiziral malo pozno. Še tako pozno, da so mi šele v ponedeljek sporočili, da ima drugi ponudnik nočitev prosto in lahko podaljšam za dva dni. In ker sem človek, ki morja ne rabi več kot en dan, sem jo mahnil v pristni biser, Kranjsko Goro.

In tako sem po dremežu zopet zajahal Škota in jo mahnil do Trbiža. Prekrasna kolesarska pot (ki jo bom podrobneje opisal v kakšnem od prihodnjih zapisov) do Rateč poteka po ravnini, ko pa vstopiš v Italijo, začne rahlo padati. Vmes enkrat prečkaš cesto, ki po mojih domnevah ni ravno prevozna, dejansko pa verjetno je, ker pelje do Belopeških jezer, nato pa prideš na križišče, kjer te usmerjevalne table napotijo proti Avstriji ali proti Trbižu in naprej proti Žabnicam, Ovčji vasi in drugim krajem. Na urejenem počivališču sem obrnil in med povratkom videl tablo za Belopeška jezera. Ni kaj, grem pogledat, ker nisem bil še nikoli. Tisti kratek vzpon do prvega jezera me je sicer malenkostno utrudil, a vseeno sem hotel še videti še drugo. Manjši spust in že sem bil na parkirišču. Zluštal se mi je pir, ki je bil sicer zaslužen, po vseh teh kilometrih. Ne samo da sem dobil neko vodeno tekočino, ki je bila bolj podobna kakšni drugi tekočini, še cena je bila tako zasoljena, da bi ga po urni postavki služenja denarja moral piti vsaj petdeset minut. Na koncu sem natočil še vodo, ob kateri je bil nek napis v italijanščini, a sklepam, da je bila pitna.

Prvo Belopeško jezero.
Drugo Belopeško jezero.
In zanič pivo.

In ker je bila ura še vedno zgodnja, sem jo mahnil še v Planico.

In s temo zaspal v pretirano toplem apartmaju.