SPREHOD PO FELDBANU.

Teden je bil ravno toliko naporen, da sem si za nedeljo splaniral spanje do pozne ure, preostanek dneva pa lenarjenje, kar mi bi, roko na srce, sedlo. Pa me je dan prej premamil telefonski klic.

Bil sem ravno sredi največjega šundra, tako da nisem niti slišal sogovornika, le pritrdilno sem odgovarjal. »Ja, ja, seveda, ni problema«. Zgolj približno sem vedel, za kaj gre. Ko se je situacija umirila, reci piši kakih sedem ur kasneje, sem se moral pozanimati, za kaj sploh gre.

Vabilo na pohod. Odkrivanje novih starih krajev z nekaj zgodovinske patine me je vedno mikalo in nenadoma nisem čutil potrebe po celodnevnem lenuharjenju. Zakaj bi preležal cel dan, če lahko grem v naravo? Dejstvo: ne bi ga preležal. Opravil bi nekaj gospodinjskih opravil, bral, pisal in podobne stvari, za katere med tednom ni časa.

V hladnem jutru sem najprej stopil po sendvič, nato pa na dogovorjeno mesto na kavo, kjer sem čakal. Kot vedno – sem nekakšno darilo za ljudi, ki vedno zamujajo, še več – celo za tiste, ki pridejo točno. Ker mene se nikoli ne čaka.

Malo čez devet je bilo, ko smo pustili avto pri Podroteji in jo peš mahnili mimo Divjega jezera in mimo Kobile, nato pa se podali v strm breg na levi strani ceste. Bom rekel, da nam je še kar nekako šlo, kakih tristo metrov. No, dokler nismo naleteli na neprehoden usek. Obrnemo in se vrnemo nazaj na glavno cesto proti Idrijski Beli, vse dokler ne zagledamo nečesa, kar bi lahko bila pot, ki bi nas pripeljala na feldban. Ajde, pot, bolj kot ne steza, ki je samo delovala kot steza, v resnici pa je bila goščava, v kateri bi ob bujni domišljiji pomislil na to, da tja pa še ni stopila človeška noga. Kakorkoli.

Četudi deluje kot lepa gozdna stezica, temu ni ravno tako…

Kaj kmalu smo na tistem, kar smo iskali – na feldbanu. Da bo lažje razumljivo, moramo malo v zgodovino in sam bom šel ravno toliko, da bo mogoče premalo. Feldban je v zadnjih sto letih (in verjetno bo prav tako v naslednjih sto) edina železniška proga, ki je bila speljana do Idrije. Namreč, na Šmaren dan anno domini 1916 se je med šesto soško fronto Italijanom uspelo prebiti čez Sočo, s čimer so ustavili oskrbovanje avstroogrskih enot po bohinjski železnici. Oblasti so naročile takojšnjo gradnjo nove ozkotirne železnice in naprej… no, naprej je šlo skoraj samo. Prvega septembra je dvajset tisoč ruskih ujetnikov pljunilo v roke in v Cestnikovi rajdi pri Godoviču začelo z najzahtevnejšim odsekom feldbana. Ta je najprej potekal tri kilometre po Francoski cesti, nato pa po povsem novi trasi navzdol, na povsem nemogočem terenu nad Zalo. Na vrhu Ključ, tik nad Divjim jezerom, je preko mostu prečkal Francosko cesto in zavil proti dolini Bele. In to ni še konec, ampak šele začetek – do vodoravnega dela proge, kjer so vlakovne kompozicije spremenile smer vožnje, so morali prebiti približno 25 metrov dolg predor, takoj za njim pa še enako dolgo galerijo.

Trasa feldbana.
Slika pobrana tu
Na nekaterih odsekih si rečeš, koliko je stvari, ki jih še nisi odkril…

Če se vrnem nazaj v sedanjost, pot je bila predvsem zanimiva. Na nekaterih odsekih precej nevarna zaradi razmočenega terena in listja, ampak če sem zmogel sam, ki se na lestvici »Koliko si neroden od 1 do 10« ocenjujem s trinajstico, potem bo zmogel vsak. Za vekslom, to je tam, kjer je železnica naredila ovinek in zavila proti Idriji, je bilo videti, da bo lažje in posledično korak bolj uren, pa nekako ni bilo tako. Še vedno je drselo, a ne glede na to –  bilo je lepo. Malo adrenalinsko, ampak vseeno. Dokler nismo prišli do galerije, kjer je nekoč stal lesen most, s poudarkom na nekoč. Danes nadaljujemo le kak meter nižje, držeč se za jeklenico, ki nam ne daje ravno občutka varnosti. Uspe nam, za nekaj minut postojimo in, če ne bi bilo megle, bi lahko rekli, da uživamo v razgledu.

Mostu ni več…
Slika pobrana tu

Ker nihče od nas treh ni poznal poti, je bilo presenečenje še večje, ko smo uzrli predor.

Pot se je kmalu razširila, pristopicali smo do nekdanjega območja barak, o katerih danes ni več sledu in le nekaj trenutkov kasneje še na Francosko cesto, ampak le za kakih dvajset metrov, nato pa zavili na boljšo stezo. Celo megla se je dvignila in razgled na Zalo je bil čudovit.

Francoska cesta, Ključe.

Zaključili smo na samem začetku feldbana, pojedli nekaj iz nahrbtnika in po Ključih nadaljevali proti Podroteji.

In sem si bil hvaležen, ker nisem preležal celega dneva.

Pri samem zapisu sem si pomagal s podatki, pridobljenimi tu in tu.

DAN 96: DOMAČI KRAJI.

Začelo se je slabše, kot sem planiral. Ampak o tem kasneje. Minuli dnevi so bili namreč bolj klavrni. Vreme je bilo idealno, dnevi so še dolgi, jaz pa počel vse drugo, kot kolesaril. Škot je bil namreč na servisu, sobno kolo mi pa ni dišalo kaj preveč. Z njim bom namreč konkretnejšo vez zgradil v poznih jesenskih dneh, ko bo kolesarjenje zunaj malo oteženo.

In posledično me je v tistih nekaj dneh malo pobralo. Kondicijsko, seveda. Pa sem se zjutraj odlično počutil, sploh ko sem zaradi hladnega jutra podaljšal spanec za dve uri. Ja, hlad je bil tisti, ki mi je pokvaril začetek dneva, ampak horoskopska trma me ni zaustavila. Vseeno sem se podal na planirano pot, le da sem štartal šele okrog devetih. Kar v bistvu ni problem.

V domače konce sicer redno zahajam, a redko s kolesom in prav to je bil razlog, da se tokrat odpravim. Ne vem točno kolikokrat sem poskušal, a če dam na vago uspešne in neuspešne vožnje tam okoli, je slednjih več. Enkrat je bil tak veter, da sem v klanec vrtel skorajda na mestu. Drugič so bile izredne familijarne zadeve in sem se pustil čez največji klanec peljati. Tretjič me je sredi klanca ujela nevihta in sva s Škotom zopet pristala v avtu. In to vedno na istem klancu in če podam osebno mnenje – klanec na Col je zaklet.

Kakorkoli. Začel sem v blagem tempu vse tja do Idrije, kjer sem zapeljal na ne več tako nov ¨cigu must¨ in proti Podroteji. V izogib večno popravljajoči Zali sem zavil na Kluče in po serpentinastem makadamu nadaljeval proti Godoviču. Priznam, da nisem kaj preveč užival. Malenkost bolje je bilo, ko sem oddelal rajde nad Črnim Vrhom, saj me je čakal le še spust.

Kluče so ena tistih poti, ki jo moraš obvezno prekolesariti vsaj enkrat letno.

Če se dam malo na off, večkrat sem gledal tisto kapelico, tokrat pa sem se ustavil in si pobližje pogledal. Ne vem zakaj, a sakralni objekti me od nekdaj privlačijo. Mariji posvečena Kampeljcova kapelica nosi svojo zgodbo in prav zaradi tega je tako privlačna.

Kampeljcova kapelica.

Spust do domače vasi je potekal mirno in brez večjih pretresov. Ustavil sem se ravno toliko, da se nisem ohladil, nato pa odvrtel še v metropolo Vipavske doline na sladoled in nato…

Tri popoldne. Sonce pripeka. Ljudje veseli odhajajo iz služb in marsikdo od vse te radosti pred vikendom, pohodi plin močneje, kot običajno. Začnem z vzponom proti Colu in naprej. Čaka me dobrih trinajst kilometrov, ki jih mukoma zbrcam v dobrih dveh urah. Kolikokrat sem počival vmes, ne vem. Kolikokrat sem preklel vse, kar se je dalo prekleti, tudi ne vem. In kolikor nisem dovolj trpel, je na zadnjem kilometru vzpona tovornjakar na prazni cesti peljal deset centimetrov mimo balance. Nikoli nisem tako dolgo držal sredinca v zrak, kot tistega dne.

Kljub vsemu naporu, mi je ostalo toliko energije, da sem skozi Črni Vrh 2.2 gume poganjal 38 na uro. Nič me ni brigalo, tako slabe volje sem bil, da sem hotel čimprej domov. Da se najem, umijem in zaspim. Žal se je vleklo – čeprav je Zala hitro minila, me je čakalo še 23 kilometrov Keltike. Redkokdaj priznam, a tokrat sem resnično trpel. Preprosto ni bil moj dan. In ob vsem tem mi je žal, da nisem začel zgodaj, več prekolesaril, več videl in bolj užival. Ker, lahko bi dan bolje izkoristil.

IDRIJSKI KROG.

Ni važno, zakaj sem se odločil imeti dopust in niti ne, kako sem ga preživel. Najpomembnejše je, da sem ga sploh preživel.

Po nekaj dneh premora in po tem, ko se mi je nabral velik minus, sem tistega lepega četrtka nase nadel kolesarske cunje in se odpravil. Ampak, pojdimo najprej k premoru. Ta je bil nujno potreben, saj se je pojavila bolečina v kolenu. Zaradi nje sem bil primoran predčasno nehati s kolesarjenjem že dve leti nazaj in nikakor nisem hotel, da je tudi letos tako. Še več, nisem bil pripravljen še enkrat klicati, češ, pridi me iskat, nekam bogu za hrbtom in sedemdeset kilometrov od doma. Zato sem se odločil za počitek in rehabilitacijo na svoj način, nato pa znova pregledal trenutno stanje kilometrov in se dal na to, da mi letos uspe.

Ker pa kolesarjenje ni samo nabiranje kilometrov, kar bom počel na sobnem kolesu, pač pa tudi nekam iti, nekaj videti in nekaj doživeti, sem, kot že omenjeno, zajahal Škota in zavil proti Idriji. Že dolgo nisem bil v Idrijski Beli in lepo bi bilo iti, če ne bo preveč nasičena z ljudmi. Seveda ne bo, četrtek dopoldne je, žive duše ne bo tam. Do Idrije brez problemov, koleno dela kot namazano. Hotel sem iti čez nov most, a sta čezenj pohajkovali dve mamici z vozičkom. Prostora zame zagotovo ne bi bilo. Drugi most je bil naložen z mlajšimi mladinci in nekaj vzgojitelji. Ker so se eni ravno odpravljali, drugi pa revno prispeli, je bilo treba tik pred mostom malo poklepetati. Pa sem počakal, kaj naj. Moj stari jaz bi popenil, izrekel nekaj psovk in se pokazal v najslabši možni luči. Že tako me zaradi brade, spete v čop, ljudje s predsodki čudno gledajo.
”Zihr je kak drogeraš.”
”Ampak je na kolesu, v polni kolesarski opremi, po nogah pa se mu vidi, da veliko kolesari.”
”Ja, zihr s kolesom razvaža drogo…”
Kaj bi šele bilo, če bi imel potetovirane roke, uhan in se usekoval brez robca vpričo takih ljudi.

No, počakal sem, da so se vse zmenili in ko so šli otroci mimo mene, sem jim veselo odzdravljal. Lepo je videti, ko te večina otrok iz skupine lepo pozdravi, te pogleda v oči, se prijazno nasmehne… Še je upanje, si rečem. Zavrtim proti Idrijski Beli in glej ga zlomka – koliko časa me ni bilo tu? Dva meseca, približno in od takrat se je stvar kar polepšala. Nove klopi (ker so stare ukradli), leseni čuvaj in dve bajtabukvi. Okej, obstaja verjetnost, da to stoji že več časa tam, sam sem jih opazil prvič, tudi zaradi tega, ker se običajno tu ne ustavljam. Bajtabukva je v bistvu mimobežnica ali knjigobežnica, le da ima značilno podobo stare rudarske hiše z visokim pročeljem, strmo streho, majhnimi okni in strmimi stopnicami ter gankom. Kar lahko rečem, je lahko le pohvala.

Bajtabukva, Idrijska različica knjigobežnice.

Priljubljeno kopališče Lajšt v Idrijski Beli.

Čuvaj.

Žal pa se ne da pohvaliti malo širše okolice tega priljubljenega kopališča. Nemalo stran je kup prostorov za piknik, kateri so temu primerno onesnaženi. Na enem od njih sem našel plastične zobotrebce, na drugem nekaj pločevink, odloženih v samo kurišče, pri tretjem par plastenk in tako naprej. Da je vse videti lepše, so dodani tisti grdi kovinski sodi za olje, ki v tem primeru služijo kot koši za smeti. Pohvalno, vsaj nekaj je, kamor lahko človek odloži in glede na možnost kraje česarkoli lepšega od teh sodov, je verjetno to edina opcija. Ni mi pa razumljivo – zakaj ne dati v koš? Ljudje znajo povedati samo to, da so plačali pet evrov za vstop v krajinski park, da so tam pustili plastične krožnike in nekaj plastenk, pa ne. Me zanima, če tudi doma pustijo krožnik kar na mizi, ko si napolnijo želodec.

Da ne zaidem z današnje teme. Naprej od Bele se mi ni dalo, poleg tega ni dolgo tega, ko sem tam kolesaril, zato se odpravim po isti poti nazaj. Pri Fežnarju me zamika druga pot. Zavijem ostro desno in se začnem vzpenjati v klanec. Poti ne poznam – prevozil sem jo kakih šest let nazaj v obratni smeri, a mi ni ostala v spominu. Kakorkoli, vzpenjam se po asfaltni cesti in v kolikor bi rabil kaj počitka, bi lahko na enem od ovinkov še preveril teletekst ali si ogledal, kar bi v tistem trenutku ponujale naše televizijske postaje. Naredim samo sliko in zavrtim dalje. Kmalu me preseneti makadam in takrat šele začnem uživati. Ne prevozim veliko makadamskih vzponov, zato mi tale kar popestri dan.

Na sporedu nič zanimivega.

Tisti del dneva, ko se človek zaljubi…

Po dveh kilometrih sem spet na asfaltu, a ne za dolgo – toliko, da se peljem mimo hiš v Zadlogu in Idrijskem Logu. Mimogrede, Idrijski Log je zanimiva vasica in čeprav ni ravno daleč od mene, sem kasneje preko spleta odkril nekaj zanimivih informacij, za katere sploh nisem vedel. Ne bom razlagal, poiščite sami, če se boste odpravili tja na izlet. Sem pa v Koševniku naletel Andrejčkovo brezno, kjer so v nekih drugih časih usmrtili zapornike, prepeljane iz Trsta in Gorice. Število žrtev ni znano. Ne morem trditi, da sem se počutil dobro.

Pogled v Andrejčkovo brezno. Zanimivo, čeprav žalostno.

Spustim se po Klučah, vmes se ustavim in pavziram. Cesto sem v zadnjem mesecu nekajkrat prevozil z avtom, ker je bila najboljši nadomestek obnavljajoče Zale. Seveda so jo uporabljali tudi lokalci in v povezavi z dežjem izpred nekaj dni, je spust po njej bolj muka, kot užitek. Zavore so nekje pri koncu, a ostaja upanje, da bodo preživele še teh nekaj letošnjih kilometrov. Pri Podroteji se priklopim nazaj na Keltiko in v zmernem tempu odkolesarim domov.

Z makadamom zaključim na Klučah.

Kolena so zdržala. Glava tudi. Pojem dve banani, ker pridem domov pač lačen, pogledam na uro in si rečem, da sem nekoliko zgodaj doma. Čez petnajst minut začne deževati. Ne, nisem zgodaj doma, ampak ravno prav. Jaz že vem.