Na določene načine dobrodelnosti imam res svoj pogled, ampak ko gre za res dober namen, tisti tapravi, takrat sem pa poleg. In tudi tokrat mi ni bil problem nadeti si ta finega kolesarskega gvanta in iti.
Ko sem vrtel proti Ajdovščini, sem se počutil svobodno. To so praktično moji prvi letošnji kolesarski kilometri. Ampak ni važno. Prileti SMS. Vid sprašuje, kje sem. Model, s katerim sva vrtela in podpirala vsako Deželakovo vožnjo skozi Vipavsko dolino od leta 18 naprej. Pet minut kasneje se dobiva na avtobusni. Kmalu pride še neresni Vili Resnik in me zaradi mojega gvanta označi za duhovnika. Poškropil bi ga z vodo iz bidona, ampak menda voda še za v čevelj ni dobra, kaj šele za na Vilija. Pa še blagoslovljena ni bila.
Ekipa zamuja, nestrpno jih pričakuje nekaj ljudi. Pridejo. Se pozdravimo, utrujeni, a pozitivna energija kar šprica od njih, kar čutiš, kako jim leze iz vsake pore in omamlja ostale, ki so tam z namenom ali brez.
Začnemo. Cesta ravno dovolj mokra, da se človek ne more odločiti, ali uživa, ali trpi. Sicer to ni vprašanje – uživamo namreč, to se ja ve. Na prvem postanku nastane fotka. Sam sebi se zdim nekoliko maščobno ojačan v lica.
Foto: Darja
Nadaljujemo, gonimo, se imamo super fino fajn, malo se ustavimo, klepetamo, na vsaki postaji se nam kdo pridruži, čedalje več nas je. Vidim nečakinje, mi mahajo ob cesti, na žalost se nismo ustavili. Vili je šel domov.
Za spremembo letos uberemo bližnjico proti Vogrskemu, nato pa tradicionalno skozi Bukovico in Renče proti Vrtojbi. Krajši postanek, nad nami črni oblaki, a proti cilju se nebo svetlika. Bomo mokri? Ne bomo. Mogoče malenkost ali malo bolj. Pride Mario, bivši sodelavec. Nisva se videla kakih šest let, če ne več. Na hitro se pozdraviva, poklepetava in družno ugotoviva, da sva še vedno enaki moni kot nekoč.
Pridružijo se motoristi, kar tako iznenada nastane pumpa party, črnih oblakov vedno več, prve dežne kaplje. Tresla se je gora, rodila se je miš, dežja je bilo ravno za vzorec. Kar ne pomeni, da smo ostali suhi, v Novi Gorici je bil postavljen vodni tunel. Moraš, moraš skozi.
Deželak opravi nekaj obveznosti – no, ne le on, ampak kar vsi, a čas nas že malenkostno preganja. Zavrtimo še slab kilometer do Solkana, kjer se peta etapa letošnje sezone zaključi. Tam smo. Se veselimo. Slikamo. Oddajamo in sprejemamo.
Kaj vidiš? Vidiš nešteto otroških obrazov, nasmejanih, veselih, ker je v njihovo mesto, v njihovo vas, prišel junak, ki mu ni para. To šteje. Tega otroci ne pozabijo. Vidiš očete, ki z zanimanjem opazujejo kvadrocikel, kako je to narejeno, koliko prestav ima. Vidiš mamice, ki prinesejo piškote in se skupaj z otroci slikajo z ekipo. Vidiš, da so še ljudje, ki jim je mar. Veš, da je temu tako, a vseeno te gane. Spustiš solzo sreče.
In jaz? Vesel, ker sem bil spet vsaj en dan del tega. Da sem doživljal. Da sem črpal. Da sem delil. Da sem spet srečal ljudi, s katerimi se vidimo enkrat na leto, z nekaterimi še manjkrat, pa imaš občutek, da se poznamo že od malih nog.
Ekipi Radia 1 in ekipi dobrodelne akcije Deželak junak še enkrat hvala za vse in če ne prej – naslednje leto!
Gregor, čemu tak nasmešek? Hja, čemu ne.Gregor, čemu tak sramežljiv nasmešek? Ja no, če sva se šele spoznala…Gregor, čemu tak nasmešek? Moj? Nino poglej 🙂Darjin nasmeh kaže na to, da je vedno dobro imeti dva očalarja ob sebi. Foto: DarjaGregor, čemu… “Dej gmh, to so zdej moške debate”.
Naj povem tako: ni tako zelo pomembno, ali poslušam
Radio 1 ali ne, ko gre za dobrodelnost, sem poleg, če je le v moji moči. In tako
sem tudi letos pristopil v pomoč junaku Deželaku na njegovi poti – dobrodelnem kolesarjenju
po Sloveniji (za lansko kolesarjenje pobrskaj po strani). Česa vse že ni
poganjal in vozil po naših cestah in že sedaj me muči firbec, kaj za vraga mu
bodo pripravili za naslednje leto. No, kolikor sem letos preživel na tistem
kvadrociklu, lahko rečem le, da je udoben. Res pa je, da ga nisem poganjal in
zato vem samo to o udobnosti.
Ekipo sem pričakal v Vipavi, kjer sem bil pač
prezgoden. Ena od mojih vrlin. Ravno toliko, da smo se ujeli ob prispetju in
pred kosilom. Ni kaj ovinkariti, ekipa je bila po dolgi noči neprespana in
izčrpana in prvi vtis je bil, da bo šesta etapa tiha in zaspana.
In uro kasneje se ekipa vrne nasmejana, naspidirana in
polna energije. Ne vem, kako jim to uspeva, ampak jim. In lahko na tem mestu
dam samo en velik palec navzgor, ampak več o tem kasneje.
Pot je bila preprosto nora. Sonce je nabijalo, v zraku
pa vonj sončne kreme in neverjetne pozitive. Proti Ajdovščini in naprej v Bilje
ter do samega konca šeste in predzadnje etape v Solkanu. Bilo je noro. Bilo je
lepo. Bilo je nekaj padcev, na srečo nič hujšega. Bilo je veliko smeha in
veliko zabave. Bilo je veliko čustev in kar je najpomembnejše, bilo je veliko
ljudi, ki so prispevali v skrinjico. Ja, bilo je. In samo ena želja je – naj traja.
Naj se ta neverjetna ekipa nikoli ne upeha. Naj se
naslednje leto znova podajo na pot in dokažejo, da je možno vse, če le stopimo
skupaj.
Naj na tem mestu pojasnim razlog kratkega zapisa. Ker preprosto
ni besed. Lahko izrečem samo pohvale in če se vrnem k prej navzgor omenjenemu
palcu – za počitnikovanje otrok na morju je Radiu 1 oziroma Deželaku junaku in
njegovi ekipi uspelo zbrati neverjetnih dvesto osemdeset tisoč evrov. Zato, ker
si vsak otrok zasluži.
Skoraj na istem mestu kot lani, z največjim junakom.
Iskrene čestitke tudi z moje strani in če se ne vidimo prej, se zagotovo naslednje leto spet.
Preden preidem na bistvo, naj pojasnim dve stvari. Prva, ta zapis bi lahko bil objavljen še isti dan, a sem želel počakati na končni rezultat, ker se bo na ta način mogoče kdo malo zamislil. In druga, verjetno bo to eden redkih, če ne kar edini od mojih kolesarskih zapisov, ki ne bo vseboval prevoženih kilometrov. Ker tu so pomembnejše druge številke.
Pred kosilom.
Začelo se je takole.
Dejanje, ki ti vzame minuto časa. Naj vam pride v navado.
Pozorno oko je opazilo tudi uro pošiljanja. Takrat sem namreč vstal, pojedel zajtrk in spil kavo, naložil kolo na avto in se odpravil proti Vipavi. Pred domačo hišo sem snel Škota in se odpravil na mesto štarta šeste etape dobrodelne akcije Deželak junak. Malo sem jih iskal z očesom, nato pa zagledal kamion Radia 1. Ni kaj, če sem pošten, sem prekršil vsa vojaška pravila in se na začudenje večine znašel ob rikši. Nekaj besed, nekaj stiskov rok in že smo se odpravili v sam center na kavo, potem pa se je začelo zares. Mimogrede, Avdić, tu dobiš lešnikov sladoled.
Zbor pred Marjanco v Vipavi.
Pridružena ekipa z Deželakom: Aleš, Matjaž in moja malenkost. Deželak se je znašel in potegnil trebuh noter, zame je bilo prezgodaj za tak napor. Avtor slike: Darja.
Proti Ajdovščini smo nadaljevali v blagem ritmu. Roko na srce, sem lone rider, osamljeni jezdec in težko kolesarim v družbi, a tu je bilo povsem drugače. Glede na to, da rikša ne zmore vrtoglavih hitrosti, smo pedala vrteli počasi, lahkotno, poleg tega smo imeli družbo. Ob redni ekipi smo bili tu še jaz, mokre sanje vsake slovenske tašče Matjaž Nemec, Aleš tekač in še en kolesar. Brž zjutraj še ni bilo slutiti razsežnosti akcije, čeprav so se ljudje ustavljali, donirali, se slikali in nam mahali. Meni je najbolj ustrezalo to, priznam, da mi ni bilo treba voziti po skrajnem robu cestišča. Kar se vožnje tiče, pač.
Prihoda v Ajdovščino si nisem tako predstavljal in sem kar ostal odprtih ust. Pričakalo nas je nekaj šolarjev na kolesih, s katerimi smo skladno s CPP vozili do njihove šole, kjer je Deželaka pričakalo nešteto otrok. Saj vem, na dobrodelnost ima vsak svoj pogled, ampak ko vidiš otroke, kako z navdušenjem spremljajo tako akcijo, kako si ogledujejo rikšo, hočejo avtograme in se zavedajo namena… priznam, dobil sem solzo v oko. Res, do srca. Ajdovski otroci so se namreč odpovedali kepici sladoleda in zbrali res lepo vsoto.
Nadaljevanje je potekalo po, vsaj sklepam, protokolu, brez kakšnih večjih ali manjših pretresov. Le malo od Ajdovščine naprej nas je presenetila trojica brhkih deklet, ki so bila sicer poraščena, a rikša je bila vseeno očiščena.
Rikša je bila končno čista.
Kasneje je bilo še nekaj ustavljanja, slikanja, klepetanja, predvsem pa je bilo nekaj skupno vsem – dobra volja. Resnično, ekipa je tako preprosta, tako nasmejana, toliko pozitivne energije na enem mestu že dolgo nisem čutil. Že res, da se oni poznajo med seboj, a so s tistimi, ki so bili poleg, ravnali enako. Nikomur ni bilo nič odveč in sam sem imel občutek, da se poznamo že od nekdaj. Okej, z Darjo se res spremljava na blogih že dolgo, tokrat pa sva prvič imela čast biti skupaj na selfiju.
Darja.
Seveda je bilo treba še z glavnim. Oseba, ki ji ni nič pretežko. Človek, ki bi se, če bi mu dovoljeval čas, ustavil pri vsakemu, se z vsakim slikal, malo poklepetal in človek, ki to počne z velikim veseljem – to je lahko samo Deželak junak.
Deželak. Več kot junak.
Počasi se je oblačilo in na naši levi je že bilo opaziti nevihtne oblake. Priznam, nimam pojma, koliko je vnaprej dogovorjeno, a sklepam, da veliko, ne pa čisto vse. In nismo v Ozeljanu še dobro parkirali koles in rikše, že se je odvijal sodni dan. Pretirano sekiral se ni nihče.
Sodni dan.
Kosilo.
Ker, kako se bi kdo sekiral, ko pa smo imeli nad glavo streho, pred seboj pa jedi z žara.
Med samo jedjo je bilo ogromnega smeha in ogromno govorjenja, tistega, splošnega. O vsemu. In povsem preprosto, ker smo konec koncev vsi le ljudje. Seveda smo vsi pohvalili hrano, se konkretno najedli, nekateri še spili kavo, nato pa se počasi odpravili. Ni druge, če si vezan na čas.
Po kosilu.
Skozi rahlo rosenje smo peljali proti Vogrskemu in Volčji Dragi ter doživeli prvi padec. Eden od ekipe pridruženih je padel, na srečo brez poškodb. Še najslabše jo je odneslo kolo, a ekipa se je tudi tu izkazala – takoj so mu dali drugo kolo in po kratki vožnji v kombiju, se nam je v Renčah že pridružil ter odpeljal do konca. Deželak je moral vmes še na kotalke, pa na nogomet, potem pa strumno in veselo naprej proti Šempetru. V Vrtojbi je dekletce izrazilo željo po slikanju z Deželakom, ta pa ji je ponudil še vožnjo do Nove Gorice. Po kratkem dogovoru z mamico, je le sedla v rikšo in nadaljevala z nami. Ni kaj, sem le človek in ko sem videl to srečo v njenih očeh, to veselje – drugič danes solza v očesu.
Proti zaključku je bilo ogromno vsega. Ogromno mahanja, veselja, ljudje so prispevali in četudi smo ovirali promet, se nihče ni razburjal. Prvič sem bil poleg in če sem kdaj v preteklosti izgubil vero v človeštvo, sem jo danes dobil nazaj.
V Novi Gorici je bilo še nekaj časa za dobrodelni rikša taksi in malo klepetanja, nato pa… bile so opcije, da me odpeljejo domov in izbrali smo tisto najprimernejšo za vse. Njim se je mudilo naprej, saj jih je naslednji dan čakala še zaključna etapa, meni pa tudi ni bilo težko kolesariti do Vipave. Poslovili smo se. Veseli.
Osebni zaključek.
Včasih razmišljam. V vsem tem drvenju proti cilju, ki ga sploh nimamo, v vsem tem materializmu, ki ga ne potrebujemo in v vsem pohlepu, ki nas iz človeka spreminja v telo brez duše in srca, pozabljamo na to, da smo samo ljudje. Včasih bi radi bili junaki, pa smo junaki zgolj zase. Ker počnemo stvari, ki nekaj pomenijo samo nam. In če začneš samo malo drugače gledati na svet, si lahko junak tudi ti. V očeh drugih, v očeh mnogih.
Mogoče je napaka, da tole objavljam sedaj, ker vas ne morem spodbuditi, da bi poslali SMS. (Popravek avtorja – še vedno lahko darujete z ”pomagam1” ali ”pomagam5” na 1919). A imel sem namen počakati na zaključek, da bom lahko v tem zapisu objavil samo dve številki:
157.117 – toliko je zbral Deželak junak v sedmih dneh. Toliko ste dali vi, ki ste ljudje in ki vam ni vseeno. Ker ni veliko – kava na dan, da nekomu polepšate otroštvo.
600 – več kot toliko otrok bo letos prvič doživelo in preživelo počitnice na morju.
Kratek filmček o tem, kako smo se imeli šestega dne, si lahko pogledaš TUKAJ.
Hvala Deželaku in ekipi ter celotnemu Radio 1, da sem lahko bil del te zgodbe.
