NA NAJMOČNEJŠO ENERGIJSKO TOČKO.

Minil je skoraj mesec, odkar sem nazadnje prijel Škota za roge in ga popeljal na turo. V tem mesecu sem razčistil nekaj stvari, predvsem kolesarskih, ki bodo spretnemu očesu brž opazne, kot tudi osebnih. Začel sem se ukvarjati z nekaterimi novimi stvarmi, ki me na žalost (ali morebiti na veselje) niso pritegnile toliko, da bi se z njimi ukvarjal več, kot bi bilo nujno potrebno. In nato sem izkoristil ta lep dan.

Minilo je ravno toliko časa, da sem v svojo kondicijo začel dvomiti, kar me je pripeljalo do sklepa o ravninski turi. Pa ni bilo treba dolgo čakati, da sem pomislil na vzpon. Ja, želel sem si ga. Nisem si pa želel poti, ki sem jo že prevozil. Tudi nisem želel dolge in dolgočasne ravninske vožnje, čeprav, roko na srce, tudi take vožnje se običajno izkažejo za vse drugo, kot dolgočasne.

Dokler nisem privrtel do Stopnika. Kar samo me je povleklo proti Šebreljam. Pot, ki sem jo samo enkrat prevozil z avtom, bo moj današnji izziv. Bo šlo? V mislih se ponižujem, češ, trpel boš, ker si en mesec zabušaval. Oprostite, moje zle misli, ampak toliko sem že prekolesaril v preteklosti, da vem kako in kaj. Vzpon me sicer res pobira, ampak ga zdelam brez ustavljanja. Lažem, enkrat, za spodnjo sliko.

Klanca se sicer skoraj ne opazi, ampak je…

Za tiste, ki ne poznate, Šebrelje se nahajajo na nadmorski višini 639 metrov in so del Šebreljske planote, ki te, ko jo obiščeš, pusti odprtih ust. Ne bom razlagal, zakaj, ker je na spletu dovolj informacij, zgolj za pokušino pa objavljam tole sliko, ki sem jo sicer snel s spletišča Divjih bab.

Šebreljska planota.

Imel sem samo en cilj – Sveti Ivan. Cerkev je postavljena na mesto z izjemno močno naravno energijo in velja za najmočnejšo slovensko energijsko točko. Saj ne, da nekaj stvari o tem ne bi vedel, a da je tako močna, sem izvedel šele, ko sem brskal za informacijami za potrebe tega zapisa. Deset minut sedenja na kamnitem zidu in zrenja v dolino mi je dalo toliko energije, da sem začel dvomiti vase, če sem res prišel s kolesom. Nobene utrujenosti, nobene misli v glavi, vse tako čisto, da bo škoda v prihodnosti umazati. Za vse, ki dvomite v naravne energije, enostavno morate poskusiti. Kot se seveda spodobi poskusiti tudi lokalno kulinarično kreacijo – šebreljski želodec.

Cerkev Svetega Ivana, energijsko najmočnejša slovenska točka.
Pogled na dolino.

Ker mora nekaj ostati za naslednjič, se do arheološkega najdišča Divje babe nisem spustil. Si bom pa planiral izlet in bomo takrat kaj več rekli o temu.

Naprej je šlo kot po maslu. Zamislil sem si, da se bom vrnil čez Jagršče in začel tudi delati na tem. Spustil sem se po ožji makadamski poti, ki je kmalu postala travnata in sčasoma delovala, kot da ni več pot, ampak navadna pohodna steza. Nenadoma se je razširila, postala normalno prevozna, oko je ujelo celo smerokaz in ko je že vse kazalo na to, da bom le nekam prišel, je sledil spust. To bo očitno to, si rečem in se spustim po makadamski poti, vmes me še en pes nahruli pri osamljeni hiši in na naslednjem križišču poskušam ugotoviti, kje sploh sem in vidim tablo. Jagršče – obrnjena proti smeri, od koder sem prišel. Naj gre nekam. Še enkrat mimo zaščitniškega psa in spet v klanec? Ah, ne. Četudi sem si zaželel krožno pot, sem se odločil vrniti po isti. Saj mini krožna mi je sicer uspela – prispel sem na isto križišče, kjer sem zavil proti Jagrščam.

Ni mi žal, da sem en mesec zanemarjal kolo. Niti mi ni žal, da sem se tistega dne hipno odločil za Šebrelje. Ker včasih rabiš nekaj, da ti povrne energijo.

OBLAKOV VRH.

Že dober mesec je mimo, kar me je motivacija po kolesarjenju začela zapuščati. Od takrat tako stežka sedem na kolo, da bi moj načrt o dvanajst tisočih kilometrih najraje preklical. Dnevno spremljam, v kakšnem minusu sem, a tolažim se z dejstvom, da bom zmogel vse nadoknaditi, le motivacija naj se vrne. Ljudsko je zvrniti krivdo na nekoga drugega, zato bom s tem poskušal tudi sam – dve opciji poti sem koristil že tolikokrat, da so mi začele skorajda smrdeti, preostale tri poti pa zavijejo v klanec, preden se uspem pošteno ogreti. Kombiniral sem celo s poskusi štarta od nekje drugje, kamor sem prispel z avtom in nadaljeval s kolesom, a se zaradi lenobe ni pretirano obneslo. Sicer pa kakorkoli obrnem, valjenje krivde na nekoga ali nekaj drugega ni moj stil in toliko imam razčiščeno sam pri sebi, da sem prišel do spoznanja, da sem ključni problem tukaj – sam. Namesto razlogov iščem izgovore in ti se lažje najdejo.

Tistega prazničnega jutra je nebo delovalo oblačno, zato sem ugasnil budilko in spal spanje pravičnega do sedmih. Takrat se je izkazalo, da le ni tako zelo oblačno, zato sem zlil vase zdrav zajtrk in se odpravil, najprej proti večni dilemi – kam. S strinjanjem z odgovorom, da preprosto nekam, kjer nisem še bil, sem odvrtel proti Idriji.

Še vedno ne popolnoma odločen, kam. Poleg tega, da nekam v neznano, bi rad naredil tudi krog – skrajno bebavo se mi zdi, v kolikor ne grem zgolj nabirat kilometrov, nekam iti in se po isti poti vračati. Idrijsko Belo sem letos že nekajkrat obiskal, Zala je zaprta, Kluče so polne lokalcev v avtomobilih, čez Gore Dole pa ne bi rinil, ker, kolikor pomnim, je klanec bolj kot ne neprijeten in poln turistov, ki hočejo v teh dneh priti v Idrijo. No ja, turistov…

In glej ga zlomka, v Spodnji Idriji vidim tablo za Oblakov vrh. Tolikokrat slišal, nikoli bil. Z rahlim občutkom sramu, ker je to pač okolica mojega prebivališča, zavijem desno. Ravno dobro ogret od tistih šestnajstih kilometrov, požiram začetke tiste cestice, kjer asfalt deluje kot makadam, sam makadam pa ni nič kaj slabši. Realno, asfalt je obupen, ampak mi sede. Na srečo mnogih obnavljajo in kljub prazniku, je delo teklo.

Malenkostno se vzpenja, a ni prehudo. Nekoč je nekdo rekel, da če gre v klanec več kot deset na uro, potem to ni klanec. Meni se vseeno zdi klanec, je pa res, da sem opazil spremembe. Pol meseca abstinence od tobaka in alkohola se očitno pozna, saj gre brez se zadihati. Z očesom ugledam vrh, ki pa ni bil Oblakov, ampak varljivi. Saj veš, ko vidiš vrh in se na vrhu vrha izkaže, da je vrh, ampak v bistvu ni. Brez zamere, bi bolj zakompliciral, ampak ne gre. To me začne rahlo dolgočasiti, a storiti nimam kaj, kot vrteti naprej. Na koncu sem vseeno presenečen, ko zagledam tablo z višinskimi metri. Priznam, tolikokrat sem bil nategnjen na tej poti, da je nisem še pričakoval, čeprav sem je bil konec koncev vesel.

Vrh vrha.

Za nekaj trenutkov sem postal na vrhu in se zazrl v informacijsko tablo. Glede nadaljevanja sem bil precej neodločen in še dobro je, da sta obstajali le dve možnosti – Šebrelje ali Trebuša. Odločim se za slednjo in že kmalu po spustu ugledam prelep razgled na Krn in njegovo klapo. Ne ravno tako lep, kot sem ga gledal s Kolovrata, ampak vseeno veličasten. Ozrem se tudi okrog sebe in na levi zagledam vrh Hudournika. Pne se nad mano, kot bi hotel pokazati, kako mogočen je. Pomislim… Bilo je obdobje, ko sem vsaj desetkrat letno stal na vrhu in občudoval to dolino. In danes je obdobje, ko na vse skupaj gledam drugače.

Malo nižje se odpre lep razgled na Krn in okoliške hribe.

Nad mano pa Hudournik, še ena izjemna razgledna točka.

Nadaljujem s spustom, ves vesel, ker Škot leti kot sneta sekira, dokler me ne preseneti makadam. Le tega imam raje na vzponih ali ravninskem delu, nikakor pa ne na spustih. Ampak, preživel sem že marsikaj, pa bom tudi tole. Vmes enkrat ustavim za potrebe hlajenja in sedim na drevesnem štoru, zreč v Hotenjo. In razmišljam… Toliko naravnih lepot imamo, pa jih ne znamo ceniti, v isti sapi pa razlagamo, kako lep dopust smo preživeli pri sosedih. In toliko smo proti temu, da bi se za ogled nekih naravnih znamenitosti zaračunala neka simbolična vsota, v bistvu pa nam ni težko odšteti denarja za parkirišče, da smo lahko cel dan na plaži. No, vsak po svoje.

Škot pozira. Ne smejte se roza bidonu.

Pravijo, da je dodaten čar v temu, da se zgubiš in roko na srce, uspelo je tudi meni, čeprav sem ta del poti že nekoč prevozil. Ni bilo potrebno veliko, le en zgrešen odcep. In zagotovo je nek čar v temu, sploh če ne veš, kje se boš znašel. Zame se je končalo po slabem kilometru z zaporo ceste, tako da mi je ostalo le obračanje in vračanje. Nekaj minut kasneje sem že na Keltiki in brez da bi kaj preveč razmišljal, zavijem proti domu.

Nekaj je zagotovo – motivacija se je vrnila. Takoj po povratku sem začel planirati nove poti in se veseliti vikenda.

Skupek: bornih 63 kilometrov. Ampak lepih.