Objavljeno dne

FURA 6: MALO ČEZ MEJO.

Šele letos sem začel kolesariti v družbi, kar je zame napredek. Ne kot specialkarji, ki se morajo med vožnjo pogovarjati, pa s tem ne mislim nič slabega, ampak kot človek, ki v družbi odkriva nove kraje. Večinoma se med vožnjo brigamo bolj zase, na postankih pa kakšno rečemo, pa se ustavimo na kosilu, pa na sladoledu, pa take pa to. Tega, dokler sem kolesaril sam, nisem ravno čestokrat počel.

Tokratna trojica, katere član sem bil, naj jo ljubkovalno, prikrito in povsem realno poimenujem žmm, se je malo čez sedmo zjutraj v Kobaridu stegnila iz avtomobilov, pripravila kolesa in jo mahnila. Jaz vodič. Vodič, ki je v prvih treh kilometrih zgrešil pot in nato rahlo nejevoljen nadaljeval po glavni cesti. Aja, že vnaprej se opravičujem, ker je slik bolj malo, bom pa zato radodarnejši z besedami.

Zavrteli smo pedala proti Breginju. Sama pot ni naporna, čeprav se nenehno na rahlo vzpenja. Vroče še ni, energije je še dovolj, vsi trije smo tam prvič. No, z izjemo mene, pred leti sem pot resda prekolesaril, a se v samem Breginju odločil za krajšo opcijo. Je pa redno tlela želja, da se odpravim tudi tja čez. Kakorkoli, nad Breginjem naredimo krajšo pavzo, pojemo čokoladico, nekaj slik in znova zajašemo kolesa po cesti, ki bi se lahko imenovala ¨petdeset odtenkov sive¨, saj je nekje res siva, potem ji sledi nekaj novejših sivih zaplat, vmes nekaj črnih in še dokaj svežih, pa spet…skratka, pejte pogledat.

Pogled na Breginj in Stol.

Končno dosežemo vrh, čeprav ne vem česa in pot se začne spuščati proti Mostu na Nadiži, ki ga Italijani imenujejo tudi Ponte Vittorio. Le za trenutek postanemo, jaz pogledam na ročno navigacijo. To si redno pripravljam na listke, da varčujem z baterijo na telefonu. Ipak je nimam kaj koristiti, sem še eden tistih redkih, ki na kolesu ne uporablja nobene aplikacije. Ajde, zavijemo levo. Na momente strmejši klanček, ne pa ravno pretirano strm, nas pripelje v idilično vasico Prossenicco (Prosnid). Vzamemo si nekaj časa za fotografiranje.

Idilična vasica Prosnid.

Od tam nas čaka, kot kaže ročna navigacija, osem kilometrov do naslednjega odcepa na levo. Že malo trpim na vzponu. V nekem momentu posežem po dodatkih, zalijem z vodo in neko osvežilno pijačo ter trmasto pritisnem na pedala. Ž se že malo upočasnjuje, klanec pač zdeluje. M nadaljuje kot najbolj pripravljena oseba v ekipi. Jaz pa samo uživam. Nejevolja, tista iz samega začetka, je minila. In komaj se je cesta malo zravnala, nas je čakal še en malenkost hujši klanec proti vasici Porzus (Porčinj). Tam smo se ustavili, ne ravno v vasi, ampak tik nad njo, pri Madonnini Del Monte Carnizza pod Toplim Vrhom. Zakaj je Madonnina tam, nismo uspeli ugotoviti. Če bi vedeli, da je Porčinj znan po dveh dogodkih, bi ga zagotovo obiskali. Eden je ta, da se je tam takrat desetletni deklici prikazovala Marija, nekje leta 1855, drugi pa spada v leto 1945, ko je enota komunistično usmerjenih partizanov pobila osemnajst partizanov katoliško-liberalne enote Osoppo.

Škot se nad potjo ni pritoževal.

Od tam naprej je šlo kot namazano. Kako ne, saj se je cesta spustila in v vsej svoji ozkosti bila videti bolj kot steza. Diski so delali na polno, smrdelo je po gumicah. Logično da smo se spustili na polno, naveličani tistih vzponov. Poseben občutek je, ko si na neki cesti prvič, ker ne veš, kaj te čaka. Skratka, tako je letelo, da smo v enem momentu skoraj pozabili, da bi morali pri kapelici svetega Antona zaviti proti Sloveniji. Nič postanka, samo spust in ravan, dobrih pet kilometrov do mejnega prehoda s Slovenijo, kratek vzpon in že smo v Robidišču.

Ujet med slikanjem razgleda na Čedad.

Po takšnem kolesarjenju pa že pripada nekaj hrane, kajne? Eni smo si privoščili friko s polento, drugi njoke z divjačino, tretji ovco, vsi skupaj pa enormne količine radenske. Ni kaj, človek postane lačen. Nato je kakšen kilometer bolela rit, ampak vsaj klancev ni bilo več. Sledil je le še spust do Napoleonovega mostu in do Podbele, kjer sem si privoščil še en spodrsljaj. Da bi se izognili asfaltu in še enemu vzponu, sem izvohal kolesarsko pot ob Nadiži, ki pa nam ni preveč ustrezala. Resda je nudila precej sence in tudi nekaj možnosti, da bi parkirali kolesa in se vrgli v reko, obenem pa tudi nekaj blesave podlage, da se je na momente kolo samo od sebe ustavilo. Nobenemu od nas ni bilo pretirano všeč. Smo pa vsaj videli, kje se pride zopet na glavno cesto in vsaj kakšen od udeležencev bo nekoč ta odcep uporabil za parkiranje, ko se bo hotel namakati v Nadiži.

Sledilo je le še kolesarjenje po glavni cesti do Kobarida, kjer smo si privoščili sladoled, nato pa naložili kolesa in šli vsak na svoj konec. Nabralo se je dobrih 66 kilometrov, za kar smo porabili nekaj več kot pet ur. Bilo je vredno, bilo je fajn.

Objavljeno dne

FURA 5: NA IZI.

Letošnje leto ni moje leto. To je tista laž, kateri verjamemo, ko zapademo v neko drugačno stanje. Ko smo lenobno razpoloženi, ko se nam ne da in ko iščemo vzroke za vse ostalo drugod, razen pri sebi. In če potegnemo črto, nobeno leto ni naše leto, če se tako odločimo. Lahko pa se odločimo drugače.

Junij je. Skrajni čas, da povlečem kolo iz kleti in da se podava novim izzivom naproti. Vem, bo kdo rekel, ti si pa pozno začel letos. Res je. Nekaj dejavnikov vpliva na to. Vreme, recimo. Ki je bilo do sedaj razmeroma slabo, ko je bil čas za kolo. Hribi, recimo. Ki so se postavili na tehtnico in prevagali, ko sem tehtal med tema dvema opcijama. Posledice, recimo. Korona me je psihično in fizično izčrpala. Ne da sem imel prej dobro kondicijo, ampak je zdaj skoraj nimam. In tu se lahko zahvalim samo nečemu – svoji vztrajnosti.

Da sem se zmenil za kolesarjenje na tisto lepo soboto, je bilo pač posledica moje miselnosti, da je dan treba izkoristit, da je vse mogoče, če se da, da je treba v življenju tudi uživati in vse tiste modrosti, ki jih človek vneto zagovarja in ne tudi počne. Tistega jutra bi rade volje ugasnil budilko, se prevalil na drugi bok in spal naprej. Ampak ne. Enkrat je treba začeti. Zakaj ne zdaj?

Če je družba približno enako misleča, s podobnim smislom za humor, približno enako kondicijsko pripravljenostjo, približno enakim ciljem, je vse lažje. In sva vrgla bicikle na prtljažnik in se odpravila proti Tolminu. Za prvič je ravnina namreč dobra izbira. Klanci bodo počakali.

Ernesta se nad izletom ni pritoževala.

Sledila je klasika. Mimo kampa na staro cesto proti Kobaridu. Odlična izbira za vse, ki ne obožujete preveč prometnih cest in z vzponi, ki so v resnici vzpončki, saj se na njih niti ne spotiš. Cesto poznam kot lasten žep, saj sem jo v zadnjih petih letih prevozil približno stokrat. Ob poti gledaš krave, ovce, turiste in doječe mamice. In Sočo, ki se je tokrat prelivala čez skale v smaragdno modrikasti barvi. Res, čista klasika.

Tokrat z drugačnim tempom. Za užitek. Nisem človek za stravo. Grem zase, za svoje dobro počutje, ne da se primerjam z drugimi. Je že res, si beležim kilometre, ampak zaradi svoje evidence.

Napoleonov most, največkrat slikan objekt v Kobaridu.

Po prihodu v Kobarid je sledilo obvezno slikanje Napoleonovega mostu, ki je poleg kostnice verjetno največkrat slikan most čez Sočo. Potem kava pri Lazarju, pica v centru in zopet na staro cesto. Iskanje kotička ob vodi in namakanje nog v ne hladno, ampak ledeno hči planin. Ker Murphy obstaja, se je ravno takrat sonce skrilo, v nasprotnem primeru (in v primeru, da bi imel s sabo brisačo) bi ležal tam na tistih kamnih in kazal soncu belo rit. In kot je vedno pri takih stvareh, samo da sva prišla nazaj na cesto, je začelo sonce spet nažigati. Ampak nimaš kaj, greš in pustiš, da ti sonce na rokah riše sledi rokavov. Saj je fajn.

Škot po vseh teh letih in po vseh kilometrih še vedno teče odlično. V bistvu ne teče, ampak se vrti.

Preden na cilju namestiš kolo na prtljažnik, zaviješ še na sladoled. In ugotoviš, da je šest v bistvu deset, saj sem tisto porcijo sladoleda komaj spravil vase. Ampak je vse pod kontrolo. In nato se odpraviš domov, zadovoljen, ker ti je uspelo, ker si preživel lep dan. Škot teče kot mora, Ernesta se ni pritoževala, mišice niso bolele. In za naslednji dan je napovedan dež.

Objavljeno dne

DAN 112: RESNIČNA ZGODBA O UČENCU IN UČITELJU.

Teden je minil bedno. Dogajalo se mi nič kaj posebnega, da bi bilo omembe vredno, obenem pa sem zanemaril kolesarjenje. Ja, še vedno kolesarim vsak dan, a zaradi pretirane vročine puščam Škota v kleti in se osredotočam bolj na sobno kolo. Žal tudi za poganjanje v prazno nimam pretirane volje, kar lahko pripišem prav tako vremenu in posledično naredim dnevno le par kilometrov. Kar se pozna marsikje, recimo pri kilogramih. Ampak, bodi dovolj.

Se še spomnimo lanskega zapisa, ko sem bil učitelj nadobudnemu, a ne prav mlademu kolesarju? Linka pač ne bom prilepil, ker ne gre. Torej, da ne okolišim, bilo je nekaj neplodnih dogovarjanj, pa nekaj načrtov, ki so kasneje padli v vodo, vse dokler ga nisem nekega sobotnega večera poklical in rekel, da jutri gremo. In naslednjega jutra sva se dobila na dogovorjenem mestu.

Med lanskim in tem zapisom je učenec kupil staro, a dobro ohranjeno kolo. Ležalo je v prtljažniku avtomobila, pokrito z odejo in nekaj minut kasneje mu je družbo delal Škot. Tako pač je, če bi peljal jaz, bi bile obe kolesi na prtljažniku. Kam peljati kolesa nevajenega učenca, ki je letos srečal Abrahama, da ne bo vzpona, da ne bo veliko prometa in da pot ne bo predolga? V naših krajih ni bilo boljše opcije, kot je stara pot med Tolminom in Kobaridom.

Sestaviva kolesi in zajaševa. Vozim spredaj in ne ravno v svojem tempu, ampak malo počasneje. Sicer mi sede, ker kak teden nisem vrtel v naravi. Pogledam nazaj, učenca ni. Upočasnim in se oziram nazaj, če se bo prikazal, njega ni. Še bolj upočasnim in po lepi ravninci vozim enajst kilometrov na uro, njega nikjer. Prehiti me gospod na električnem invalidskem vozičku, potem gre mimo želva in ko me prehitita dva polža, takrat je vrag vzel šalo. Obrnem in grem preverit situacijo. In potem ga dobim.

»Sej lahko poženeš, a veš.«
»A se spomniš lani, kako sem se zajebal?«

Res je, lani se je tako zagnal, da je še nekaj dni trpel boleče mišice. Letos očitno ne bo tako. In sva družno kolesarila proti Kobaridu, kjer sva v hladni senci dreves pojedla sendvič in se smejala neumnostim in bila prepričana, da bova rešila svet, nato pa jo mahnila nazaj proti Tolminu.

Sicer mi je sedla počasna vožnja in to, da sva med kolesarjenjem klepetala, a hitrost me je ubijala. No, če lahko povprečni hitrosti 10,51 sploh rečemo hitrost. Na koncu sva celo malo pospešila, saj se je nad Mrzlim Vrhom prav pošteno oblačilo in vse je kazalo na to, da bo padlo nekaj dežnih kapelj. V izogib sicer manj prometni cesti, sva zavila na makadam, mimo nekoč priljubljenega Johnsona in nazaj proti izhodišču ter na pivo.

Se opravičujem vsem, ki ste kliknili na link in pričakovali nekaj dobrega, no, tega danes ni. Niti ni slik in vsemu navkljub se trudim iz vsega skupaj potegniti nekaj pozitivnega. Roko na srce, ni mi bilo všeč. Na lep dan, ko bi sam odvrtel pedala nekam daleč, sem zabil tri ure in pol za slabe tri ducate kilometrov. Ampak, vsaka šola nekaj stane in ne glede na vse, se menda celo življenje učimo. In jaz sem se tega dne naučil ogromno.

Seveda je bilo še nekaj drugega, a zgodbo o tem, kako sem obupal nad Škotom, bom prišparal za naslednji zapis.

Objavljeno dne

DAN 98: PORAZEN POREZEN.

Če bi človek v življenju dosegal zgolj zmage, bi bilo njegovo življenje dolgočasno. Pustimo ob strani posledice, do katerih te to pripelje. Če sem se kaj naučil v življenju, je to, da je treba skrbeti za neko ravnovesje. Biti more vsega določena količina. Ne preveč in ne premalo.

Se spomnimo časov, ko sem veliko planinaril? No, to niti ni toliko daleč nazaj. Takrat sem nekega sneženega torka osvajal Porezen. Spomin je še živ – na veter, na sneg, na popolno osamo. In v tem vročinskem valu sem za kolesarjenje videl samo to opcijo. Super bo, boš užival v naravi, na jurja šeststo nadmorske, pojedel nekaj toplega, užival v razgledu, vse to se mi je motalo v mislih.

Že proti Novakom ni šlo najboljše, ampak vem zakaj. Glede na to, da pot poznam, s klancem nisem začel prav. Bolj kot se je vzpenjalo, bolj sem trpel, četudi je bil en velik užitek poganjati. Da bi mi rekel, pojdi v nek klanec, kamor si že bil in kamor lahko grem vsak dan, ne, hvala. Vleklo me je samo doživetje. Pot, ki sem jo poznal samo zasneženo, mi je vlivala upanje in dokler ne bom na njej, bom prestajal to trpljenje. Na kratko, na Tuškovem griču se mi je zazdelo, da me zdaj čaka res krasen dan, čudovito kolesarjenje in enkratno doživetje. Ma kaj zazdelo, prepričan sem bil. In sem jo navdušen mahnil skozi Davčo ter kmalu zamenjal asfaltno podlago za makadamsko pot.

Na začetku povsem super. Malo vzpona, malo ravnine in na momente čisto malo rahlega spusta. Nedelja je, ljudje gredo v hribe in nekajkrat se ustavim, da spustim mimo avtomobile. Sam sicer ne vidim čara v planinarjenju, sploh če se dve uri voziš z avtom samo zato, da pol ure hodiš, ampak okej – kdo sem, da bi sodil. A naj pogledam pozitivno, vsaj ljudje so bili, kar je v tem primeru boljše od volkov in medvedov.

Malo vzpona, malo ravnine.

In ja, naj ne pozabim omeniti – spodnjo sliko sem posnel samo zato, da jo bom objavil skupaj s tisto, ki sem jo posnel pozimi. Ostale zimske si lahko ogledate na prej dodanem linku.

Julij…
Februar

Kmalu sem na Vršah, pa se ne ustavljam kaj preveč. Rahel veter. Seveda, kako bi lahko pozabil. Tu menda čestokrat pihlja. Nasproti mi pride znanec, pove da je proti vrhu kar močan veter in da bom verjetno imel malo težav. Super. Pejmo naprej, bo kar bo. Pot se postavi skoraj pokonci. Nekaj časa gre, nato sestopim in porivam. Na krajši ravnini zopet zajašem in se z najnižjo prestavo podam v naslednjo strmino. Nekaj časa gre, nato stojim na pedalih in nato se zavrti v prazno. Spet sestopim in nadaljujem peš, potiskajoč Škota.

Piha. Ne zebe, ampak piha, nadležno. Nekaj časa v obraz, nekaj časa bočno. Vrtim in vrtim, obenem pa imam občutek, da se sploh ne premikam. Lahko sem človek, ki ne obupa zlahka, lahko sem vajen vetra, ker sem rastel z njim, lahko sem potrpežljiv, a ko mi je nečesa dovolj, je pač to to. Takrat se mi ne da več. Takrat so kletvice. Takrat je jeba. Takrat hočem domov.

In sem obrnil. In ni mi žal. Ker vem, da se tistega dne ne bi dobro končalo. In ker vem, da bom naslednjič poskusil znova in da bom poskušal znova in znova, dokler ne bom na enem od družabnih medijev objavil slike kolesa pred kočo. Pa naj stane, kolikor more, enkrat mi bo uspelo.

Objavljeno dne

PRVA RUNDA.

Če bi moral za prvi stavek tega zapisa izbrati pregovor, bi izbral tistega, ki pravi, da se dobra roba sama hvali. Ker se bom v tem zapisu pač hvalil. Šalo na stran, nisem take sorte človek. Če slučajno koga zanima, z veseljem povem svoje doživljaje, sicer pa bolj ne.

Ko sem začel z vsakodnevnim kolesarjenjem, sem bil prepričan, da ne bo dolgo trajalo. Zdaj lahko to priznam. Sem namreč bolj lene narave in ko se neke stvari lotim, mi je hitro odveč, če ne vidim rezultatov. Preprosto, naveličam se. A mi je nekako uspelo izpeljati teh enainosemdeset dni.

V prvih dneh sem napisal tale zapis in si zadal, da se bom v zapisih poti posvečal občutkom, doživljajem, zanimivostim, prevoženi kilometri in čas pa bodo nekje na stranskem tiru. Ker grem na kolo uživat, ne pa tekmovat s samim seboj. Vseeno pa imam podatke zapisane in jih uporabljam zgolj za evidenco in spomine.

Kaj naj rečem. V prvi rundi enainosemdesetih dni sem nanizal 87 treningov. Kako je to mogoče – enostavno. Kakšen dan sem na kolo sedel dvakrat. V večini primerov je bilo to ob deževnih dneh, ko sem opravil en dopoldanski trening na sobnem, popoldne pa še enega. Ali enega na sobnem kolesu, drugega na Škotu. Bili so tudi dnevi, ko sem zaradi pomanjkanja časa sedel na kolo zgolj za dve minuti in želim si samo to, da bi bilo teh dni manj. V tem času mi je uspelo prevoziti skupnih 2430 kilometrov, od tega dobrih 1600 zunaj, na pravem kolesu. Ni ravno veliko, a za človeka, ki je začel z nule, zadovoljivo. Kolesarjenju sem se posvečal približno 114 ur. Ampak, to je navedeno kot zanimivost in ne zato, da bi se s tem hvalil. Poleg tega so vse to le številke, ki na koncu ne pomenijo nič, ker šteje le eno – užitek.

Med vsemi potmi sem jih poiskal pet. Pet tistih poti, ki so mi nekaj pustile in nekako zaznamovale. Zaradi njih sem to, kar pač sem, ker realno gledano, še vedno rastem. Ne v višino, ampak… saj razumete.

Konec sveta na Očetovem griču je ena izmed tistih zgodb, ki jih hočeš ali nočeš moraš doživeti. Bil sem soočen z vsem – s pripekajočim soncem, rahlim vzponom, močnim vetrom in odkrivanjem stvari, ki jih prej sploh nisem poznal. Pa tako blizu mene in tako blizu prejšnjega prebivališča, jaz pa za to izvem sorazmerno pozno – pri svojih 3_ letih. Obenem je bil ta zapis najbolj bran, za kar se zahvaljujem vsem, ki so kakorkoli pripomogli k temu.

Končno sem zbral dovolj poguma, da sem se iz pretežno ravninskih poti opogumil za klance. Kondicija je takrat bila bolj klavrna in do takrat me je bilo klancev strah. V bistvu, še vedno me je. Če ga ne začneš prav, te lahko uniči in če ga ne poznaš, ne veš, kako ga začeti. Zato sem izbral vzpon, ki ga poznam in nekako ni nedolžen – gre za približno 900 metrov v približno desetih kilometrih.

Edini zapis o kolesarjenju, ki ga nisem označil z dnevom. In edini zapis, o katerem niti za lastno evidenco nisem zapisal kilometrov in časa kolesarjenja. Pozabil sem števec, pa niti ni tako zelo važno, ker je šlo za dober namen. Drugič sem kolesaril z Deželakom in drugič je bilo fino. Tu se ne boriš s samim seboj. Tu ne gledaš, kakšno kolo ima nekdo drug. Tu te ne zanima prevožena pot, tukaj samo si. In uživaš. In jočeš. Ker veš, kaj imaš, pa se tega ne zavedaš. In to, cenjene bralke in spoštovani bralci, je edino kolesarjenje, za katerega lahko garantiram, da se ga bom udeležil tudi naslednje leto.

V zadnjih letih sem se umiril. Od osebe, kakršna sem bil, je ostala bleda senca, ki se občasno še vedno prikaže. Takšnega se ne maram. Skozi sem dal ravno dovolj in poznam se ravno toliko, da vem, da se za marsikaj ni treba sekirati. To znam zdaj, včasih nisem znal. In je bil stres in so bili živci in je bil kreg in je bilo marsikaj. Še zdaj je včasih. In vem, kaj rabim. Edino stvar, ki ti lahko da več, kot si lahko predstavljaš in prav toliko ti lahko tudi vzame. Zato je bil tistega dne pobeg v naravo pričakovan in izpolnjen.

Če bi bil politični bloger, bi imel bralcev veliko več. In če bi dal ven svoje mnenje, bi se marsikdo strinjal z mano, ravno vsak pa ne. Pa se mi ne da s tem ukvarjati, sploh ker se vsak, ki ima pet minut časa, ima za vsevedca, če pa že to ne, pogreva stvari iz prve in druge svetovne vojne, pa iz časov Jugoslavije in še česa drugega. Dol mi visi za take – jaz le vem, kje je meja in rad sem to, kar sem. Slovenec. Je pač tako, kakor je in dokler sem na svoji zemlji, mi ni in ne bo hudega.

Kaj si želim v drugi rundi? Da bi mi Škot služil. Da ne bi doživel padca ali še česa hujšega. Da me ne bi ulovil dež in da ne bi imel problemov s koleni. To je vse. Zdaj pa naprej v nove zmage.

Naj tale zapis izkoristim še za zahvalo. Zahvalo vsem, ki me prebirate, komentirate, mi sledite na družabnih omrežjih in počnete še karkoli drugega, kar mi koristi in kar me vleče naprej. Brez vas bi že obupal.

Objavljeno dne

DAN 61: ČE NE GRE, NE GRE.

Razčistimo nekaj: blogi so kot filmi. Sploh kot filmi, ki niso posneti po resničnih dogodkih. Vse je lepo, vse je kot bi bilo izmišljeno, kot plod bujne domišljije. Vsa čast tistim, ki svoje življenje skozi bloge predstavljajo na tak način, jaz zagotovo ne bi zmogel. Ni problema, lahko pišem kako je vse super in fino fajn, ampak potem to nisem več jaz. Potem berete nekoga drugega. V svojih zapisih hočem biti realen, krut, če je to potrebno. Brez olepševanja, brez laži. Ker vem, da me lahko bere tudi kdo, ki bi rad kolesaril, pa mu to ni omogočeno. Ker vem, da so preko mojih zapisov nekateri z mislimi na kolesu in na istih cestah in jim gre tako, kot gre meni.

Fura z Deželakom dan prej je bila posebna izkušnja. Obžalujem le to, da sem doma pozabil števec. Tako sem bil primoran v moji evidenci kilometrov in temu namenjenega časa pustiti prazno polje. In če ne bi šlo za dober namen, bi me to še nekaj časa žrlo, tako pa sem je zamahnil z roko in si rekel, da očitno mora tako biti.

Dan kasneje sem si želel izpolniti željo in se podati na vzpon, ki ga imam že nekaj časa v načrtu. A ker je bilo tako lepo spati, sem budilko preprosto ugasnil in potegnil dremež tja nekje do človeku prijaznejše osme ure. Nato sem počasi pozajtrkoval, nekaj časa razmišljal, kaj sploh bi in se odločil izpolniti vsaj polovico želje. Da ne bo preveč nadležno, naj opišem to željo.

Mangrtsko sedlo. Od doma. Tako kot lani Vršič, štart od doma, kjer bi bil tudi cilj. Pustimo ob strani, Mangrtsko sedlo sem nekoč že osvojil, a mi ni ostalo v preveč lepem spominu. In sem se odločil tokrat povzpeti nanj v enakem stilu, kot takrat – štart v Bovcu, le da me je takrat bolel zob in so mi v bližnji lekarni prodali tableto, ki me bo zagotovo odrešila muk. No, saj me tudi je, a mi povzročila druge. Ostalo ni važno.

Tako sem nekje okrog enajstih snel Škota z avta, ga opasal s torbami in zavrtel proti Logu. Takoj sem čutil. Nekaj ni bilo okej. Čeprav so me od samega začetka tedna pestile bolečine v kolenu, jih tokrat ni bilo čutiti. Saj sem vedel, vse možne žavbe niso kaj prida pomagale, treba je bilo le sesti na kolo in iti. Ampak tokrat ni šlo. Pa sploh ne pripisujem krivde vremenu – že res, da je bilo tega dne pasje vroče, a bilo je nekaj drugega, kar me je zaviralo. Kaj, ne vem niti sam. Mimo Kluž je še šlo, nekaj časa sem se prepričeval, da je vse v glavi, da bom zmogel, da si le domišljam. A ni šlo.

Pogovor s samim seboj je bil sila naporen. Ustavil sem se v senci in debatiral. Jaz in moj ego. Pojdi naprej. Ne grem. Daj, pojdi, nič ti ni. Ne počutim se v redu, stari, štekaš? Ne, počutiš se odlično, močan si, ti zmoreš to. Ne, ne grem, to je to. Daj, ne vdaj se, sedi na kolo in zavrti. Ne, ne grem, zajebi vse skupaj, zdaj grem nazaj proti avtu. Daj no, pojdi naprej.

Da bi se bolj fokusiral na sam podvig, sem škljocnil eno lepo sliko. Pa ni pomagalo. Horoskopska trma se ni vdala, silila je domov in nikamor drugam. Vseeno sem se zapeljal še kak kilometer, ravno toliko, da se lahko reče, da sem bil v Logu. Nazaj grede sem se ustavil pri Klužah, pomalical banano in frutabelo ter se malenkostno zrelaksiral v senci. Nato sem odvrtel nazaj proti avtu, naložil Škota in odšel domov.

Kasneje sem razmišljal, da to očitno ni bil moj dan. Razloga za ta neuspeh ne poznam. Že res, da sem ponoči slabo spal, a to ne bi smelo biti krivo, ker čestokrat slabo spim. Moral bi biti razočaran in nekaj časa sem celo bil. Pa sem si rekel – življenje ni tekma. Ni treba vsak dan narediti toliko in toliko kilometrov in toliko in toliko ur preživeti na kolesu. Pojdi, ko začutiš potrebo. Pojdi, ko hočeš uživati.

In točno to je bilo to. Preprosto nisem užival. In ker nisem užival, je bila vdaja edina pametna rešitev. Bo pa naslednjič slajše. Ker v življenju ne štejejo le zmage, ampak tudi porazi