soča – Gregor Blog

15. julija, 2021

FURA 7: OB SOČI.

Nad tem tekstom bi se sicer moral bohotiti naslov ¨Od izvira do izliva Soče¨, a ker tura ni potekala točno tako, sem si izmislil nekaj bolj realnega. V bistvu, če bi uspel prespati v koči pri izviru, bi bilo drugače, pa še kakšen kilometer več bi se odvrtel. Ampak pojdimo lepo počasi.

Vse se je začelo že dan prej, ko sem na Postaji čakal kolegico, imenujmo jo kar preprosto Thor-shica, da naloživa dve kolesi v en avto in se zapeljeva do Trente. Med čakanjem sem ugotovil, da sem doma pozabil čevlje za na kolo, ki sicer niso nič posebnega, le uporabljam jih zgolj za na kolo. Saj v bistvu nisem zguba, le občasno kaj pozabim. Sem pa presrečen, da tistega dne nisem šel od doma v natikačih ali kakšni še manj primerni obutvi, temveč v nizkih allstarkah, ki sploh niso allstarke, ampak cenena kopija. Z njimi bom sicer res videti kot kak Čeh, ki ga srečaš na katerem od hribov.

Po dobri večerji v Trenti in nastanitvi v eno od počitniških kapacitet, je sledilo le še štelanje budilke na nehumano četrto in četrt zjutraj.

Hladno jutro, ki se je rodilo v zaspano dolino je klicalo po dolgih rokavih, a jih vseeno nisem nadel. Zakaj le, hladno je bilo le prvih nekaj kilometrov. Zajtrk kar pred lokalno trgovino, kjer je zelo praktično umeščen tudi avtomat s kavo, mimo pride ena od radovednih mačk, izrečemo si nekaj besed in nekaj mijavkov, nato pa je že čas za štart te nore avanture.

Cesta prazna, nad Sočo se vijejo meglice, na travnikih divji zajci in srne. Ustavljava se res le za slike in za najbolj nujne besede. Malo pred Kal-Koritnico zavijeva levo čez most in se izogneva trem kratkim in lažjim vzponom ter obvoziva Bovec. Čezsoča je še v snu, Boka pa bogata. Zavijeva na glavno cesto proti Kobaridu, nato pa pri Otoni na novo asfaltirano pot, ki naju pripelje do Napoleonovega mostu. Sledi prva konkretna kava.

Mimogrede, veš da je tole ena največkrat slikanih domačij na relaciji Bovec – Trenta?

Torbe na Škotu so ravno dovolj velike, da gre v njih vse, kar rabiš za en dan. Če bi lepše zložil, za dva.

Veselje in pozitivna energija na Napoleonovem mostu.

Pol ure kasneje že drviva po stari cesti proti Tolminu, kjer je bil namen, v kolikor bodo kakšne težave s pedaliranjem, kupiti superge, ampak ni bilo potrebno. Naj bo videti še tako češko, dalo se je vrteti. Pogled na glavno cesto nama je dal vedeti, da zaradi zgodnje dopoldanske ure ta ni preveč prometna, zato spremeniva plan in obrneva balance mimo bivšega Johnsona na širšo in predvsem lažjo cesto. Plan je sicer bil proti Mostu na Soči in potem skozi Drobočnik in Gorenji Log, kjer bi bilo treba kolesa nekaj sto metrov nositi, v Avče in Bodrež do Kanala, a se nama je v tistem trenutku to zdelo blazno nepraktično in predvsem neumno. Cesta je bila namreč še vedno precej neprometna. Vseeno sem komaj čakal Kanal, kjer se bova odcepila.

Pol litra radenske kasneje zapustiva lokal s smooth muziko in se skozi Gorenjo vas zapodiva proti Anhovemu in Plavam, kjer prideva na eno lepših kolesarskih poti proti Solkanu. Tu bi moralo sonce že pošteno žgati, a se je ravno tistega dne odločilo skrivati za oblaki, kar pa ne pomeni, da ni bilo soparno. Švic vseeno ni tekel v potokih. Postankov praktično ni, le za fotkanje in za banano ali čokoladico na hitro. V Solkanu se del filma konča, saj je tisti, ki je bil zadolžen za določanje poti, splaniral le do meje. Gledal sicer je, kje bi bilo lažje in bolj praktično iti, a ni uspel najti rešitve. Ene poti so bile preveč oddaljene od Soče, ki se je čez mejo že preimenovala v Isonzo, druge preveč prometne… (tisti, zadolžen za planiranje poti, sem bil jaz).

… vodi tik ob železniški progi in tik ob Soči.
Foto: T.

In potem, ko sva že dala skozi nekaj ulic in uličic Gorice (Gorizia), sva prišla do zaključka, da je najbolje obrniti proti Štandrežu (Sant Andrea) ter nadaljevati v smeri za Sovodnje (Savogna). Tam zavijeva proti Petovljam (Peteano) in se ustaviva pri spomeniku, čigar pomen nama ni znan. Kasnejše guglanje postreže z informacijo, da se je tam leta 1972 zgodil tako imenovani Peteano massacre, teroristično dejanje desnega političnega izvora, v katerem so življenje izgubili trije mladi karabinjerji.

Nadaljujeva proti Zagraju (Sagrado) in Sredipolju (Redipuglia), kjer kot prvovozeči (kot večino poti) zgrešim pot in potem kot budalo stojim pred Avstro-ogrskim vojaškim pokopališčem in čakam na Thor-shico. V strahu, da se ni kaj pripetilo, se obrnem in jo najdem na križišču, kako stoji v senci. Nekaj ne bo okej. Trenutna ošvohelost?

»Ma mona, a ti vidiš table?«
»Ma ne, js spremljam promet.«
»Sej table so del prometa…«

In tako zavijeva v smeri table, na kateri piše Gradež (Grado) in ki je par minut prej ni bilo tam. Pa da bi rekel, da imam kakšna meglena očala, ne pa čisto novih. Ni kaj, tudi to ne pomaga, če ne gledaš v pravo smer.

Skozi San Pier (Špeter) cesta že postane prometnejša. Škota postaneta umazana, saj naju je po poti ujelo nekaj kapelj umazanega dežja, čuti se že rahla utrujenost, za nama je že kakih 120 kilometrov. Vseeno premagujeva tisto ravnino, ki je videti neskončna. Rahlo nervoznega me delajo vozila, ki gredo občasno le nekaj centimetrov od balance, čeprav so Italijani precej bolj strpni do kolesarjev in komaj čakam, da zagledam tisto kolesarsko stezo, ki mi je ostala v spominu izpred desetletja ali več, ko sem bil nazadnje tu. In jo le zagledam. Takoj se boljše počutim.

Šest kilometrov pred koncem zavijeva na kokakolo. Nikoli je nisem bolj potreboval, kot ravno sedaj. Pustimo to, da bi za ceno tiste male stekleničke pri nas dobil vsaj tri pollitrske plastenke, smo pač ob morju. Zajaševa še za tistih par kilometrov, od katerih vsaj prvih petsto metrov boli rit. Najdeva prenočišče, kjer lahko imava celo kolesi v sobi, plačava tako ceno, kot jo v Sloveniji v še najbolj bogu za hrbtom kraju ne bi in nato pride nevihta. Kot bi cel dan čakala, češ, zmigajta se že, da lahko začnem.

Kasneje je sledil sprehod na plažo, ker to plažo pač moraš videti, dobra večerja in bežen ogled mesta, nato pa spat, saj jutro ponuja nove izzive.

Nekako takole se delajo storiji za Instagram.
Foto: T.

Budilka se je že pred šesto uro drla kot da se dere zadnjič. Noge niso bolele, jutro je bilo sveže in oprano, saj je deževalo celo noč. Brž je bilo treba iti na kavo, čeprav tisti umazani vodi iz avtomata na bližnji pumpi težko rečeš kava. Vase vrževa banano, da popraviva okus in odvrtiva nazaj po isti poti, dokler ne najdeva bolj mirnih cestic skozi naravni rezervat ob izlivu Soče ter se usmeriva proti Tržiču (Monfalcone). Tam počakava na vlak, ki naju popelje do Gorice, kjer na Trgu Evrope stojim z eno nogo na domačem ozemlju, z drugo v Italiji, nato pa zasluženo pivo in čakanje na vlak proti Postaji. In s tem se verjetno ena najlepših avantur zaključi.

Ob povratki pa tak pogled na izliv Soče.
Foto: T.

Seveda je bilo treba še po drugi avto v Trento in ker dan prej ni bilo časa in možnosti, sva za zaključek zavila k izviru na odlične štruklje. Ker je ravno leto gastronomije. In ker pripada. In ker je bilo zasluženo. In ker je dobro.

Za te štruklje pa tudi do kolen v toplo vodo.

Zanimivosti s poti:
Tudi med Italijani dobiš kretene, ki te med čakanjem na semaforju poškropijo z vitrexom. Ne mi rečt, da moraš ravno takrat čistit prednje steklo. Dišiš pa lepo, to pa.
Bolj kot imajo ljudje švoh avto, bolj se počutijo dirkače na cesti. To sicer ne velja za vse, ampak so tudi ljudje, ki se s športnimi avti peljejo počasi.
Če na starem Cliotu pobarvaš feltne z zlatim sprejem, avto še vedno ni športen.
Nikjer niso zahtevali nikakršnega potrdila o testiranju, prebolevnosti ali cepljenju.
V Gradežu, osem metrov od morja, lahko spiš že za dvajsetaka.
Pes, ki laja, te ne ugrizne, ampak prestraši.
Če nobenega od tujih jezikov ne govoriš tekoče, ampak se z natakarji pogovarjaš malo slovensko, malo italijansko ter malo angleško, te imajo za Avstrijca.

Dan 1: 147 kilometrov, 7 ur in pol.
Dan 2: 35 kilometrov, 2 uri.

8. junija, 2021

FURA 5: NA IZI.

Letošnje leto ni moje leto. To je tista laž, kateri verjamemo, ko zapademo v neko drugačno stanje. Ko smo lenobno razpoloženi, ko se nam ne da in ko iščemo vzroke za vse ostalo drugod, razen pri sebi. In če potegnemo črto, nobeno leto ni naše leto, če se tako odločimo. Lahko pa se odločimo drugače.

Junij je. Skrajni čas, da povlečem kolo iz kleti in da se podava novim izzivom naproti. Vem, bo kdo rekel, ti si pa pozno začel letos. Res je. Nekaj dejavnikov vpliva na to. Vreme, recimo. Ki je bilo do sedaj razmeroma slabo, ko je bil čas za kolo. Hribi, recimo. Ki so se postavili na tehtnico in prevagali, ko sem tehtal med tema dvema opcijama. Posledice, recimo. Korona me je psihično in fizično izčrpala. Ne da sem imel prej dobro kondicijo, ampak je zdaj skoraj nimam. In tu se lahko zahvalim samo nečemu – svoji vztrajnosti.

Da sem se zmenil za kolesarjenje na tisto lepo soboto, je bilo pač posledica moje miselnosti, da je dan treba izkoristit, da je vse mogoče, če se da, da je treba v življenju tudi uživati in vse tiste modrosti, ki jih človek vneto zagovarja in ne tudi počne. Tistega jutra bi rade volje ugasnil budilko, se prevalil na drugi bok in spal naprej. Ampak ne. Enkrat je treba začeti. Zakaj ne zdaj?

Če je družba približno enako misleča, s podobnim smislom za humor, približno enako kondicijsko pripravljenostjo, približno enakim ciljem, je vse lažje. In sva vrgla bicikle na prtljažnik in se odpravila proti Tolminu. Za prvič je ravnina namreč dobra izbira. Klanci bodo počakali.

Sledila je klasika. Mimo kampa na staro cesto proti Kobaridu. Odlična izbira za vse, ki ne obožujete preveč prometnih cest in z vzponi, ki so v resnici vzpončki, saj se na njih niti ne spotiš. Cesto poznam kot lasten žep, saj sem jo v zadnjih petih letih prevozil približno stokrat. Ob poti gledaš krave, ovce, turiste in doječe mamice. In Sočo, ki se je tokrat prelivala čez skale v smaragdno modrikasti barvi. Res, čista klasika.

Tokrat z drugačnim tempom. Za užitek. Nisem človek za stravo. Grem zase, za svoje dobro počutje, ne da se primerjam z drugimi. Je že res, si beležim kilometre, ampak zaradi svoje evidence.

Napoleonov most, največkrat slikan objekt v Kobaridu.

Po prihodu v Kobarid je sledilo obvezno slikanje Napoleonovega mostu, ki je poleg kostnice verjetno največkrat slikan most čez Sočo. Potem kava pri Lazarju, pica v centru in zopet na staro cesto. Iskanje kotička ob vodi in namakanje nog v ne hladno, ampak ledeno hči planin. Ker Murphy obstaja, se je ravno takrat sonce skrilo, v nasprotnem primeru (in v primeru, da bi imel s sabo brisačo) bi ležal tam na tistih kamnih in kazal soncu belo rit. In kot je vedno pri takih stvareh, samo da sva prišla nazaj na cesto, je začelo sonce spet nažigati. Ampak nimaš kaj, greš in pustiš, da ti sonce na rokah riše sledi rokavov. Saj je fajn.

Škot po vseh teh letih in po vseh kilometrih še vedno teče odlično. V bistvu ne teče, ampak se vrti.

Preden na cilju namestiš kolo na prtljažnik, zaviješ še na sladoled. In ugotoviš, da je šest v bistvu deset, saj sem tisto porcijo sladoleda komaj spravil vase. Ampak je vse pod kontrolo. In nato se odpraviš domov, zadovoljen, ker ti je uspelo, ker si preživel lep dan. Škot teče kot mora, Ernesta se ni pritoževala, mišice niso bolele. In za naslednji dan je napovedan dež.

1. maja, 20191. maja, 2019

DAN 17: PRVA STOTKA.

Še v polsnu sem slišal Velkavrha govoriti, da bo dan sončen in rahlo vetroven ter da krajevne plohe niso izključene. Uro kasneje je mimo bloka šla prvomajska budnica, jaz pa cel zadovoljen zategnil tja do pol devetih, kar mi je v veliko veselje. Zjutraj nekako nisem človek, ampak bolj zombi in tečen, če so mi kratene pravice spanja.

Brez posebnih planov sem se šele malo pred enajsto dal v kolesarske cunje in odločil, da bo danes padla stotka. Nadel sem si tudi dolge rokave, kajti skozi dvojni termopan je sonce lahko varljivo in nekaj minut kasneje te odločitve nisem obžaloval. Že res, da je sonce prijetno grelo, bilo je pa tudi rahlo vetrovno in v senčnih področjih današnje poti neprijazno hladno. In na glavnem križišču sem zavil desno.

Keltiko že poznamo, zato o njej ne bom pisal kot o biseru, čeprav za tiste, ki jo prevozimo občasno, to nekako je. Sploh če te ne motijo semaforji in če se ti ne mudi. Je že res, tudi meni gre vseh pet semaforjev na živce, ampak kljub dejstvu, da sem vedno naletel na rdečo in se posledično najedel prahu, poglejmo pozitivno – čez nekaj let bo cesta lepo razširjena in bo vožnja potekala hitreje, sploh z avtom. Ker nekaj storiti za kolesarje, bi bilo pač preveč. Okej, ni panike, se bomo prilagodili, kot že tolikokrat.

Mimo Mosta na Soči in skozi Tolmin je švignilo kot namazano, pod Kozlovim robom pa sem si privoščil krajšo pavzo. Razmišljal sem o poti in predvsem o tem, koliko sem jo pozabil. Roko na srce, po selitvi pred tremi leti sem jo čestokrat prevozil, a od zadnjega obiska je minilo kakih sedem, osem mesecev. Saj vem, kje se gre, le v spominu nimam ovinkov, rahlih vzponov in spustov, niti imen vasi. In odlična prilika, da grem obnovit pozabljeno. Snamem dolge rokave in zajašem.

Da ne bo nejasnosti, ne govorim o glavni cesti, temveč o stranski poti skozi idilične in mirne vasice, kjer je danes dišalo po raznoraznih stvareh – po mesu na žaru, palačinkah, sveže pokošeni travi in govedu. Blaznih naporov ni, nekaj manjših vzponov in nekaj spustov, takih, da brez problema dosežeš petdeset, predvsem pa ni vrveža avtomobilov in motorjev. In nekje sredi te poti prvič škljocnem Škota.

Na kratko se spočijem, ker mi dvominutni postanki pač dajejo zagon za naprej in odbrzim proti Kobaridu. Dolga ravnina, kjer Škotove široke gume brez problemov poganjam trideset, nato sedemmetrski vzpon skozi Ladro in spet lahkotnih trideset do Napoleonovega mostu. Slikam še enkrat, nato pa kakih petnajst minut sedim na zidu in opazujem maso turistov, ki niso šli v Poreč, Izolo ali Toskano, ampak so raje zavili v ta severnoprimorski biser.

Preden postane branje dolgočasno, poglejmo k našemu popotniku skozi čas. Na današnjega dneva dan davnega leta 1707 sta se Anglija in Škotska združili v eno državo, poimenovano Združeno kraljestvo Velike Britanije. Na ta dan so čakali mnogi, saj so zadnja sto štiri leta bili združeni le s personalno unijo, kar najhitreje razložim, če rečem, da sta imeli istega vladarja. Ker so vedeli, kaj delajo, jim je šlo dobro, ko pa so se leta 1815 znebili še največje tekmice Francije, so za dobro stoletje zavladali svetu. Potem… no, potem je šlo pa navzdol. Nazaj na ceste.

Vračam se po isti poti in se poigravam z mislijo, kako bi se izognil semaforjem na Keltiki. Seveda se ne pozabim ustaviti ob smaragdni Soči.

Lahko bi zavil za Poljubinj in skozi Podmelec v Knežo, kar je super varianta, ker ima ta pot določene lepote. V Kneži bi se priklopil na glavno cesto in se na njej zadrževal do Grahovega, kjer bi prečkal železniške tire in začel z vzponom do Bukovega, od koder bi me teoretično čakal le še spust do doma, ampak… Lahko bi, recimo v Bači pri Modreju zavil za Podbrdo in se skozi prej omenjeno Knežo zapeljal do Hudajužne in se po strmem makadamu povzpel do Zakojce, ali kar nadaljeval proti Podbrdu in čez Petrovo Brdo v Zali Log, kjer bi imel osem kilometrov vzpona do Tuškovega griča in nato samo še spust naravnost do bloka, ampak… Lahko bi celo v Slapu začel z vzponom in mimo Šentviške Gore prispel na Bukovski Vrh in tokrat za spremembo ne bom napisal ¨ampak¨ in dodal treh pikic, ker je brezveze okolišiti. Sam zase vem, da nisem (še) dovolj kondicijsko pripravljen za vzpone in bi ti trenutno iz mene vsaj za dva dni naredili težko hodečo pošast, kar pa nočem. Zato jo uberem po Keltiki, skozi semaforje in prah. Vmes še enkrat za petnajst minut počijem, nato pa zavrtim naravnost proti domu.

Noge so na momente postajale težke in ko so se kilometer pred pumpo pokazale prve dežne kaplje, sem v tem videl priložnost postanka in vedritve, obenem pa še razlog za nakup nečesa osvežilnega. V resnici je bil vse skupaj lažni preplah, a mineralna voda je vseeno sedla. In potem sem bil doma. Vesel, ker je padla prva stotka.

10. februarja, 201910. februarja, 2019

SABOTIN IN KOZLOV ROB.

Dva dni dopusta sem si res vzel bolj zlahka, konec koncev je sedlo. Je pa res, da bi, v kolikor bi žulji dovolili, bolj pohajkoval, kot sicer sem. Ker je bilo vreme več kot primerno, sem enega dne naredil krog nad mestom, drugega pa odšel v zmerno do pretežno nepoznano snežno pustolovščino čez Slugov grič, a nekako ni omembe vredna.

Že sredi noči se mi je pojavil preblisk, da bi sončni vzhod dočakal na vrhu hriba, a sem se raje obrnil in zaspal še za nekaj ur. Naslednjega dne sicer nisem nameraval čakati na vzhod, bila pa je želja po istem hribu, ki sem ga imel v preblisku prejšnjega zgodnjega jutra. Tako sem že pred osmo štel semaforje na Keltiki in malo pred deveto parkiral v Solkanu.

Sabotin je tista vzpetina, katero sem približno trinajst let gledal iz prejšnje službe, a nikoli se spravil nanjo. In ker je enkrat treba, zakaj pa ne zdaj. Roko na srce: do samega začetka je treba po robu prometne ceste in ta rob ceste bi lahko bil boljši. Mogoče zgolj predlog. Tudi ko jo moraš po parih minutah zopet prečkati, bi lahko bil narisan vsaj prehod za pešce. No, saj bo, počakajmo najprej, da se kaj zgodi, ker le tako se kaj premakne.

Izberem južno pot, zaradi časovne praktičnosti. In brž me preseneti vzpon. Saj se ne pritožujem nad njim, a pot na nekaterih predelih res ni najlepša. Na enem od postankov slečem bundo, saj je kar pretoplo za ta letni čas.

Na vrhu me pričakajo razvaline cerkvice svetega Valentina, ki je bila konec osemnajstega stoletja porušena, kasneje pa je svoje naredila še prva svetovna vojna. Mimo tega pač ne morem – Sabotin je nemi pričevalec krvave zgodovine. V njemu se skriva okrog petnajst kilometrov kavern, ki mi jih danes ni uspelo obiskati. In imam ponovni razlog za obisk.

Da se ne bo kdo zmotil, vrh ni pri ruševinah cerkve, pač pa še nekaj minut hoje stran. Zgrešiti ne moreš, ker če ti že uspe, se tega ne boš spominjal. Pot poteka po grebenu in nudi stalen razgled na Sveto goro v višini oči in Sočo nekje globoko spodaj. Da pa ne bi bilo preveč dolgočasno, prav tam kjer stopam, poteka meja med Slovenijo in Italijo, kar kažejo tudi mejni kamni. Z malo domišljije, z desno na domačem ozemlju, z levo na pa na tujem, s še več domišljije pa … no, bom misel raje zadržal zase, da ne bo treba dodati nalepke ”parental advisory”. Skratka, na vrhu je lepo, ija ija o, stoji skrinjica z vpisno knjigo in miza s smermi vseh hribov in gora, ki jih je moč videti, če le ni oblačno, kot je bilo oblačno danes.

V ostalinah je moč najti tudi kak duhovit napis…

Žal sem imel malo omejen čas, ker naj bi šel na kosilo. Mimogrede, Sabotin je stičišče sredozemskega in alpskega rastlinstva, ki kljubuje ostremu vetru in žgočemu soncu. Nekatere rastlinske vrste tu dosegajo skrajne meje svoje razširjenosti. In prav zato se moram vrniti, ker bi rad videl tiste orhideje, ki so sicer na rdečem seznamu. Ne bi se branil niti beloglavega jastreba, ki Sabotin preletava v poletnih mesecih, četudi bi za to riskiral srečanje s še eno posebnostjo Sabotina – modrasom.

Nazaj se spustim po isti poti, med črkama T in O. Da ne bom predolg, Sabotin se od leta 1978 ponaša z napisom Naš Tito. Ne stalno, kajti vmes so se našli ljudje, ki imajo slab spanec, pa so v nočnih urah premikali kamenje in tako so se pojavljali tudi napisi SLO, Naš Fido, Naš Tigr, anno domini 2013 pa je bilo nespečnežev več in so sestavili napis VSTAJA. Nekaj let kasneje se je pojavil še napis THC, a vedno se je v zelo kratkem času spremenil nazaj v to, kar piše še danes – Tito.

Kosilo je padlo v vodo, no, ne dobesedno, a na žalost sem bil že blizu parkirišča. Ura je bila še prezgodnja za domov, zato sem odbrzel proti Tolminu in skočil na Kozlov rob. Kopasta vzpetina sredi Tolminske kotline ima bogato zgodovino, ruševine na vrhu pa so ostaline nekoč najpomembnejšega gradu na Tolminskem. Na srečo so ruševine sanirali in uredili v razgledno točko, s katere je odličen razgled na okoliške vasi in hribe. Danes je to kulturni spomenik in priljubljen cilj rekreativcev.

Ruševine nekoč najpomembnejšega gradu na Tolminskem.

Da ne bo nepotrebne navlake, pot začnem brez bunde, brez nahrbtnika in brez palic. Hiter tempo, vmesni postanki pri tablah, ker pač piše zanimive stvari, na vrhu nekaj slik in nazaj dol, vse skupaj je vzelo približno urico časa. Priporočam tudi družinam, saj je pot lahka in zanimiva.

In kar je najbolj žalostno od vsega skupaj – danes je zadnji dan dopusta.