FURA 8: MALA KRAŠKA.

Zdaj že standardna ekipa občasnih nedeljskih kolesarskih izletov v postavi žmm je tokrat želela spoznavati Kras. Kot vodič seveda nekaj časa brskam za zanimivimi potmi in obenem pazim, da se ne nabere preveč kilometrov, kar se na Krasu rado zgodi. Ja, tudi Kras ima svoje minuse in pluse, na srečo slednji prevladujejo. V minus mu lahko štejemo le to, da je za eno dnevno turo enostavno prevelik, ampak tudi to se lahko obrne v plus – imaš vsaj razlog, da se vrneš in odkriješ kaj novega.

Zgodaj zjutraj se naložimo v kombi in odpravimo proti Vipavski dolini, kjer ravno na meji s Krasom, natančneje v Kodretih parkiramo. Na hitro se oblečemo in začnemo. Riše se lep dan in četudi so napovedane nevihte, nič ne kaže na kaj resnejšega.

Po dolini Branice se pot čisto počasi spušča, kar nam blazno sede, a vseeno pedaliramo, saj nas že v Braniku pričaka resnejši vzpon proti Komnu. Roko na srce, prepričan sem bil, da je tisti klanec strmejši, vsaj kolikor sem imel v spominu iz časov, ko sem tam več kolesaril. Je pa tudi res, da sem ga vedno prevozil v obratni smeri. Ravno za nekaj minut se ustavimo pri gradu Rihemberk, potem pa nadaljujemo proti vrhu, kjer postanemo za dva požirka.

Da se izognemo glavni cesti, zavijemo desno na makadamsko pot proti Rubijam. Presenečenje, večina poti, vsaj teh, ki niso za specialke, je v občini Komen lepo označena in četudi hočeš kakšno stvar zgrešiti, je po zaslugi oznak ne boš. Kakorkoli, proti Rubijam se cesta še rahlo vzpne, ampak res rahlo. Kar naenkrat si sredi prisrčne vasice. Kjer, na žalost, vidiš le tuje registrske tablice.

Kaj kmalu se znajdemo v Svetem, še eni simpatični vasici. Nato zgrešim cesto, kar si ne štejem ravno v dobro. Po drugi, manj obljudeni cesti bi morali priti v Ivanji Grad in od tam v Gorjansko, a ko se tega zavem, smo že v Komnu. Vseeno zavijemo za Gorjansko, kar po glavni cesti, ki ni pretirano obremenjena, je le nedelja zjutraj. V mislih podaljšujem pot, da ne pridemo prezgodaj na glavno presenečenje, zato zavijemo proti Nadrožici.

Vodič v Nadrožici.

Tam pokličem gostitelja, se napovemo za čez eno uro, postojimo še nekaj trenutkov, nato pa po označeni poti nadaljujemo proti Brjam. Vse lepo in prav, če se ne bi lepa pot preko travnika počasi spreminjala v stezico in v vedno bolj nikakršno podlago. Potem srečamo par, ki je potiskal kolesa navzgor in nam svetoval previdnost, potem pridemo na območje, kjer smo raje sestopili in peljali kolesa ob sebi. Nikoli si nisem bolj želel biti v Brjah na Krasu, kot takrat, samo da bi bilo konec te poti, neustrezne za popotniškega kolesarja.

Pot iz Nadrožice proti Brjam.

Nekaj metrov še nadaljujemo po glavni cesti, nato pa zavijemo proti Škofom, kjer ne srečamo Gojca. Soparno je, sonce sije na polno, o nevihtah ne duha in ne sluha. V kolikor bi mi bilo finančno dano, brž bi v eni od malih vasic kupil malo bajtico, kjer bi preživljal proste dneve. Seveda bi dobro razmislil, v kateri vasici.

Sledi krajši spust na glavno cesto, od tam pa naravnost v Pliskovico, kjer se ustavimo pri znancu. To je tisto presenečenje. Postreže nam s sirom, domačim pršutom in seveda teranom. Nisem ravno pristaš rdečih vin, kar je glede na moje korenine logično, ampak za teran pa sem. In kolikor je bil ta dober, bi bil greh, če bi spil samo enega. In ni vrag, če ne bom nekega dne sedel v avto in ga šel kupit nekaj litrov.

Nato odvrtimo še do Dutovelj in proti Koprivi, kjer se zopet usmerimo na makadamsko pot proti Hruševici. Čaka nas še en razlog, zakaj smo na Krasu – sokolesarja nista še videla Štanjela. Tako naredimo krog okoli, se ustavimo na Ferrarijevem vrtu, nato pa napademo trikolesnik s sladoledom. Kot ljubitelj piva vam povem, nikoli ne kupite nečesa, kar se imenuje »Laško sorbet«.

Nebo nad Kobdiljem postaja vedno bolj temno. Ostaja nam upanje, da nas v tistih dvajsetih minutah ne bo opralo. Pod Štanjelom zavijemo na makadamsko cesto z asfaltiranimi ovinki in se priklopimo na pot, ki nam je znana od jutra. Odvrtimo še tiste štiri kilometre, spravimo kolesa v kombi in še preden speljemo, začne deževati.

Srečni, ker smo preživeli lep dan, se ustavimo v Vrhpoljah pri Teodoziju na okrepčitvi, nato pa med vožnjo proti domu vsake toliko kdo izusti »ampak, tisti pršut«. »Ja, in pa tisti teran…«.

PIK.

Svoj načrt, da razbijem monotonost kolesarjenja in da zaidem tudi na druge poti, sem tistega zgodnjega jutra poskusil prakticirati s tem, da sem Škota naložil na prtljažnik in se odpeljal v domačo Vipavsko dolino. In zdaj lahko rečem, da je bila ta poteza ne samo odlična, temveč tudi začetek odličnega dne.

Tako sem že rano malo poklepetal z gospodom Fotrom, nato pa pred osmo zavrtel pedale po makadamu pod avtocesto proti Wajdušni in brez kakršnih koli planov kar naprej, proti Novi Gorici. Pot, ki sem jo letos že prevozil v obratni smeri in v isti pred slabimi tremi meseci v dobrodelne namene, tokrat ni bila namenjena zgolj nabiranju kilometrov. Po tej cesti sem se pred več kot dvajsetimi leti vozil vsak dan v šolo. Se kasneje, če mi ni dišala avtocesta, vozil tudi v službo. In sedaj se po njej parkrat letno peljem s kolesom. Odločil sem se videti. Videti, kako je. In videti je bilo veliko, predvsem to, da se od takrat ni spremenilo kaj veliko: tu pa tam nova hiša, fasade pa takšnih barv, za katere nisem niti vedel, da obstajajo. Sklep, da se s tem ne obremenjujem in raje uživam, je bil na mestu.

Na kratko povzeto, zgoraj omenjeno mesto sem za potrebe šolanja in službe obiskoval redno in vsakodnevno približno osemnajst let. Dovolj, da se mi je priskutilo in pravi razlog, da se bolje znajdem v manjših krajih. Saj, če je treba ravno skozi, mi nekako ni problem, da bi se pa moral ustaviti in preživeti tam uro ali več, bi moja koncentracija rahlo padla in postal bi nejevoljen. Zato že na koncu Šempasa zavijem proti Vogrskemu, kjer za nekaj minut počijem v senci. Saj ne, da pripeka, ravno dovolj sije, da čutim potne kance na čelu. Nadaljevanje sicer postreže z rahlim vetričem, ki se okrepi, ko se s stranske ceste priklopim na magistralko. Tako zelo, da je ravnino skozi Prvačino bolj muka kot užitek prevoziti. Lahko bi rekel beda od bede, ampak nisem s tem namenom na svetu. Treba je najti pozitivo, ker negative je tako ali drugače preveč.

Sredi dopoldneva na cesti ni pretiranega prometa, zato mi ni treba kolesariti tik ob robu, kar pomeni tudi to, da se lažje skoncentriram na okolico. Ker, mi pač ni treba toliko paziti nase, kot moram običajno na takih cestah. Skozi Dornberk odvrtim brez postankov, le tega načrtujem za kasneje, a se tudi v Braniku ne ustavim. Madona, sem si izbral lep dan in lepe kraje za kolesarjenje. Pa še relativno spočit sem, nabit z energijo in ni je stvari, ki bi me zamorila. Vsaj tako si mislim.

Dokler ne poženem v klanec in rahlo zasopel diham z odprtimi usti. In dokler poti v oralno votlino ne najde neznana žuželka. Ne razumimo se napak, sem ljubitelj živali, ampak živo bitje v mojih ustih je celo zame preveč. Z jezikom zapeljem v območju med spodnjo dlesnijo in ustnico, kamor se je nepridipravka ujela, zbezam nekoliko na plano, hrknem in izpljunem. Počutim se kot drugi Pantani ali vsaj kot čefur nižjega sloja. Ne glede na vse, očitno se je zgodil pik, saj čutim ostro špikanje. Splaknem usta z izotoničnim napitkom, pa ne pomaga kaj veliko. Vseeno vrtim naprej. Čutim, da se mi spodnja ustnica veča. Napihuje. In prva stvar, na katero pomislim: jutri moram tak v službo? Naredim celo selfi, da preverim stanje ustnice. Videti je ok.

Še vedno rahlo zadihan prispem v Štanjel, najlepše kraško mesto. Sploh odkar so mu dali nove pločnike in nov asfalt. Razmišljam o sladoledu, a sem nekako na tisti poti, ko se človek nekaj odloči in pri tem vztraja. Seveda bi se lahko nagradil in bilo bi več kot zaželjeno za nabrekajočo ustnico. Ampak, si dedec al ne, včasih so ljudi med košnjo opikale ose, sršeni in še kaj, pa so kosili dalje, ne pa jokali in stokali v senci, kot bi marsikateri iz generacije ipsilon.

Štanjel. In nekaj more štrleti v zrak.

Odkar je nov asfalt, je vožnja prijetnejša…

In nato me čaka spust. Cesta, ki povezuje Kobdilj in Manče, je cesta mojih kolesarskih začetkov. Tistih, resno rekreativnih. Spomnim se, kako sem jo prevozil vsak dan, za potrebe nabiranja kondicije, ko sem še imel željo udeleževati se večjih kolesarskih prireditev. Čisto vsak dan, približno dva meseca, vedno v isti smeri in še sedaj nekje obstajajo zapiski o času. Danes jo napadam v kontra smeri.

No, ni ravno spust, na nekaterih mestih se vzpne, ampak ne pretirano. Dokler ne pridem za odcepa za Goče, potem gre samo še navzdol, s prelepim pogledom na vinograde in dvema ostrima zavojema.

Zavijem proti domu, kjer skromno praznujemo okroglo gospoda Fotra, poklepetam s stricem, naberem grozdje in ga odpeljem tja, kjer ga nimamo. V svoj kraj.

Kilometri tokrat niso pomembni, ker so stvari, ki štejejo več. Vsaj zame. Se je pa števec skupnih letošnjih obrnil čez sedem tisoč. In glede na lenobnost zadnjega meseca in pol, me čaka še veliko dela. Saj bo, saj bo, le vročina naj mine.