Tolmin – Gregor Blog

18. avgusta, 2020

TURA 6: JULIANA, ETAPA 12.

Sobota je bila naporna in v nedeljo zjutraj sem bil nenaspan, ne preveč dobre volje in najraje bi odpovedal. Ampak sem mož beseda. Ne ravno v vseh primerih, ampak dajmo rečt, da sem. In tako sem pol osmih že čakal prevoz na žvinskem placu.

Mišice še malo utrujene, glava počasna, telo bi še spalo, a duša se je hotela hraniti z vsem, s čimer se na takih odpravah pač hrani. Na srečo je bila današnja etapa precej ravninska in na žalost, večji del po asfaltu. Mi se ne damo in bomo zmogli to. Tu ni vprašanj, tu so le odgovori.

Brez da bi v Tolminu, ki je v letošnjem poletju videti bolj žalostno, spili vsaj kavo, se brž odpraviva proti športnim igriščem in naprej, kjer sprva stopicljava po stezi, nato pa stopiva na širšo makadamsko cesto. Sama pot mi je znana, saj sem nekajkrat kolesaril po njej. Na srečo je nad nama še nekaj oblakov, ki ne napovedujejo dežja, so pa odlični absorber sončnih žarkov. Švicamo še ne. Poudarek na »še«.

Spomini se prebudijo, ko hodim mimo Johnsona. Koliko žurov, koliko ljudi sem tu spoznal, ki jih danes zaradi različnih razlogov ne poznam več. Danes je tu boljše. Takrat je bilo bolj svobodno oziroma … ne znam najti primernejšega izraza.

Pot se nadaljuje, čez rahel, ampak res rahel klanček, na asfalt. Začne se malenkostno mučenje. Ja, vem, hoja ima svoj čar in tisti, ki jo obožujemo, se zelo razlikujemo. Eni imajo raje asfaltne poti, drugi iščemo stezice, tretji spet nekaj drugega. S tem ni nič narobe. Ljudje si moramo biti različni in ob vsemu temu je važno le to, da se spoštujemo. Ker, da bi bili vsi enaki, kam pa pridemo. Živ dolgcajt.

Četudi je asfalt, se da kaj zanimivega videti.

Kakorkoli, ali oznake ni bilo, ali pa sva jo spregledala, sprehodila sva se še skozi Kamno (dejansko bi morala še pred vasjo zaviti desno), nato pa po neki logiki zavila proti Vrsnemu in kmalu nato na levo, na ozke stezice, obdane s suhozidi. Lahko rečem, da je bilo tu več oznak. Kaj kmalu se priklopiva na vzpenjajočo cesto in pogovor je potekal nekako takole:
»Ti, ki misleš de je gar?«
»Nauim. A misleš, de je cirku?«
»Nauim. A greva pagliedat?«

Najprej nisva šla. Potem, ko sva že nadaljevala, je bilo videti turn in ker sva na vsaj eni etapi do sedaj malicala pri cerkvi, bi se spodobilo tudi danes. In sva obrnila. Pred cerkvijo je lep razgled na Sočo in proti Kobaridu, za cerkvijo pa grob Simona Gregorčiča. Malico spraviva vase nekoliko proč, v prijetni drevesni senci.

Od tu naprej gre samo. Mislim, saj je šlo že prej, ampak zdaj gre malo lažje. Je pa res, da zopet tolčeva po asfaltu. Skozi Ladro se približujeva cilju. Vroče je, soparno je, čutim posledice prejšnjega dne. Ampak poglejmo pozitivno, še ena etapa je za nama in tokrat bomo malenkost prej doma.

V Kobaridu počakava na avtobus, v Tolminu vrževa nahrbtnike v avto in se odpraviva na zasluženo kokto.

Hecam se, valda na pir.

Za konec nekaj podatkov: 17,65 kilometrov, tri ure in pol. Ena suha klobasa, nekaj gramov kozjega sira in kos črnega kruha, tri litre vode.

14. avgusta, 201914. avgusta, 2019

DAN 112: RESNIČNA ZGODBA O UČENCU IN UČITELJU.

Teden je minil bedno. Dogajalo se mi nič kaj posebnega, da bi bilo omembe vredno, obenem pa sem zanemaril kolesarjenje. Ja, še vedno kolesarim vsak dan, a zaradi pretirane vročine puščam Škota v kleti in se osredotočam bolj na sobno kolo. Žal tudi za poganjanje v prazno nimam pretirane volje, kar lahko pripišem prav tako vremenu in posledično naredim dnevno le par kilometrov. Kar se pozna marsikje, recimo pri kilogramih. Ampak, bodi dovolj.

Se še spomnimo lanskega zapisa, ko sem bil učitelj nadobudnemu, a ne prav mlademu kolesarju? Linka pač ne bom prilepil, ker ne gre. Torej, da ne okolišim, bilo je nekaj neplodnih dogovarjanj, pa nekaj načrtov, ki so kasneje padli v vodo, vse dokler ga nisem nekega sobotnega večera poklical in rekel, da jutri gremo. In naslednjega jutra sva se dobila na dogovorjenem mestu.

Med lanskim in tem zapisom je učenec kupil staro, a dobro ohranjeno kolo. Ležalo je v prtljažniku avtomobila, pokrito z odejo in nekaj minut kasneje mu je družbo delal Škot. Tako pač je, če bi peljal jaz, bi bile obe kolesi na prtljažniku. Kam peljati kolesa nevajenega učenca, ki je letos srečal Abrahama, da ne bo vzpona, da ne bo veliko prometa in da pot ne bo predolga? V naših krajih ni bilo boljše opcije, kot je stara pot med Tolminom in Kobaridom.

Sestaviva kolesi in zajaševa. Vozim spredaj in ne ravno v svojem tempu, ampak malo počasneje. Sicer mi sede, ker kak teden nisem vrtel v naravi. Pogledam nazaj, učenca ni. Upočasnim in se oziram nazaj, če se bo prikazal, njega ni. Še bolj upočasnim in po lepi ravninci vozim enajst kilometrov na uro, njega nikjer. Prehiti me gospod na električnem invalidskem vozičku, potem gre mimo želva in ko me prehitita dva polža, takrat je vrag vzel šalo. Obrnem in grem preverit situacijo. In potem ga dobim.

»Sej lahko poženeš, a veš.«
»A se spomniš lani, kako sem se zajebal?«

Res je, lani se je tako zagnal, da je še nekaj dni trpel boleče mišice. Letos očitno ne bo tako. In sva družno kolesarila proti Kobaridu, kjer sva v hladni senci dreves pojedla sendvič in se smejala neumnostim in bila prepričana, da bova rešila svet, nato pa jo mahnila nazaj proti Tolminu.

Sicer mi je sedla počasna vožnja in to, da sva med kolesarjenjem klepetala, a hitrost me je ubijala. No, če lahko povprečni hitrosti 10,51 sploh rečemo hitrost. Na koncu sva celo malo pospešila, saj se je nad Mrzlim Vrhom prav pošteno oblačilo in vse je kazalo na to, da bo padlo nekaj dežnih kapelj. V izogib sicer manj prometni cesti, sva zavila na makadam, mimo nekoč priljubljenega Johnsona in nazaj proti izhodišču ter na pivo.

Se opravičujem vsem, ki ste kliknili na link in pričakovali nekaj dobrega, no, tega danes ni. Niti ni slik in vsemu navkljub se trudim iz vsega skupaj potegniti nekaj pozitivnega. Roko na srce, ni mi bilo všeč. Na lep dan, ko bi sam odvrtel pedala nekam daleč, sem zabil tri ure in pol za slabe tri ducate kilometrov. Ampak, vsaka šola nekaj stane in ne glede na vse, se menda celo življenje učimo. In jaz sem se tega dne naučil ogromno.

Seveda je bilo še nekaj drugega, a zgodbo o tem, kako sem obupal nad Škotom, bom prišparal za naslednji zapis.

1. maja, 20191. maja, 2019

DAN 17: PRVA STOTKA.

Še v polsnu sem slišal Velkavrha govoriti, da bo dan sončen in rahlo vetroven ter da krajevne plohe niso izključene. Uro kasneje je mimo bloka šla prvomajska budnica, jaz pa cel zadovoljen zategnil tja do pol devetih, kar mi je v veliko veselje. Zjutraj nekako nisem človek, ampak bolj zombi in tečen, če so mi kratene pravice spanja.

Brez posebnih planov sem se šele malo pred enajsto dal v kolesarske cunje in odločil, da bo danes padla stotka. Nadel sem si tudi dolge rokave, kajti skozi dvojni termopan je sonce lahko varljivo in nekaj minut kasneje te odločitve nisem obžaloval. Že res, da je sonce prijetno grelo, bilo je pa tudi rahlo vetrovno in v senčnih področjih današnje poti neprijazno hladno. In na glavnem križišču sem zavil desno.

Keltiko že poznamo, zato o njej ne bom pisal kot o biseru, čeprav za tiste, ki jo prevozimo občasno, to nekako je. Sploh če te ne motijo semaforji in če se ti ne mudi. Je že res, tudi meni gre vseh pet semaforjev na živce, ampak kljub dejstvu, da sem vedno naletel na rdečo in se posledično najedel prahu, poglejmo pozitivno – čez nekaj let bo cesta lepo razširjena in bo vožnja potekala hitreje, sploh z avtom. Ker nekaj storiti za kolesarje, bi bilo pač preveč. Okej, ni panike, se bomo prilagodili, kot že tolikokrat.

Mimo Mosta na Soči in skozi Tolmin je švignilo kot namazano, pod Kozlovim robom pa sem si privoščil krajšo pavzo. Razmišljal sem o poti in predvsem o tem, koliko sem jo pozabil. Roko na srce, po selitvi pred tremi leti sem jo čestokrat prevozil, a od zadnjega obiska je minilo kakih sedem, osem mesecev. Saj vem, kje se gre, le v spominu nimam ovinkov, rahlih vzponov in spustov, niti imen vasi. In odlična prilika, da grem obnovit pozabljeno. Snamem dolge rokave in zajašem.

Da ne bo nejasnosti, ne govorim o glavni cesti, temveč o stranski poti skozi idilične in mirne vasice, kjer je danes dišalo po raznoraznih stvareh – po mesu na žaru, palačinkah, sveže pokošeni travi in govedu. Blaznih naporov ni, nekaj manjših vzponov in nekaj spustov, takih, da brez problema dosežeš petdeset, predvsem pa ni vrveža avtomobilov in motorjev. In nekje sredi te poti prvič škljocnem Škota.

Na kratko se spočijem, ker mi dvominutni postanki pač dajejo zagon za naprej in odbrzim proti Kobaridu. Dolga ravnina, kjer Škotove široke gume brez problemov poganjam trideset, nato sedemmetrski vzpon skozi Ladro in spet lahkotnih trideset do Napoleonovega mostu. Slikam še enkrat, nato pa kakih petnajst minut sedim na zidu in opazujem maso turistov, ki niso šli v Poreč, Izolo ali Toskano, ampak so raje zavili v ta severnoprimorski biser.

Preden postane branje dolgočasno, poglejmo k našemu popotniku skozi čas. Na današnjega dneva dan davnega leta 1707 sta se Anglija in Škotska združili v eno državo, poimenovano Združeno kraljestvo Velike Britanije. Na ta dan so čakali mnogi, saj so zadnja sto štiri leta bili združeni le s personalno unijo, kar najhitreje razložim, če rečem, da sta imeli istega vladarja. Ker so vedeli, kaj delajo, jim je šlo dobro, ko pa so se leta 1815 znebili še največje tekmice Francije, so za dobro stoletje zavladali svetu. Potem… no, potem je šlo pa navzdol. Nazaj na ceste.

Vračam se po isti poti in se poigravam z mislijo, kako bi se izognil semaforjem na Keltiki. Seveda se ne pozabim ustaviti ob smaragdni Soči.

Lahko bi zavil za Poljubinj in skozi Podmelec v Knežo, kar je super varianta, ker ima ta pot določene lepote. V Kneži bi se priklopil na glavno cesto in se na njej zadrževal do Grahovega, kjer bi prečkal železniške tire in začel z vzponom do Bukovega, od koder bi me teoretično čakal le še spust do doma, ampak… Lahko bi, recimo v Bači pri Modreju zavil za Podbrdo in se skozi prej omenjeno Knežo zapeljal do Hudajužne in se po strmem makadamu povzpel do Zakojce, ali kar nadaljeval proti Podbrdu in čez Petrovo Brdo v Zali Log, kjer bi imel osem kilometrov vzpona do Tuškovega griča in nato samo še spust naravnost do bloka, ampak… Lahko bi celo v Slapu začel z vzponom in mimo Šentviške Gore prispel na Bukovski Vrh in tokrat za spremembo ne bom napisal ¨ampak¨ in dodal treh pikic, ker je brezveze okolišiti. Sam zase vem, da nisem (še) dovolj kondicijsko pripravljen za vzpone in bi ti trenutno iz mene vsaj za dva dni naredili težko hodečo pošast, kar pa nočem. Zato jo uberem po Keltiki, skozi semaforje in prah. Vmes še enkrat za petnajst minut počijem, nato pa zavrtim naravnost proti domu.

Noge so na momente postajale težke in ko so se kilometer pred pumpo pokazale prve dežne kaplje, sem v tem videl priložnost postanka in vedritve, obenem pa še razlog za nakup nečesa osvežilnega. V resnici je bil vse skupaj lažni preplah, a mineralna voda je vseeno sedla. In potem sem bil doma. Vesel, ker je padla prva stotka.

10. februarja, 201910. februarja, 2019

SABOTIN IN KOZLOV ROB.

Dva dni dopusta sem si res vzel bolj zlahka, konec koncev je sedlo. Je pa res, da bi, v kolikor bi žulji dovolili, bolj pohajkoval, kot sicer sem. Ker je bilo vreme več kot primerno, sem enega dne naredil krog nad mestom, drugega pa odšel v zmerno do pretežno nepoznano snežno pustolovščino čez Slugov grič, a nekako ni omembe vredna.

Že sredi noči se mi je pojavil preblisk, da bi sončni vzhod dočakal na vrhu hriba, a sem se raje obrnil in zaspal še za nekaj ur. Naslednjega dne sicer nisem nameraval čakati na vzhod, bila pa je želja po istem hribu, ki sem ga imel v preblisku prejšnjega zgodnjega jutra. Tako sem že pred osmo štel semaforje na Keltiki in malo pred deveto parkiral v Solkanu.

Sabotin je tista vzpetina, katero sem približno trinajst let gledal iz prejšnje službe, a nikoli se spravil nanjo. In ker je enkrat treba, zakaj pa ne zdaj. Roko na srce: do samega začetka je treba po robu prometne ceste in ta rob ceste bi lahko bil boljši. Mogoče zgolj predlog. Tudi ko jo moraš po parih minutah zopet prečkati, bi lahko bil narisan vsaj prehod za pešce. No, saj bo, počakajmo najprej, da se kaj zgodi, ker le tako se kaj premakne.

Izberem južno pot, zaradi časovne praktičnosti. In brž me preseneti vzpon. Saj se ne pritožujem nad njim, a pot na nekaterih predelih res ni najlepša. Na enem od postankov slečem bundo, saj je kar pretoplo za ta letni čas.

Na vrhu me pričakajo razvaline cerkvice svetega Valentina, ki je bila konec osemnajstega stoletja porušena, kasneje pa je svoje naredila še prva svetovna vojna. Mimo tega pač ne morem – Sabotin je nemi pričevalec krvave zgodovine. V njemu se skriva okrog petnajst kilometrov kavern, ki mi jih danes ni uspelo obiskati. In imam ponovni razlog za obisk.

Da se ne bo kdo zmotil, vrh ni pri ruševinah cerkve, pač pa še nekaj minut hoje stran. Zgrešiti ne moreš, ker če ti že uspe, se tega ne boš spominjal. Pot poteka po grebenu in nudi stalen razgled na Sveto goro v višini oči in Sočo nekje globoko spodaj. Da pa ne bi bilo preveč dolgočasno, prav tam kjer stopam, poteka meja med Slovenijo in Italijo, kar kažejo tudi mejni kamni. Z malo domišljije, z desno na domačem ozemlju, z levo na pa na tujem, s še več domišljije pa … no, bom misel raje zadržal zase, da ne bo treba dodati nalepke ”parental advisory”. Skratka, na vrhu je lepo, ija ija o, stoji skrinjica z vpisno knjigo in miza s smermi vseh hribov in gora, ki jih je moč videti, če le ni oblačno, kot je bilo oblačno danes.

V ostalinah je moč najti tudi kak duhovit napis…

Žal sem imel malo omejen čas, ker naj bi šel na kosilo. Mimogrede, Sabotin je stičišče sredozemskega in alpskega rastlinstva, ki kljubuje ostremu vetru in žgočemu soncu. Nekatere rastlinske vrste tu dosegajo skrajne meje svoje razširjenosti. In prav zato se moram vrniti, ker bi rad videl tiste orhideje, ki so sicer na rdečem seznamu. Ne bi se branil niti beloglavega jastreba, ki Sabotin preletava v poletnih mesecih, četudi bi za to riskiral srečanje s še eno posebnostjo Sabotina – modrasom.

Nazaj se spustim po isti poti, med črkama T in O. Da ne bom predolg, Sabotin se od leta 1978 ponaša z napisom Naš Tito. Ne stalno, kajti vmes so se našli ljudje, ki imajo slab spanec, pa so v nočnih urah premikali kamenje in tako so se pojavljali tudi napisi SLO, Naš Fido, Naš Tigr, anno domini 2013 pa je bilo nespečnežev več in so sestavili napis VSTAJA. Nekaj let kasneje se je pojavil še napis THC, a vedno se je v zelo kratkem času spremenil nazaj v to, kar piše še danes – Tito.

Kosilo je padlo v vodo, no, ne dobesedno, a na žalost sem bil že blizu parkirišča. Ura je bila še prezgodnja za domov, zato sem odbrzel proti Tolminu in skočil na Kozlov rob. Kopasta vzpetina sredi Tolminske kotline ima bogato zgodovino, ruševine na vrhu pa so ostaline nekoč najpomembnejšega gradu na Tolminskem. Na srečo so ruševine sanirali in uredili v razgledno točko, s katere je odličen razgled na okoliške vasi in hribe. Danes je to kulturni spomenik in priljubljen cilj rekreativcev.

Ruševine nekoč najpomembnejšega gradu na Tolminskem.

Da ne bo nepotrebne navlake, pot začnem brez bunde, brez nahrbtnika in brez palic. Hiter tempo, vmesni postanki pri tablah, ker pač piše zanimive stvari, na vrhu nekaj slik in nazaj dol, vse skupaj je vzelo približno urico časa. Priporočam tudi družinam, saj je pot lahka in zanimiva.

In kar je najbolj žalostno od vsega skupaj – danes je zadnji dan dopusta.