Naj se za začetek opravičim, ker bo to postalo stalna praksa. To je namreč zapis z zamudo, na kratko imenovan ¨trojni z¨. Včasih je preprosto nemogoče v enem dnevu odvrteti dobro turo in potem še spisati berljiv zapis. Takole boste danes brali o zaporednem oseminštiridesetem dnevu, medtem ko sem jaz že odvrtel petdesetega ali več. V kolikor koga zanima kaj več, me lahko brez problema pobara na družbenih omrežjih. Hvala za razumevanje.
Sit deževnih dni sem tisto sobotno jutro skozi okno zrl proti Lajšam, ki so se kopale v sončnih žarkih. Srknil sem požirek kave in si mislil, kako bi bilo fajn odkolesariti nekam, brezciljno in s skorajda časovno neomejenostjo. Potem sem se oblekel in šel v službo.
In seveda se mi tudi brž po službi ni dalo na kolo. Kar nekako sem odlašal in iskal izgovore, kar je pripeljalo do ugotovitve, da sem popolnoma len. In kaj storiti ob takih prilikah? Marsikaj sem se naučil in vem, da moram ob trenutkih lenobe premagati samega sebe. Preprosto iti. Kamorkoli. Ven. Ne postati ujetnik štirih sten, zasesti kavč in se delati, kot da ni nič narobe. In ker mi to ni bilo dovolj, sem se odločil soočiti z enim svojih strahov – klancem.
Naj bom realen, do klancev imam izredno spoštovanje. Bili so primeri, ko sem sredi klanca obrnil. Bili so primeri, ko sem v klancih pozabil uživati in je kolesarjenje postalo muka, a mi trma ni dovolila odnehati. Bili so klanci, ki sem jih podcenil. In zdaj ga grem premagat. Ob tem naj ne pozabim na eno dejstvo: vsak klanec je zajeban, dokler ga ne poznaš. Ko ga požiraš drugič, ga poznaš, veš njegove finte, veš kje in kako si. Prav zato sem za prvi konkretnejši vzpon izbral Alpsko perlo, o kateri sem že pisal in boš, v kolikor boš malo pobrskal po moji strani, našel tudi zapis o njej.
Začel sem s krogom skozi mestno središče, kar ne pomeni, da sem se ogrel. Majhno mesto, pač. Dobre štiri kilometre tiste ravnine, na kateri moraš nenehno vrteti in nato postopno nižanje prestav. Nekako mi ni šlo, priznam. Vem, bil sem pripravljen, začel sem pravilno, a vseeno sem se do Počivala vlekel kot shirana škurta. Nezadovoljen in razmišljujoč o tem, da bi odnehal, pa sem kljub vsemu v sebi našel nekaj, kar me je gnalo naprej. Ker vem, če bi obrnil, bi me prvo premagovanje klanca čakalo in čakalo, jaz pa bi v izogib vozil bolj kot ne ravninske ture.
Potem je šlo lažje. Brez problemov po asfaltu in brez problemov po makadamu. Do vrha. Kjer bi spil kavo, če bi le bilo možno. Kjer bi, če bi bil sam, zadovoljno zavriskal.
Prav tako, kot sta zavriskala pisatelj Jerry Siegel in risar Joe Shuster na današnji dan leta 1938, ko je izšla prva številka stripa o Supermanu. Z bujno domišljijo avtorjev je postal eden bolj branih komično – akcijskih stripov in navdih za več filmov. Hvala, popotnik skozi čas, poglejmo zopet na ceste.
Da mi je uspelo, ni bil edini razlog za veselje. To, da mi do doma praktično ne bo treba zavrteti pedalov, je tudi svojevrsten užitek. Praktično to sicer pomeni, da moram zavrteti vsaj desetkrat, ampak kaj bo to takemu kerlcu. Seveda nisem mogel iz svoje kože in sem na že prej omenjeni ravnini vrtel kot za stavo, da je letelo blizu petdeset.
Naj se sliši, kakor pač se, a prijetno utrujen sem dobil novega zagona. Premagan klanec in pred mano, vsaj v kolesarskem delu življenja, ni več stvari, ki bi se je ustrašil.