Oznaka: učenec

Ni veliko priložnosti, ko bi kolesaril v družbi, predvsem zaradi mojega tempa. Da bi se v družbi odpravil na pot, ki jo dobro poznam, se skoraj ne more zgoditi, za spremembo pa družbo z veseljem sprejmem na nepoznanih poteh. Seveda se prej pozanimam – koliko je kdo sploh pripravljen in kakšno kolo vozi.

Po tem, ko sem letos že prevozil Italijanske kilometre v družbi, je bil čas za ponovno kolesarsko druženje. Do tega sicer ne bi prišlo, če ne bi eden od kolegov vsakič, ko sem se ustavil pri Gabrijelu, povedal da bi rad poskusil in če bi šel z njim, pa da bo on še nekoga pripeljal. Malo sem se izogibal, ko pa me je seznanil, da je tisti drugi približno v istem rangu, kot sem sam, sem bil za akcijo. Seveda ni šlo vse tako hitro. Približno dva meseca sem čakal, potem pa enkrat informacija, da bomo kmalu šli. Vse lepo in prav, ampak sam ne verjamem, dokler nimamo zmenjenega fiksnega datuma. In pride sredi tedna sms, če sem še za, pa mi javi naknadno, da se zmenimo, kako in kaj. To mi je všeč – sam sem brez vseh obveznosti, ti le pridi in gremo. Glede hrane in prostora sem namreč izjemno prilagodljiv, važno je, da mi dogaja.

Tisto soboto popoldne sem se ravno pripravljal na ravninskem delu, da preneham z vrtenjem in se prepustim dobremu kilometru rahlega spusta, ko je zazvonil telefon. ”Posluš, zjutraj se dobimo na žvinskem placu ob sedmih, potem pa gremo z avtom do Tolmina, potem pa že kam naprej, do Kobarida, pa proti Breginju, če mi bo šlo”. Okej, meni je prav. Sicer sem Breginj osvojil pred kratkim, ampak tokrat bom moral biti bolj osredotočen na – učenca. Tako je, vse je organiziral, celo še enega, da mu je posodil kolo, poleg učiteljevanja. Meni pa tudi ni problem podajati svojih izkušenj naprej.

In smo se ob sedmih dobili, se predstavili in naložili še Škota v avto. Bližje kot smo bili Tolminu, bolj je v učencu rasla ideja o Bohinju. Breginj, Bohinj, razlike v besedi ni veliko, v obljudenosti veliko več. Potrebnega je bilo le malo priganjanja, da je izpljunil ”pa pejmo v Bohinj”. ”Če vama je prav”. Seveda nama je bilo. Dve minuti kasneje smo že parkirali na avtovlaku. Peljal sem se prvič, zagotovo pa ne zadnjič.

Glede na to, da sem zjutraj pred odhodom okleval o tem, ali bi vzel s seboj nekaj dolgega ali ne – no, v Bohinjski Bistrici mi je prišlo zelo prav. Je že res, dokler smo sedeli ob kavi, ni bilo nobene panike, ko pa smo se kasneje dali na kolo, je bilo kar potrebno dati nekaj nase. Kakorkoli. Sestavili smo kolesa in posadili učenca na kolo. Po uvodnem krogu brez nadzora je prišel do spoznanja, da bo šlo. Preden nadaljujem – učenec ni na kolesu sedel trideset let. No, poženemo po kolesarski poti in po prvem kilometru je sledilo tipično vprašanje – učenec, a bo? ”Bo, bo, ampak kolo ima luft”. ”Nima lufta, le v višjo daj”. Sledila je kratka pavza s poučevanjem osnov menjalnika in načina prestavljanja, vsaj teoretično. Praksa je v prvem klancu pokazala rezultate. Še enkrat smo ponovili prej našteto, z dodatki, da je treba gledati naprej in se pred vzponom, najsi bo še tako kratek, pripraviti. Učenec je znova zajahal kolo in se od tam naprej kazal v precej boljši luči. Priznam – bilo je malo težav z zaviranjem, pa s stabilnostjo, a ko smo enkrat prišli do Bohinjskega jezera in se podali proti Ukancu, je šlo kot za stavo. Ker sem vozil zadnji v skupini, mi ni bilo treba pretirano skrbeti, pospeševati pa tudi ne.

Ob prvem sestopu, tam pri odcepu za Vogel ali slap Savico, je poleg kolesa pokleknil. Ne dobesedno, kot se spodobi za moškega poklekniti pred žensko, ampak je šlo zgolj za čudno in nepoznano tehniko sestopanja s kolesa. Priznal je, da malo pa ga mučijo kolena, pa smo ga poučili o tem, kako pomembne so prave nastavitve kolesa, kot tudi to, da na kolesu ne smeš hiteti. S takšnim tempom bi sicer oba učitelja prevozila sto kilometrov brez da bi se dodobra zadihala, učencu novincu pa je zadani tempo pobral sapo. Kratek postanek in nato nadaljevanje proti Savici. Rahel vzpon sem premagoval malo sede in malo stoje, bil pa mi je izziv, ker nisem vedel, kaj naj pričakujem. Učencu je šlo dobro, tako da sem lahko opazoval naravo in užival v svojih mislih, ki so se izgubljale nekje med realnostjo in sanjarijami.

Nato se učenec odloči razjahati, ker da ne more več. Zopet gremo od začetka s tem, da si je izbral prehiter tempo, da naj med kolesarjenjem posluša svoje telo in naj ne gleda na čas. Vajen bolj pohajkovanja po hribih se odloči, da bo hodil ob kolesu, z drugim učiteljem pa ga ne prepričujeva. Nadaljujeva naprej in preden bi se uspela zaklepetati, sva pri koči. Kmalu se za nama pripelje učenec, vesel in ponosen, da mu je uspelo.

Za mizo smo nadaljevali z raznimi nasveti in sproščenim pogovorom o tem in onem, nato pa se odpravili nazaj. Vračanje je potekalo brez kakih posebnosti, občasno še s kakšnim nasvetom. Ko smo zlagali kolesa nazaj v avto, je bilo opaziti navdušenost učenca nad kolesarjenjem. In naslednjega dne je dodal, da ga noge ne bolijo, rit pa.

Menda sem se kot učitelj izkazal, čeprav nisem podal nič več, kot le nekaj nasvetov. Vem pa, da ti nasveti marsikomu veliko pomenijo. Če imaš v glavi poštimano, lahko dosežeš marsikaj – ne takoj, ampak postopoma. Se je pa znova potrdil rek, da ko znaš enkrat voziti kolo, tega nikoli ne pozabiš. Res pa je, da po tridesetih letih ne veš, kaj in kako bi z menjalnikom, vzmetenjem in vsemi pripomočki na kolesu. Tega se moraš naučiti, vožnje same pač ne.