DAN 98: PORAZEN POREZEN.

Če bi človek v življenju dosegal zgolj zmage, bi bilo njegovo življenje dolgočasno. Pustimo ob strani posledice, do katerih te to pripelje. Če sem se kaj naučil v življenju, je to, da je treba skrbeti za neko ravnovesje. Biti more vsega določena količina. Ne preveč in ne premalo.

Se spomnimo časov, ko sem veliko planinaril? No, to niti ni toliko daleč nazaj. Takrat sem nekega sneženega torka osvajal Porezen. Spomin je še živ – na veter, na sneg, na popolno osamo. In v tem vročinskem valu sem za kolesarjenje videl samo to opcijo. Super bo, boš užival v naravi, na jurja šeststo nadmorske, pojedel nekaj toplega, užival v razgledu, vse to se mi je motalo v mislih.

Že proti Novakom ni šlo najboljše, ampak vem zakaj. Glede na to, da pot poznam, s klancem nisem začel prav. Bolj kot se je vzpenjalo, bolj sem trpel, četudi je bil en velik užitek poganjati. Da bi mi rekel, pojdi v nek klanec, kamor si že bil in kamor lahko grem vsak dan, ne, hvala. Vleklo me je samo doživetje. Pot, ki sem jo poznal samo zasneženo, mi je vlivala upanje in dokler ne bom na njej, bom prestajal to trpljenje. Na kratko, na Tuškovem griču se mi je zazdelo, da me zdaj čaka res krasen dan, čudovito kolesarjenje in enkratno doživetje. Ma kaj zazdelo, prepričan sem bil. In sem jo navdušen mahnil skozi Davčo ter kmalu zamenjal asfaltno podlago za makadamsko pot.

Na začetku povsem super. Malo vzpona, malo ravnine in na momente čisto malo rahlega spusta. Nedelja je, ljudje gredo v hribe in nekajkrat se ustavim, da spustim mimo avtomobile. Sam sicer ne vidim čara v planinarjenju, sploh če se dve uri voziš z avtom samo zato, da pol ure hodiš, ampak okej – kdo sem, da bi sodil. A naj pogledam pozitivno, vsaj ljudje so bili, kar je v tem primeru boljše od volkov in medvedov.

Malo vzpona, malo ravnine.

In ja, naj ne pozabim omeniti – spodnjo sliko sem posnel samo zato, da jo bom objavil skupaj s tisto, ki sem jo posnel pozimi. Ostale zimske si lahko ogledate na prej dodanem linku.

Julij…
Februar

Kmalu sem na Vršah, pa se ne ustavljam kaj preveč. Rahel veter. Seveda, kako bi lahko pozabil. Tu menda čestokrat pihlja. Nasproti mi pride znanec, pove da je proti vrhu kar močan veter in da bom verjetno imel malo težav. Super. Pejmo naprej, bo kar bo. Pot se postavi skoraj pokonci. Nekaj časa gre, nato sestopim in porivam. Na krajši ravnini zopet zajašem in se z najnižjo prestavo podam v naslednjo strmino. Nekaj časa gre, nato stojim na pedalih in nato se zavrti v prazno. Spet sestopim in nadaljujem peš, potiskajoč Škota.

Piha. Ne zebe, ampak piha, nadležno. Nekaj časa v obraz, nekaj časa bočno. Vrtim in vrtim, obenem pa imam občutek, da se sploh ne premikam. Lahko sem človek, ki ne obupa zlahka, lahko sem vajen vetra, ker sem rastel z njim, lahko sem potrpežljiv, a ko mi je nečesa dovolj, je pač to to. Takrat se mi ne da več. Takrat so kletvice. Takrat je jeba. Takrat hočem domov.

In sem obrnil. In ni mi žal. Ker vem, da se tistega dne ne bi dobro končalo. In ker vem, da bom naslednjič poskusil znova in da bom poskušal znova in znova, dokler ne bom na enem od družabnih medijev objavil slike kolesa pred kočo. Pa naj stane, kolikor more, enkrat mi bo uspelo.