Bilo je tako, kot sem že v prejšnjem zapisu omenil, da so tri vremenske aplikacije napovedovale lepo vreme in ko sem pil jutranjo kavo, sem bil prepričan, da bo res tako. A ko sem s terase videl sosedo čez cesto, kako s sušila pobira čajne vrečke, sem vedel, da je vrag vzel šalo. Pet minut kasneje se je ulilo. In še en kolesarski dan je splaval po vodi.
Zato pa sem naslednjega dne, ko je sonce sijalo na polno, vzel balanco v roke in se odpeljal do Jasne (jezera, ne kakega dekleta), kjer se razmišljal o smislu in bistvu življenja, nakar se mi je utrnila misel, da bi lahko odkolesaril do Krnice. Pot poznam, saj sem lani po tej isti poti kolesaril, ko sem osvajal Vršič po STKP. Za spremembo od lani, je letos pot do Malega Tamarja slabša. Nekaj dni pred tem je namreč obilno deževalo in na nekaj koncih je bilo treba kolo vsaj potiskati poleg sebe, če ne kar nositi.
Proti Krnici.
Vsi smo že videli kdaj sliko koče v Krnici. Vedno je videti tako pravljična, da jo je treba vsaj enkrat obiskati. Tisti z manj kondicije, nikar se ne prestrašite, saj vam tudi pohod do nje ne bo vzel več kot 45 minut. Koliko časa sem sam porabil za vzpon s kolesom, niti ne vem. Sem pa, v določenih momentih, čakal na konec poti, kajti moja kolesarska kondicija je letos bolj švoh.
In, prmejduš, da je res lepo kot v pravljici. Glede na to, da je bilo med tednom, je bilo še presenetljivo veliko ljudi, kar pa ni motilo vzdušja. Lepo je namreč videti, da ljudje radi zahajajo v naravo ter jo cenijo, bodisi peš ali s kolesi.
Koča v Krnici.
V miru posedim kake pol ure, spijem odlično turško kavo, pojem čokoladico in se spustim nazaj proti Malemu Tamarju. Škotu nekaj ni okej, saj slišim, da v zadnjem delu nekaj ropoče. Prepričan, da samo nekaj ropota v torbi na prtljažniku, ne posvečam veliko pozornosti in ne ustavljam. Občasno škljocnem kakšno sliko, to je pa tudi vse.
Mali Tamar.
Povzpnem se na tretji ovinek in se po asfaltu spustim v Kranjsko Goro, kjer ugotavljam, da je kilometrov nekam malo in da telo še ni dovolj utrujeno. Kolikor je lepega videti v okolici in kolikor je lepa kolesarska steza med Mojstrano in mejo z Italijo, bi bil greh, če ne bi. Odkolesaril še malo po njej, namreč. Je pa, ko prečkaš mejo, takoj drugačna. Velike razlike sicer ni, a opaziš, da je drugačen asfalt, da so nekatere stvari drugače izpeljane in da so lepše vzdrževane. Tako se odpeljem še do Trbiža, kjer bi se lahko odpravil desno v Avstrijo ali levo vse tja do Pontebbe ali pač še dlje, če je slučajno speljana steza. Ampak naj bo to razlog za ponovni obisk.
Namreč, lani sem dopustoval šest dni in vsak dan nekam odkolesaril. Ugotovil sem, da mi manjka še par dni, da bi odvrtel še kaj več. Letos je bilo možno samo dva dni kolesariti, a odkril sem še za vsaj teden dni vrtenja pedalov po bolj ali manj znanih poteh v okolici. In vse to zase. Ne za Stravo in ne za hvalisanje, ampak za užitek, doživetja in razglede.
Vsega lepega je enkrat konec in žal je tako, da lepe
stvari prehitro minejo. Priznam, nisem vedel, da bom v teh nekaj dnevih toliko
doživel in toliko prekolesaril, čeprav še zdaleč nisem vsega. Naj mi ostane
razlog za vrnitev.
Večer pred odhodom sem razmišljal, po kateri poti naj
se vrnem domov. Imel sem vsaj tri ideje, recimo Bohinjska Bistrica s Sorico in
na drugi strani idilična Tablja s prav tako idiličnim, čeprav mučnim vzponom na
Sella Nevea in Predelom. Kaj mi je bilo, da sem se odločil za klasiko in se
odpravil proti Vršiču, mi bo ostala večna uganka.
Ni mi šlo dobro. Sicer sem se malenkostno presenetil,
kajti nikoli si nisem mislil, da bom v razmaku petih dni dvakrat na Vršiču. Saj
vem, so kolesarji, ki ga osvajajo dnevno in jim na tem mestu izrekam vse
pohvale, kajti jaz se bi naveličal. Kakorkoli, dan vseeno ni bil dober, kljub
veselju, ki me je prevevalo ob osvojitvi. In bilo je treba narediti sliko,
edino v tem dnevu.
Na vrh sem se cijazil skoraj dve uri, kar je dvajset
minut več, kot pred tremi leti. Tolažim se edino s tem, da sem tri leta
starejši. No, saj ne dirkam in mi dol visi za čas, zabeleženega imam bolj kot
ne za spomine. Ampak če bi bilo to najslabše v tem dnevu, bi dan bil pravzaprav
idealen. Zasedel sem prvo prosto klopco in navalil na sendvič. Užival sem v
razgledu, dasiravno je rahlo pihljalo in bilo na momente nič kaj prijetno.
Nič, dopusta je konec, dajmo skozi še Trento in Bovec,
potem bom pa že počasi doma. Še preden je Škot razvil neko normalno hitrost,
sem preizkusil zavore in delale so enako slabo, kot včeraj. Ustavim, vzamem
imbus in zavrtim vijak za en vrtljaj. Spredaj in zadaj. In mimogrede opazim, da
je zadnja zajla že malo natrgana. Jeba. Še za en obrat zavrtim sprednje
ploščice, ker preventiva. Počasi se spustim in preverim, če se bom ob zaviranju
s sprednjo zavoro ustavil s kolesom in ali se bo mogoče ustavilo samo kolo, jaz
pa nadaljeval v prostem letu. Dejmo rečt, da bo. Do Trente sem zadnjo zavoro
zategnil še dvakrat. In dvakrat ob pritisku ročice začutil, da se stanje
spreminja na slabše.
V Trenti sem naredil daljši postanek. Bil sem siten.
Vedno sem na poti na Vršič užival, tudi danes, četudi je bilo naporno. In vedno
sem užival tudi v spustu, razen danes. Neverjetno, kako dolga je pot, če trpiš.
Daj, zajla, prosim te, zdrži vsaj do Bovca.
Biti na dan sobote in v začetku turistične sezone na
tej cesti, je kot ruska ruleta. Motoristi drvijo kot za stavo. Tujci v
avtomobilih so previdni in vozijo za teboj trideset na uro, dokler niso prepričani,
da te lahko varno prehitijo, pa še takrat te najraje ne bi. Slovenske tablice
grejo mimo tebe kot sneta sekira in petnajst centimetrov od balance. Višek pa
so, ne glede na narodnost, najemniki avtodomov. Buljijo skozi steklo in silijo
naprej, ne da bi se zavedali širine vozila in ko je malo manjkalo, da nisem od
enega takega dobil po čeladi s stranskim ogledalom, sem se odločil, da ne bom
pokvaril dopusta ne njemu in ne sebi, niti svojim bližnjim. Primojdunej, da bi
rad še nekaj let živel. In sem malo pred Koritnico zavil čez most in nadaljeval
po makadamski poti na drugi strani Soče. Mogoče bo celo prilika, da se kje
namakam, ker se v tem tednu nisem niti v Jasni. In ker nimam kopalk, mogoče
dobim celo primeren prostor.
In potem je zajla dala odpoved. Ročica je bila mrtva,
jaz pa v blagem spustu s sprednjo nezaupanja vredno zavoro. Nekako se je
ustavilo in prestrašen sem sestopil. Bom šel kar peš. No, po ravninah je šlo,
spuste, četudi skoraj neomembe vredne, sem pa raje izpustil. Kakih pet kilometrov
sem hodil, dokler nisem prišel do Čezsoče. Lačen in od sonca utrujen, a ni mi
bilo ne do hrane in niti do počitka. Potem sem zavrtel v klanec do Bovca, kjer
sem po poizvedovanju našel servis koles. Žal mi dekle za pultom ni znalo
drugače pomagati, kot s prodajo zajle. Resnici na ljubo, najraje bi videl, da
bi kolo prevzel nekdo, ki obvlada, naredil tako kot je treba, jaz pa bi šel na
pivo. Zajle, recimo, nisem še nikoli menjaval. Konec koncev se mi je v moji
kolesarski karieri šele drugič strgala.
Tako sem ob sebi peljal kolo vse do prve primerne
sence, ki je bila povsem slučajno na pumpi. Idealno. Pojedel sem čokolado, spil
energijski napitek, čez sem vrgel še dva brezalkoholna pira in se lotil dela.
Nasvet vsem, ki vas bo grabila rahla panika, ko boste morali sami menjati
zajlo: brez strahu. Lažje je menjati zajlo, kot kaj drugega. Če sem sam, ki o
kolesu nimam pojma, končal v dveh minutah, potem je jasno, da to ni noben bau
bau. Se pa lahko zahvalim sam sebi, da imam vedno s seboj orodje, po novem pa
tudi rezervno zajlo.
Nadaljevanje poti se je vleklo kot sam vrag. Pil sem
toplo vodo iz bidonov, jih ob vsaki možnosti napolnil, se polival in
zdolgočaseno vrtel naprej. Priznam, bil sem utrujen. Bil sem naveličan. In bil
sem vesel, ko sem se na zadnji pumpi pred domačim mestom ustavil in kupil
radensko, tik pred zaprtjem. Ker sem vedel, da me čaka še tisti kilometer,
potem bo konec. Konec poti, konec dneva in konec dopusta.
Menda naključij ni. Menda. In nikoli mi ne bo jasno,
kaj me je tega dne gnalo na Vršič, kot tudi nikoli ne bom vedel, kaj bi
naredil, če bi zajla odpovedala na Sorici ali na Sella Nevea.
Ne glede na
stopinje v apartmaju in ne glede na neznano ležišče, sem spal kot ubit in se
zjutraj zbudil spočit, kar je za osebo, ki je večno utrujena, svojevrsten
dosežek. Vase sem spravil nekaj napolitank in čokoladnega mleka, nato pa zavil
najprej v center na pravo kavo in nato proti Jasni.
Med celotnim
dopustom nisem imel planirane niti ene poti, razen današnje. O vsem sem se
odločal zvečer pred spanjem ali zjutraj, tik pred štartom. A tale, tale je bila
v seznamu želja že nekaj časa. Vršič je namreč ena izmed tistih poti, ki mi
nekako ne pomenijo veliko, a se tradicionalno vsaj enkrat letno zapeljem čez.
Do sedaj sem ga obiskal trikrat, enkrat iz Kranjske Gore, dvakrat iz smeri
Bovca. In danes, če bo vse po sreči, bo osvojen še po STKP.
Najprej o tem:
slovenska turnokolesarska pot je speljana tako, da lahko prevoziš celotno
Slovenijo po hribih in dolinah, predvsem pa po makadamu, obenem pa si v objemu
narave in stran od prometa. Sicer so odseki, kjer moraš voziti po asfaltni
cesti in po prometno zasičenih poteh, a tega je v bistvu malo.
In tako sem pred
mostom čez Veliko Pišnico zavil levo proti Krnici. Celotna pot je makadamska,
na momente celo strma, tako zelo, da sem nekaj metrov kolo porival ob sebi.
Ampak trenutno to ni važno, saj so se pred menoj odpirali pogledi, ki so mi
vedno znova jemali sapo. Moje skromno mnenje je, da se premalo zavedamo, kakšne
bisere imamo in to zgolj zato, ker ne moremo z avtom do njih. Veliko lažje je
biti v koloni na avtocesti, se uleči na prenatrpano plažo v Savudriji in zvečer
bentiti po družbenih omrežjih, kakšna gužva je bila. Pa nočem izzvati
konflikta.
Prvi del poteka ob Veliki Pišnici.Bilo je prav prijetno hladno……in odpirali so se čudoviti pogledi na okoliške gore.
Do Krnice sicer
nisem zavil, sem se pa za kratek čas ustavil v Malem Tamarju. Očarljiv razgled
na gorovja nad Krnico, ni kaj. Še kratek strm vzpon in zopet sem na Vršiški
cesti. Prometa je bolj malo, a pričakujem, da ne bo dolgo tako – praznik je,
ura pa še zgodnja. Še prekmalu bodo cesto zasuli motoristi, turisti in ovinkov
ter kamperjev nevajeni vozniki le teh. Če bo kdo poskušal, na Vršiško cesto se
priklopiš malo pred tretjim ovinkom in nadaljuješ po njej vse do Tonkine koče.
Večina drugega dela poti poteka po takšni podlagi.
Tam zavijem levo in
počasen vzpon se začne po lepi in mehki podlagi. Nikjer nikogar, le nekaj
planincev se spušča. Na eni od serpentin še slišim hrup iz glavne ceste, ki
kasneje izgine in objamejo me zvoki narave. Počivam in se prepuščam brezdelju.
Pa nadaljujem, na nekaj odsekih potiskam kolo poleg sebe, a ne zaradi vzpona,
ampak zgolj iz lastne varnosti. Zopet se ustavim, občudujem Ajdovsko deklico,
naredim nekaj slik in pomalicam čokolado. Mimo gre kakih trideset avstrijskih
kolesarjev, vsi prijazno pozdravijo in mahajo. Všeč mi je. Všeč mi je to, da
pridejo tujci opazovat našo naravo. Všeč mi je pot, ker je stran od živčnih
voznikov avtomobilov in ker se na njej počutim varno. Všeč mi je, ker so na
njej kulturni kolesarji, ki ne odlagajo smeti v naravo. Seveda ne gre metati
vseh v en koš, a na samem vzponu nisem videl ob strani niti ene smeti, pa
četudi bi bila, bi prej sklepal, da jo je nekdo izgubil, kot pa namerno
odvrgel.
Pogled na Ajdovsko deklico.
Kot bi mignil, sem
bil pri Poštarskem domu, kjer cesta postane široka, nato pa sledi strm spust
proti Tičarjevemu domu. Tam sem sicer nameraval pojesti štruklje, a ostalo je
pri kavi in kokti. Za primerjavo, plačal sem deset centov več, kot včerajšnje
pivo pri Belopeških jezerih.
Po protokolu mora biti foto dokaz.
Spustil sem se po
glavni cesti in prišel do zaključka, da z zavorami ni vse tako, kot bi moralo
biti, zato sem v popoldnevu zapeljal kolo k bližnjemu serviserju, sam pa odšel
na brezalkoholno pivo. Močno odsvetujem pšeničnega Paulanerja. Niti njihovi
navadni piri mi niso ravno dobri, brezalkoholni je pa še toliko slabši.
Po prvem dnevu dopusta sem si vzel dan brez aktivnosti. Realno, zjutraj je padal dež. Še bolj realno, zvečer sem šel na pivo. In ko grem jaz na pivo, ne grem nikoli samo na eno. Čisto dovolj, da sem imel moralnega mačka.
Bo, al ne?
Zato je naslednjega dne prva budilka spuščala glasove ob 03:58, druga, tista na drugem koncu sobe, pa ob 04:05. Saj se mi ni pretirano dalo, a plan je bil nekako začrtan. Podvig, kakršnega še nisem izpeljal in me bo, v kolikor mi uspe, spremljal v spominu še dolgo.
Oblečem dolge rokave in malo čez 6 zavrtim pedale proti Tolminu, pa kar nisem zadovoljen. Hladno je, kličem sonce (saj, zdaj ga rabiš, kasneje ga boš klel) in se bolj ali manj ubijam. Nekako mi ne gre, kot da bi me nekaj zaviralo in ko v Kobaridu za trenutek ustavim na Napoleonovem mostu, se prvič poigram z mislijo, ali se mi sploh ljubi. Sonce je ogrelo ozračje, slečem dolgo majico in … ja, pa ja ne boš obupal, al kaj?
Proti Bovcu gre bolje. Pretiranega prometa ni, počutje se je spremenilo in kar od nekje sem dobil zagon. Bom, madona, bom, če sem si zadal. V Bovcu spravim vase sendvič in čokolado ter dobim prijazen nasmeh prodajalke. Tak je tudi moj namen, a o tem kasneje. Poigravam se z eno noro zamislijo, a jo odložim za nedoločen čas. Ni kaj, moram si priznati – odlično mi gre, po vsem čudnem počutju na začetku. In zavijem proti Trenti.
Dohitim nekaj kolesarjev, nihče se ne odpravlja na vrh. Škoda, zagotovo bodo momenti, ko bom hrepenel po zavetrju, ampak bom zmogel tudi brez. Zagotovo. Cesta še vedno ni obremenjena in z lahkoto vozim po sredini svojega pasu. Pretežno turisti so itak strpnejši do mene, medtem ko domačini vozijo par centimetrov od balance. In pred Trento se oziram proti Vršiču. Oblačno. Da se ”klafuč”, bi rekli pri nas. Pred samim vzponom si privoščim še energijski napitek, pomalicam čokolado in gledam števec. Če sedaj obrnem, bo vseeno osebni rekord. Ampak, ne bom obrnil. Prišel sem z namenom in to bom storil.
Spodaj sonce in toplo, na vrhu me (kot je videti) čaka nekaj povsem drugega.
Briga njega, ker ve, kdo ga vozi…
Vzpon.
Vršič sem tokrat osvajal tretjič. Prvič, anno domini dva nula šestnajst, iz Kranjske Gore. Drugič, lani v Simonovi družbi, iz smeri Trente. In letos prvič, brez da bi ga prečkal – samo gor in nazaj dol. Začne se. Počasi in s pametjo, klanec poznam, a vseeno vem, da me bo še kje presenetil. Vožnja s povprečno hitrostjo šestih kilometrov na uro bo trajala nekje dve uri. Računam, da bom ob dveh na vrhu.
Ustavljam se redko, večinoma gre za minutne postanke za kako sliko in za čakanje na semaforju. Ja, kdor že dolgo ni bil na tej strani Vršiča, cesto prenavljajo. Srečam nekaj kolesarjev, ki se vračajo, z nasmeški na obrazih. Logično, tudi sam ga bom imel, ko bom šel dol.
Nad jurja sva. Lahko preklinjamo.
A veš, ko zagledaš streho Tičarjevega doma, si misliš, da si zmagal. Pa nisi. Še lep del poti je pred tabo, je pa res, da lahko prestaviš v višjo. Menjalnik zaškrta, hitrost se poveča. Za nekaj sto metrov. Potem se vrneš na stanje, kakršnega si vajen od začetka. Ne gre mi. Ustavim. Ne, ne boš obupal, si rečem. Petdeset metrov grem peš in porivam kolo. Ravno toliko, da si pretegnem noge. Nato zopet zajašem in zavrtim. Še malo, še malo. Krik zmagoslavja na vrhu. Po šestih urah in dvajsetih minutah kolesarjenja, dve minuti pred drugo popoldne stojim ob tabli in prijazna Nemca me slikata. Zebe, a počakam na konec slikanja, nato oblečem dolge rokave in grem na zasluženo kavo. Ne morem skriti ponosa v sebi, res ne.
Pogrešaš mene na sliki? Le beri naprej…
In spust.
Kakšno uro sem počival na vrhu, nato pa spust proti Bovcu. Zavore so smrdele, ploščice so spuščale zvoke trpljenja, jaz pa nisem popustil. Do Bovca je letelo samo od sebe in nekje vmes se mi je zazdelo, da sem izgubil koncentracijo – nekje sem zaradi ogledovanja okolice skoraj prišel do stika s škarpo in posledično tlemi. Na mojo srečo, skoraj. Bil sem utrujen, priznam, a vseeno mi je uspelo nadzorovati sebe in Škota, vedel pa sem, da tako ne bo šlo dolgo. Bovec preskočim in se ustavim pri Boki. Pojem čokolado, spijem vodo in za par minut ležem v travo. Zberem misli. Nadaljuj, jebenti, si rečem. To je tvoj dan, poglej kje si. Res.
Poženem naprej in vidim, da gre. Mogoče bom potreboval nekaj postankov po par minut, a glava dela odlično. Noge so druga pesem, a ta pesem ima melodijo in ritem. Vse gre brez problema. Trezno glavo ohranim tudi, ko se znajdem v škarjah – nekdo se je odločil prehitevati, kljub temu, da sem bil na nasprotnem pasu. Z vožnjo po bankini sem se sicer izognil najhujšemu, postavil pa sem verjetno tudi osebni rekord v številu kletvic na čas. Žalostno, da je na cesti toliko nestrpnosti in da se ljudem mudi, čeprav se jim v bistvu ne – le živčni so, ker nekdo vozi pred njimi.
V Tolminu si privoščim zadnjo pavzo, nato pa pohitim po Keltiki proti domu, ker se ne želim izneveriti tradiciji – sladoledu na pumpi. Števec se obrne na dvesto. Pa šele deset dni je, odkar sem postavil osebni rekord.
Zadnji klanec, ki sploh ni klanec, ampak bolj klanček, zdelam na škrge. Dobim sladoled in ob osmih zvečer parkiram kolo.
Seveda, lahko bi napisal mnogo daljši zapis s točnimi podatki o tem, koliko ljudi je bilo na Vršiču – celo zabeležil bi si lahko, koliko je bilo tujcev in koliko domačinov, a verjamem, da vas ti podatki ne zanimajo. Zame sta ključni zgolj dve številki: 212 kilometrov in 659 minut.
Seveda pa to še ni konec, kajti moram, ampak res moram …
Majica dobre volje.
Neumen. Budalo. Kar neki. Kot bi ušel z lastne poroke. Kot kelnar. Ni čudno, da nimaš nobene babe.
To so besede, ki sem jih slišal v povezavi z mojo majico. Ko sem jo zagledal, sem si rekel, da jo moram imeti. Ker je preprosto odpičena, kot sem odpičen sam. Ker je smešna, smeh pa je pol zdravja. Ker je življenje dolgočasno, če se ne smejiš in prekratko, da bi bil resen. Ker, če se nekdo nasmehne, je dan za dve osebi takoj lepši. In tak je moj namen – da se ljudje nasmehnejo, čeprav eni povsem preprosti majici.
Majica dobre volje. Nasmehni se. Danes. Ker ne veš, kaj te čaka jutri.
