VREMŠČICA – PRVI POSKUS.

Pričakovati lepo vreme med dopustom je nekoliko utopično in res moraš imeti srečo, sploh če je to v začetku februarja in vreme bolj spominja na konec aprila. Ne bom preveč hvalil – konec koncev je za mano šele prvi dan in nočem, da se v prihodnjih dneh poslabša.

Ker sem pristaš aktivnega preživljanja dopustniških dni, sem si organiziral dneve. Ne do potankosti, ker to ne bi bilo to, ampak vsaj okvirno. In tako sem se prvega dne odločil za Vremščico. Ne v ravno ranem jutru se odpeljem do izhodišča, katerega si določim že dan prej, a ga v zadnjem trenutku spremenim. Saj bo ravno tako okej.

Parkiram avto, vklopim gps, izključno zato, da bom vsaj okvirno vedel čas in da si bom lahko kasneje ogledal pot in začnem. In ker se dogaja tudi boljšim, se lahko tudi meni, grem v napačno smer. Pa še razmišljal sem o tem na križišču, a ker je očitno pretežko postaviti jasno oznako… no, ne bom se pritoževal. Kake pol ure hoje je trajalo, da sem prišel do spoznanja, da v tej smeri Vremščice ne bom srečal. Osnove kmečkega razmišljanja so mi dale občutek, da je to ravno tisto na moji levi in brez kakega kolebanja krenem s poti in čez travnike proti vrhu. Kmalu prisopiham do steze in še nekaj minut kasneje na osamljenem in od burje skrivenčenem borovcu zagledam markacijo. Okej, kmečko razmišljanje torej deluje. Z urnim korakom nadaljujem, vsake toliko postanem in se zazrem v dolino. Razgled je preprosto lep.

Ker je vsega lepega enkrat konec, stojim kmalu na širokem kolovozu. Nekdo je očitno slišal moje misli in tu postavil smerno tablo, katera me seznani, da bo vrh čez uro in pol. tako čez palec in še malo čez kazalec, zame to pomeni nekje med petdeset in oseminpetdeset minut.

Ko bi le. Resno, ko bi le. V nadaljnjih dvestotih metrih je burja tako sunkovita, tako močna, da moja že na splošno okorna hoja bolj spominja na Jacksonov moonwalk. Pa nisem človek, ki bi hitro odnehal in se predal, ampak tu nisem videl druge rešitve. S težkim srcem, ker je bila želja kar velika, a proti burji … ne. Vem, sem rasel z burjo in poznam načine, kako se z burjo boriti, ampak v tem primeru poklapano obrnem proti dolini.

Med vračanjem srečam starejši par. Že smo si izmenjali tiste vljudnostne pozdrave in že smo si bili dva, tri metre narazen, ko gospa začne pogovor.
”Skuzatemi, oprostite…”
”Skuzatam in oproščam”, odvrnem, kot da sem blazno duhovit.
”Ma kaj ste mogoče od tukaj?”
”Ne-e, ampak mogoče vem”. Prav izzivam geografski kviz.
”Ma kaj mogoče veste, kje je Kalič?”
Povem, kje je Kalič.
”Ma oprostite, dol na križišču, je vaš avto? Bianco?”
”Verjetno, ja”. Ker nisem vedel, če je mogoče še kdo parkiral bel avto na križišču in če je mogoče še kakšno križišče.
”Ma, če je vaš, se bojim da so vam vlomili. Je šipa ono… kome si diče… razbita”.
Se zahvalim. In poslovim. Ne, sej ni panike, dan je lep in dejstvo, da nisem osvojil vrha, mi ga ni pokvarilo. Ampak to, da so mi vdrli v avto, to mi ga bo zagotovo pokvarilo. Že tako uren korak je postal še urnejši in deset minut kasneje sem bil na križišču kriminala in izropanih avtov. Bi se lahko reklo.

Pregledam stekla, vsa cela. Preverim gume, vse polne. Primem za kljuko, zaklenjeno. Vse omenjeno ponovim trikrat. Italijanka stara me je vrgla na finto, kot da bi bili sredi Trsta. Ker Italijani so posebne vrste ljudje. Ko smo mi hodili po nakupe v Italijo, smo bili pridni in tiho, zdaj hodijo oni k nam in mislijo, da … ne, ne bom nadaljeval. Sicer sem se nekaj minut kasneje tej nagajivi šali smejal in v svojo knjižico dokazov o vsem, kar družba še ni sprejela, sem dodal dejstvo, da gre starim ljudem res na otročje.

Med vračanjem proti domu sem se na hitro ustavil, da bi škljocnil poplavljeno Planinsko polje, a me je postanek kratko malo razočaral na pogled smeti pod cesto. Razumem skoraj vse, ampak zakaj moraš plastenko odložiti šest metrov stran od smetnjaka – tega ne bom razumel nikoli.

In ker sem bil zgodaj doma, sem to pomladansko sonce v zadnjem semestru zime izkoristil še za uro in pol krožnega pohoda nad mestom. Ni kaj, kljub vsemu, lep dan je bil.

 

5 odgovorov na “VREMŠČICA – PRVI POSKUS.”

Dodaj odgovor za Gregor Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja