ZEN ZA PORE.

Čisto dovolj časa sem imel, tako med vzponom, kot tudi med spustom, da se mi je v glavi porodila ta besedna igra in odločitev, da tako poimenujem današnji zapis, ni bila daleč stran od samega dejanja. Drugi dopustniški dan se mi ni ljubilo ravno daleč se voziti, zato sem izbral eno od bližnjih opcij.

Sicer se ni vse začelo danes, ampak že kmalu po novem letu, ko sem iskal Medrce, pristal pa na Kopi, vsaj mislim. Naj ti osvežim spomin (dva dni vetra), kasneje pa sem poskušal še enkrat, le da za spremembo o drugem poskusu nisem na blogu niti črhnil, ker mi itak ni uspelo. In danes niti poskušal nisem, temveč sem preprosto šel.

Porezen mi vzbuja neko spoštovanje že od nekdaj. No, ne ravno od nekdaj, recimo vsaj od takrat, ko sem ga sredi poletja prvič osvojil. Ker se za takega očaka spodobi, da ima več dostopov, sem na vsak način hotel osvojiti tistega, po katerem je moč prilesti tudi s kolesom. In glej ga zlomka, ista pot je, kot na tiste božje Medrce.

Za razliko ne pustim avta na Tuškovem griču (za kar si bom nekoč še hvaležen), ampak v Davči in jo mahnem po meni že znani poti. Prvič mi zdrsne. Razmišljam, če bi nadel dereze, a  sneg je ravno dovolj trd, da se ne vdira in dokler bo šlo, bo pač šlo. Če bo potrebno, so v nahrbtniku. In kot bi mignil, stojim točno tam, kjer sem ob zadnjem poskusu obrnil. Takrat je bilo okrog petdeset centimetrov snega in sem gazil, danes mi je to prišparano. Na Vršah je kot na špeglu, oblaki se razkadijo in naredi se krasen dan. Zopet pomislim na dereze, a zaradi tistih treh metrov ledu pa res ne bom pretiraval, ter raje stopim malo izven poti. Postal in razgledal se bom kdaj drugič, ni kaj. Danes raje uživam v sami hoji po sledeh nekaterih živali, ko so hodile tam, kdo ve, mogoče danes zjutraj.

Kar večji del poti so vidne zgolj živalske stopinje…
Sicer se ne vidi, a ledeno je vse, kar ni zeleno.
Razgledi so fascinantni…

Vse lepo in prav, dokler iznenada ne zagledam človeških stopinj. Super, torej nisem sam. Kar od nekje so se pojavile pred menoj in me, kot sicer ni bilo planirano, vlekle po grebenu proti samemu vrhu. Priznam, je naporno. Veliko bolj strmo, a zato so razgledi toliko boljši. Da pa ne bi bilo vse tako popolno, piha veter, ki sicer ni primerljiv s tisto burjo na Vremščici, a je zato toliko bolj strupeno mrzel. Še vedno sledim stopinjam, a se mi vdira.

V majhnem zavetrju nadenem gamaše in zopet zarijem v sneg. Nasproti mi pride povzročitelj stopinj, vrževa dve besedi, pove mi, da je do samega vrha še dobrih petnajst minut, zaželiva si srečno in greva vsak v svojo smer. To so tista poznanstva, ko izveš dovolj, četudi človeka ne poznaš. V bistvu so mi všeč, no. Ampak tistih petnajst minut se vleče. Strmo je, vsakih nekaj korakov se ustavim. Ledeno mrzel veter mi brije vsepovsod, a se ne dam. Včeraj si se predal, danes se ne boš, si rečem in ponovno zagrizem v kolena.

Mimobežni razgled na dolino.
Pogled na vrh Porezna.

In kar naenkrat vrh. Naj na tem mestu izrečem grajo mojemu telefonu ki se izklopi vsakič, ko ga malo zazebe in to je vedno ravno takrat, ko hočem slikati. Zato slik z vrha ni.

Malo se spočijem v zavetju pred kočo, nato pa se zopet odpravim v objem vetra, le da tokrat po poti, ne po grebenu. Nekako domnevam, da je pot, no. Rahlo težko postaja – vdira se mi do kolen, saj je sonce ravno toliko ogrelo snežno skorjo. Srečam dva starejša modela, ki s smučkami rineta proti vrhu, izmenjamo nekaj vljudnostnih fraz in ne skoparimo z nasveti, nato pa nadaljujem moj blaženi spust. Saj na začetku kar gre, kasneje pa me vdiranje začne bolj motiti in ker naj bi vsaka zgodba imela srečen konec, je čas za nesrečo tu – na Vršah mi uspe na kvadratnem metru ledu tako izvrstno pasti, da bi bil še Rok Cvetkov ponosen name.

Ne sprašujte, kakšne volje sem nadaljeval. Bolj kot je šlo proti cilju, bolj mi je šlo na živce to vdiranje in na zadnjih metrih zasnežene poti sem se že začel spraševati, kaj mi je tega treba bilo. Na srečo sem kmalu stopil na asfalt in mi ni bilo treba več razmišljati o odgovoru.

Sem si bil pa hvaležen, da sem avto pustil v Davči in ne na Tuškovem griču…

Eden odgovor na “ZEN ZA PORE.”

  1. Meni so tvoji izleti takooooo všečni.
    Razgledi čudoviti, napori pa… rako življenski 😉
    Včasih je treba vložiti več moči v rezultat.
    Uživaj

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.