UČITELJ.

Ni veliko priložnosti, ko bi kolesaril v družbi, predvsem zaradi mojega tempa. Da bi se v družbi odpravil na pot, ki jo dobro poznam, se skoraj ne more zgoditi, za spremembo pa družbo z veseljem sprejmem na nepoznanih poteh. Seveda se prej pozanimam – koliko je kdo sploh pripravljen in kakšno kolo vozi.

Po tem, ko sem letos že prevozil Italijanske kilometre v družbi, je bil čas za ponovno kolesarsko druženje. Do tega sicer ne bi prišlo, če ne bi eden od kolegov vsakič, ko sem se ustavil pri Gabrijelu, povedal da bi rad poskusil in če bi šel z njim, pa da bo on še nekoga pripeljal. Malo sem se izogibal, ko pa me je seznanil, da je tisti drugi približno v istem rangu, kot sem sam, sem bil za akcijo. Seveda ni šlo vse tako hitro. Približno dva meseca sem čakal, potem pa enkrat informacija, da bomo kmalu šli. Vse lepo in prav, ampak sam ne verjamem, dokler nimamo zmenjenega fiksnega datuma. In pride sredi tedna sms, če sem še za, pa mi javi naknadno, da se zmenimo, kako in kaj. To mi je všeč – sam sem brez vseh obveznosti, ti le pridi in gremo. Glede hrane in prostora sem namreč izjemno prilagodljiv, važno je, da mi dogaja.

Tisto soboto popoldne sem se ravno pripravljal na ravninskem delu, da preneham z vrtenjem in se prepustim dobremu kilometru rahlega spusta, ko je zazvonil telefon. ”Posluš, zjutraj se dobimo na žvinskem placu ob sedmih, potem pa gremo z avtom do Tolmina, potem pa že kam naprej, do Kobarida, pa proti Breginju, če mi bo šlo”. Okej, meni je prav. Sicer sem Breginj osvojil pred kratkim, ampak tokrat bom moral biti bolj osredotočen na – učenca. Tako je, vse je organiziral, celo še enega, da mu je posodil kolo, poleg učiteljevanja. Meni pa tudi ni problem podajati svojih izkušenj naprej.

In smo se ob sedmih dobili, se predstavili in naložili še Škota v avto. Bližje kot smo bili Tolminu, bolj je v učencu rasla ideja o Bohinju. Breginj, Bohinj, razlike v besedi ni veliko, v obljudenosti veliko več. Potrebnega je bilo le malo priganjanja, da je izpljunil ”pa pejmo v Bohinj”. ”Če vama je prav”. Seveda nama je bilo. Dve minuti kasneje smo že parkirali na avtovlaku. Peljal sem se prvič, zagotovo pa ne zadnjič.

Glede na to, da sem zjutraj pred odhodom okleval o tem, ali bi vzel s seboj nekaj dolgega ali ne – no, v Bohinjski Bistrici mi je prišlo zelo prav. Je že res, dokler smo sedeli ob kavi, ni bilo nobene panike, ko pa smo se kasneje dali na kolo, je bilo kar potrebno dati nekaj nase. Kakorkoli. Sestavili smo kolesa in posadili učenca na kolo. Po uvodnem krogu brez nadzora je prišel do spoznanja, da bo šlo. Preden nadaljujem – učenec ni na kolesu sedel trideset let. No, poženemo po kolesarski poti in po prvem kilometru je sledilo tipično vprašanje – učenec, a bo? ”Bo, bo, ampak kolo ima luft”. ”Nima lufta, le v višjo daj”. Sledila je kratka pavza s poučevanjem osnov menjalnika in načina prestavljanja, vsaj teoretično. Praksa je v prvem klancu pokazala rezultate. Še enkrat smo ponovili prej našteto, z dodatki, da je treba gledati naprej in se pred vzponom, najsi bo še tako kratek, pripraviti. Učenec je znova zajahal kolo in se od tam naprej kazal v precej boljši luči. Priznam – bilo je malo težav z zaviranjem, pa s stabilnostjo, a ko smo enkrat prišli do Bohinjskega jezera in se podali proti Ukancu, je šlo kot za stavo. Ker sem vozil zadnji v skupini, mi ni bilo treba pretirano skrbeti, pospeševati pa tudi ne.

Ob prvem sestopu, tam pri odcepu za Vogel ali slap Savico, je poleg kolesa pokleknil. Ne dobesedno, kot se spodobi za moškega poklekniti pred žensko, ampak je šlo zgolj za čudno in nepoznano tehniko sestopanja s kolesa. Priznal je, da malo pa ga mučijo kolena, pa smo ga poučili o tem, kako pomembne so prave nastavitve kolesa, kot tudi to, da na kolesu ne smeš hiteti. S takšnim tempom bi sicer oba učitelja prevozila sto kilometrov brez da bi se dodobra zadihala, učencu novincu pa je zadani tempo pobral sapo. Kratek postanek in nato nadaljevanje proti Savici. Rahel vzpon sem premagoval malo sede in malo stoje, bil pa mi je izziv, ker nisem vedel, kaj naj pričakujem. Učencu je šlo dobro, tako da sem lahko opazoval naravo in užival v svojih mislih, ki so se izgubljale nekje med realnostjo in sanjarijami.

Nato se učenec odloči razjahati, ker da ne more več. Zopet gremo od začetka s tem, da si je izbral prehiter tempo, da naj med kolesarjenjem posluša svoje telo in naj ne gleda na čas. Vajen bolj pohajkovanja po hribih se odloči, da bo hodil ob kolesu, z drugim učiteljem pa ga ne prepričujeva. Nadaljujeva naprej in preden bi se uspela zaklepetati, sva pri koči. Kmalu se za nama pripelje učenec, vesel in ponosen, da mu je uspelo.

Za mizo smo nadaljevali z raznimi nasveti in sproščenim pogovorom o tem in onem, nato pa se odpravili nazaj. Vračanje je potekalo brez kakih posebnosti, občasno še s kakšnim nasvetom. Ko smo zlagali kolesa nazaj v avto, je bilo opaziti navdušenost učenca nad kolesarjenjem. In naslednjega dne je dodal, da ga noge ne bolijo, rit pa.

Menda sem se kot učitelj izkazal, čeprav nisem podal nič več, kot le nekaj nasvetov. Vem pa, da ti nasveti marsikomu veliko pomenijo. Če imaš v glavi poštimano, lahko dosežeš marsikaj – ne takoj, ampak postopoma. Se je pa znova potrdil rek, da ko znaš enkrat voziti kolo, tega nikoli ne pozabiš. Res pa je, da po tridesetih letih ne veš, kaj in kako bi z menjalnikom, vzmetenjem in vsemi pripomočki na kolesu. Tega se moraš naučiti, vožnje same pač ne.

BREGINJSKI KOT.

Teden po dopustu je bil vsemu navkljub počitniški. Škota sem za nekaj dni postavil v kot, jaz pa odšel v službo, ob popoldnevih pa si polnil baterije na drugačne načine. Nalašč nisem kolesaril, ker sem čutil, da bi ravno ob najboljšem času prišlo do nekakšnega psihičnega odpora. In počitek je bil koristen.

Tako zelo koristen, da sem na dan nedelje vstal ob štirih zjutraj. Nehumana ura in še pred desetimi leti (pa tudi manj) sem ob takih urah prihajal iz nočnih pivskih pohodov. Še sreča, da tega ne počnem več – eno aktivnost je zamenjala druga, bolj zdrava. Kakorkoli.

Napovedanih neviht seveda nisem vzel resno, dokler nisem začutil rahlih bodečih kapljic. Niso bile ravno pogoste in motile tudi niso, medtem ko sem malo čez peto uro užival na prazni Keltiki. Zeblo ni in vse je kazalo na lep in prijetno preživet oblačen dan. Jaz pa zopet brez cilja, ker je tako najlepše. V resnici sem imel načrt, a mi spremenljivo vreme ni dajalo vtisa, da bom na tisti načrtovani poti užival. In ker sem že velikokrat slišal za Breginjski kot, nikoli pa tam bil, sem v Kobaridu zavil levo.

Seveda ni šlo vse tako, kot bi si želel. Do Kobarida sem bolj kot ne trpel. Kar nisem uspel ujeti tistega mojega ritma in kakorkoli sem nastavil prestave, se mi je zdelo, da komaj rinem. Obenem sem kakih deset kilometrov pred Kobaridom vedril pri osamljeni cerkvici in počasi obupoval, češ, če bo tako vreme, grem nazaj domov. Na srečo je po desetih minutah ponehalo in v Kobaridu sem razmišljal o kavi. Eden od problemov je, da se rad zasedim in se potem težko odpravim naprej. Dejstvo pa je, da je ura še zgodnja in da imam cel dan časa. Vseeno si kave nisem privoščil, temveč sem kar zavil proti Robiču. Pa da vidimo te Breginjske lepote. In v Kobaridu je bilo ravno tako kot takrat – kar naenkrat je vse izginilo in od nekje sem dobil moč.

Brez problemov sem požiral klanec proti vasici Potoki in naprej proti Borjani. Ne pomnim, kdaj sem bil nazadnje v teh krajih, a približno eno polnoletnost nazaj sem tu kampiral. In v spominu mi je ostala precej bolj strma cesta. Kakorkoli, tokrat mi sede, da ni prestrmo. Ne vem kako naj se izrazim, a tak klanec, da moraš goniti, pa vseeno ne prideš zadihan na vrh. Kljub vsemu ne trpim, temveč uživam v simpatičnih in majhnih vasicah beneške Slovenije. Vse je tako … Bogu za hrbtom, da bi nekoč v prihodnosti tu nekje kupil majhno hišico in živel mirno ter kvalitetno življenje. Mislim, da je vsem jasno, da nisem človek za velika mesta.

Prihod v Breginj. Vse mirno, vse tiho, kot bi se čas ustavil.

Prihod v Breginj in kratek postanek mi je ponudil čudovite poglede na okolico. Razpotegnjeni Stol na severu in Matajur ter Mija na jugu. Vdihnem. Prisluhnem. Poslušam to blaženo tišino. Neverjetno, biseri Slovenije, medtem ko nekateri iščejo lepoto v tujini. Stvar posameznika, a žalostno, da nekateri bolj poznajo obmorske kraje naše sosede, medtem ko nekaterih domačih krajev ne najdejo na zemljevidu. Sam med tem najdem še nekaj poti, ki bodo razlog za ponovni obisk.

Pogled na Breginj. Hmm, le zakaj so gore gole…

Ker se na napakah učimo, vam danes ponudim en nasvet. Ko si v Breginju in vidiš tablo ”Most na Nadiži”, se nikar ne odpravi v tisto smer, sploh če iščeš ”Napoleonov most na Nadiži”. Zakaj? Ker sem to storil jaz. Asfaltna pot, mnogo slabša od tiste, ki pelje iz Livških Raven na Kolovrat, me je peljala dobre štiri kilometre stran od želene destinacije. Znašel sem se ob igrišču pri stari karavli in nadaljeval še približno pol kilometra, ko sem prišel do spoznanja, da to zagotovo ne bo to. Obrnil sem in zopet mimo karavle proti Breginju, kjer sem, butec, opazil tablo za ”Napoleonov” most. Osem kilometrov je šlo tako, skoraj v nič. Pustimo ob strani, saj jih ne obžalujem, sem vsaj malo narave videl.

V vasico Logje pelje ozka in simpatična cesta. Malo pred njo srečam domačina, ki mi pove nekaj znamenitosti in zanimivosti Breginjskega kota in ”Napoleonovega” mostu. Recimo, da sami tega mostu nikoli niso imenovali Napoleonov in da se je to ime uveljavilo po razpadu Jugoslavije, do takrat (in še sedaj) so uporabljali ime Rimski most. Da je tisti pravi Napoleonov most v Kobaridu (katerega prečkam vedno, ko sem v Kobaridu). Da je okoli leta 1950 bilo takšno deževje, da je most pod vasjo odneslo in je sedaj lesen, medtem ko je pri ”Napoleonovem” mostu voda tekla čez. In kako je pobočje Stola nekoč pogorelo in je še danes golo, medtem ko je na drugi strani bogato poraščeno z drevjem. In še marsikaj zanimivega, žal si vsega nisem zapomnil, pretirano raziskoval po spletu pa tudi nisem.

Pri križišču za Robidišče si privoščim nekaj minut počivanja v senci.

Iz vasice pelje strma in serpentinasta pot, diski pojejo svojo pesem, vse do prej omenjenega lesenega mostu čez Nadižo in takoj nato se začne svinjsko vzpenjati. Kratek vzpon me malenkostno ubije, ura je enajst in sonce se prikaže izza oblakov. Pri odcepu za Robidišče za nekaj minut posedim v senci. Robidišča, najzahodnejše slovenske vasi, tokrat ne obiščem. Spustim se proti Podbeli in na levi ugledam tako imenovani ”Napoleonov” most. Ustavim se in stopim bližje, da bi naredil par slik, a žal se najdejo prepotentni motoristi, ki so se odločili na mostu ne le popiti pijačo, ampak tudi pomalicati. Glede na dostopnost do reke, za moje razmere skrajno nedopustno, zato so se znašli na sliki. V kolikor se prepoznate, vas prosim, da se naslednjič obnašajte lepše. Ni vse vaše. Gledano pozitivno, še en razlog več, da se vrnem nekoč med tednom in v miru raziščem okolico in naredim nekaj primernejših slik.

Ne ravno najlepši pogled na ”Napoleonov” most in vesele motoriste…
… ki so zgolj s svojo pojavnostjo onemogočali boljše slike.

Skozi Podbelo, no ja… od zadnjega obiska približno okoli leta 00, se ni spremenilo kaj bistveno. In navdušen sem, da je temu tako – okolice ne vznemirjajo razne pisane fasade, cesta je pa še vedno tako ozka, vsaj ob vstopu v vas, da se kolo in avto ne moreta srečati.

Lep krog mi je uspel, a pred mano je še lep del poti. Spuščam se skozi Potoke in na glavni cesti zavijem proti mejnemu prehodu Robič. Kar tako, da vidim, kako je. In ni nič drugače, kot na ostalih mejnih prehodih z Italijo – zapuščena stavba ali dve. Sicer na vsaki strani meje tiči ena luštna gostilna, a se vseeno ne ustavim. Drvim nazaj proti Kobaridu, kjer nameravam v meni ljubem lokalu spiti kokakolo in kavo, a je zlodej že zaprt. Namesto tega kar na bencinski pomalicam sendvič in sladoled, čez zlijem en monster ter zavrtim čez tisti pravi Napoleonov most. Sonce nažiga, zato kmalu poiščem prostor v senci in pol ure ležim v travi. Počutim se neverjetno zdelanega. Dobim obvestilo, da pri nas dežuje in žalostno pogledujem v nebo, če me bo slučajno zalilo. Še petdeset kilometrov je pred menoj in nekaj mi pravi, da bom domov prišel suh.

Pogled na Sočo s pravega Napoleonovega mostu v Kobaridu.

Ker pa ne more biti vse preveč lepo, me ob povratku spremlja veter. Kljubujem mu z zadnjimi kanci energije in na Želinu presrečen zavijem proti domu. Ne bom se izneveril tradiciji dolgih poti, tudi tokrat si bom na zadnji pumpi privoščil sladoled. Ne ugriznem enkrat, ko se zlije. Drugo vedrenje danes, dva kilometra pred domom. Pa naj, če že mora. Na srečo ne traja dolgo in nekaj minut kasneje že parkiram Škota v klet. Ves vesel, ker sem naredil dobro število kilometrov in primerno utrujen, ker sem cel teden pavziral.

Skupek: 159 kilometrov in 491 minut.

Opomba avtorja: pri poimenovanju nekaterih hribov in vasi sem si pomagal s spletiščem Breginjskega kota.