29.10.2018
Dragi.
Saj vem, da se zadnjo noč ni zgodilo nič, ampak vseeno se je zgodilo veliko. Pač, ja, tistega, kar bi kot nosilec moje tinte imel čast izvedeti prvi, se ni zgodilo nič. Malo lupčkanja, sicer pa resnično iskren pogovor. In zjutraj…
Šele okrog desetih sva prilezla iz spalnice. Nina je že pila kavo, zavita v kopalni plašč in sedeča na kuhinjskem pultu. Bilo je, kako naj rečem, čudno. Pa ne vem, če je to pravi izraz. Mogoče turobno. Tisto, ko človek ne ve, kako bi se obnašal. A ona z nasmeškom na obrazu. Prasica. Kar prste ji bi zarinila v usta in jih raztrgala, da bi imela nasmešek do ušes in še izginil ne bi nikoli. Pol se pa smej.
»Dobro jutro«, je nasmejano in živahno rekla.
»Dobro jutro«, sem odvrnila, ne ravno nasmejano in živahno.
»Dobro jutro«, je odzdravil Damjan, ne ravno nasmejano in živahno, temveč tudi ne ravno nenasmejano in neživahno. Skratka, nekje vmes.
Nisem vedela kaj naj rečem, zato nisem rekla nič. Pristavila sem vodo za kavo in iz omare potegnila škatlo s piškoti. Nina me je na rahlo pobožala po laseh, a sem se hitro odmaknila in ji namenila enega grših pogledov tega dne. No, saj dan se je šele začel, torej prvega od grdih pogledov tistega dne.
»V bistvu«, je začela. »V bistvu mi gre težko z jezika«, je rekla.
»No, kar povej, čas namreč imamo«, je odvrnil Damjan. Jaz sem bila tiho, ker sem nekoč prebrala, da kdor molči, devetim odgovori, tako da sem s tem dejanjem odgovorila še nekaj sosedom.
»V bistvu mi je ful nerodno in ful žal. In se ful oproščam za sinočnje dogajanje«.
»In…«, sem rekla, pričakujoč, da to še ni vse.
»In ja, ne spominjam se vsega, samo v nekem trenutku si stekla ven, Damjan za tabo, jaz pa sem se zamislila…«.
»No, lepo, da si se. Tvoje obnašanje ni bilo ravno za oskarja«, je odvrnil Damjan.
»Zakaj omenjaš Oskarja?«, se je obrnila k njemu.
»Pač, filmska nagrada, ki jo dobijo, saj veš…«.
»Oskar je moj bivši«, je odvrnila.
Ne me hecat. Vse vem o njej, dragi, ampak da je njenemu bivšemu bilo ime Oskar, sem sedaj slišala prvič. Bila sem prepričana, da je bil Blaž ali Simon ali pač neko mestno ime.
»Okej, ampak zakaj je do tega prišlo«, sem jo spodbudila, da bo še kaj rekla.
»Pa saj veš, ni nama šlo…«.
»Pa ne to, to glede včeraj, butara«.
»Aja. Pač, preveč ga je bilo. Saj veš, vajena nisem toliko alkohola, pa hotela sem, da bi se vsi trije malo sprostili…«.
»Sprostili na načine, kot si jih predlagala?«, sem odvrnila.
»Emm, tega se ne spomnim ravno…«.
»Kričala si ¨dejmo fukat, bodmo nagi, liži mi pete¨, verjemi, ni bilo okusno«, sem ji rahlo zadirčno rekla v obraz.
»Niso bile okusne moje pete?«.
»Pa ne to. Nihče ti jih ni lizal, ampak nič od tvojih predlogov za sproščanje ni bilo niti približno na meji okusnega«.
»Se ponovno opravičujem«, je rekla in sklonila glavo. Kot da bi bila rahlo užaljena.
»Če lahko še jaz … par besed«, se je oglasil Damjan. Nina je zopet dvignila glavo.
»Mislim, okej, bilo je čudno. Z Marino sva se čez noč vse pomenila, ni bilo pa lepo, da si izdala vajino skrivnost…«.
»Ojoj, ne, kaj sem izdala, jooj«, je zavzdihnila.
»A naj bom kar direkten?«, je vprašal.
»Ja, kar tako povej, kakor je bilo«, sem odvrnila.
»Torej, najprej si predlagala, da bi lahko bili nagi, potem si predlagala, da dejmo fukat, potem si vpričo Marine rekla, da sem dober fuk material in da če me ne bo ona, me boš ti, potem si predlagala, da bi ti grickal pete in nato si na glas povedala tisto, kar ne bi smela«.
»Jooj, fak, fak, fak, faketi fak«, je zakričala Nina in si obraz skrila med dlani. »Oprostita mi, ampak res nisem hotela nikogar užalit ali karkoli…«
»Ja, pa povej, da to še ni vse«, sem dregnila v Damjana.
»O fak, fak, fak, rečta mi, da se to ne dogaja in da samo sanjam…«, je znova zarjula Nina. Ne dobesedno, ampak tako nekako, kot v filmih. Nikakor ne za oskarja in sploh ne za Oskarja.
»Ne, Nina, to je resničnost. Da preidem k bistvu, na koncu, tik preden je Marina zbežala iz stanovanja, si povedala, da sta zvečer nagi na kavču ali v postelji in si ližeta pičke«.
Ko je vse to slišala, se bi najraje zakopala v zemljo. Bilo jo je vidno sram in bila je rdeča v obraz, videlo se je, kljub temu, da ga je skrivala za dlanmi.
»Ampak«, je začel Damjan spet. »Z Marino sva se vse pogovorila. Povedala mi je o vajinih nudističnih obiskih plaž, o tem, da tudi doma radi nudirata, konec koncev ni to nič takega. To je povsem naravno in če je možnost, tudi jaz, poleti, ko hodim k Savi, odvržem kopalke. In tudi to, da eksperimentirata z okušanjem vajinih spolovil, ni v bistvu nič takega. Človek mora poskusit, da lahko ugotovi, ali mu je všeč ali ne. In v nobenem primeru ni nič narobe. Zato sva se, draga Nina, odločila…«.
»Predvsem si se ti odločil«, sem vskočila.
»Ne laži, tudi ti si se strinjala«, je odvrnil.
»Ja, ampak zaradi drugih stvari…«
»Ja, stvari, ki sem ti jih pojasnil čez noč«.
»No, povejta že«, je tale kratek pogovor med mano in Damjanom prekinila Nina.
»No, ja, odločila sva se, da ti oprostiva. Ampak ni zdaj vse na tebi«.
»Joj, hvala, ampak meni je še vedno žal«, je odvrnila.
»Vem. In Marina tudi ve. Zato sem pa rekel, da ni vse na tebi. Tukaj smo zdaj trije in če se prav zmenimo, nam lahko dobro gre in ne bo zamer med nami«.
»In, kaj naj bi se zmenili?«, je vprašala Nina, še vedno rahlo rdeča v obraz.
»Naslednjič, ko pridem, mora biti manj alkohola. Lahko smo tudi brez«, je nadaljeval.
»Okeeeej«, je zategnila Nina. Jaz sem molčala, saj sem že vse vedela. Kako ne, saj sva se že prej z Damjanom zmenila.
»In, lahko smo goli. Sej nas ne bo nihče videl in to je itak najbolj naravna stvar na svetu«. S tem se jaz sicer nisem najbolj strinjala, ker bi raje bila vsaj enkrat naga pred njim, kot naenkrat pred obema hkrati. Ampak Damjanu nekako zaupam in sem prepričana, da je prav predlagal. Konec koncev je veliko knjig prebral in če bo to okrepilo odnos, ne samo med nama, ampak med nami tremi, bo dobro.
Damjan je kasneje odšel in z Nino sva ostali sami. Bilo je nerodno obema. Njej zaradi sinočnjega dogajanja in meni, ker nisem vedela, kaj naj rečem.
»A veš«, je rekla Nina kasneje, »če ima za biti tako, kot je sedaj, tale mučna tišina, se bom jaz za nekaj noči preselila na kavč, dokler se situacija ne umiri«.
»Ne, pusti, se bom jaz«, sem odvrnila. Ne more ona na kavču spat. V svojem stanovanju.
»Ne, bom jaz na kavču«, je odvrnila.
»Pa ne moreš bit ti, no, jaz bom«, sem šla kontra. In tako še nekaj minut.
»Veš kaj! Obe bova v postelji, pa tudi če se podere svet«, sem rekla.
Nisem bila več jezna nanjo. Njej je bilo pa še vedno nerodno. In žal. In sram.