Zavedanje, da sem zadnjo pisarijo objavil pred petimi meseci, me je rahlo presunilo. Vem, vem. Nekateri ste pogrešali Marinine, nekateri moje dogodivščine in velikokrat sem si rekel »jutri moram pa res nekaj napisat«. Pa ni bilo tako. Čestokrat se mi enostavno ni dalo, vse pogosteje pa sem se zasačil, da v pisanju pravzaprav ne najdem nobenega veselja. In to je bil problem.
Velik problem. Ker nisem našel veselja ne le v pisanju, temveč v nobeni stvari. Od vseh hobijev, ki jih imam, nisem v nobenem našel tistega zadovoljstva, da bi lahko sam sebi rekel »jebemti, kako sem srečen«. Težko leto je. Premlevanje in premlevanje v glavi me ni pripeljalo nikamor. Bolj kot sem razmišljal, bolj sem za vse, kar se mi dogaja v življenju, krivil druge. Ker jaz sem pač najboljši. Jaz sem gospodar. Biti mora tako, kot jaz rečem. Ker če ni, postanem nejevoljen, siten, težak, živčen. In potem skozi besede in skozi dejanja uničujem druge, največkrat nič krive. Jih psihiram. Psihično uničujem. In posledično odhajajo od mene psihično utrujeni.
In takrat sem se zavedel, da letos ni bilo moje leto. Do nekega trenutka, h kateremu se bom vrnil kasneje. Ni bilo srečnih trenutkov, ni bilo veselja, ni bilo tiste razigranosti, ki me je spremljala včasih. »Spremenil si se«, sem slišal večkrat. »Nisi več isti«. Vse sem zanikal. Jaz se nisem spremenil, vi ste se, sem si ponavljal v mislih. Vse, kar je bilo v zadnjega pol leta, je bilo bolj tako. Sreča in veselje sta se kazala navzven ob redkih trenutkih, dejstvo pa je, da je bila to le krinka. Krinka, za katero se je skrivalo telo, polno stresa, nezadovoljnosti s samim sabo, celo z brezveznostjo življenja samega. Na neki točki sem obupal nad vsemi in razmišljal o drznih potezah, ki bi me popeljale v boljše življenje, čeprav le navidezno. Kaj bi imel od tega, pravzaprav ne vem, a počutil sem se tako, kot da sem primoran nekaj narediti, čeprav nisem vedel, kaj naj bi to bilo.
Potem sem imel dovolj. Zdrl sem se na osebo, ki jo imam najraje. Eno uro je trajalo. Potem je bil eno uro mir. Tišina. Jok. Razočaranje. Drugih nad mano in nad samim seboj. Fak. Fak, fak, fak. Ne. Kurac. To ni to. Prijel sem telefon in prav to osebo poklical. Mojo najboljšo prijateljico. S katero sva doživela toliko lepega in mi je vedno zaupala, ob krizah verjela vame in mi vedno dajala spodbudne besede. Najino prijateljstvo je začelo počasi usihati, kot gartroža brez vode. Vse, kar je bilo, je začelo padati na tla, kot oveli cvetni listi, ki obležijo na razgretem asfaltu in čakajo, da postanejo zanimivi za mestne klateške mačke.
Dve uri sva govorila. Vmes so bile solze. Priznanja. Obljube. Konec pogovora. Obisk. Objem. Dolg objem. Še enkrat vse znova. Solze. Priznanja. Obljube. In še enkrat. Izrečena čustva. Počutje. Strahovi. Zavedanje, da ni prav. Da ni zaupanja. Da so bila oproščanja in obljube, ki so se prelomile. Da je dovolj.
Zbral sem pogum in se naslednjega dne opravičil vsem, nad katerimi sem izvajal teror. Vsem, do katerih nisem bil prijazen. Vsem, ki sem jih prizadel. Izredno žal mi je bilo. In izredno mi je odleglo. Bil je eden redkih dobrih dni letos. Kakšna mona sem. Toliko časa sem skrival vse nezadovoljstvo v sebi, da me je moralo pripeljati do vrhunca in eksplodirati. In potem začeti znova, na drugačen način. Prijazno. Pozitivno. Ponovno se učim. Gledati naravo, uživati v hobijih, v malih stvareh. Biti odkrit z drugimi in predvsem sam s seboj. Biti pozitiven. Ne dovoliti vsaki stvari, da me prizadane. In nenazadnje, se ne sekirati za vsako stvar, temveč vzeti življenje z dobršno mero dobrovoljnosti in pozitive.
Večino stvari sem sam pri sebi razčistil. Ni bilo lahko. Se pa trudim. Odkril sem celo razlog, zakaj se mi je to dogajalo in mi je postal pravzaprav logičen. Vzorci. Iz vsepovsod. Iz domačega okolja. Iz mojega življenja. Iz prejšnjih služb. Vse to breme sem dolga leta prenašal in nikomur zaupal, trdno prepričan, da me nihče ne bo poslušal. Bil sem kot guma tovornjaka, na katerega nakladaš zidake. In ko jih je preveč, guma poči. In tako sem počil jaz.
Nisem še pri koncu. Vem pa, da bom na ta način deloval in se izpopolnjeval. Ker nočem več biti, kar sem bil. Hočem in rabim sonce. Pozitivo. Iskrene besede. Dobra dejanja. In ne samo da hočem in rabim, temveč želim to tudi oddajati.
Potem je umrl oče.
Dan pred pogrebom sem šel kolesarit s prijateljico, s katero se nisva videla pet let. Neverjetne pogovore sva imela, globoke. Kot da se poznava večno. Tole bo verjetno prebrala. In naj ve, da mi je tisti dan veliko pomenil. Hvala ti.
Prav tako se zahvaljujem najboljši prijateljici, ki bo verjetno tudi prebrala te vrstice. Če se lahko na koga zanesem v svojem življenju, si to ti. Prva, ki mi boš priskočila na pomoč. In za to sem ti neizmerno hvaležen.
Zdaj sem zaživel na novo. In lepo je.