Če sem že v prejšnjem zapisu zaključil s tem, da sem zaživel na novo, lahko tole pisarijo tudi začnem s tem. Ker, dejansko živim drugače, kot sem prej. Okej, je še nekaj stvari, ki bi jih rad spremenil, ampak se stvari pač ne odvijajo tako hitro – kar je tudi prav, da se ne. Ker potem ne bi bilo zanimivo.
Bodo rekli, spet eno nakladanje. Pa ni. Veliko stvari iz časa pred odločitvijo, da se spremenim, sem opustil. Recimo, posvečanje. Prej sem se ogromno posvečal stvarem, ki se me sploh niso dotikale. Nekdo je nekaj rekel, počutil sem se rahlo prizadetega, ampak sem bil sposoben nekaj dni razmišljati o temu. In razmišljati o temu na način, ki ni bil pravi, ker v bistvu noben način ni pravi. Zakaj sploh razmišljati? Natančneje, zakaj sploh razmišljati o besedah ali dejanjih, ki so že bile izrečene, narejene? Vam povem, iz svojih izkušenj, pa me sploh ni treba resno jemati – brezveze. To je preteklost. In preteklosti ne moreš spremeniti. Pred tremi minutami te je nekdo poslal v mamina rodila. On se dobro počuti (ali pa tudi ne), ti nisi šel, ker je praktično nemogoče, ampak to je preteklost. Lahko razmišljaš o tem, ampak ne boš ničesar dosegel. Lahko razmišljaš o maščevanju. Lahko razmišljaš o temu, kaj se mora dotičnemu dogajati v glavi. Ampak je brez pomena. Še največ narediš, če se mu nasmehneš in greš naprej. Največ zase. Ostalo ni tvoja skrb. In ne razmišljaj o tem. Tvoje življenje je vredno veliko več, kot se ta trenutek mogoče zavedaš in zakaj bi trenutke posvečal razmišljanju o nekem osebku, ki se blazno dobro počuti, če te nekam pošlje? Imej se vendar rad in se posvečaj sebi. Kot se jaz. In za vse ostale, razen najbližjih družinskih članov in najbližjih prijateljev, mi kratko in malo dol visi.
V zadnjem času sem začel veliko delati. V vseh pogledih. Tudi ležanje na kavču je delo. Delo na sebi. Počitek. Ne prinaša denarja, je pa koristno. No, posledično prinaša tudi denar, ampak o tem ne bi, ker ima do denarja pač vsak drugačen odnos. Ja, začel sem delati. Dopust se je iztekel, poleg tega sem se spet posvetil svoji obrti, pa še vsemu ostalemu, kar spada v življenje človeka s hišo.
Zadovoljstvo sem našel tudi v branju. Ki sem ga kot otrok oboževal, potem zanemaril, pa spet obudil, pa spet zapostavil in tako naprej. Stari in novejši Radarji, podedovane knjige, reklamni letaki… Ni kaj, branje osvobaja. In križanke ter miselne uganke, ki širijo um. Posebno zadovoljstvo mi daje vrt. Ni bogve kaj, ampak je. Dovolj, da oberem svojo zelenjavo. In dovolj, da se za kakšno uro dnevno zaposlim. Dovolj, da razmišljam, kakšne sorte zelenjadnic bi, glede na letošnje rezultate, posadil naslednje leto. In dovolj, da nisem suženj tistih parih kvadratov zemlje.
Začel sem hoditi bos, kar je neke vrste dosežek, glede na to, da nikoli nisem pretirano maral kazati svojih nog. Eden redkih, če ne kar edini v naši vasi, ki je v bistvu mesto, ampak je še vedno vas. »Temu se je stevčkalo«, rečejo. Naj rečejo. Če bi ljudje vedeli, kako se človek boljše počuti, bi to prakticirali. »Js tudi ful hodim bos«, vsake toliko kdo pripomni. Ja, kje, doma po laminatu. Pejdi ven, po opravkih. »Me bodo čudno gledali«. Ja, in? Saj mene tudi. Pa glej ti njih čudno, ko imajo sive žeke na jazbečarke. Mene sploh ne briga. Je pa res, da se občasno najde kdo, ki izrazi odobravanje in potem si sam pri sebi mislim ¨jebentiš, nekaj pa že delam prav¨. Ostali, ki se mi posmehujejo (in vem, da se mi), me sploh ne brigajo. In tisti, ki nesejo slab glas o meni naprej, tudi ne. Pa vem, da so taki. Falauze so njihova duševna hrana, pfuj jim usta umazana.
In nisem še pri koncu. Počasi, ampak res počasi se bom dal na to, da se odpovem še nekaterim stvarem, ki mi kratijo prostočasne dejavnosti in se posvetim stvarem, ki jih imam rad. Se pa že sedaj počutim precej boljše, kot sem se recimo pred mesecem dni. Bolj neobremenjeno, bolj svobodno. Ah ne, zelo neobremenjeno in zelo svobodno. Kar mi je najpomembnejše.
In potem je prišla Verka, moja prva in edina cimra.
