DAN 49: MRZLA RUPA NA VROČ DAN.

Jutro je bilo naporno. Iz neznanega vzroka sem se zbudil že ob šestih, kar ni redna praksa za dan nedelje. Potem sem se prekladal po stanovanju in se psihično pripravljal na kolesarjenje. Na eni strani je bila želja, da grem nekam, kjer sem že bil, da pa vseeno prekolesarim del poti, ki je še nisem. Na drugi strani so bile utrujene noge še od včerajšnjega vzpona. In če bi bil zunaj grd in deževen dan, bi ga zagotovo izkoristil za relaksacijo, kar mi ne bi škodilo. A sonce me je vleklo ven, nekam v tišino, katero sem presneto potreboval in v kateri se najraje zadržujem. Biti sam na makadamski cesti, daleč od prometa in s svojimi mislimi je pač neprecenljivo. Cilj je zaznan.

Tokrat sem zavil levo proti Idriji in Keltika se mi je vlekla, kot že dolgo ne. Samo čakal sem tisti odcep pri Podroteji, da sem se umaknil na manj obljudeno cesto. Objel me je prijeten hlad, ko sem švignil mimo Divjega jezera in objemal me je še vse tja do Idrijske Bele. Priljubljeno kopališče je bilo še zaspano, le pogumen parček se je sončil pred avtodomom in nekaj otročadi se je dričalo po toboganu, medtem ko so njih starši posedali na bližnjih klopcah. Za minuto ali dve sem se ustavil tudi sam, potem pa zagledal zgledno kolesarsko ugvantan par, ki se je podal prav tja, kamor sem se namenil. Kmalu jima je sledila skupina treh ali štirih pravih gorskih kolesarjev. Potem sem zavrtel še sam.

Prvi kilometri makadama.

Srce je rahlo zaigralo, ko se je začel makadam in ko je bilo slišati samo šumenje Belce. Nekako tako si predstavljam moje dneve kot upokojenec – skromna hišica nekje na robu vasi in žvrgolenje ptic. No, do takrat je seveda še daleč in bolje je, če se posvetim življenju tukaj in zdaj. Čeprav sem to pot že nekajkrat prekolesaril, sem vedno očaran nad lepoto narave. Tako je mirno in tako lepo in na žalost tako malo cenjeno.

Oh, te lepote neokrnjene narave…

Kmalu dohitim lepo ugvantan par. Ženi je še kar šlo, mož je pa bolj kot ne sopihal. Prehitim, vržemo si pozdrav in že se na levi pojavijo prve klavže. Ah ne, ne bom se ustavljal, si rečem in mirno nadaljujem. Pri drugih, Putrihovih klavžah za nekaj trenutkov postojim v senci in v mislih obdelam klanec, ki me čaka. Uspešno opravljeno. Na Krekovšah se še malo poigram z mislijo, da bi se spustil proti Idrijski Beli in s tem zaključil en tak lep makadamski krog, a sem v vsemu temu videl problem. Na moje veselje, edini problem današnjega dne. To pot sem namreč že prevozil in bi raje nekaj novega. Problem, je kdo rekel problem? Poglej, vzpenjajoča se makadamska pot vodi naprej.

Naj bo malo off topic – pot, po kateri sem se pognal, bi lahko poznal, saj sem jo nekoč že prevozil. Sicer v obratni smeri. Z avtom. In z ne ravno nula nula v krvi. In kot se bo izkazalo kasneje…

Pripravljen zagristi v klanec, sem bil kar prijetno presenečen, saj me je brž pričakala čisto rahlo vzpenjajoča se ravnina. Super. A veselje ne bo trajalo dolgo, v to sem prepričan. In res, kmalu se začne vzpon. Klanec, ki ga ne poznam. Soočiti se moram s svojim sovražnikom. Vztrajno vrtim in ne popuščam, dokler ne pridem spet do ravnine. Čudno se mi zdi, ker kolikor imam v spominu, bi moralo biti čisto drugače. Seveda, nisem še na vrhu, temveč šele v Bedrovi grapi. In potem se začne zopet vzpenjati.

Nisem bil več tako zelo prepričan, da si želim priti na vrh. Utrujalo me je, začel sem se pogosteje ustavljati. Če me ne bi gnala horoskopska trma, bi že obrnil. Nato mi naproti pripelje starejši gospod na električnem kolesu, vpraša, če je naporno, povem da je in budalo jaz, ne povprašam, koliko je še do vrha. Bravo, edina možnost komunikacije s človeškim bitjem tu nekje bogu za hrbtom in jaz odgovarjam na retorična vprašanja. Najraje bi si zaploskal, res. Nejevoljno nadaljujem, preklinjam svetnike in kar naenkrat ravnina. Ne me zezat, vrh.

Dejstvo: prišel sem ven nekje povsem drugje, kot sem pričakoval. Toliko o tem, kako sem to pot že prevozil – šele kasneje, ko sem za potrebe tega zapisa pregledoval zemljevid, sem ugotovil, da gre tista pot kak kilometer bolj severno. Ampak, menda se celo življenje učimo. Pristal sem v Mrzli Rupi, kjer mi je celo uspelo posneti eno sliko.

Vroč dan v Mrzli Rupi.

Popotnik skozi čas, beseda je tvoja. Pozdravljeni, bralci. Na dan, ko je avtor preostalega zapisa kolesaril po omenjeni trasi, je minilo petindvajset let, odkar je znameniti Giro d’Italia prvič pripeljal tudi v Slovenijo. Cilj dvanajste etape je bil v Kranju, zmagal pa je Italijan Andrea Ferrigato. Tistega dne je na trinajstem mestu pristal Valter Bonča, dve mesti za njim pa Miguel Indurain. Giro je kasneje še nekajkrat prišel v Slovenijo, česar na žalost naši mediji skorajda niso omenjali. Nazaj na ceste.

Sledilo je kakih sto metrov makadamske ravnine, nato pa spust proti Trebuši. Po osemnajstih kilometrih sem bil zopet na asfaltu, občutek dober, cesta hitro prevozna in kaj kmalu sem zopet zavil na Keltiko ter proti domu. Pojavile so se prve dežne kaplje, a nič pretresljivega. Tradicionalno sem se ustavil na pumpi, kjer sem našel še enega somišljenika na cestnem kolesu, veliko bolj utrujenega. Basal se je s čokoladicami in energijskimi pijačami, zaklepetala sva se, čeprav se ne poznava in takrat je nebo izlilo, kar je izliti imelo. Kakih petnajst minut je trajalo. Nato si je cestni kolesar iz kartona naredil improvizirani blatnik in jo mahnil še trideset kilometrov do doma, jaz pa povsem zadovoljen odvrtel še tistih par sto metrov do cilja. In sem potem razmišljal, kako lepo sem se imel…

DAN 18: KONEC SVETA NA OČETOVEM GRIČU.

Pogosto, ko se vračam iz rodnih krajev proti domu, na hitro ošvrknem tablo, ki vabi k eni kapelici. Ne sprašujte, koliko časa je tabla tam, opazil sem jo nedolgo nazaj in od takrat me vleče, da bi jo obiskal. Kapelico, ne tablo. Praznični dan je bil več kot primeren za to.

No, niti ne. Sonce je vabilo, a obenem je prav neprijetno pihalo. Na srečo sem vetra in burje vajen, a vseeno ti pobere dobršen del moči. Poleg tega sem bil rahlo neprespan in v nogah so bile še posledice včerajšnje stotke. Toliko se pa poznam, da me to ne zmoti in prepričan sem, da bom slej ko prej dobil zagon in se ne bom pretirano sekiral. Zavijem levo na Keltiko in ne začne se še dobro Pirhov klanec, sem že utrujen. Daj no, zdelaj to, potem bo petnajst kilometrov ravnine, si rečem. Proti Idriji gre skoraj samo, vmes slečem dolge rokave in dodobra ogrejem noge, kajti čakal me bo vzpon.

Trmasto zagrizem po Zali in kljubujem vetru v prsa. Torej, Zala. Pot, poznana po ovinkih in večnih sanacijah, saj le redkokateri še pomnijo dan, ko na njej ni stal vsaj en semafor. Pot, ki ima svoje čare, ne glede s kakšnim vozilom si na njej. In sedaj, ko je okolica malo počiščena, nudi tudi nekaj lepih razgledov.

Pogled na Zalo je lepši…
…čeprav bi raje gledal drevesa.

Misleč, da bom bolj trpel, razmeroma hitro pridem do vrha in ravno ko se začne ravnina proti Godoviču, zavijem desno, da se izognem tej ravnini, kjer marsikdo pritisne bolj, kot je priporočeno. Makadamski rahli vzpon me pripelje do nekaj hiš in mimo smerokaza. Ker imam čas, obrnem in grem preverit, kam me bo usmeril.

No, zakaj ne bi preveril te kačje smreke. Spustim se po ozki stezi in zagledam tablo. In smreko. Da vam bo jasno, kačja ali kačasta smreka je naravni mutant, ki je svoje ime dobil po krivenčasti rasti vej. Te so vijugaste, dolge in nepravilno rastoče v vse smeri. Iglice so daljše in močnejše, veje pa so poraščene le na zunanjem delu krošnje, proti deblu pa so gole. Kot zanimivost, v Sloveniji v naravnem okolju beležijo le približno deset takih smrek, tale v Godoviču pa je že od leta 1987 zavarovana kot naravni spomenik. Tole na sliki spodaj je potomec kačaste smreke, ki je bil posajen v marcu letos, tiste taprave, ki stoji poleg, pa nalašč nisem slikal, samo zato, da vas spravim na izlet. Obenem lahko priznam, da tudi sam nisem vedel za to smreko, mi je pa všeč, da na kolesarskih izletih tudi kaj zanimivega vidim in ne le nabiram kilometre.

Potomec kačaste smreke.

Spustim se nazaj na glavno cesto in nadaljujem z ne ravno hudim vzponom proti Predgrižam. In tam zagledam tablo, ki mi je zbujala radovednost. Kapelica svetega Huberta na Očetovem griču.

Da vidimo. Zavrtim po zlizanem asfaltu, ki se kmalu spremeni v makadam in ki me pripelje do hiše, kjer me bernski planšar oblaja in grozeče povoha. Prijazna gospa mi pove, da do sedaj ni še nikogar napadel in da je vse enkrat prvič. Poda mi natančna navodila, kako naj ravnam ob povratku in naj ga nikar ne začnem božat, ker me bo potem zaposlil do večera. Povprašam o kapelici in o morebitnih poteh, da se ne bi vračal po isti. Hja, da so poti, takšne, gozdne, ampak da ne ve, kam peljejo. In doda ¨veste, tukaj ste na koncu sveta¨. Nekaj metrov je tako strmo, da Škota porivam ob sebi, nato pa ponovno zajašem in se po ravnini zapeljem do kapelice. Oziram se okoli in si rečem, da je gospa imela kar prav, ker tole je res videti kot apokalipsa. Ne rečem, če ima tako za biti ob koncu sveta, podpišem takoj. Z nekaj specialnih učinkov in dramatične glasbe bi bila to nova Tarantinova uspešnica. Kakorkoli, dobim kapelico, poslikam in se odpeljem nazaj, ker preveč piha, da bi se zadrževal.

Očetov vrh.
Če ima takšen biti konec sveta…
…potem sem za.
Kapelica svetega Huberta na Očetovem vrhu.

Popotnik skozi čas, beseda je tvoja. Niti najstarejši prebivalci ne pomnijo tega dne in zahvalimo se lahko le zgodovinarjem in tistim, ki so iz roda v rod prenašali zgodbe. Brez njih ne bi vedeli, da se je na današnjega dneva dan davnega 1729 rodila nemška princesa Sofija Avgusta Frederika von Anhalt-Zerbst-Dornburg. Kot šestnajstletna je stopila v zakon s čudakom Petrom Fedorovičem, a tiste prave sreče ni bilo. Zato si je krajšala čas z ljubimci in knjigami, ker pa ji je bilo vseeno dolgčas, se je hitro naučila rusko in postala priljubljena, predvsem v intelektualno bolj odprtih krogih. Nazadnje so jo leta 1762 kronali za vladarico in po vseh spremembah imena, je nazadnje postala Katarina Velika in s tem tudi edina ženska v zgodovini, ki je dobila vzdevek Velika. Njeno vladanje je trajalo do leta 1796, ko je carica Katarina utrpela možgansko kap. Z njeno smrtjo se je končala doba zelo pomembne politične protagonistke osemnajstega stoletja, ki je za sabo pustila pomembno sled. Njeno obdobje velja za zlato dobo ruskega imperija. Od takrat velja tudi, da moški pri ženskah ne gledamo le na lepoto, temveč tudi na kaj drugega – Katarina ni bila posebno lepa, pa je kljub vsemu imela enaindvajset ljubimcev. Nazaj na ceste.

Odločim se vrniti po isti poti, čeprav bi lahko izbiral. Lahko bi se spustil skozi Idrijski Log do Fežnarja in nadaljeval ob Idrijci mimo Divjega jezera in se priklopil na zaključek Zale, ali pa čez Medvedje Brdo vse tja do Žiri, pa me je spust po Zali preveč mikal. Dejstvo, da mi do Idrije ne bo treba zavrteti, je tokrat prevagalo vse ostale poti. Kar pa pusti posledice – od tam naprej se je vleklo po polžje in samo čakal sem, kdaj bom doma, da parkiram in se konkretno spočijem. Ni kaj, kondicije ni še, je le trma in volja.

IDRIJSKI KROG.

Ni važno, zakaj sem se odločil imeti dopust in niti ne, kako sem ga preživel. Najpomembnejše je, da sem ga sploh preživel.

Po nekaj dneh premora in po tem, ko se mi je nabral velik minus, sem tistega lepega četrtka nase nadel kolesarske cunje in se odpravil. Ampak, pojdimo najprej k premoru. Ta je bil nujno potreben, saj se je pojavila bolečina v kolenu. Zaradi nje sem bil primoran predčasno nehati s kolesarjenjem že dve leti nazaj in nikakor nisem hotel, da je tudi letos tako. Še več, nisem bil pripravljen še enkrat klicati, češ, pridi me iskat, nekam bogu za hrbtom in sedemdeset kilometrov od doma. Zato sem se odločil za počitek in rehabilitacijo na svoj način, nato pa znova pregledal trenutno stanje kilometrov in se dal na to, da mi letos uspe.

Ker pa kolesarjenje ni samo nabiranje kilometrov, kar bom počel na sobnem kolesu, pač pa tudi nekam iti, nekaj videti in nekaj doživeti, sem, kot že omenjeno, zajahal Škota in zavil proti Idriji. Že dolgo nisem bil v Idrijski Beli in lepo bi bilo iti, če ne bo preveč nasičena z ljudmi. Seveda ne bo, četrtek dopoldne je, žive duše ne bo tam. Do Idrije brez problemov, koleno dela kot namazano. Hotel sem iti čez nov most, a sta čezenj pohajkovali dve mamici z vozičkom. Prostora zame zagotovo ne bi bilo. Drugi most je bil naložen z mlajšimi mladinci in nekaj vzgojitelji. Ker so se eni ravno odpravljali, drugi pa revno prispeli, je bilo treba tik pred mostom malo poklepetati. Pa sem počakal, kaj naj. Moj stari jaz bi popenil, izrekel nekaj psovk in se pokazal v najslabši možni luči. Že tako me zaradi brade, spete v čop, ljudje s predsodki čudno gledajo.
”Zihr je kak drogeraš.”
”Ampak je na kolesu, v polni kolesarski opremi, po nogah pa se mu vidi, da veliko kolesari.”
”Ja, zihr s kolesom razvaža drogo…”
Kaj bi šele bilo, če bi imel potetovirane roke, uhan in se usekoval brez robca vpričo takih ljudi.

No, počakal sem, da so se vse zmenili in ko so šli otroci mimo mene, sem jim veselo odzdravljal. Lepo je videti, ko te večina otrok iz skupine lepo pozdravi, te pogleda v oči, se prijazno nasmehne… Še je upanje, si rečem. Zavrtim proti Idrijski Beli in glej ga zlomka – koliko časa me ni bilo tu? Dva meseca, približno in od takrat se je stvar kar polepšala. Nove klopi (ker so stare ukradli), leseni čuvaj in dve bajtabukvi. Okej, obstaja verjetnost, da to stoji že več časa tam, sam sem jih opazil prvič, tudi zaradi tega, ker se običajno tu ne ustavljam. Bajtabukva je v bistvu mimobežnica ali knjigobežnica, le da ima značilno podobo stare rudarske hiše z visokim pročeljem, strmo streho, majhnimi okni in strmimi stopnicami ter gankom. Kar lahko rečem, je lahko le pohvala.

Bajtabukva, Idrijska različica knjigobežnice.

Priljubljeno kopališče Lajšt v Idrijski Beli.

Čuvaj.

Žal pa se ne da pohvaliti malo širše okolice tega priljubljenega kopališča. Nemalo stran je kup prostorov za piknik, kateri so temu primerno onesnaženi. Na enem od njih sem našel plastične zobotrebce, na drugem nekaj pločevink, odloženih v samo kurišče, pri tretjem par plastenk in tako naprej. Da je vse videti lepše, so dodani tisti grdi kovinski sodi za olje, ki v tem primeru služijo kot koši za smeti. Pohvalno, vsaj nekaj je, kamor lahko človek odloži in glede na možnost kraje česarkoli lepšega od teh sodov, je verjetno to edina opcija. Ni mi pa razumljivo – zakaj ne dati v koš? Ljudje znajo povedati samo to, da so plačali pet evrov za vstop v krajinski park, da so tam pustili plastične krožnike in nekaj plastenk, pa ne. Me zanima, če tudi doma pustijo krožnik kar na mizi, ko si napolnijo želodec.

Da ne zaidem z današnje teme. Naprej od Bele se mi ni dalo, poleg tega ni dolgo tega, ko sem tam kolesaril, zato se odpravim po isti poti nazaj. Pri Fežnarju me zamika druga pot. Zavijem ostro desno in se začnem vzpenjati v klanec. Poti ne poznam – prevozil sem jo kakih šest let nazaj v obratni smeri, a mi ni ostala v spominu. Kakorkoli, vzpenjam se po asfaltni cesti in v kolikor bi rabil kaj počitka, bi lahko na enem od ovinkov še preveril teletekst ali si ogledal, kar bi v tistem trenutku ponujale naše televizijske postaje. Naredim samo sliko in zavrtim dalje. Kmalu me preseneti makadam in takrat šele začnem uživati. Ne prevozim veliko makadamskih vzponov, zato mi tale kar popestri dan.

Na sporedu nič zanimivega.

Tisti del dneva, ko se človek zaljubi…

Po dveh kilometrih sem spet na asfaltu, a ne za dolgo – toliko, da se peljem mimo hiš v Zadlogu in Idrijskem Logu. Mimogrede, Idrijski Log je zanimiva vasica in čeprav ni ravno daleč od mene, sem kasneje preko spleta odkril nekaj zanimivih informacij, za katere sploh nisem vedel. Ne bom razlagal, poiščite sami, če se boste odpravili tja na izlet. Sem pa v Koševniku naletel Andrejčkovo brezno, kjer so v nekih drugih časih usmrtili zapornike, prepeljane iz Trsta in Gorice. Število žrtev ni znano. Ne morem trditi, da sem se počutil dobro.

Pogled v Andrejčkovo brezno. Zanimivo, čeprav žalostno.

Spustim se po Klučah, vmes se ustavim in pavziram. Cesto sem v zadnjem mesecu nekajkrat prevozil z avtom, ker je bila najboljši nadomestek obnavljajoče Zale. Seveda so jo uporabljali tudi lokalci in v povezavi z dežjem izpred nekaj dni, je spust po njej bolj muka, kot užitek. Zavore so nekje pri koncu, a ostaja upanje, da bodo preživele še teh nekaj letošnjih kilometrov. Pri Podroteji se priklopim nazaj na Keltiko in v zmernem tempu odkolesarim domov.

Z makadamom zaključim na Klučah.

Kolena so zdržala. Glava tudi. Pojem dve banani, ker pridem domov pač lačen, pogledam na uro in si rečem, da sem nekoliko zgodaj doma. Čez petnajst minut začne deževati. Ne, nisem zgodaj doma, ampak ravno prav. Jaz že vem.

OBLAKOV VRH.

Že dober mesec je mimo, kar me je motivacija po kolesarjenju začela zapuščati. Od takrat tako stežka sedem na kolo, da bi moj načrt o dvanajst tisočih kilometrih najraje preklical. Dnevno spremljam, v kakšnem minusu sem, a tolažim se z dejstvom, da bom zmogel vse nadoknaditi, le motivacija naj se vrne. Ljudsko je zvrniti krivdo na nekoga drugega, zato bom s tem poskušal tudi sam – dve opciji poti sem koristil že tolikokrat, da so mi začele skorajda smrdeti, preostale tri poti pa zavijejo v klanec, preden se uspem pošteno ogreti. Kombiniral sem celo s poskusi štarta od nekje drugje, kamor sem prispel z avtom in nadaljeval s kolesom, a se zaradi lenobe ni pretirano obneslo. Sicer pa kakorkoli obrnem, valjenje krivde na nekoga ali nekaj drugega ni moj stil in toliko imam razčiščeno sam pri sebi, da sem prišel do spoznanja, da sem ključni problem tukaj – sam. Namesto razlogov iščem izgovore in ti se lažje najdejo.

Tistega prazničnega jutra je nebo delovalo oblačno, zato sem ugasnil budilko in spal spanje pravičnega do sedmih. Takrat se je izkazalo, da le ni tako zelo oblačno, zato sem zlil vase zdrav zajtrk in se odpravil, najprej proti večni dilemi – kam. S strinjanjem z odgovorom, da preprosto nekam, kjer nisem še bil, sem odvrtel proti Idriji.

Še vedno ne popolnoma odločen, kam. Poleg tega, da nekam v neznano, bi rad naredil tudi krog – skrajno bebavo se mi zdi, v kolikor ne grem zgolj nabirat kilometrov, nekam iti in se po isti poti vračati. Idrijsko Belo sem letos že nekajkrat obiskal, Zala je zaprta, Kluče so polne lokalcev v avtomobilih, čez Gore Dole pa ne bi rinil, ker, kolikor pomnim, je klanec bolj kot ne neprijeten in poln turistov, ki hočejo v teh dneh priti v Idrijo. No ja, turistov…

In glej ga zlomka, v Spodnji Idriji vidim tablo za Oblakov vrh. Tolikokrat slišal, nikoli bil. Z rahlim občutkom sramu, ker je to pač okolica mojega prebivališča, zavijem desno. Ravno dobro ogret od tistih šestnajstih kilometrov, požiram začetke tiste cestice, kjer asfalt deluje kot makadam, sam makadam pa ni nič kaj slabši. Realno, asfalt je obupen, ampak mi sede. Na srečo mnogih obnavljajo in kljub prazniku, je delo teklo.

Malenkostno se vzpenja, a ni prehudo. Nekoč je nekdo rekel, da če gre v klanec več kot deset na uro, potem to ni klanec. Meni se vseeno zdi klanec, je pa res, da sem opazil spremembe. Pol meseca abstinence od tobaka in alkohola se očitno pozna, saj gre brez se zadihati. Z očesom ugledam vrh, ki pa ni bil Oblakov, ampak varljivi. Saj veš, ko vidiš vrh in se na vrhu vrha izkaže, da je vrh, ampak v bistvu ni. Brez zamere, bi bolj zakompliciral, ampak ne gre. To me začne rahlo dolgočasiti, a storiti nimam kaj, kot vrteti naprej. Na koncu sem vseeno presenečen, ko zagledam tablo z višinskimi metri. Priznam, tolikokrat sem bil nategnjen na tej poti, da je nisem še pričakoval, čeprav sem je bil konec koncev vesel.

Vrh vrha.

Za nekaj trenutkov sem postal na vrhu in se zazrl v informacijsko tablo. Glede nadaljevanja sem bil precej neodločen in še dobro je, da sta obstajali le dve možnosti – Šebrelje ali Trebuša. Odločim se za slednjo in že kmalu po spustu ugledam prelep razgled na Krn in njegovo klapo. Ne ravno tako lep, kot sem ga gledal s Kolovrata, ampak vseeno veličasten. Ozrem se tudi okrog sebe in na levi zagledam vrh Hudournika. Pne se nad mano, kot bi hotel pokazati, kako mogočen je. Pomislim… Bilo je obdobje, ko sem vsaj desetkrat letno stal na vrhu in občudoval to dolino. In danes je obdobje, ko na vse skupaj gledam drugače.

Malo nižje se odpre lep razgled na Krn in okoliške hribe.

Nad mano pa Hudournik, še ena izjemna razgledna točka.

Nadaljujem s spustom, ves vesel, ker Škot leti kot sneta sekira, dokler me ne preseneti makadam. Le tega imam raje na vzponih ali ravninskem delu, nikakor pa ne na spustih. Ampak, preživel sem že marsikaj, pa bom tudi tole. Vmes enkrat ustavim za potrebe hlajenja in sedim na drevesnem štoru, zreč v Hotenjo. In razmišljam… Toliko naravnih lepot imamo, pa jih ne znamo ceniti, v isti sapi pa razlagamo, kako lep dopust smo preživeli pri sosedih. In toliko smo proti temu, da bi se za ogled nekih naravnih znamenitosti zaračunala neka simbolična vsota, v bistvu pa nam ni težko odšteti denarja za parkirišče, da smo lahko cel dan na plaži. No, vsak po svoje.

Škot pozira. Ne smejte se roza bidonu.

Pravijo, da je dodaten čar v temu, da se zgubiš in roko na srce, uspelo je tudi meni, čeprav sem ta del poti že nekoč prevozil. Ni bilo potrebno veliko, le en zgrešen odcep. In zagotovo je nek čar v temu, sploh če ne veš, kje se boš znašel. Zame se je končalo po slabem kilometru z zaporo ceste, tako da mi je ostalo le obračanje in vračanje. Nekaj minut kasneje sem že na Keltiki in brez da bi kaj preveč razmišljal, zavijem proti domu.

Nekaj je zagotovo – motivacija se je vrnila. Takoj po povratku sem začel planirati nove poti in se veseliti vikenda.

Skupek: bornih 63 kilometrov. Ampak lepih.

NAPAD NA REKORD.

Si tudi ti tiste vrste človek, ki mu je zjutraj težko vstati? Ne govori. V kolikor je treba v službo, se prebujanje in vstajanje iz postelje vleče v nedogled, povsem druga zgodba pa je, če je treba iti na izlet. Kajne?

Prva budilka je zvonila ob 03:50. Druga, tista na drugi strani sobe, ob 04:05. Logično je, da sem vstal brez problema, saj je bil pred mano izredno lep dan. Zahvaljujoč svoji dobri presoji, da se lahko večerni obisk koncerta v centru zavleče proti jutru, sem noč raje prespal. Nekaj izkušenj že imam na tem področju in posledično vem, kakšen je naslednji dan. In ja, vedel sem, da bo ta dan lep, ker si bom pač lepega naredil. Pa seveda tradicionalno, brez kakršnega koli plana.

Ne da bi zjutraj preveril temperaturo ozračja, sem nadel nase kratke rokave in zavrtel. Po stotih metrih sem oblekel dolge. Ni kaj, hvala, poletje. Mesto je še spalo, ko sem nekaj minut čez peto uro odšel od doma in na moje veliko veselje, so spali tudi vozniki. Na križišču s Keltiko zopet razmišljam, kam bi zavil. Dejstvo je, da večkrat zavijem desno, proti Tolminu, zato zdaj izberem levo opcijo, proti Idriji. In po dvajsetih kilometrih sprejmem odločitev – naredil bom krog skozi Vipavsko dolino. Sicer to ne bo tisti tipični krog, s katerim imam v večini primerov težave in sem o njemu še dolžan kaj napisati, temveč bo malo bolj zanimivejši. No, ne prav malo…

Pretekli kilometri se poznajo na kondiciji, saj Zalo odpeljem brez da bi se zadihal, od Godoviča naprej pa tudi gre večinoma samo. Še sonce je posijalo, tako da sem malo pred Postojno slekel dolge rokave, nadel sončna očala in se skoncentriral na vzpon. Pred tem še vržem en pogled, da preverim štorkljino prisotnost (ja, še je tam) in zagrizem. Lepo, res lepo, da se je nekdo spomnil tudi to cesto malo popraviti. Spomnim se, čeprav bi bilo bolje, da se ne bi, kakšne muke sem občasno preživljal v tem klancu. Razmišljam, zakaj sem jih. Zadnje dve leti, kar redno kolesarim, sem ugotovil marsikaj, tudi to, da sem se včasih podal na zahtevne poti povsem nepripravljen. Danes se mi to ne dogaja več, ker vem kako je treba. In tudi … ne, o tem bom kasneje.

Ne vem, kdaj sem bil nazadnje v Postojni, a tokrat se mi je zdela lepša. Spremenjena. Ne vem sicer kaj je bilo spremenjeno, a nekaj je. Pač, kolikor jo imam v spominu iz preteklih let. V bistvu, ugotovim, da od samega začetka današnje ture še nisem razjahal, z izjemo slačenja dolge majice, ampak tisto je bila minuta. Ne bo me vrag pocitral, če si vzamem dvajset minut za kavo. Nabijalo je. Sonce, namreč. In ura je bila devet.

Sicer mi ni sedla tista kava obupnega okusa in proti Razdrtemu sem praznil tisti bidon, kot da vode ne bo nikoli več priložnost piti. Ta del ceste me vedno utruja in mi ni preveč povšeči, ker vsebuje prav vse za popolno katastrofo: nekaj ravnin, nekaj varljivih ovinkov in prevelike hitrosti avtomobilistov, ki mimogrede peljejo nekaj centimetrov stran od balance. In ko k temu dodaš še kak kamion, traktor in prehitevanje v škarje… na koncu te poti se pokrižajo tudi neverni. Priznam, bolj sem se veselil tistega, kar me je še čakalo – nor spust po Rebernicah. Odkar je avtocesta, delujejo bolj osamljene in zato primerne za takšno in drugačno rekreacijo. Srečal sem točno tri avte in približno ducat kolesarjev v nasprotni smeri. No, še preden sem se spustil, sem poklical gospoda Fotra in se najavil na obisk.

Seveda po spustu ni bilo vse tako, kot bi si človek želel. Presenetila me je burja, katere sem kot domačin vajen, a vseeno ni prijetno. Vedel sem, da ne bo dolgo trajalo in vedel sem, kako se ji izogniti. Prednost domačega terena, se reče temu. Če kdaj rabiš, kar povej. In zavijem pred fotrovo bajto. Drugi počitek danes. Pojem krof, vrževa nekaj besed, napolnim bidone in se poslovim. Proti Ajdovščini me zopet moti burja, a vseeno peljem z dobro hitrostjo. Občutek imam, da se ne šparam, čeprav bi se moral. Ker vem, kaj me čaka – slabih trinajst kilometrov vzpona proti Colu in naprej. Dober klanec, ki na momente omogoča tudi več kot deset kilometrov na uro, postane v kombinaciji z vročim vremenom in žgočim soncem bolj ubijalski, kot je sicer. Uro in petnajst ga premagujem. Vmes ošvrknem Stravo in vidim ravno črto. In to ravno na tistem delu poti, za katerega me bi informacije najbolj zanimale. Marš nekam, si rečem, izklopim, odpovem sodelovanje in prisežem, da se ne vrnem. Sicer mi je malenkostno žal, kajti v tem zapisu ne bo nobene slike, pa čeprav sem vedno rad prilepil tisti zemljevid s potjo.

Med vzponom rahlo pihlja, presenetita edino dva močnejša sunka, kot vedno v prsi. Ni panike. Bomo zmogli? Itak. Še kaj drugega me ni pokopalo, pa me tudi to ne bo. Med potjo srečam približno sto specialkarjev, ki ne pozdravljajo. Kakor komu paše. In ko pridem na vrh, v spremstvu pasjega laježa, ki prihaja od bližnje hiše, zmagoslavno dvignem roko v zrak in sam pri sebi spustim kratek zvok zmage. Taglavno je za mano. Oddelam še tisti kilometer ravnine in se spustim po ovinkih v Črni Vrh. Zadnje ploščice ustvarjajo prijetno melodijo, polagam ovinke in si mislim, kako dobro sem izpeljal današnji dan. No, vsaj del dneva.

V Črnem Vrhu ustavim na pumpi, kupim energijsko pijačo  in jo z užitkom zlijem vase v senci mogočne lipe. Pogledam števec in… čakaj malo. 119? To pomeni, da… ja, res je. Pa ni bilo planirano in itak ste že v naslovu izvedeli, ampak… Očitno bom podrl osebni rekord. Ta znaša 149 in še nekaj metrov in kot je videti, niti ne bo šlo tako zelo na tesno. Vseeno, počakajmo, ker najprej je treba priti do cilja.

Po Zali je teklo samo in brez problemov in ko v Idriji zapeljem mimo pumpe, kjer običajno obrnem, ko delam krajše treninge, je znano. Za dobrih osem kilometrov bo šlo. In nato se je vleklo. Cela Keltika do Želina, kot da je nikdar ne bo konec in za popoln finiš, kot vedno, ko se vračam po tej strani domov, tistih pet kilometrov do mesta. Pa sploh ne do mesta, kritičen je tisti kilometer do mostu. Rahel klanček, skoraj ga ni, ampak je. Ne vem, od kje sta prišla, mladi par na kolesih, a bila sta kot naročena. Hitro sem izkoristil zavetrje, toliko da je šlo lažje. Potem sem ju spustil. Konec je. Neverjetno. Kakšna sreča v meni, kakšno veselje.

Ni kaj, po dolgih turah sem praktično neuporaben. Poznam se in vem, kaj moram in kaj ne smem. Ura je odbila 14, deset minut sem se relaksiral na kavču, skočil pod tuš, v avto in na piknik. Ja, saj vem, sam nase sem naredil vtis. Tudi s tem, da sem si naslednji dan vzel prosto in zabijal čas ob Idrijci.

157 kilometrov, 446 minut.