DAN 75: TROMEJA.

Prišel je dan, ki se ga nisem najbolj veselil in prav zato sem ga hotel preživeti kolikor se da lepo in dobro. Zadnji dan dopusta, namreč. Ob zajtrku sem razmišljal, česa vse še nisem videl in prišel do zaključka, da bi lahko bil še kak teden v Kranjski Gori in kolesaril po bolj ali manj znanih biserih.

Utrnila se mi je ideja za Tromejo. Na hitro sem prebrskal splet in zaznal, da je izredno priljubljena krožna pot, ki se začne v Ratečah in konča v Podkorenu. Zaznal sem tudi, da večina kolesari v opisanem vrstnem redu. Okej, jaz ne bom.

Tako se vzpnem skozi Podkoren, na da bi prav dobro vedel, kje sploh sem in z nekakšnim občutkom, da sem se izgubil. Ni me sram priznati, utrujen sem že navsezgodaj in klanec me ubija. Če ne bi bil trmast kot oven, bi odnehal, a nekaj me vseeno žene naprej. Sploh, ko zagledam modro tablo, ki kaže smer proti Tromeji. Takrat sem pomirjen. A vseeno nadaljujem proti Korenskemu sedlu, zgolj zato, ker nisem še nikoli bil. Pa čas imam, saj sem na dopustu…

Po dveh letih je Škot zopet blizu Avstrije.
Občasno zmeden, v času nastanka fotografije pa niti malo…

Na kratko, nič zanimivega. Na parkirišču v senci pojem čokoladico, na kateri je pisalo ¨zmeden¨. Prav zato sem jo kupil. Ker obstajajo trenutki, ko ni bolj zmedene osebe od mene. Kdor me pozna osebno, bi to znal potrditi. Kakorkoli, vrnem se do modre table in zavijem ostro desno na makadamsko pot. Po nekaj vrtljajih je okoli mene vse tisto, kar sem rabil – mir in tišina. Idealno za čiščenje možganov, če le ti ne bi bili zaposleni z drugimi stvarmi, natančneje z okolico. Pustimo ob strani dejstvo, da večji del poti poteka skozi gozd in zato ne nudi ravno obilice razgledov, kadar pa se odpre, so oči presenečene. Meni, osebno mnenje, je ta dan več pomenila senca, vsaj dokler nisem prišel do naslednjega križišča in zopet zavil ostro desno v klanec. Potem sem se ukvarjal z drugimi stvarmi.

Če je nekaj, kar me vleče h kolesarjenju, potem so to take poti…
… in taki razgledi.

Seveda ne vem, koliko časa sem porabil do vrha, ampak to ni tako zelo pomembno, ker sem na poti užival. Tako rečem danes. Četudi so bile noge utrujene in sem v kakšen klanec bolj trpel, kot pa užival. Ampak to je prednost, naj bo pot še tako težka in strma, si na vrhu poplačan z lepim razgledom. In to sem tudi bil.

Peč ali Tromeja je 1508 metrov visok vrh, ki se nahaja na tromeji med Slovenijo, Italijo in Avstrijo. Večje število spominskih obeležij v treh jezikih se nahaja na vrhu, ampak to me ni toliko zanimalo. Ker sem hotel nagrado, hotel sem razglede. In dobil sem jo. Na Ziljsko dolino in na mogočni Dobrač. In na koroška jezera in gozdnat hrbet Karavank.

Mogočni Dobrač.
Pogled na Ziljsko in Zgornjo Dravsko dolino.

Ko se naužijem lepot, se odpravim na počitek h koči. Dreilandereck Hutte se nahaja na avstrijski strani grebena Karavank in kot je v navadi, ko prestopiš mejo, nihče ne sliši slovensko. Najprej naročim kavo z mlekom in brezalkoholno pivo, ko pa me je natakar čudno gledal, sem raje preklopil na angleščino. Toliko lokalpatriota pa je v meni, da najprej poskusim v svojem jeziku. Dasiravno to ni blog, kjer bi izzval kakršnekoli medsosedske spore, ampak pivo je pa tako sedlo, da sem naročil še enega. In cena je bila še vedno nižja, kot v Italiji.

Ker gre za krožno pot, sem za spust ubral smer proti Ratečam. Zdela se mi je dobra poteza, ker je slednja pot bolj strma. Ampak, zakaj bi šlo vse dobro, če se lahko nekaj pokvari. Omenil sem že, da sem tistega dne po spustu z Vršiča peljal zavore na servis. Ploščice so drsele po diskih in kolo se je prav počasi ustavljalo. Da si boste lažje predstavljali, zamislite si, da vam kratko šalo pove Zoran Predin. Ko on začne, jaz pritisnem ročice in ko on konča, se kolo ustavi. Redki so, ki jim zaupam kolo v servis in še največ sem sposoben narediti sam. ustavim, vzamem imbus in z enim vrtljajem približam ploščice diskom. Na obeh kolesih. Zadostovalo je za kakšen kilometer, nato ponovim. Ni problem v tem, da se ne bi ustavilo, ker po ravnini je delovalo povsem zadovoljivo, na spustu se pa res nisem počutil varno.

Čeprav je rahlo pihljalo, vročina ni popuščala. Na pumpi sem spil še enega brezalkoholnega, nato pa se zaradi relativno zgodnje ure odpravil še do Trbiža. Zamikala me je pot proti Avstriji, pa sem šel malo pogledat. Kdor pozna Pontebbano, bo vedel o čem teče beseda. Idilična kolesarska pot, malo gor, malo dol in brž prideš do Kokove, prvega kraja Kanalske doline. Zgolj še nekaj vrtljajev me loči, čeprav jih je nekaj več, pa sem v Avstriji. Pot postane lepša, predvsem pa ravna. Zapeljem se še do Arnoldsteina, po naše Podklošter. In tam sem zopet uzrl Dobrač. Nekaj me je kar vleko naprej in z velikim veseljem bi nadaljeval, ampak čakalo me je približno 23 kilometrov povratka. Poleg tega bi se rad vsaj malo naspal, ker jutri bo naporen dan…

Dobrač še enkrat.

Nadaljevanje preložim za nedoločen čas, napolnim bidone s svežo vodo in obrnem proti Italiji. Vmes še enkrat obrnem na kolesarski poti, da posnamem tole sliko.

V sobo se vrnem pozno zvečer, utrujen in hkrati zadovoljen. Vidim samo še tuš in posteljo.

DAN 73: DAN DVEH DOLIN – VRATA IN TAMAR.

Vremenoslovcev ne gre podcenjevati, četudi jim ni vedno vsega verjeti. Napoved, da bo dan vroč, se mi je zdela sicer super in fajn, da bo pa tako zelo vroč, si nisem niti v sanjah predstavljal. Ko sem ob osmih zavrtel proti Mojstrani, me je že pošteno kuhalo, zato je bila ena od opcij oditi nekam višje. Kjer sicer ni bilo kaj pretirano hladneje, ampak…

Kolesarsko stezo že poznamo. In to jutro je bila čudovito prazna. Vajen glavnih magistralk sem se končno privadil na to, da mi ni treba voziti po skrajnem desnem robu in se ozirati nazaj, v pričakovanju kakšnega vozila, ki na kolesarsko pot ne spada.

Seveda se je bilo treba ustaviti v Gozd Martuljku pri spominskem obeležju Juretu Robiču. Posedel sem nekaj minut in prebral nekaj njegovih zapiskov ter misli.

Spominsko obeležje Juretu Robiču.

Naprej me je gnala želja po hladu in kavi, ki je zjutraj nisem spil. Ampak se tudi v Mojstrani ne ustavim, ker obstaja nevarnost, da se zasedim. Potem postanem len in se ne premaknem, zato je bolje iti mimo vseh kafičev in barov. Potem se začne. Najprej asfaltna pot postane makadamska, kar je sicer užitek. Potem se začne vzpon in nisem se niti dobro ogrel, že sem pri Peričniku. Ustavim, poslikam in pičim dalje. Do prvega pravega vzpona. 25% in prijazen nasvet, naj prestavim v prvo. Še dobro, ker sem hotel nadaljevati v višji prestavi. Šala mala.

Pogled na slap Peričnik.

Strah pred klanci sem premagal, a vseeno do njih čutim spoštovanje. Tudi do tega sem ga. mogoče so bile noge utrujene, mogoče nisem prav začel, a nekje na prvi polovici sem klonil. Sestopil sem. In porival do prve ravnine, ki je bila videti kot ravnina. Potem je šlo. Vmes sem se izogibal avtomobilom različnih, predvsem tujih registracij in kamionu s hlodovino. Ja, prav je, da se v takih krajih zaračuna parkirnino, če gre le ta v pravi namen. Sam sem raje obrnil glavo proti kakšnemu rovtu in si predstavljal, kako lepo bi bilo v njemu imeti vikend. Ker dvomim, da bo do realizacije prišlo, naj mi ostanejo vsaj sanje.

Eden od mnogih rovtov.

Nato pa zapornica in minuto kasneje koča. Super. Kava in kokta sta bili več kot zasluženi in sedel sem v tisti senci kakšno uro. Saj se mi nikamor ne mudi, na dopustu sem. Kasneje skočim še do velikanskega karabina, nato pa se spustim nazaj proti Mojstrani, ker nekaj minut počivam v drevesni senci.

Aljažev dom, kjer spijem prvo zasluženo kavo.
Čeprav je vroče, se pri klinu zadržim kar precej časa.

Tik ob kolesarski najdem odprt bar s samevajočo natakarico. No, ravno dolgčas ji ni bilo, saj je celoten čas moje prisotnosti čvekala po telefonu in vsem klicanim razlagala o svojih težavah. Bilo je tako vroče, da sem prvi radler zlil vase kot na apno in nekje pri zadnjih požirkih drugega začel šele uživati. Ampak bodi ga dovolj, odkril sem, da lahko žejo gasim tudi s toplo vodo iz bidonov, katere sem veselo praznil med vračanjem proti Kranjski Gori, kjer sem se ustavil le toliko, da sem nalil vodo.

Prvi radler je šel vame kot za stavo.

Bilo je že čez poldne in v želodcu so se oglašali prvi opomniki. Če sem se za dolino Vrata nagradil s kavo, bi se spodobilo nekje drugje potruditi za kosilo. In sem jo mahnil v dolino Tamar. Švignem mimo Planice in kmalu zagrizem v makadamski klanec. No, ne bom pretiraval, prav hudo ni, v približno štirih kilometrih se cesta vzpne za približno 150 metrov. Je pa priporočeno počasno kolesarjenje – ne da bi bila cesta slaba, ampak na takih poteh pač ne gledaš v sprednje kolo. Okolica je namreč dih jemajoča. Ustavljam se in berem informativne table. Pa naj dodam še malo izobraževalnega značaja. Domačini temu travnatemu območju rečejo Zelje in tu so bili v začetku prejšnjega stoletja skupni pašniki. Pa ne le to, postavili so ovčjo sirarno, pred samim objektom pa je stala ograda, kjer so zbirali ovce pred molžo. Taki ogradi se je reklo tamar in od tod tudi ime doline. Kasneje so postavili še Marijino kapelo.

Dih jemajoči razgledi.
Koča v dolini Tamar.

Tretji dan dopusta sem le prišel do štrukljev. Z užitkom sem jih snedel in spil brezalkoholno pivo, nato pa legel na klop in razmišljal. Kakšno srečo imam. Da sem lahko tu. Da sem lahko prišel s kolesom. Da sem si lahko privoščil. Nisem eden tistih, ki bi jamral vsepovprek, obenem pa mi gredo takšni jamrači na živce. Vse bi in nič ne bi. Namesto da bi se prepustili užitku, se pehajo za denarjem, kot da je edina stvar, ki jo lahko zvečer okisajo in pojedo. Nato kupujejo stvari, ki jih sploh ne potrebujejo in so v kratkotrajni sreči večno nesrečni.

Končno dobil štruklje.

V poznem popoldnevu se spustim nazaj mimo Planice in naravnost v apartma, kjer spakiram nahrbtnik. Jutri se namreč selim…

DAN 72: VRŠIČ PO STKP.

Ne glede na stopinje v apartmaju in ne glede na neznano ležišče, sem spal kot ubit in se zjutraj zbudil spočit, kar je za osebo, ki je večno utrujena, svojevrsten dosežek. Vase sem spravil nekaj napolitank in čokoladnega mleka, nato pa zavil najprej v center na pravo kavo in nato proti Jasni.

Med celotnim dopustom nisem imel planirane niti ene poti, razen današnje. O vsem sem se odločal zvečer pred spanjem ali zjutraj, tik pred štartom. A tale, tale je bila v seznamu želja že nekaj časa. Vršič je namreč ena izmed tistih poti, ki mi nekako ne pomenijo veliko, a se tradicionalno vsaj enkrat letno zapeljem čez. Do sedaj sem ga obiskal trikrat, enkrat iz Kranjske Gore, dvakrat iz smeri Bovca. In danes, če bo vse po sreči, bo osvojen še po STKP.

Najprej o tem: slovenska turnokolesarska pot je speljana tako, da lahko prevoziš celotno Slovenijo po hribih in dolinah, predvsem pa po makadamu, obenem pa si v objemu narave in stran od prometa. Sicer so odseki, kjer moraš voziti po asfaltni cesti in po prometno zasičenih poteh, a tega je v bistvu malo.

In tako sem pred mostom čez Veliko Pišnico zavil levo proti Krnici. Celotna pot je makadamska, na momente celo strma, tako zelo, da sem nekaj metrov kolo porival ob sebi. Ampak trenutno to ni važno, saj so se pred menoj odpirali pogledi, ki so mi vedno znova jemali sapo. Moje skromno mnenje je, da se premalo zavedamo, kakšne bisere imamo in to zgolj zato, ker ne moremo z avtom do njih. Veliko lažje je biti v koloni na avtocesti, se uleči na prenatrpano plažo v Savudriji in zvečer bentiti po družbenih omrežjih, kakšna gužva je bila. Pa nočem izzvati konflikta.

Prvi del poteka ob Veliki Pišnici.
Bilo je prav prijetno hladno…
…in odpirali so se čudoviti pogledi na okoliške gore.

Do Krnice sicer nisem zavil, sem se pa za kratek čas ustavil v Malem Tamarju. Očarljiv razgled na gorovja nad Krnico, ni kaj. Še kratek strm vzpon in zopet sem na Vršiški cesti. Prometa je bolj malo, a pričakujem, da ne bo dolgo tako – praznik je, ura pa še zgodnja. Še prekmalu bodo cesto zasuli motoristi, turisti in ovinkov ter kamperjev nevajeni vozniki le teh. Če bo kdo poskušal, na Vršiško cesto se priklopiš malo pred tretjim ovinkom in nadaljuješ po njej vse do Tonkine koče.

Večina drugega dela poti poteka po takšni podlagi.

Tam zavijem levo in počasen vzpon se začne po lepi in mehki podlagi. Nikjer nikogar, le nekaj planincev se spušča. Na eni od serpentin še slišim hrup iz glavne ceste, ki kasneje izgine in objamejo me zvoki narave. Počivam in se prepuščam brezdelju. Pa nadaljujem, na nekaj odsekih potiskam kolo poleg sebe, a ne zaradi vzpona, ampak zgolj iz lastne varnosti. Zopet se ustavim, občudujem Ajdovsko deklico, naredim nekaj slik in pomalicam čokolado. Mimo gre kakih trideset avstrijskih kolesarjev, vsi prijazno pozdravijo in mahajo. Všeč mi je. Všeč mi je to, da pridejo tujci opazovat našo naravo. Všeč mi je pot, ker je stran od živčnih voznikov avtomobilov in ker se na njej počutim varno. Všeč mi je, ker so na njej kulturni kolesarji, ki ne odlagajo smeti v naravo. Seveda ne gre metati vseh v en koš, a na samem vzponu nisem videl ob strani niti ene smeti, pa četudi bi bila, bi prej sklepal, da jo je nekdo izgubil, kot pa namerno odvrgel.

Pogled na Ajdovsko deklico.

Kot bi mignil, sem bil pri Poštarskem domu, kjer cesta postane široka, nato pa sledi strm spust proti Tičarjevemu domu. Tam sem sicer nameraval pojesti štruklje, a ostalo je pri kavi in kokti. Za primerjavo, plačal sem deset centov več, kot včerajšnje pivo pri Belopeških jezerih.

Po protokolu mora biti foto dokaz.

Spustil sem se po glavni cesti in prišel do zaključka, da z zavorami ni vse tako, kot bi moralo biti, zato sem v popoldnevu zapeljal kolo k bližnjemu serviserju, sam pa odšel na brezalkoholno pivo. Močno odsvetujem pšeničnega Paulanerja. Niti njihovi navadni piri mi niso ravno dobri, brezalkoholni je pa še toliko slabši.

DAN 71: KRANJSKA GORA Z OKOLICO.

Kljub dejstvu, da grem na dopust, je bilo preklemansko težko vstati. Ne bom okolišil, imel sem mačka. Skoraj bi lahko izpodbil tisti znano reklo, da nikoli ni dan potem tako hudo, kot je bilo dan prej luštno, a v meni je še vedno ravno toliko žurerskega duha, da bi ta izjava pomenila konec mojega večernega druženja ob vrčku ali več. Kakorkoli, muka mi je bila peljati nahrbtnik s seboj in čeprav sem pred leti že prekolesaril Slovenijo z nahrbtnikom, se tega početja ne poslužujem več. Še več, če bi dobil drugačno nastanitev, bi brez problema vse osnovne potrebščine spakiral v torbe na kolesu.

In tako sem v ranem jutru zavrtel proti Postaji, v strahu, da bom mogoče vseeno moral nadaljevati z nahrbtnikom. Pri Slovenskih železnicah namreč nikoli ne veš. Na tem mestu lahko potrdim izredno prijaznost, saj so mi pomagali naložiti kolo in je celoten proces potekal prav tako, kot bi moral vedno. Mirno sem sedel na vlak, se razkomotil, potegnil zaveso na polovico in v poldremežu spremljal okolico. Do neke točke, kjer se je na vlak zbasalo šestnajst čeških kolesarjev, ki so imeli blazno željo sedeti skupaj. Pregovarjali so me, da se presedem, a se nekako nisem pustil. Da bi se jaz presedel samo zato, da bi oni lahko sedeli skupaj in glasno klepetali, kot sicer vseeno – ne, to ne bo šlo. Kasneje mi je bilo žal, da se nisem, v drugi vagon. Poleg mene sta se nagrmadila dva modela okoli Abrahamovih let, eden je odpel majico, da je razkazoval svoj pivski trebuh in zlato verižico. Še več, bilo mu je zatohlo in je po celotnem vagonu odpiral okna, višek pa je doseglo, ko je dvignil zaveso, da mi je sonce posijalo direkt na fris. Sekundo kasneje sem zaveso spet spustil in mu namenil tak pogled, da, kot bi rekel Mlakar, bi še medvedu storlo utečt.

Čakanje na vlak…

Z Jesenic sem nadaljeval po krasni kolesarski poti, vmes poklical oddajalko apartmaja in slikal. Čeprav realno, do Mojstrane ni kaj slikati. Tam pa me je pričakala tako lepa kolesarska steza, da bi lahko na njej preživel ure in ure. Sicer sem jo nekoč že prevozil, a nad lepimi in dobrimi stvarmi sem navdušen vedno znova in znova.

Apartma sem prevzel dve uri pred dogovorjeno uro, se udobno namestil in samo malo legel na posteljo. Dve uri kasneje sem bil kot nov in rekel sem si, alo, nisi prišel na dopust spat. Naj povem, odkar sem bil nazadnje na dopustu, tistem pravem, da bi nekje bil nekaj dni, sta minili dve leti. Zato sem se letošnjega dopusta izredno veselil, četudi sem se spomnil in organiziral malo pozno. Še tako pozno, da so mi šele v ponedeljek sporočili, da ima drugi ponudnik nočitev prosto in lahko podaljšam za dva dni. In ker sem človek, ki morja ne rabi več kot en dan, sem jo mahnil v pristni biser, Kranjsko Goro.

In tako sem po dremežu zopet zajahal Škota in jo mahnil do Trbiža. Prekrasna kolesarska pot (ki jo bom podrobneje opisal v kakšnem od prihodnjih zapisov) do Rateč poteka po ravnini, ko pa vstopiš v Italijo, začne rahlo padati. Vmes enkrat prečkaš cesto, ki po mojih domnevah ni ravno prevozna, dejansko pa verjetno je, ker pelje do Belopeških jezer, nato pa prideš na križišče, kjer te usmerjevalne table napotijo proti Avstriji ali proti Trbižu in naprej proti Žabnicam, Ovčji vasi in drugim krajem. Na urejenem počivališču sem obrnil in med povratkom videl tablo za Belopeška jezera. Ni kaj, grem pogledat, ker nisem bil še nikoli. Tisti kratek vzpon do prvega jezera me je sicer malenkostno utrudil, a vseeno sem hotel še videti še drugo. Manjši spust in že sem bil na parkirišču. Zluštal se mi je pir, ki je bil sicer zaslužen, po vseh teh kilometrih. Ne samo da sem dobil neko vodeno tekočino, ki je bila bolj podobna kakšni drugi tekočini, še cena je bila tako zasoljena, da bi ga po urni postavki služenja denarja moral piti vsaj petdeset minut. Na koncu sem natočil še vodo, ob kateri je bil nek napis v italijanščini, a sklepam, da je bila pitna.

Prvo Belopeško jezero.
Drugo Belopeško jezero.
In zanič pivo.

In ker je bila ura še vedno zgodnja, sem jo mahnil še v Planico.

In s temo zaspal v pretirano toplem apartmaju.